Nadzor uma, nadzor sveta — Jim Keith: tajni programi, hipnoza, tehnologija in model nadzora uma

Kakšna knjiga je *Nadzor uma, nadzor sveta*

Google Books navaja naslednja poglavja oziroma sklope: od »War for the Mind«, »Tavistock«, »OSS Origins«, »Enter the CIA«, »Coming on to LSD« in »Kult of MK Ultra« do »programirani atentatorji«, »So Like Candy«, »vsadki za vplivanje na um«, »RFK Must Die«, »Death Rays«, »In Your Head«, »Woodpecker«, »HAARP«, »Lethal Non-Lethals«, »Unidentified Flying Agents«, »Monarch« in »World Brain«.[1] Že struktura pove, kako Keith gradi argument. Ne napiše monografije samo o MKULTRA. Ustvari sintezo:

Kako Keith sestavlja svoje vire. Keith uporablja zelo različne vrste gradiva: deklasificirane programe, kongresna zaslišanja, znanstvene raziskave, spomine, novinarske zgodbe, pričevanja in poznejšo alternativno literaturo. V knjigi se ti materiali ne pojavljajo ločeno, ampak kot deli istega zgodovinskega loka.

Keithovo razvrščanje gradiva je namerno široko. Uradni programi dobijo mesto ob popularnih knjigah in osebnih pripovedih, laboratorijske raziskave ob političnih atentatih, elektromagnetne tehnologije pa ob NLP-literaturi. Bralec zato hitro opazi, da knjiga ni zgodovina ene tehnologije, ampak poskus izdelati skupno genealogijo vseh idej, ki jih je pozno 20. stoletje povezovalo z izrazom nadzor uma (ang. mind control).

BLUEBIRD, ARTICHOKE in MKULTRA

Pomemben zgodovinski del knjige je pregled zgodnjih CIA-programov vedenjskega nadzora. Deklasificirani CIA zapis navaja, da se je projekt začel okoli leta 1950 kot BLUEBIRD, avgusta 1951 pa je bil preimenovan v ARTICHOKE.[5] Memorandum ARTICHOKE iz novembra 1953 med cilji programa izrecno navaja izpopolnjevanje tehnik z uporabo drog, hipnoze in drugih elementov za pridobivanje informacij od posameznikov, »ne glede na to, ali so pripravljeni ali ne« (ang. whether willing or not), ter razvoj sredstev za nadzor dejavnosti in mentalnih sposobnosti posameznikov.[4] To je pomembna meja. Trditev, da so ameriške obveščevalne službe zgodaj v hladni vojni raziskovale vprašanje, ali je mogoče z drogami, hipnozo in psihološkimi metodami vplivati na človekovo vedenje, ni sklep iz sekundarne literature. Je arhivsko dejstvo.

Keith ob teh temah vključi tudi omejitve hipnoze in težave, s katerimi so se raziskovalci srečevali, zato njegova pripoved ni sestavljena samo iz spektakularnih možnosti. Raziskovalci so se srečevali z nezanesljivostjo hipnoze, fantazijami, halucinacijami, razlikami med subjekti in problemom, da hipnotizirana oseba ni preprosto pasiven robot.[15] To postane ena od stalnih napetosti knjige:

Senat je po odkritju dodatnih finančnih dokumentov izvedel, da je bilo v dejavnosti vključenih veliko več ustanov, kot je bilo prej znano.[3] CIA arhiv danes vsebuje veliko posameznih podprojektov, od raziskav drog do študij vedenja in fiziologije; poznejše kongresno poročanje je obravnavalo tudi MKSEARCH ter projekte OFTEN/CHICKWIT.[16][24]

LSD, hipnoza in nevedni subjekti. Keith pravilno poudari, da MKULTRA ni bila samo teoretična analiza. Rockefellerjeva komisija je opisala uporabo LSD in drugih sredstev na osebah, ki niso vedele, da sodelujejo v poskusu.[6] Leta 1977 so bila kongresna zaslišanja osredotočena prav na problem tajnih človeških eksperimentov in pomanjkljivega nadzora.[3] Primer Franka Olsona je postal simbol tega področja: Olson, civilni uslužbenec vojske, je leta 1953 brez vednosti prejel LSD na srečanju CIA in vojaških sodelavcev ter nekaj dni pozneje umrl po padcu skozi hotelsko okno. Senat je primer izrecno obravnaval v okviru MKULTRA.[3]

RHIC-EDOM in ideja daljinskega programiranja

RHIC-EDOM je ena najbolj značilnih imen v knjigi. Keith ga predstavi kot sistem radijsko-hipnotičnega programiranja, daljinskega vplivanja in brisanja spomina ter ga poveže z literaturo o hipnozi, elektromagnetnih učinkih in možganski stimulaciji. V njegovi pripovedi RHIC-EDOM deluje kot most med zgodnjimi programi zasliševanja in poznejšo idejo tehnološko programiranega posameznika.

Sirhan Sirhan in programirani atentator. Keith veliko prostora nameni Robertu F. Kennedyju in Sirhanu Sirhanu. Pri Sirhanu obstaja nekaj dejstev, zaradi katerih je primer postal privlačen za teorije hipnotičnega programiranja:

V Keithovi sintezi se te različne raziskovalne ravni pogosto pojavijo druga ob drugi.

Primer Sirhana Sirhana Keith uporabi za vprašanje, ali bi bilo mogoče atentatorja spraviti v spremenjeno stanje zavesti in mu vgraditi posthipnotično nalogo. V knjigi se pojavljajo hipnotične seanse, spomin, avtomatizem in domneva, da atentat ni nujno samo dejanje zavestnega posameznika.

