1666: Odrešenje skozi greh — Robert Sepehr: Sabbatai Zevi, Jacob Frank in teorija zgodovinske kontinuitete

1666 in Sabbatai Zevi

Sabbatai Zevi se je rodil leta 1626 v Smirni, današnjem Izmirju. Kot mesijanski pretendent je nastopal že pred letom 1666, gibanje pa se je posebej razširilo sredi šestdesetih let 17. stoletja. Sepehr Zevijevo gibanje predstavi kot množični mesijanski pojav, ki se je razširil po judovskih skupnostih Osmanskega cesarstva in Evrope.[3]

Leto 1666 je imelo tudi širše apokaliptične asociacije. V krščanski Evropi so krožila lastna milenaristična pričakovanja, zato Sepehr svojo pripoved začne v obdobju, ko je bilo pričakovanje radikalne verske preobrazbe prisotno na več straneh tedanjega verskega sveta.[3]

Septembra 1666 so osmanske oblasti Zevija privedle pred sultana Mehmeda IV. Zevi je nato sprejel islam. Za njegove privržence je bil to pretres: človek, ki naj bi prinesel mesijansko dobo, se je navidezno odpovedal veri, iz katere je njegovo gibanje izšlo. Gibanje s tem kljub temu ni preprosto izginilo.[3]

Odrešenje skozi greh. V različnih sabataističnih tokovih so tradicionalni verski predpisi lahko dobili drugačen pomen, nekateri postni dnevi so bili reinterpretirani, kršenje običajnih meja pa je lahko dobilo simbolni ali teološki pomen. Zgodovinopisje, posebej delo Gershoma Scholema, je za nekatere radikalnejše oblike uporabljalo izraz »odrešenje skozi greh« (ang. redemption through sin).[3][4]

Sepehr ta antinomijski princip predstavi zelo široko in ga pozneje uporablja kot ključ za branje politične ter družbene zgodovine. Sepehr antinomizem razširi iz verske prakse v širši ključ za razumevanje politične in družbene zgodovine.[4]

Jacob Frank in druga generacija mesijanske herezije

Jacob Frank je v 18. stoletju izšel iz okolja, kjer je sabataistična tradicija še vedno obstajala. Okoli njega se je oblikovalo gibanje, danes imenovano frankizem. Frank je zavračal rabinsko avtoriteto, njegovo gibanje pa je prišlo v oster konflikt z judovskimi oblastmi in se pozneje približalo katoliškim cerkvenim ter političnim strukturam.[5]

Leta 1759 je Frank sprejel katoliški krst, v povezanem valu pa se je v Lwówu, Lublinu in Varšavi spreobrnilo približno 3.000 njegovih privržencev. Cerkev je kmalu začela dvomiti v pravovernost njegovega krščanstva; leta 1760 je bil aretiran in poslan v samostan v Częstochowi, kjer je ostal več let.[5]

Frankizem je bil heterodoksno gibanje v konfliktu tako z rabinskim judovstvom kot pozneje s cerkvenimi oblastmi. Zato sabataistov in frankistov ni mogoče uporabljati kot sopomenko za Jude ali judovstvo kot celoto.[5]

Frankizem in evropski svet skrivnih družb. Sepehr frankistične kroge umesti v evropsko okolje prostozidarskih lož, rožnokrižarskih skupin, alkimističnih krogov, okultnih redov in drugih iniciacijskih združenj ter jih poveže z zahodnim ezoterizmom in masonskimi mrežami.[6]

Posebno zanimiv je Moses Dobruška, pozneje Franz Thomas von Schönfeld in nazadnje Junius Frey. Prihajal je iz frankističnega okolja in bil sorodstveno povezan z Jacobom Frankom. Spreobrnil se je v katolištvo, vstopil v plemiški stan, deloval v prostozidarskem in širšem iluminističnem okolju ter se pozneje pojavil v revolucionarni Franciji, kjer je bil leta 1794 giljotiniran.[7]

