Vrednote in zavezniki — Koliko tehtajo človekove pravice?
Kako se človekove pravice uveljavljajo pri strateških zaveznikih? Primeri Savdske Arabije, Jemna, Egipta in drugih držav razkrivajo napetost med načeli in interesi.
AI-ustvarjena simbolična uredniška ilustracija; ne dokumentarni posnetek.
Zahodne države človekove pravice pogosto predstavljajo kot univerzalno merilo legitimnosti oblasti in zunanje politike. Njihova lastna poročila podrobno dokumentirajo mučenje, politične zapornike, samovoljne aretacije, represijo nad novinarji, transnacionalno represijo in nezakonite poboje tudi v državah, ki jih hkrati opisujejo kot strateške partnerice. Toda ko je država dovolj pomembna za energijo, vojaške baze, boj proti terorizmu, regionalno ravnotežje ali delovanje zavezništva, se isto merilo pogosto spremeni iz pogoja odnosa v enega od več dejavnikov.
Človekove pravice ostanejo v jeziku politike. Vprašanje je, koliko teže ohranijo, ko bi njihova dosledna uporaba povzročila resno strateško ceno.
To ni trditev, da je diplomacija z avtoritarno vlado sama po sebi hinavščina. Države imajo varnostne interese in zunanje politike ni mogoče voditi samo z državami, ki ustrezajo vsem želenim političnim standardom. Test dvojnega merila se začne drugje.
Če zahodne vlade človekove pravice uporabljajo kot univerzalno načelo pri utemeljevanju sankcij, izolacije ali političnega pritiska proti nasprotnikom, je relevantno vprašanje, zakaj primerljive kršitve strateško pomembnega partnerja tako pogosto povzročijo bistveno omejenejšo posledico. Ne sprašujemo torej, zakaj Washington govori z Rijadom, Kairom, Manamo, Islamabadom ali Ankaro.
Sprašujemo, koliko njegovih deklariranih vrednot je dovoljeno stati, ko bi njihova dosledna uporaba ogrozila strateški interes.
Khashoggi: ameriška obveščevalna skupnost je pokazala proti vrhu oblasti
Umor Jamala Khashoggija je skoraj laboratorijski primer tega problema. Ameriški Office of the Director of National Intelligence je februarja 2021 objavil oceno, da je savdski prestolonaslednik Mohammed bin Salman odobril operacijo v Istanbulu za zajetje ali umor Khashoggija. Ameriška obveščevalna skupnost je presojo oprla na njegov nadzor nad savdskim varnostnim in obveščevalnim aparatom, sodelovanje njegovega tesnega sodelavca ter pripadnikov njegove zaščitne enote.[1]
Washington je nato ukrepal. Ministrstvo za finance je sankcioniralo nekdanjega namestnika vodje savdske obveščevalne službe Ahmada al-Asirija in savdsko Rapid Intervention Force. State Department je uvedel tako imenovani Khashoggi Ban in vizumske omejitve za 76 Savdijcev, za katere je ocenil, da so sodelovali pri pregonu disidentov v tujini.[2][3]
To je pomemben korektiv. Ni pravilno trditi, da Združene države po Khashoggijevem umoru niso storile ničesar. Toda prav tako pomembno je, kje se je odgovornost ustavila.
Ameriška obveščevalna ocena je odobritev operacije postavila na raven prestolonaslednika. Kaznovalni ukrepi so dosegli podrejene, enoto in druge sodelujoče osebe, ne pa Mohammeda bin Salmana samega. Administracija je obenem poudarjala, da želi odnos s Savdsko Arabijo »rekalibrirati«, ne pa pretrgati, ker kraljevina ostaja pomembna ameriška partnerica.[4]
Za ta kontrast ni treba ugibati o skritih motivih. Javni dokumenti zadoščajo: ameriška obveščevalna skupnost je odobritev operacije pripisala prestolonasledniku; kaznovalni ukrepi njega osebno niso zajeli; strateško partnerstvo je preživelo.
Če bi uradna ameriška obveščevalna ocena ugotovila, da je voditelj geopolitičnega nasprotnika odobril operacijo za zajetje ali umor novinarja v tuji državi, bi težko pričakovali, da bi strateško partnerstvo postalo razlog, da se odgovornost v praksi večinoma ustavi pod ravnijo, ki jo je identificirala sama ocena. Pri Savdski Arabiji je prav to postal politični izid.
