Komu je pripadala zemlja pred nastankom Izraela?
Kdo je imel in uporabljal zemljo v Palestini pred letom 1948? Pregled osmanskega zemljiškega prava, britanskega mandata in lastništva.
Simbolna umetniška ilustracija zemlje, rabe in kmetovanja pred letom 1948. Ne prikazuje določene parcele ali izvirnega zemljiškega dokumenta.
Kdo je imel zemljo, preden je nastala država Izrael?
Ko se razpravlja o Palestini pred letom 1948, se pogosto pojavi navidez preprosto vprašanje: ali je bila zemlja arabska, judovska ali državna? Odgovor je pomemben, toda takšna razdelitev je lahko zavajajoča, če ne pojasnimo, kaj pomeni »imeti zemljo«. Zemljiškoknjižna lastnina, pravica obdelovanja, dedna uporaba, zakup, skupna vaška raba, javno zemljišče in politična oblast niso ista pravica. Človek je lahko obdeloval zemljo in imel pravno varovane interese, četudi njegova pravica ni bila zapisana v sodobnem katastru. Po drugi strani je lahko nekdo imel registriran lastninski naslov, medtem ko so na njegovem zemljišču živeli ali delali zakupniki.
To je izhodišče tega članka. Ne iščemo zemljevida, ki bi eni skupnosti podelil vso deželo. Preverjamo, katere pravice so pred letom 1948 obstajale, na kakšni podlagi so jih ljudje uveljavljali in kako so vojna, razseljevanje ter nova zakonodaja spremenili dejansko posest in pravni položaj. Zgodovinsko vprašanje, kako sta dve narodni skupnosti utemeljevali pravico do samoodločbe, obravnava predhodni članek »Čigava je Palestina?«. Tu obravnavamo zemljo, hiše, dokumente in pravne kategorije.
Zemlja je imela lastnike in uporabnike že pred britanskim mandatom
Ozemlje je bilo pred britansko upravo stoletja vključeno v Osmansko cesarstvo. Osmanski zemljiški zakonik iz leta 1858 je predvideval več vrst zemljišč. Teh ni mogoče brez izgube pomena prevesti v preprosto dvojico »zasebno« in »državno«.
Mulk je praviloma označeval obliko zasebne lastnine. Pri zemljišču miri je država obdržala vrhovni naslov, posamezniki ali družine pa so lahko pridobili obsežne, pogosto prenosljive in dedljive pravice uporabe. Waqf je bil povezan z namenskim, praviloma verskim ali dobrodelnim premoženjem. Matruka je označevala zemljišča, namenjena javni ali skupni rabi, na primer poti in nekatere pašnike. Mawat je pomenila posebno pravno kategorijo neobdelanih oziroma oddaljenih zemljišč, vendar je ni mogoče enostavno izenačiti z izrazom »zemlja brez pravic«. Pri vaški ureditvi musha'a so se pojavljale skupne ali razdeljene pravice vaških gospodinjstev; to je način posesti in obdelovanja, ne pa samostojna šesta vrsta zemljišča, enakovredna osnovnim zakonskim kategorijam. [1] [2] [3]
V praksi so se formalna pravila prepletala s krajevnimi običaji. Družine so lahko zemljišča uporabljale desetletja, medtem ko so bili uradni vpisi nepopolni, ponekod pa so bili naslovniki večjih zemljiških kompleksov mestni veleposestniki. Raziskovalka Ruth Kark opisuje, kako so osmanske zemljiške reforme in registracija prispevale k nastanku velikih posesti ter spremembam v pravicah kmetov. To ni zgodba o eni sami skupnosti: zemljiške transakcije so vključevale lokalne lastnike, arabske veleposestnike, tuje vlagatelje, cerkvene ustanove in judovske posameznike ter organizacije. [1] [2]
Ključna posledica: če je zemlja v osmanskem pravnem jeziku označena kot miri, iz tega še ne sledi, da ljudje, ki so jo obdelovali ali dedovali, niso imeli pravic. Prav tako obstoj skupne vaške rabe ni enak dokazu izključne osebne lastnine vsakega vaščana nad določeno parcelo.