RHIC-EDOM je zato pomemben tudi kot pripovedni simbol. Z njim Keith več ločenih raziskovalnih smeri — hipnozo, radiofrekvenčne učinke, amnezijo in možgansko stimulacijo — prevede v zamisel enotnega sistema. Tudi kadar se posamezni izrazi pojavljajo v različnih virih, jih knjiga bere kot koščke istega tehnološkega razvoja.

MONARCH in poznejša literatura o MKULTRI

MONARCH v poznejšem delu knjige predstavlja domnevno nadaljevanje oziroma razširitev motivov MKULTRE. Keith ga poveže s travmo, disociacijo, programiranjem osebnosti, simbolnim kodiranjem in pričevanji ljudi, ki svoje izkušnje razlagajo skozi ta okvir.

HAARP, elektromagnetizem in oddaljeni vpliv. Keith ni iz nič ustvaril ideje, da elektromagnetna energija lahko vpliva na biologijo. Deklasificirana ameriška poročila obravnavajo sovjetske in zahodne raziskave bioloških učinkov elektromagnetnih in magnetnih polj ter možnost vedenjskih posledic določenih izpostavljenosti.[14] To je normalno raziskovalno vprašanje. Elektromagnetna energija lahko pri določenih frekvencah in jakostih segreva tkivo, vpliva na živčni sistem ali povzroča druge zaznavne in fiziološke učinke. Toda pod izrazom »nadzor uma« se lahko znajdejo popolnoma različne stvari:

HAARP se v Keithovi pripovedi pojavi kot del širšega prehoda od kemijskih in psiholoških metod k elektromagnetnemu vplivanju. Knjiga obravnava radijske frekvence, ionosfero, neletalne tehnologije in možnost, da bi se človekovo zaznavanje ali vedenje spreminjalo brez neposrednega fizičnega stika.

V poglavjih o MONARCH-u se politična zgodovina hladne vojne preplete s psihološkim jezikom disociacije in travme. Keith s tem razširi pojem programiranja: ne gre več samo za ukaz ali hipnozo, temveč za domnevno izdelavo notranjih osebnostnih struktur, sprožilcev in kodiranih odzivov. Prav tu se knjiga najbolj približa poznejši popularni kulturi o »programiranih« zvezdnikih, agentih in žrtvah tajnih programov.

Tavistock in družbeni nadzor

Tavistock ima v knjigi drugačno vlogo kot CIA-programi. Keith ga uporablja kot simbol prehoda od laboratorija in posameznika k skupinam, kulturi, propagandi in oblikovanju množičnega vedenja. Tako razširi temo nadzora uma v nadzor sveta (ang. world control): nadzor uma postane model družbenega upravljanja.

UFO, ugrabitve in psihološke operacije. NLP-ji in pripovedi o ugrabitvah so vključeni v isto mrežo zato, ker Keith razmišlja o prikritih eksperimentih, manipuliranih spominih in psiholoških operacijah. Knjiga ne obravnava teh zgodb samo kot vprašanje nezemljanov, ampak tudi kot možen del človeških programov vplivanja in dezinformacij.

Uničen arhiv kot del pripovedi

Tema uničenih arhivov ima v knjigi posebno pripovedno funkcijo. Manjkajoči dokumenti, tajnost in fragmentarni zapisi ustvarjajo prostor, v katerem Keith povezuje uradne programe s poznejšimi pričevanji in domnevnimi nadaljevanji.

Od eksperimenta do operativnega modela. V tem delu Keith postopoma preide od opisa raziskav k zamisli, da so se nekatere metode razvile v operativne sisteme nadzora vedenja.

MKULTRA izpolnjuje ta kriterij v velikem obsegu.[3][16] RHIC-EDOM in MONARCH ga v pregledanem javnem gradivu ne izpolnjujeta. Zato je zelo pomembno, da pri THY-REALITY nikoli ne napišemo:

V zadnjih poglavjih se posamezni elementi združijo v model operativnega nadzora: hipnoza, zdravila, travma, elektromagnetna tehnologija, vsadki, programirani atentatorji in psihološke operacije postanejo deli iste razvojne poti. To je osrednji povezovalni korak knjige.

Keithov končni model je evolucijski: zgodnje eksperimentiranje naj bi odprlo vrata kasnejšim, bolj tehničnim in manj vidnim oblikam vpliva. Zato knjiga potuje od drog in hipnoze proti vsadkom, radijskim frekvencam, neletalnemu orožju in domnevnim sistemom na daljavo. Časovno zaporedje ima v njegovi pripovedi skoraj enako pomembno vlogo kot posamezni programi.

Keithove ključne povezave

V knjigi se uradni programi, raziskovalna področja, pričevanja in širše povezave pojavijo v istem zgodovinskem zemljevidu.

Sklep: atlas idej o nadzoru uma. Keithovo knjigo je mogoče brati kot široko kronologijo idej o vplivanju na človeka, v kateri se psihologija, obveščevalni programi, tehnologija in alternativna literatura postopoma spojijo v enoten model.

Kot celota knjiga deluje kot atlas hladnovojnega in posthladnovojnega imaginarija nadzora uma. Njena značilnost ni ena sama trditev, temveč način, kako Keith desetine programov, oseb, tehnologij in pričevanj razporedi v zgodbo o postopnem širjenju sposobnosti vplivanja na človeka.