»Interesi in vrednote«: napetost je javno priznana
Ameriški uradniki so odnos s Savdsko Arabijo večkrat opisovali kot iskanje ravnotežja med ameriškimi interesi in vrednotami. Ta formula je povedna prav zato, ker sta oba elementa resnična.
State Department je v poročilu o človekovih pravicah za leto 2023 za Savdsko Arabijo našteval verodostojna poročila o samovoljnih oziroma nezakonitih pobojih, prisilnih izginotjih, mučenju, samovoljnih pridržanjih, političnih zapornikih, transnacionalni represiji, hudih omejitvah svobode izražanja in pomembnih omejitvah političnega sodelovanja.[5]
Hkrati je State Department Savdsko Arabijo opisoval kot največjo stranko ameriškega sistema Foreign Military Sales, z več kot 140 milijardami dolarjev aktivnih primerov, varnostno sodelovanje pa kot steber dvostranskega odnosa.[6]
Protislovje ni skrito. Obe politiki sta javni. Ena plast ameriške zunanje politike dokumentira resne kršitve. Druga pojasnjuje, zakaj strateško partnerstvo kljub njim ostaja pomembno. Vprašanje torej ni, ali človekove pravice obstajajo v politiki. Obstajajo. Vprašanje je, kaj se zgodi, ko izgubijo tehtanje proti strateškemu interesu.
Jemen: človekove pravice so povzročile omejitve — ne pa trajnega preloma
Jemen je pomemben, ker preprečuje preveč absolutno trditev. Ameriška podpora savdsko vodeni koaliciji ni ostala nespremenjena.
Februarja 2021 je Bidenova administracija sporočila, da končuje ameriško podporo ofenzivnim operacijam v Jemnu, vključno z relevantnimi prodajami orožja, medtem ko bo še naprej podpirala savdsko obrambo lastnega ozemlja. Administracija je ob pregledu politike ustavila tudi dva orožna posla. To je bila dejanska politična omejitev.[7]
Zato ne bi bilo pravilno trditi, da civilne žrtve ali človekovopravni pomisleki niso imeli nobenega vpliva na ameriško politiko. Toda pomembna je tudi daljša časovnica.
Do leta 2024 je Washington odpravil suspenz določene kategorije ofenzivnih prodaj orožja Savdski Arabiji. Ameriška razlaga je poudarjala spremenjeno stanje v Jemnu, zmanjšanje savdskih ofenzivnih operacij po premirju iz leta 2022 in širše varnostno okolje. Pravilnejši sklep zato ni, da človekove pravice »nikoli niso pomembne«. Lahko vplivajo na politiko.
Vprašanje je, ali odnos določijo trajno ali pa se njihova politična teža spreminja skupaj s strateškim okoljem. V savdskem primeru je jedro varnostnega partnerstva preživelo.
Združeni arabski emirati: dokumentiranje in partnerstvo lahko obstajata hkrati
Združeni arabski emirati predstavljajo soroden primer. Ameriško uradno poročanje je navajalo obtožbe in ugotovitve strokovnjakov Združenih narodov ter organizacij za človekove pravice glede samovoljnih pridržanj, prisilnih izginotij, mučenja, spolnega nasilja in drugih zlorab, povezanih z emiratskimi oziroma emiratsko podprtimi silami v Jemnu. Emiratska vlada je nekatere od teh obtožb zanikala.[9]
Ta kvalifikacija je pomembna: gre za dokumentirane obtožbe in ugotovitve identificiranih teles, ne za najino razglasitev kazenske odgovornosti. Toda politično vprašanje ostane.
Združene države so lahko te obtožbe poznale, jih objavljale v uradnih dokumentih in hkrati ohranjale ZAE kot pomembnega regionalnega varnostnega partnerja. Poanta ni, da so diplomatski odnosi z Emirati sami po sebi nelegitimni.
Poanta je, da resni človekovopravni pomisleki pri strateško pomembnem partnerju ne povzročijo avtomatično izolacije, kakršno zahodne vlade pogosto zagovarjajo pri nasprotnikih.
Egipt: človekovopravni pogoj, ki ga lahko nacionalna varnost preglasi
Egipt ponuja še čistejši primer, ker je napetost vgrajena neposredno v ameriško zakonodajo in politiko financiranja.
Združene države Egiptu desetletja zagotavljajo približno 1,3 milijarde dolarjev letnega vojaškega financiranja. Kongres je dele tega financiranja vezal na človekovopravne pogoje.
Zakaj?