Kaj so zares merili britanski uradniki?
Po prvi svetovni vojni je bila Palestina pod britanskim mandatom. Oblasti so vodile zemljiške registre, davčne sezname, evidence naselij in različne postopke ugotavljanja pravnih naslovov. Toda registracija ni bila na vseh območjih enako dokončana.
Izvirna britanska publikacija Village Statistics, April 1945 sama pojasnjuje, da opisuje stanje na 1. april 1945 in da so bili podatki o površinah in lastništvu zbrani iz seznamov za razdelitev zemljiškega davka, evidenc vrednotenja mestnih nepremičnin ter posebnih davčnih evidenc za podokrožje Beersheba. Publikacija je zemljišča razvrščala med »Arabs«, »Jews«, »Public« in »Others«. Za javno kategorijo je uporabljala tudi posebna pravila glede lastnine občin in lokalnih svetov. To so bili upravno-davčni podatki, ne zbirka pravnomočnih sodnih odločb o sleherni parceli. [4]
Razlika je pomembna tudi pri izrazu dunum: v mandatni Palestini je to površinska enota približno 1.000 kvadratnih metrov, zato milijon dunumov pomeni približno tisoč kvadratnih kilometrov. Toda števila dobijo pomen šele, ko poznamo datum, območje in kategorijo, ki jo prikazujejo.
Britanski izvirnik je primarni dokaz, kako so uradniki podatke tedaj vodili. Poznejša rekonstrukcija Samija Hadawija iz leta 1970, naslovljena Village Statistics 1945: A Classification of Land and Area Ownership in Palestine, na njihovi osnovi pripravlja pojasnjeno zbirno razdelitev. Gre za dragoceno, vendar poznejšo uredniško-statistično obdelavo, ki jo moramo označiti z njenim pravim izvorom. Njenih prerazvrstitev ne smemo predstavljati kot nespremenjeno izvirno britansko tabelo. [4] [5] [6]
Kako je leta 1945 razvrščena površina dežele?
Za leto 1945 obstaja ključna dokazna razlika: izvirna britanska statistična razdelitev, objavljena tudi v prilogi poročila OZN iz leta 1947, ni enaka Hadawijevi poznejši analitični razdelitvi iz leta 1970. Obe izhajata iz iste skupne kopenske površine, vendar se skupine prekrivajo in prerazvrščajo različno. [4] [5] [6] [15] [16]
V dokumentu Generalne skupščine OZN A/AC.14/32/Add.1, 11. november 1947, »Appendix 6: Extracts from Village Statistics – 1945«, je izpisana izvirna skupna tabela za stanje 1. aprila 1945:
| Izvirna zbirna kategorija | Dunumi |
|---|---|
| Arabs (arabska) | 12.574.774 |
| Jews (judovska) | 1.491.699 |
| Public (javna, kakor je knjižena v zbirni tabeli) | 11.950.658 |
| Others (drugi) | 142.050 |
| Roads, Railways, Rivers & Lakes (prometne in vodne površine) | 163.842 |
| Skupaj, kopenska površina v uporabljenem statističnem seštevku | 26.323.023 |
Opozorilo pri »Public«: neposredni vizualni pregled zadnje vrstice izvirne priloge OZN A/AC.14/32/Add.1 (11. 11. 1947, str. 4 skeniranega dokumenta, tabela »Grand Total«) je potrdil vse zgornje številke. V izvirni kategoriji Public je med drugim zajetih 10.573.110 dunumov neobdelovalnih zemljišč podokrožja Beersheba, ki jih je Hadawi pozneje posebej obravnaval kot zemljišča z nedokončno določenim lastništvom. Zato izvirnih 11.950.658 dunumov kategorije Public ni dovoljeno predstavljati kot 11,95 milijona dunumov pravno nesporne državne lastnine. V izvirni preglednici so prometne in vodne površine 163.842 označene ločeno. [15] [16] [5]