Dobruškina življenjska pot tako kaže, da povezave med frankističnimi, masonskimi, ezoteričnimi in revolucionarnimi okolji niso samo poznejša literarna konstrukcija. Sepehr pa iz takšnih povezav nato gradi bistveno širšo kontinuiteto.[6][7]

Adam Weishaupt in Bavarski iluminati

Adam Weishaupt je bil profesor cerkvenega prava v Ingolstadtu. Leta 1776 je skupaj z majhno skupino ustanovil skrivno družbo, ki je postala znana kot Bavarski iluminati. Organizacija je imela tajno hierarhijo, iskala člane v izobraženih in vplivnih krogih ter skušala širiti svoj doseg tudi prek odnosov s prostozidarskimi ložami.[8]

Zgodovinski Bavarski iluminati torej niso izmišljena organizacija. Obstajali so, delovali v tajnosti in iskali družbeni vpliv. V osemdesetih letih 18. stoletja jih je bavarska oblast prepovedala, Weishaupt pa je izgubil profesuro in zapustil Bavarsko.[8]

Sepehr to zgodovinsko organizacijo vključi v nadaljevanje frankistične zgodbe. V njegovi razlagi naj bi Jacob Frank vstopil v širše zavezništvo, v katerem imajo Adam Weishaupt, Mayer Amschel Rothschild in frankistični krogi različne organizacijske, finančne in mrežne vloge.[1]

Frank, Weishaupt in Rothschild. Sepehr iz frankističnih, masonskih in ezoteričnih povezav razvije konstrukcijo Frank–Weishaupt–Rothschild kot dela iste dolgotrajne kontinuitete.[1][6]

Od skrivnega reda do finančne moči

Četrto in peto poglavje knjige premakneta pripoved iz religije in skrivnih družb v finance. Rothschildi postanejo pri Sepehru osrednji člen, prek katerega se zgodovinska kontinuiteta pomakne iz 18. stoletja proti modernemu finančnemu sistemu. Knjiga nato govori o centralnih bankah, političnem vplivu, revolucijah, vojnah in skupinah, ki naj bi delovale za formalnimi institucijami.[1]

*The Secrets of Zion* in prehod v 20. stoletje

V šestem poglavju Sepehr zgodbo poveže s cionizmom, britansko politiko in nastankom judovskega nacionalnega doma v Palestini. Pomemben dokument je Balfourjeva deklaracija. Dne 2. novembra 1917 je britanski zunanji minister Arthur James Balfour v pismu Lordu Rothschildu izrazil podporo britanske vlade ustanovitvi »nacionalnega doma za judovsko ljudstvo« (ang. national home for the Jewish people) v Palestini, ob navedbi varovanja državljanskih in verskih pravic nejudovskih skupnosti ter pravic Judov v drugih državah.[10][11]

Sepehr deklaracijo umešča v širšo zgodbo o britanskih, cionističnih in finančnih interesih ter jo povezuje tudi z ameriškim vstopom v prvo svetovno vojno.[1] Kronologija je pri tem pomembna: Združene države so Nemčiji napovedale vojno 6. aprila 1917, Balfourjeva deklaracija pa je bila izdana 2. novembra 1917.[10][12]

Ameriški Office of the Historian med neposrednimi dejavniki za vstop ZDA v vojno izpostavlja obnovljeno neomejeno nemško podmorniško vojno in Zimmermannov telegram, medtem ko širše politične in gospodarske vzroke obravnava kot predmet zgodovinske razprave.[12] Takšna kronologija ne izključuje širše diplomacije ali lobiranja, Sepehrjevo specifično povezavo pa postavi v dejanski časovni okvir.