Ker tudi ameriški State Department v lastnem poročanju za Egipt navaja verodostojna poročila o nezakonitih pobojih, prisilnih izginotjih, mučenju, samovoljnih pridržanjih, političnih zapornikih, hudih omejitvah medijske svobode in svobode združevanja ter drugih zlorabah. Pogoji so v nekaterih letih imeli dejanske posledice.[10]
Leta 2022 je administracija preusmerila 130 milijonov dolarjev, potem ko je presodila, da relevantni človekovopravni pogoji niso bili izpolnjeni. State Department je pojasnil, da je bilo 300 milijonov dolarjev od paketa 1,3 milijarde vezanih na človekovopravne zahteve in da minister za prizadeti del ni uporabil nacionalnointeresnega waiverja. V poznejših letih pa je prav waiver postal osrednji del slike.[12]
Leta 2024 je administracija sprostila celotni paket 1,3 milijarde dolarjev ter za del sredstev, sicer vezanih na človekovopravne pogoje, uporabila nacionalnovarnostno izjemo in se sklicevala na regionalno vlogo Egipta.
1. oktobra 2026 je State Department ponovno uporabil waiver za 320 milijonov dolarjev pomoči, vezane na človekovopravne pogoje, ob sklicevanju na ameriški nacionalnovarnostni interes in strateško vlogo Egipta v regionalnem varnostnem okolju.[14]
Ta primer je posebej poveden, ker izjema ni naša interpretacija skrite politike. Mehanizem je formalen.
Sistem vzpostavi človekovopravni pogoj in obenem omogoči, da ga izvršna oblast zaradi nacionalnovarnostnega interesa preglasi. To pojasni, kako Washington odločitev pravno utemelji. Ne odgovori pa na test doslednosti.
Če se človekove pravice v odnosu do drugih držav predstavljajo kot univerzalno merilo, zakaj strateška uporabnost partnerja znova in znova zmanjšuje politično ceno kršitev, ki jih dokumentirajo ameriške lastne institucije?
Bahrain: človekove pravice ob Peti floti
Bahrain naredi razmerje med deklariranimi vrednotami in strateško uporabnostjo skoraj fizično vidno.
State Department je v poročilu za leto 2023 navajal verodostojna poročila o krutem, nečloveškem ali ponižujočem ravnanju, samovoljnih aretacijah in pridržanjih, političnih zapornikih, težavah z neodvisnostjo sodstva ter omejevanju izražanja, medijev, zbiranja, združevanja in političnega sodelovanja. Bahrain obenem gosti poveljstvo ameriške Pete flote in U.S. Naval Forces Central Command.[15]
Po ameriških uradnih podatkih je imel Washington z Bahrainom približno 6,08 milijarde dolarjev aktivnih Foreign Military Sales primerov, vključno z bojnimi letali, sistemi zračne in raketne obrambe, helikopterji in drugimi sistemi.[17]
Septembra 2023 sta državi podpisali še Comprehensive Security Integration and Prosperity Agreement, s katerim sta dodatno institucionalizirali varnostni odnos.
Obstoj ameriške kritike človekovih pravic zato sam po sebi ne pove, kakšno težo imajo te pravice pri dejanskih odločitvah.
Washington lahko opozarja na politične zapornike, objavlja kritična poročila in hkrati poglablja strateško sodelovanje. Prav zato retorika sama ni merilo dejanske prioritete vrednote.
Pakistan: 11. september je spremenil strateško vrednost režima
ODNI — *Assessing the Saudi Government’s Role in the Killing of Jamal Khashoggi* (25 Feb 2021)
Pakistan pokaže, kako hitro lahko strateška nujnost spremeni obravnavo partnerja. Pred septembrom 2001 so ameriško-pakistanski odnosi omejevale sankcije in globoko politično nezaupanje. Po napadih 11. septembra se je odnos hitro spremenil.
Uradni State Department je pozneje zapisal, da je 11. september »na novo opredelil naš odnos«. Pakistan je postal kritičen za ameriško logistiko in operacije v Afganistanu ter za obveščevalno in drugo sodelovanje.[20]
Združene države so nato Pakistan razglasile za Major Non-NATO Ally, napovedale petletni paket pomoči v višini 3 milijard dolarjev, razdeljen med varnostno in razvojno pomoč, ter obnovile pomembno sodelovanje pri F-16. To ne dokazuje, da je bila politika po 11. septembru neracionalna.[26][20]
Dokazuje nekaj bolj konkretnega: pakistanski politični sistem septembra 2001 ni nenadoma postal bolj skladen z zahodnimi demokratičnimi standardi.