Če v izvirnem seštevku od Public odštejemo 10.573.110 dunumov z nerazrešenim statusom Beershebe, ostane 1.377.548 dunumov v tej kategoriji. Če prištejemo ločeno vrstico cest, železnic in vodotokov, dobimo 1.541.390 dunumov. Ta zadnja številka je torej analitičen subtotal dveh izvirnih kategorij po izločitvi Beershebe, ne samostojna izvirna oznaka »Public«. To je natančen popravek prejšnjega osnutka C1/v1. [16]
Sami Hadawi je v raziskavi 1970 tabelo predelal. Skupino »Others« (142.050 dunumov) je v svoji kategorizaciji vključil v arabsko skupino; dodatnih 49.700 dunumov iz javne kategorije je vključil k arabskim zemljiščem zaradi lastništva nasadov in dednih pravic obdelovalcev. Beershebo je izločil iz javne skupine. Tako je dobil drugačen, izrecno interpretativen pregled: [5] [6]
| Hadawijeva analitična razdelitev (1970; podatkovna osnova 1945) | Dunumi | Delež kopenskega seštevka |
|---|---|---|
| Arabs | 12.766.524 | 48,50 % |
| Jews | 1.491.699 | 5,67 % |
| Public (po prerazvrstitvah in z vključenimi prometnimi/vodnimi površinami) | 1.491.690 | 5,67 % |
| Beersheba — »uncultivable«, zemljišča z neurejenim naslovom | 10.573.110 | 40,16 % |
| Skupaj | 26.323.023 | 100 % |
Računska sled: 12.574.774 + 142.050 + 49.700 = 12.766.524 (Hadawijeva skupina Arabs); 1.377.548 + 163.842 − 49.700 = 1.491.690 (njegova skupina Public). To ni sprememba fizičnega lastništva zemlje med 1945 in 1970, temveč prerazvrstitev iste zgodovinske osnove. Kategorije »Others« ni dovoljeno brez pojasnila enačiti z eno etnično identiteto; tudi Hadawi govori o možni heterogenosti tega polja. [5] [6] [16]
Članek ne trdi, da je bila vsaka površina, pripisana Arabs, dokončno zemljiškoknjižno vpisana kot zasebna lastnina določenega palestinskega posameznika, niti da bi vsa zemljišča v kategoriji Public imela izključen in nesporen državni naslov. Šlo je za upravno-statistični prikaz, deloma iz davčnih evidenc, ne za zbirko sodnih odločb o vsaki parceli. [4]
Najpomembnejša metodološka omejitev je prav Beersheba. Njenih 10.573.110 dunumov je v Hadawijevi poznejši analizi posebej označenih, ker pravni naslov ni bil dokončno rešen. To ne dokazuje, da je bilo zemljišče prazno ali »nikogaršnje«; prav tako ne dokazuje zasebne lastnine določenega plemena nad vsako parcelo. Za ugotavljanje konkretnih beduinskih zemljiških pravic bi potrebovali dodatno dokumentacijo in pravno presojo. [5] [7] [16]
Ob dosledni rabi teh virov je mogoče zanesljivo zavrniti trditev, da so bili judovski kupci do aprila 1945 že vpisani kot lastniki večine celotne mandatne Palestine. Vendar delež zemljiške lastnine sam po sebi ni merilo za državno suverenost in ne razreši pravice dveh narodnih skupnosti do samoodločbe. To je predmet PL-01.
