Čigava je Palestina?
Čigava je Palestina? Zgodovino naseljevanja, oblasti in pravnih zahtev obravnavamo ločeno od sodobnih pravic obeh ljudstev.
Umetniška ilustracija zgodovinsko navdihnjene pokrajine. Ni arhivska fotografija.
Dežela, na katero se sklicujeta dve ljudstvi
»Čigava je Palestina?« se zdi preprosto vprašanje. Toda odgovor je odvisen od tega, kaj pomeni beseda čigava. Sprašujemo, kdo je tu živel prvi? Katera kraljestva in imperiji so vladali deželi? Kdo je imel zemljiške listine? Kdo danes uživa pravico do politične samoodločbe? Ali pa sprašujemo, kdo bi smel določati življenja vseh drugih prebivalcev?
To niso različne formulacije istega vprašanja. Zgodovinska vez z deželo ni isto kot zasebno lastništvo zemlje; nekdanja oblast ni isto kot današnja suverenost. Vsako od teh vprašanj zahteva svoje dokaze. Prav zato odgovora ni mogoče skrčiti na slogan »Palestina je od nekdaj samo naša« — ne glede na to, kdo ga izreče.
Judovsko ljudstvo ima dokumentirano zgodovinsko, versko in kulturno povezavo z deželo Izraela oziroma Palestino. Palestinski Arabci imajo prav tako dolgo in resnično zgodovino življenja v tej deželi, s svojimi mesti, vasmi, družinami, običaji, gospodarstvom in političnimi zahtevami. Nobena od teh trditev sama po sebi ne zahteva zanikanja druge. Vendar pa je med priznanjem zgodovinske prisotnosti in priznanjem pravice do vladanja nad drugimi ljudmi pomembna pravna in moralna razlika.
Palestina ni imela v vseh stoletjih enakih meja
Ime Palestina se v zgodovini uporablja za geografsko območje, ki mu v drugih kontekstih pravimo tudi sveta dežela, dežela Izraela, Judeja ali južni Levant. Takšna poimenovanja imajo različna zgodovinska in politična ozadja; obseg ozemlja ni bil vedno enak. Staroveška Judeja ni bila isto kot britansko mandatno ozemlje v 20. stoletju in to ni isto kot današnje okupirano palestinsko ozemlje. Pri primerjavah mandatnih zemljevidov moramo upoštevati tudi posebno ureditev Transjordanije: po odločitvah iz leta 1922 določbe mandata o judovskem narodnem domu niso veljale za območje vzhodno od Jordana. [19]
Kraj nam lahko pripoveduje več zgodb hkrati. Sebastia blizu Nablusa, denimo, je v dokumentaciji UNESCO opisana kot kraj z ostanki iz železne dobe, helenističnega, rimskega, bizantinskega, srednjeveškega in osmanskega obdobja. Plast pod plastjo ne ustvarja preproste lestvice, po kateri bi najstarejša skupnost dobila vse in poznejše izgubile pravice. Dokazuje predvsem, kako dolgo so se ljudje in oblasti na istem prostoru menjavali, mešali in prepletali. [1]
Če torej nekdo govori o »Palestini pred Izraelom«, mora pojasniti, ali misli na prebivalstvo pred nastankom države Izrael leta 1948, na administracijo britanskega mandata ali na večtisočletno zgodovinsko območje. Ti izrazi niso sopomenke.
Izrael, Judeja in druge staroveške skupnosti
V območju antičnega Kanaana in južnega Levanta so nastajale številne skupnosti. V železni dobi se oblikujeta izraelska in judejska politična tradicija, z njima pa zgodovinska podlaga judovske kulturne in verske navezanosti na Jeruzalem ter druge kraje. Arheološki in zgodovinski viri izpričujejo kraljestvi Izrael in Juda/Judeja, njune spopade, zavzetja in poznejše oblike življenja pod večjimi imperiji. Metropolitanski muzej umetnosti v zgodovinskem pregledu opisuje obstoj severnega izraelskega in južnega judejskega kraljestva ter asirsko in babilonsko prisilo nad njunim prebivalstvom. [2]
Ta zgodovina je pomembna. Zavračanje judovske prisotnosti kot izmišljene bi bilo neskladno z dokazi. Vendar arheološki dokaz o staroveškem kraljestvu ne more sam odločiti, kdo ima v 21. stoletju pravico razlastiti določeno družino ali trajno nadzorovati drugo ljudstvo.