Spremenila se je njegova strateška vrednost. Z njo se je spremenila pripravljenost Washingtona za sodelovanje. To je element, pomemben za test dvojnega merila.
Türkiye: kritizirani zaveznik, ki ga Nato še vedno potrebuje
Türkiye je težji primer prav zato, ker je članica Nata z realnimi zavezniškimi obveznostmi in varnostnim pomenom.
State Department je v poročilu za leto 2023 navajal resne pomisleke glede političnih zapornikov, neodvisnosti sodstva, pritiska na novinarje, omejevanja izražanja ter ravnanja državnih organov proti aktivistom in političnim nasprotnikom.[21]
Hkrati je Bidenova administracija močno podpirala modernizacijo turške flote F-16 in jo utemeljevala z interoperabilnostjo Nata ter ameriškimi varnostnimi interesi.
Januarja 2024 je State Department odobril možno prodajo oziroma modernizacijski paket F-16 v ocenjeni vrednosti približno 23 milijard dolarjev. Pomemben je tudi časovni kontekst.[25]
Nekateri člani ameriškega Kongresa so napredek pri F-16 izrecno povezovali s turško ratifikacijo švedskega vstopa v Nato. Administracija je uradno vztrajala, da vprašanji nista formalno povezani, hkrati pa priznavala obstoj kongresne povezave in dejstvo, da bi turška ratifikacija omogočila politični napredek.[23][24]
Članek zato ne trdi, da je bila prodaja F-16 pravno plačilo za švedsko članstvo. Dokazi take formulacije ne podpirajo.
Ožji in bolje podprt sklep je, da so Nato, interoperabilnost in zavezniška pogajanja nosili izredno veliko težo v odnosu z vlado, ki jo je Washington v lastnih človekovopravnih poročilih še naprej kritiziral.
Človekovopravni pomisleki niso izginili. Njihova relativna teža se je ob zavezniških prioritetah zmanjšala.
Korektiv: Zahod zavezniku včasih dejansko reče ne
Resna analiza mora ohraniti primere, ki omejujejo tezo. Zahodne vlade partnerje včasih kaznujejo. Združene države so po Khashoggijevem umoru sankcionirale savdske uradnike in enoto. Zaradi Jemna so suspendirale določene ofenzivne prodaje orožja. Egiptu so v različnih letih zadržale ali preusmerile dele vojaške pomoči zaradi človekovopravnih pogojev. Kongres lahko orožne posle zavleče, blokira ali politično pogojuje.
Leahyjevi zakoni pa omejujejo ameriško pomoč posameznim tujim varnostnim enotam, kadar obstajajo verodostojne informacije, da so zagrešile hude kršitve človekovih pravic.
Ti mehanizmi so resnični. Pokažejo, da človekove pravice niso zgolj dekorativni jezik. Toda širšega vprašanja ne odpravijo. Natančneje ga formulirajo. Pravo vprašanje ni:
Ali Zahod kdaj sankcionira zaveznika?
Da. Bolj uporabno vprašanje je:
Kako daleč je pripravljen iti, preden strateška vrednost zaveznika postavi zgornjo mejo ceni, ki jo je pripravljen zahtevati?
Sankcija podrejenega, partnerstvo z vrhom
Khashoggi je skoraj idealen prikaz te strukture. Ameriška obveščevalna skupnost je odobritev operacije postavila na raven prestolonaslednika. Ameriški sankcijski sistem je dosegel sodelujoče posameznike in podrejene strukture. Strateški odnos s prestolonaslednikom je preživel. Pri Egiptu Kongres človekove pravice vgradi kot pogoj za del pomoči.
Ko širšo regionalno strategijo oceni kot dovolj pomembno, lahko izvršna oblast uporabi nacionalnovarnostni waiver.
Pri Bahrainu State Department dokumentira politične zapornike in resne omejitve državljanskih svoboščin. Peta flota ostaja. Pri Türkiye Washington dokumentira pritisk na novinarje, politične nasprotnike in sodno neodvisnost. Modernizacija F-16 ostaja pomemben cilj zavezništva. Pri Pakistanu je strateška uporabnost po 11. septembru temeljito preoblikovala varnostni odnos. Vsak primer ima svojo utemeljitev: energetska varnost; Iran; boj proti terorizmu; pomorske poti; Afganistan; Nato; regionalna diplomacija. To so resnične značilnosti mednarodne politike. Toda niso dokaz, da dvojnega merila ni.
So mehanizem, skozi katerega izjema postane politično sprejemljiva.