Razlika med letoma 1945 in 1946
Britanski Survey of Palestine v dopolnilu navaja oceno, da je površina zemlje v judovski lasti 31. decembra 1946 znašala 1.624.000 dunumov. Izrecno dodaja, da v tej oceni ni zemlje, ki so jo Judje uporabljali kot zakoniti najemniki oziroma drugače, lastništvo pa ni bilo registrirano na njihovo ime. [8]
Ta številka ni v protislovju s statistiko za april 1945 zgolj zato, ker je višja: razlikujeta se datum in način zajema. Dopolnilo na isti strani navaja tudi 11.506 dunumov nakupov od Arabcev in drugih nejudovskih prodajalcev v letu 1945 ter 35.331 dunumov v letu 1946; to je drugačen in ožji kazalnik od celotne razlike med agregatnima ocenama (132.301 dunumov). Zato razlike 132.301 dunumov ne smemo razglasiti za natančen obseg zemljiških nakupov brez usklajene evidence in razlage obeh metodologij. [8]
Dokazna omejitev C2/v2: ocene za 31. december 1946 so preverjene po javno dostopnem prepisu 30. strani dopolnila Supplement to A Survey of Palestine (1947), kjer so navedene pod sklici na str. 243–245 osnovnega *A Survey of Palestine*. Ne gre za trditev, da je bila neposredno pregledana skenirana str. 244 osnovne publikacije. Oceno 1.624.000 dunumov navaja tudi poznejša pregledna publikacija BADIL (2006–2007), vendar ta ne nadomesti neposredne kontrole britanskega faksimila. Ta omejitev ostaja jasno označena. [8] [18]
Nakup zemljišča ni bil izmišljotina — pa tudi ni bil nakup celotne dežele
Judovske skupnosti so v Palestini živele že pred moderno sionistično migracijo. V poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju so judovski priseljenci, zasebni vlagatelji in ustanove kupovali zemljišča za naselitev. Obstajajo zgodovinsko dokumentirane transakcije; ne bi bilo pošteno trditi, da je bila vsaka pridobitev zemljišča nasilna ali nezakonita. [1] [2] [8]
Hkrati pravno veljavna prodaja med prodajalcem in kupcem ne pove vsega o položaju ljudi, ki so zemljo obdelovali. Nekatere parcele so bile del večjih posesti mestnih ali od kraja oddaljenih zemljiških lastnikov; drugi interesi so lahko izhajali iz zakupa, vaških ureditev ali dolgotrajne obdelave. Veljavnost prodajalčevega pravnega naslova, zaščita zakupnikov in posledice izselitve so različna vprašanja. [2] [3]
Zato moramo zavrniti obe preveč preprosti zgodbi: da so Judje zemljo kot skupnost »samo kupili«, in da njihovi kupci niso mogli pridobiti nikakršnih legitimnih zemljiških pravic. Resnično vprašanje je, katero zemljo, od koga, kdaj, v kakšnem pravnem režimu in s kakšnimi posledicami za dotedanje prebivalce.
Leta 1947 so predlagali državni meji, ne razprodaje parcel
Generalna skupščina OZN je 29. novembra 1947 z resolucijo 181 (II) priporočila načrt delitve Palestine na judovsko in arabsko državo z gospodarsko povezavo in posebno ureditvijo Jeruzalema. To je bil politični in teritorialni načrt, ne zbirka zemljiškoknjižnih vpisov. Še pomembneje: sam načrt je v delu o pravicah manjšin predvideval omejitve razlastitve. V 2. poglavju, 8. odstavku, je določal, da zemljišča Arabca v judovski državi oziroma Juda v arabski državi ni dovoljeno razlastiti, razen za javni namen, in da je treba plačati polno odškodnino pred odvzemom posesti. [9]
To neposredno pokaže, da predlagana državna meja ni pomenila avtomatičnega prenosa vseh zasebnih parcel na pripadnike večinskega naroda. Državna oblast in lastnina posameznika sta bili tudi v samem načrtu ločeni. Načrt ni bil izveden tako, kot je bil predviden; sledila je vojna. Toda za razumevanje tedanjega pravnega načela je pomembno, kaj je dokument dejansko zahteval.