Enako pomembno je, da zgodovine regije ne reduciramo na eno samo ljudstvo. Tu so poleg izraelskih in judejskih skupnosti živeli tudi drugi Kanaanci in prebivalci različnih mest in dežel. Poznejše rimske in bizantinske oblasti niso odstranile vsega predhodnega prebivalstva. Spreminjale so se upravne ureditve, jeziki, verske identitete in lokalne skupnosti. Pretvarjanje današnje narodnosti v nespremenjeno staroveško kategorijo je zgodovinsko vprašljivo.
Od bizantinskega obdobja do osmanske oblasti
V pozni antiki je bilo na območju pomembno krščanstvo, po muslimanskih osvojitvah v sedmem stoletju pa sta skozi daljše obdobje rasla vpliv arabščine in islama. Arabizacija in islamizacija ne pomenita nujno, da so vsi prejšnji prebivalci izginili in da jih je povsem nadomestila nova skupina. Gre za procese političnih, jezikovnih, kulturnih, verskih in demografskih sprememb, ki jih je treba raziskovati ločeno. Arheološka raziskava bizantinsko-islamskega prehoda opozarja na postopnost in krajevne razlike, ne na enotno in takojšnjo zamenjavo prebivalstva. [15]
Skupnosti Judov, kristjanov in muslimanov so v različnih razmerjih obstajale tudi v poznejših stoletjih. Osmansko cesarstvo je od 16. stoletja do prve svetovne vojne vladalo večini območja; politične in zemljiške ureditve so se spreminjale. Ko je osmanske oblasti konec, na zemljevidu še ni moderna država Izrael in še ni samostojna palestinska država v današnjem pomenu, obstajajo pa prebivalci, gospodarske pravice, krajevne vezi in razvijajoče se nacionalne zahteve.
Pomen tega zgodovinskega pregleda ni, da bi iz vsega naredili neskončno zaporedje tujih osvajalcev, temveč da bi razumeli: današnje vprašanje samoodločbe ni mogoče rešiti zgolj s sklicevanjem na najstarejšo dinastijo ali na zadnje cesarstvo, ki je tu vladalo.
Balfourjeva deklaracija: obljuba, ki ni odpravila drugih pravic
Leta 1917 je britanska vlada z Balfourjevo deklaracijo podprla ustanovitev narodnega doma za judovsko ljudstvo v Palestini. V istem besedilu je navedla pogoj, da se ne sme škodovati civilnim in verskim pravicam obstoječih nejudovskih skupnosti v Palestini ter pravicam Judov v drugih državah. [3]
Besedilo je imelo izjemen politični pomen za sionistično gibanje, ki je zagovarjalo judovsko nacionalno obnovo in za Jude iskalo varno domovino po dolgi zgodovini diskriminacije in preganjanja. Toda britanska politična izjava ni bila zemljiškoknjižni dokument, s katerim bi izginile pravice oseb, ki so v deželi že živele.