Od cionizma do nacistične Nemčije. V zadnjih dveh poglavjih Sepehr svojo prej vzpostavljeno zgodovinsko kontinuiteto razširi na nacistično Nemčijo, drugo svetovno vojno, cionizem in holokavst. V pripoved vključi gospodarsko krizo Nemčije, reparacije, mednarodne finančne tokove, politični radikalizem, nacistično gospodarsko politiko, pregon Judov, migracije ter poznejše nastajanje Izraela.[1]

Po Hitlerjevem prihodu na oblast se je brezposelnost v Nemčiji močno zmanjšala. Novejša ekonomska analiza arhivskih podatkov ugotavlja, da je pri tem pomembno vlogo igralo oboroževanje; ena raziskava ocenjuje, da bi vojaška poraba lahko pojasnila približno tretjino skupnega padca brezposelnosti v preučevanem obdobju 1932–1936.[13]

To je gospodarsko vprašanje. Ločeno od njega je politična in kriminalna zgodovina nacističnega režima: po letu 1933 je režim odpravljal politično opozicijo, uvajal rasno zakonodajo, preganjal Jude in druge skupine ter pozneje izvedel agresivno vojno in množične poboje. Sepehr te dogodke interpretira znotraj svoje širše teorije zgodovinske kontinuitete.[1][14]

*The Burnt Offering* in holokavst

Naslov zadnjega poglavja, The Burnt Offering, pokaže smer Sepehrjevega zaključka: holokavst skuša umestiti v isto dolgo pripoved, ki jo začne pri Sabbataiju Zeviju in Jacobu Franku.[1]

Ob tej interpretaciji obstaja obsežen neodvisni zgodovinski zapis. Holokavst je bil sistematično, državno organizirano preganjanje in umor približno šestih milijonov evropskih Judov, ki so ga izvajali nacistična Nemčija ter njeni zavezniki in sodelavci. Žrtve so bile ubijane v množičnih streljanjih, plinskih centrih in taboriščih ter zaradi deportacij, prisilnega dela, lakote, bolezni in namerno ustvarjenih življenjskih razmer. Nacistični režim je preganjal in množično ubijal tudi številne druge skupine.[14]

V zadnjem delu Sepehr nacistični pregon, deportacije, množične poboje in holokavst vključi v kontinuiteto, ki jo gradi od sabataizma in frankizma naprej.[1]

Ena zgodba, več zgodovin

Sepehrjev posebni prispevek je v tem, da med temi točkami nariše eno dolgo črto. Knjiga zato ni samo zgodovina Sabbataija Zevija ali Jacoba Franka, ampak poskus genealogije skrite oblasti.[1]

Sepehr osebne povezave, članstva v organizacijah, finančne odnose in korespondenco uporablja kot gradnike, iz katerih oblikuje širši skupni namen in zgodovinsko kontinuiteto.

Če je kršenje pravila samo greh, predstavlja odmik od verskega reda. Če pa je prestopanje predstavljeno kot način preseganja starega reda, lahko dobi drugačen pomen: uničenje obstoječih meja postane pogoj za nastanek novega. To je jedro Sepehrjeve interpretacije sabataističnega in frankističnega antinomizma.[1][4]

Sepehr nato isti koncept prenese na politično zgodovino. Revolucije, razgradnja tradicionalnih institucij, spremembe spolnih norm, finančni pretresi, vojne in politični projekti se v knjigi začnejo pojavljati kot manifestacije istega načela: stari red mora biti porušen, da lahko nastane novi.[1]

S tem se izraz »odrešenje skozi greh« premakne iz konkretnega verskega okolja 17. in 18. stoletja v splošni razlagalni ključ za moderno zgodovino. To je Sepehrjev povezovalni okvir.

Sklep: Sepehrova teorija zgodovinske kontinuitete. 1666: Odrešenje skozi greh začne pri mesijanskem gibanju Sabbataija Zevija, njegovi spreobrnitvi v islam in poznejšem frankizmu, nato pa to versko zgodovino razširi v genealogijo skrivnih družb, financ, cionizma in politične oblasti.[3][5]

1666: Odrešenje skozi greh je Sepehrova različica zgodbe, v kateri posamezni dogodki, povezave in interpretacije tvorijo eno dolgo genealogijo skrite oblasti.