Kaj je vojna leta 1948 spremenila?
Vojna v letih 1947–1949 je povzročila obsežno razseljevanje Palestincev, med drugim zaradi bega pred boji, prisilnih izgonov, strahu in drugih okoliščin, ki so se med kraji razlikovale. Nekateri begunci so postali razseljeni zunaj meja nove države Izrael; drugi so ostali znotraj nje, vendar niso mogli ponovno priti do svojih prejšnjih domov ali zemljišč. Posameznih razlogov za odhod in pravnih posledic ne smemo posplošiti na vse vasi ali družine.
Za lastninsko vprašanje je ključna razlika med izgubo dejanske posesti in preverjanjem prejšnjega pravnega naslova. Domovi in polja niso prenehali obstajati kot vprašanje premoženjskih pravic samo zato, ker so njihovi prebivalci izgubili dostop do njih.
Generalna skupščina OZN je 11. decembra 1948 v 11. odstavku resolucije 194 (III) podprla možnost vrnitve beguncev, ki se želijo vrniti in živeti v miru s sosedi, ob najzgodnejšem izvedljivem času, in predvidela odškodnino za tiste, ki se ne vrnejo, oziroma za izgubo ali poškodovanje premoženja pod opredeljenimi pogoji. Resolucije Generalne skupščine ne smemo prikazovati kot že izvršeno sodno rešitev vseh individualnih zahtevkov; je pa nedvoumen dokument, da je bilo vprašanje povračila in odškodnin mednarodno prepoznano že leta 1948. [10]
Kako so novi zakoni vplivali na zemljišča?
Po nastanku Izraela so nastali posebni mehanizmi, ki so vplivali na nepremičnine in premoženje razseljenih oseb.
Absentees' Property Law iz leta 1950 je v 1. členu široko opredelil pojem »odsotne osebe« glede na določeno obdobje, lokacijo in druge okoliščine. Po 4. členu so pravice v »premoženju odsotne osebe« prešle pod skrbnika takšnega premoženja. Pravilo ni temeljilo le na tem, ali je kdo osebno podpisal odpoved lastnini. Zakon pozna tudi postopke za potrditev, da oseba v določenih primerih ni »odsotna«, in za sprostitev premoženja, zato ga ni natančno opisati z besedami, da ne dopušča nobene izjeme. Vendar njegova uporaba lahko zajame tudi ljudi, ki so po vojni ostali v novi državi, ne da bi živeli v svojem prejšnjem domu. [11]
Development Authority (Transfer of Property) Law iz leta 1950 je ustanovil organ za pridobivanje, upravljanje in razpolaganje s premoženjem. Sedaj je mogoče njegove določbe preveriti bolj neposredno: dokument OZN A/AC.25/W/58 (9. februar 1951) vsebuje angleški prevod, ki ga je po navedbi dokumenta 16. oktobra 1950 posredovalo izraelsko ministrstvo za finance. V 2. členu je opredeljena ustanovitev razvojne oblasti; 3. člen ji je med drugim dovoljeval pridobivanje in prodajo oziroma drug prenos premoženja; 6. člen je urejal možnost, da upravičene osebe in ustanove premoženje prenesejo nanjo. [12] [17]