Leta 1922 je Svet Lige narodov sprejel Mandat za Palestino. Njegov uvod izrecno priznava zgodovinsko vez judovskega ljudstva s Palestino. Člen 2 je britanski upravi naložil ustvarjanje pogojev za judovski narodni dom in razvoj samoupravnih ustanov ter varovanje civilnih in verskih pravic vseh prebivalcev, ne glede na raso ali vero. Člen 6 je spodbujal judovsko priseljevanje in naseljevanje ob določenih pogojih, ob zahtevi, da se ne posega v pravice in položaj drugih delov prebivalstva. [4]
Tu se razkrije pravno in politično protislovje, ki je zaznamovalo mandatno obdobje: dokument se izrecno ukvarja z judovsko nacionalno težnjo, ob tem pa ne vzpostavi enakovredno oblikovane obljube politične samoodločbe za večinsko arabsko prebivalstvo. To ni dokaz, da palestinski prebivalci niso imeli političnih zahtev ali pravic. Pomeni, da jih mandatni sistem ni uredil na enak način, kot je uredil judovski narodni dom.
Dve nacionalni gibanji na istem ozemlju
V prvi polovici 20. stoletja sta se na območju krepili judovsko sionistično in palestinsko arabsko nacionalno gibanje. Za judovske skupnosti je imela možnost državnosti in priseljevanja poseben pomen ob nasilnem antisemitizmu v Evropi in holokavstu. Palestinski Arabci so zahtevali neodvisnost dežele, v kateri so predstavljali večino prebivalstva, ter nasprotovali politični prihodnosti, določeni brez njihovega soglasja.
Zgodovinski podatki dopuščajo natančnejši opis od splošne fraze »tam so živeli Arabci in Judje«. Ocena za 31. december 1946, ki jo je na podlagi dodatka k Survey of Palestine objavila komisija OZN UNCCP leta 1949, zajema 1.845.560 stalno naseljenih prebivalcev: 1.076.780 muslimanov, 608.230 Judov, 145.060 kristjanov in 15.490 drugih. To so verske kategorije za stalno naseljeno prebivalstvo, ne popoln etnični popis in nikakor ne zemljiškoknjižni podatek. V drugi oceni je bilo navedenih še približno 127.000 beduinov oziroma nomadskih prebivalcev, zato je širša ocena za konec leta 1946 znašala približno 1.972.560 prebivalcev. Tabeli uporabljata različne popisne kategorije, ki jih ni dopustno pomešati. Judovska skupnost je tako obsegala približno tretjino stalno naseljenega prebivalstva, delež v širši oceni pa je bil nekoliko manjši. [5][17]
OZN-ov posebni odbor za Palestino (UNSCOP) je leta 1947 izrecno obravnaval tako judovske zgodovinske in mednarodnopolitične zahtevke kot arabsko dolgoletno prisotnost in zahtevo po politični neodvisnosti. V odboru ni nastalo soglasje o eni sami rešitvi. Večinski predlog je predvidel delitev, manjšinski pa federativno ureditev. [6]
To razlikovanje je pomembno tudi danes: spor ni izviral iz odsotnosti ene od skupnosti, temveč iz težavnega vprašanja, kako uresničiti različne kolektivne pravice in obenem zavarovati posameznike.
Kaj je OZN dejansko odločila leta 1947?
Generalna skupščina OZN je 29. novembra 1947 sprejela resolucijo 181 (II). Ta je priporočila načrt delitve mandatne Palestine na judovsko in arabsko državo, povezani z gospodarsko unijo, ter poseben mednarodni režim za Jeruzalem. Resolucija je bila sprejeta s 33 glasovi za, 13 proti in 10 vzdržanimi. [7]
Beseda »priporočila« ni nepomembna. Resolucija 181 (II) sama ni izvedla popolne razmejitve, ni ustanovila obeh predvidenih držav po predvidenem načinu in ni prenesla pravice do vsake zasebne parcele na novo oblast. Nasprotno: predlagani ustavni okvir obeh držav je zahteval enako pravno varstvo prebivalcev in omejeval razlastitev zemljišč v lasti arabske manjšine v judovski državi oziroma judovske manjšine v arabski državi na javni namen, ob predhodni polni odškodnini. To so bile določbe predlaganega načrta, ne dokaz, da je bila takšna ureditev pozneje dejansko vzpostavljena. Načrt ni bil uresničen, kot je bil zapisan, ostaja pa prelomnica mednarodnega političnega priznanja možnosti dveh držav. [7]
Judovska agencija je delitev sprejela, čeprav je imela pomisleke glede meja in izključitve Jeruzalema iz predvidene judovske države. Palestinsko arabsko vodstvo in arabske države so jo zavrnili: menili so, da je pravica večinskega prebivalstva do odločanja o svoji prihodnosti preglasovana in da delitev ni pravična. Obe utemeljitvi sta dokumentirani v takratnih nastopih pred organi OZN in v diplomatskih zapisih. [8]
Priznanje teh dveh stališč ne zahteva, da ju razglasimo za pravno in moralno enakovredna v vsaki podrobnosti. Zahteva pa, da ne prikrivamo razlogov, zaradi katerih se je vsak del prebivalstva bal predlagane ureditve.