Pogoji za nadaljnjo prodajo niso bili povsem prosti. V 3(4)(a) je bila pri zemljiščih, namenjenih prehodu v javno last, predvidena prodaja omejenemu krogu naslovnikov: državi, Judovskemu nacionalnemu skladu, ustrezno odobreni ustanovi za naselitev Arabcev brez zemlje ali lokalni oblasti. Druga nepremičninska kategorija je po 3(4)(b) praviloma zahtevala predhodno ponudbo Judovskemu nacionalnemu skladu, pri prenosih nepremičninske lastnine pa je 3(4)(d) zahteval vladno odločitev za posamezen primer. Zakon torej vzpostavlja konkreten okvir razpolaganja, toda ne dokazuje avtomatično, da je bila vsaka poznejša prodaja ali pridobitev izvedena na isti način. [17]
Land Acquisition (Validation of Acts and Compensation) Law iz leta 1953 je v 2. členu vzpostavil mehanizem pridobitve zemljišča za razvoj, naseljevanje ali varnost pod opredeljenimi pogoji, med drugim če zemljišče 1. aprila 1952 ni bilo v posesti lastnika, če je bilo v določenem obdobju uporabljeno ali določeno za navedene namene in je bilo za te namene še potrebno. V 3. členu je zakon predvidel denarno odškodnino, ob določenih pogojih tudi ponudbo nadomestnega zemljišča za lastnika, ki je z obdelovanjem zemljišča zagotavljal glavni vir preživljanja. Obstoj zakonske pravice do odškodnine sam po sebi še ne dokazuje, da je bila posameznemu upravičencu dejansko izplačana ali ustrezna. Ključno je razumeti zaporedje: izguba posesti je lahko postala dejstvo, na katero se je pozneje navezala pravna možnost prenosa lastnine. Vprašanje, ali je bila takšna ureditev v vsakem primeru pravična oziroma skladna z drugimi pravnimi obveznostmi, zahteva samostojno presojo. [13]
To je pregled izraelskega domačega prava, ne avtomatična presoja mednarodnopravne zakonitosti vseh razlastitev. Prav tako v tem članku ne združujemo povojnih prenosov z drugačnim pravnim položajem zemljišč, ki jih je Izrael zasedel leta 1967: temu je namenjen naslednji članek o pravilih okupacije.
Zakaj so pomembni dokumenti o konkretnih parcelah?
Združeni podatki imajo veliko vrednost za razumevanje razmerij med zemljiškimi kategorijami. Ne morejo pa odgovoriti, kdo je bil lastnik točno določene hiše ali pašnika.
Komisija OZN za spravo v Palestini (UNCCP) je od leta 1952 vzpostavila program ugotavljanja in vrednotenja premoženja arabskih beguncev. V poročilu za leto 1961 je navedla približno 450.000 obrazcev o nepremičninah v lasti arabskih posameznikov. To ni enako 450.000 različnim lastnikom, 450.000 gospodinjstvom ali 450.000 že sodno potrjenim zahtevkom. Obrazci kažejo na obsežno dokumentiranje posameznih lastninskih enot, ki ga je treba razlikovati od poznejših odločitev o vrnitvi in odškodnini. [14]
Za zgodbo o posameznem domu zato potrebujemo naslov parcele, časovni potek posesti, zemljiški ali davčni dokument, pogodbo, morebitne odločitve upravnih organov in sodišč ter podatke o izselitvi oziroma prenosu lastninske pravice. Primeri, kot so Iqrit, Kafr Bir'im ali spori v vzhodnem Jeruzalemu, imajo različne zgodovine in sodne postopke; ni jih korektno rešiti z enim zemljevidom iz leta 1945. Njihovo podrobno dokumentacijo obravnava članek o palestinskih domovih (PL-05).
Kateri argumenti prestanejo preverjanje?