Leta 1948 se politični načrt spremeni v vojno in razseljevanje
Po glasovanju o delitvi je izbruhnilo nasilje med judovskimi in arabskimi oboroženimi skupinami. 14. maja 1948 je bila razglašena država Izrael, britanski mandat pa se je formalno končal ob polnoči v noči s 14. na 15. maj. Naslednji dan so v vojno vstopile vojske sosednjih arabskih držav. [9]
Dogodki niso bili samo spor na zemljevidu. Za številne palestinske družine je leto 1948 pomenilo izgubo doma, beg, izgon in razpad lokalnih skupnosti — izkušnjo, ki jo Palestinci imenujejo nakba, katastrofa. Zgodovinar Benny Morris na podlagi arhivskih raziskav razlikuje med begom pred boji in strahom, neposrednimi izgoni ter odločitvami oblasti, ki so mnogim razseljenim preprečile vrnitev; posamezni kraji so imeli različne zgodbe. [16] Judovske skupnosti so v istem konfliktu doživljale napade in strah za varnost ter obstoj novonastale države. Tudi ta strah ne opravičuje odvzema pravic drugim civilistom.
Izrael je po vojni nadzoroval več ozemlja, kot ga je predvidel načrt OZN. Zahodni breg, vključno z Vzhodnim Jeruzalemom, je prišel pod jordanski nadzor, Gaza pod egiptovsko upravo. Sporazumi o premirju leta 1949 so začrtali linije razmejitve, vendar so v svojih določbah poudarjali, da te linije niso dokončne politične ali teritorialne meje. Tako je nastala črta, ki jo pogosto imenujemo zelena črta. [10]
Tu moramo jasno ločiti tri zemljevide: predlagano delitev leta 1947, črte premirja leta 1949 in ozemlja, ki jih je Izrael zasedel med vojno leta 1967. Risati jih kot en sam zemljevid bi pomenilo spreminjati pravno in zgodovinsko vsebino dogodkov.
Leto 1967 in vprašanje okupiranih ozemelj
V vojni junija 1967 je Izrael zasedel Zahodni breg z Vzhodnim Jeruzalemom in Gazo, poleg drugih ozemelj. Varnostni svet OZN je 22. novembra 1967 z resolucijo 242 poudaril nedopustnost pridobivanja ozemlja z vojno, zahtevo po umiku z zasedenih ozemelj povezal z ustavitvijo sovražnosti in priznanjem pravice držav v regiji do življenja znotraj varnih in priznanih meja. [11]
Ta formulacija je pomembna: priznanje pravice Izraela do varnosti ne pomeni soglasja k trajni priključitvi ozemlja, zasedenega leta 1967. In obratno: priznanje palestinske pravice do samoodločbe ne odpravlja zaščite izraelskih civilistov ali zgodovinske povezanosti judovskega ljudstva z deželo. Konkretne pravne obveznosti okupacijske sile bodo obravnavane posebej v članku PL-03.
Kaj o pravici do samoodločbe pove mednarodno pravo danes?
Palestina je leta 2012 pri OZN dobila status države opazovalke, ki ni članica. Ta status ni isto kot polnopravno članstvo in sam po sebi ne reši vseh vprašanj državnosti, ozemeljskih meja ter dejanskega nadzora. Je pa pomembno mednarodno institucionalno dejstvo. [12]
Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ) je v svetovalnem mnenju 19. julija 2024 presodilo, da izraelske politike in ravnanja na okupiranem palestinskem ozemlju posegajo v palestinsko pravico do samoodločbe, in da je nadaljnja izraelska prisotnost na tem ozemlju nezakonita. Ugotovitev zadeva ozemlje, zasedeno leta 1967, vključno z Vzhodnim Jeruzalemom, ter zahteve mednarodnega prava; ne pomeni razglasitve, da judovsko ljudstvo nima zgodovine v deželi ali da država Izrael nima pravice do obstoja. Prav tako svetovalno mnenje ni kazenska obsodba posameznikov. [13]
Izraelska vlada in njeni predstavniki so takšno pravno presojo zavrnili. Po poročanju OZN je izraelsko zunanje ministrstvo 19. julija 2024 mnenje označilo za napačno in enostransko ter poudarilo, da je politična rešitev mogoča z neposrednimi pogajanji; premier Benjamin Netanjahu se je istega dne skliceval na zgodovinsko judovsko povezanost z Jeruzalemom ter Judejo in Samarijo. [18] Že uradno izraelsko pojasnilo iz leta 2007 je nasprotovalo prevladujoči mednarodnopravni razlagi naselbin in poudarjalo zgodovinske ter varnostne argumente. [14] To so dokumentirana stališča predstavnikov izraelske države, ne sodne ugotovitve; njihovo predstavitev je treba razlikovati od pravnih sklepov ICJ.
Sodišče je posebej pojasnilo, da varnostne skrbi ne morejo razveljaviti prepovedi pridobivanja ozemlja s silo. To svetovalno mnenje tudi ni presoja zakonitosti vsake posamezne vojaške operacije v Gazi po 7. oktobru 2023; takšno preverjanje zahteva ločen predmet, časovni okvir in dokaze. Vprašanje je torej natančnejše od slogana »ena stran ima prav, druga nima nobenih pravic«: gre za obseg zakonitega nadzora, pravico prebivalstva do samoodločbe in dolžnosti oblasti, ki ta nadzor izvaja.
Torej — čigava je Palestina?
Zgodovinsko gledano Palestina ni zgodba enega samega ljudstva. Judovska povezava z Izraelom in Judejo je dokumentirana in trajna; palestinska arabska prisotnost, krajevno življenje in nacionalna identiteta so prav tako zgodovinsko in politično resnični. Zgodovino je mogoče opisati brez izbrisa katere koli skupnosti.
Zemljiškopravno gledano dežela nikoli ni bila ena sama parcela, ki bi vsa pripadala enemu narodu. Lastniške listine, raba zemljišč, državna zemljišča in razlastitve zahtevajo preiskavo posameznih pravnih režimov in dokumentov. Temu je posvečen naslednji članek, PL-02 — Komu je pripadala zemlja pred nastankom Izraela?
Politično in pravno gledano obstoj izraelske države in pravice njenih prebivalcev ne izničuje palestinske samoodločbe. Prav tako palestinska samoodločba ne pomeni, da so judovske verske in zgodovinske vezi brez vrednosti. Mednarodna pravna presoja iz leta 2024 je zelo jasna glede nezakonitosti nadaljnje izraelske prisotnosti na okupiranem palestinskem ozemlju; pri tem pa ne rešuje vsake zasebne lastninske pravde ali vseh vprašanj prihodnje politične ureditve.
Osrednje vprašanje zato ni, komu lahko za nazaj pripišemo vse plasti zgodovine. Vprašanje je, kako zagotoviti, da nobena zgodovinska pripoved ne postane izgovor za odvzem doma, svobode in temeljnih pravic drugemu človeku.