Argument judovskih kupcev zemljišč: obstajajo dokumentirane zakonite zemljiške transakcije, registrirani naslovi in zgodovinski primeri judovskega obdelovanja zemlje. Te pravice niso nič manj resnične zato, ker jih uveljavlja pripadnik judovske skupnosti. Toda nakup določene parcele še ne dokazuje lastništva nepremičnin sosednjih vasi ali večine dežele. [1] [2] [8]
Argument palestinskih lastnikov in uporabnikov: v Palestini so pred nastankom Izraela obstajali arabski zasebni lastniki, zakupniki, obdelovalci in skupnosti s pravicami do zemljišč. Nekatere izhajajo iz vpisov, druge iz kompleksnejšega režima posesti in rabe. Vojna in kasnejša zakonodaja sta posegli v možnost mnogih, da svoje domove in zemljišča uporabljajo ali jih dobijo nazaj. Toda prav tako ni pravilno razglasiti vsakega zemljišča brez zaključene registracije za že dokazano zasebno lastnino natančno določene osebe. [3] [4] [5] [6] [7] [11] [14]
Argument državne uprave in varnosti: države lahko v svojih pravnih sistemih sprejemajo pravila o javni lastnini, razlastitvi in nujnih potrebah. Toda domača zakonodaja sama po sebi ne odgovori na vprašanje skladnosti konkretnega ukrepa z vsemi pravicami prizadetih ter z mednarodnimi obveznostmi. Posebej ni dovolj reči, da je zemlja »državna«, če še nismo ugotovili, kakšne pravice do uporabe, dedovanja ali odškodnine obstajajo na njej.
Razumevanje zemljiškega vprašanja zahteva enako spoštovanje dokazov, ne enakega izida za vsak spor. Kadar dokument podpira določen lastninski naslov, ga priznamo; kadar je dokaz omejen, to povemo; kadar oblast ali politična skupina iz lastnine nekaj posameznikov sklepa na izključno pravico do cele dežele, moramo razliko jasno pokazati.
Sklep: komu je torej pripadala zemlja?
Pred nastankom Izraela zemljišča niso pripadala eni sami, homogeni skupini. Obstajali so arabski in judovski zasebni lastniki, različne verske in druge ustanove, državna in občinska zemljišča, vaška ter skupnostna raba in velika območja, kjer pravni naslovi niso bili dokončno določeni. Britanski podatki za leto 1945 in naknadne analize omogočajo približen pregled razmerij, ne pa popolne rešitve lastnine vsake parcele.
Zgodovinska evidenca kaže, da je bila površina zemlje, registrirane oziroma statistično pripisane judovskim lastnikom, precej manjša od polovice mandatne Palestine; prav tako ne dovoljuje, da bi vse preostale površine avtomatično razglasili za zasebno lastnino določenega prebivalstva. Velika, nejasno opredeljena območja Beershebe so šolski primer, zakaj je takšna poenostavitev napačna.
Najmočnejše spoznanje je zato pravno in človeško: sprememba državne meje ali zamenjava oblasti sama po sebi ne izbriše zemljiških pravic ljudi, ki tam živijo, imajo dom ali obdelujejo zemljo. Ali je bil v določenem primeru prenos zakonit, ali so bile pravice varovane in ali je bila zagotovljena učinkovita odškodnina, zahteva preverjanje dejstev in ustreznega prava — ne trditve, da zgodovinska pravica enega naroda izniči pravice drugega.
Dokumentarni viri in arhivske povezave
Povezave vodijo do dokumentov, arhivskih zapisov ali fotografij na spletnih straneh njihovih izvornih ustanov.