Dokumentarni viri in arhivske povezave
Povezave vodijo do dokumentov, arhivskih zapisov ali fotografij na spletnih straneh njihovih izvornih ustanov.
- Damaskova vrata v Jeruzalemu, med letoma 1860 in 1890. Vir: Library of Congress, LC-USZ62-104832.
- »Olive trees«, 1919. Fotografija prikazuje tudi skupino ljudi na vrtni terasi. American Colony Photo Department; iz albuma Hand-colored photographs of Jerusalem and Palestine, str. 13, posnetek 7. Vir: Library of Congress (LCCN 2012648193).
- Predlagana delitev Palestine po resoluciji OZN 181 (1947); karta OZN št. 103.1(b), izdaja februar 1956. Predlog ni enak pozneje nastalim dejanskim mejam.
Viri in nadaljnje branje
- UNESCO World Heritage Committee, Sebastia (State of Palestine), odločitev 2026: vir Vir
- The Metropolitan Museum of Art, Cyrus and the Judean Diaspora: vir ; strokovno ozadje: Richard D. Nelson, Historical Roots of the Old Testament (2014), vir Vir 1 Vir 2
- Balfourjeva deklaracija, besedilo v ameriškem diplomatskem arhivu (1917): vir Vir
- Liga narodov, Mandate for Palestine (1922), zlasti preambula, člena 2 in 6: vir ; isto v objavi izraelskega MFA: vir Vir 1 Vir 2
- UNCCP, Palestine population estimates for 1946 (1949, povzeto po Supplement to the Survey of Palestine): vir Vir
- UNSCOP (1947), Report in predloga: vir Vir
- OZN, A/RES/181(II), 29. 11. 1947: vir ; dokumentacija glasovanja: vir Vir 1 Vir 2
- U.S. Department of State, Foreign Relations of the United States, povzetek izjav Judovske agencije in Arab Higher Committee (1947): vir Vir
- Britansko pismo OZN o koncu mandata (11. 5. 1948): vir ; Izraelsko MFA, časovnica 14./15. 5. 1948: vir Vir 1 Vir 2
- Sporazum Izrael–Egipt 1949, člen V (2): vir ; UNCCP pojasnilo tudi za druge sporazume: vir Vir 1 Vir 2
- Varnostni svet OZN, S/RES/242 (22. 11. 1967): vir Vir
- Generalna skupščina OZN, A/RES/67/19 (29. 11. 2012): vir Vir
- ICJ, Legal Consequences arising from the Policies and Practices of Israel in the Occupied Palestinian Territory, including East Jerusalem, svetovalno mnenje 19. 7. 2024, predvsem odstavki 230–264, 285: vir Vir
- Izraelsko zunanje ministrstvo, Israel, the Conflict and Peace: Answers to Frequently Asked Questions (2007), izraelska pravna in politična razlaga: vir Vir
- Gideon Avni, The Byzantine-Islamic Transition in Palestine: An Archaeological Approach, Oxford University Press (2014), sinteza: vir Vir
- Benny Morris, The Birth of the Palestinian Refugee Problem Revisited, poglavji o preprečitvi vrnitve in o izgonih po premirju, Cambridge University Press (izdaja 2003/2004, odvisno od kataloga): vir ; vir Vir 1 Vir 2
- UNCCP, The Problem of Palestine Refugees in Concrete Terms, priloga I, pregled »Estimated Population of Palestine as at 31st December 1946« in ocena 127.000 beduinov: vir ; glej tudi dokument UNCCP W/4 iz leta 1949 pod opombo [5]. Vir
- UN News, Israel's continued occupation of Palestinian territory 'unlawful': UN world court, 19. 7. 2024 (povzetek odziva izraelskega zunanjega ministrstva): vir ; The Times of Israel, 19. 7. 2024 (Netanjahujeva javna izjava): vir Vir 1 Vir 2
- Library of Congress, Mandate for Palestine and Memorandum by the British Government Relating to its Application to Transjordan: vir Vir