Viri in nadaljnje branje
- Ruth Kark in Nadav Solomonovich, Land Privatization in Nineteenth-century Ottoman Palestine, Islamic Law and Society 22(3), 2015, 221–252. Akademski zapis in povzetek. Vir
- Ruth Kark, Consequences of the Ottoman Land Law: Agrarian and Privatization Processes in Palestine, 1858–1918, 2017. Akademski zapis. Vir
- The Archaeology of Land Law: Excavating Law in the West Bank, pravnozgodovinski pregled zemljiških kategorij; Cambridge. Sekundarni strokovni vir. Vir
- Government of Palestine, Village Statistics, April 1945, izvirni posnetek, uvodna razlaga, »B. Areas and ownership«. Digitalizacija izvirnika. Pregledana po dostopnem izpisu; velika datoteka ni omogočila neodvisnega slikovnega preverjanja vseh strani. Vir
- Sami Hadawi, Village Statistics 1945: A Classification of Land and Area Ownership in Palestine, 1970, str. 19. Sabil, stran 19. Naknadna statistična obdelava, ni izvirnik iz 1945. Vir
- Hadawi, prav tam, str. 20 in 39, metodologija, tabela in opombe. Označena prerazvrstitev »Others« in opredelitev »Public«. Vir 1 Vir 2
- Hadawi, prav tam, str. 35, Beersheba. Poznejša interpretacija z omejitvami izvornih podatkov. Vir
- Government of Palestine, Supplement to A Survey of Palestine (1947), str. 30 dopolnila, ki pri številkah zemljišč napotuje na str. 243–245 osnovne publikacije. Javni prepis str. 30. Ocena za 31. 12. 1946 in nakupi 1945/1946 so preverjeni po prepisu, ne po neposredni slikovni kontroli ustreznega faksimila. Vir
- Generalna skupščina OZN, resolucija 181 (II), 29. 11. 1947, Plan of Partition with Economic Union, del I, deklaracija o pravicah, poglavje 2, odstavek 8. Prepis Yale Avalon; uradni zapis v digitalni knjižnici OZN. Vir 1 Vir 2
- Generalna skupščina OZN, resolucija 194 (III), 11. 12. 1948, odstavek 11. Uradni zapis OZN; zgodovinska razlaga UNCCP. Vir 1 Vir 2
- Izrael, Absentees' Property Law, 1950, členi 1, 4, 27 in 28. Arhiv besedila pri OZN, angleški neavtorizirani prepis. Ob pravnih razlikah merodajno hebrejsko besedilo. Vir 1 Vir 2
- Izrael, Development Authority (Transfer of Property) Law, 1950, členi 2, 3(4), 6; glej uradno posredovani prevod v [S17].
- Izrael, Land Acquisition (Validation of Acts and Compensation) Law, 1953, členi 2 in 3. Neavtorizirani angleški prevod z opozorilom, hebrejski prepis: naslov »חוק רכישת מקרקעין (אישור פעולות ופיצויים)« na Wikiviru (Wikisource). Za pravno dokončnost uporabiti uradni hebrejski zakon. Vir
- UNCCP, Palestine Refugees; Repatriation and Resettlement, 1961, odstavka 75–76 (približno 450.000 obrazcev). Arhiv OZN. Vir
- Generalna skupščina OZN, A/AC.14/32, 11. 11. 1947, tiskana str. 44, odst. 68. Faksimile; izvirni prikaz 12.574.774 / 1.491.699 je vizualno preverjen. Vir
- Generalna skupščina OZN, A/AC.14/32/Add.1, 11. 11. 1947, Appendix 6: Extracts from Village Statistics 1945, zbirna vrstica »GRAND TOTAL« (4. skenirana stran, zadnji dve vrstici). Uradna različica v sistemu dokumentov OZN. C2/v2: neposredno vizualno pregledano; vsi navedeni skupni podatki se ujemajo z izvirno tabelo. Vir
- OZN, UNCCP, A/AC.25/W/58, 9. 2. 1951, Development Authority Law (Transfer of Property), 5710–1950, Priloga I (Annex I) z angleškim prevodom izraelskega zakona, posredovanim s strani izraelskega ministrstva za finance 16. 10. 1950, zlasti členi 2, 3(4) in 6. Izvirna kopija OZN. Preverjeno tudi neposredno po slikovnem prikazu prvih dveh strani. Vir
- BADIL Resource Center, Survey of Palestinian Refugees and Internally Displaced Persons, 2006–2007, zgodovinski pregled lastništva pod britanskim mandatom; povzema oceno za konec 1946 (1.624.000 dunumov). Digitaliziran pregled (PDF). Gre za poznejši sekundarni vir, ne za britanski primarni faksimile. Vir