Ali bi isto pojasnilo zadostovalo pri nasprotniku?
Tu pride test doslednosti. Predstavljajmo si državo, ki jo Zahod obravnava kot nasprotnika, in njen odgovor: »Tudi mi imamo varnostne interese.« »Tudi naš partner je bistven za regionalno stabilnost.« »Tudi mi potrebujemo vojaško bazo.« »Tudi mi se soočamo s terorizmom.« »Tudi mi moramo človekove pravice uravnotežiti z nacionalnimi interesi.« Bi zahodne vlade tem argumentom priznale enako stopnjo prizanesljivosti?
Različne države imajo lahko različne pravne obveznosti in materialno različne okoliščine. Primerov zato ni smiselno mehansko enačiti. Toda politično merilo je še vedno mogoče preverjati.
Če je »nacionalni interes« sprejet kot legitimen razlog za zmanjšanje praktične teže človekovopravnih pomislekov v zahodnem odnosu do partnerja, potem nacionalni interes ne more biti samo privilegirana zahodna izjema.
Postati mora del splošnega analitičnega merila. Tudi druge države delujejo iz nacionalnih interesov.
Univerzalni standard ne more interese obravnavati kot legitimno olajševalno okoliščino samo takrat, ko je akter znotraj zaželenega strateškega tabora.
Človekove pravice imajo ceno. Vprašanje je, kdo jo mora plačati.
Najšibkejša različica tega argumenta bi trdila, da zahodne vlade za človekove pravice preprosto ne skrbijo. Dokazi tega ne podpirajo. Obstajajo sankcije. Obstajajo vizumske prepovedi. Obstajajo omejitve orožja. Obstajajo zakonski pogoji za pomoč. Obstajajo letna vladna poročila, ki zlorabe zaveznikov pogosto opisujejo zelo neposredno. Prav zato je kontrast pomembnejši. Zahodne vlade pogosto vedo, kaj se njihovim partnerjem očita. Njihove lastne institucije to dokumentirajo. Ko se tesno sodelovanje kljub temu nadaljuje, problema ni mogoče pojasniti zgolj z nevednostjo. Sprejeta je odločitev med konkurenčnimi prioritetami.
Človekove pravice lahko dobijo dovolj teže za javno izjavo, diplomatski protest, sankcijo posameznika ali zadržanje dela pomoči — ne pa nujno dovolj teže, da bi ogrozile jedro strateškega odnosa. Temu lahko rečemo realpolitika. Toda realpolitika in univerzalizem nista ista trditev.
Dvojno merilo ni v tem, da zahodne vlade sodelujejo z nepopolnimi partnerji. Nobena resna zunanja politika ne more sodelovati samo z idealnimi vladami. Nastane takrat, ko se kršitve človekovih pravic pri nasprotniku uporabljajo za utemeljevanje izolacije, sankcij in moralne delegitimacije, medtem ko primerljive kategorije kršitev pri strateško pomembnem partnerju postanejo nekaj, kar je mogoče »uravnotežiti« z energijo, bazami, orožjem, bojem proti terorizmu ali regionalno stabilnostjo.
Takrat človekove pravice ne delujejo več kot univerzalni pogoj. Delujejo kot spremenljivka. Njihova politična teža pa je v pomembnem delu odvisna od tega, kdo jih krši — in kako močno Zahod to državo potrebuje.
Viri in nadaljnje branje
- ODNI — Assessing the Saudi Government’s Role in the Killing of Jamal Khashoggi (25 Feb 2021) Vir
- U.S. Treasury — sanctions related to the Khashoggi killing Vir
- U.S. Department of State (archived) — accountability / Khashoggi Ban materials Vir
- U.S. Department of State (archived) — briefing on recalibrating the Saudi relationship Vir
- U.S. Department of State (archived) — 2023 Saudi Arabia human-rights report Vir
- U.S. Department of State (archived) — U.S.–Saudi relationship / Foreign Military Sales Vir
- U.S. Department of State (archived) — 5 Feb 2021 Yemen policy briefing Vir
- U.S. Department of State (archived) — 2022 Yemen human-rights report Vir
- U.S. Department of State (archived) — 2019 UAE human-rights report Vir
- U.S. Department of State (archived) — 2023 Egypt human-rights report Vir
- GAO — U.S. security assistance to Egypt / human-rights conditions Vir
- U.S. Department of State (archived) — Egypt military financing / 2022 human-rights conditions Vir
- Reuters — 2024 Egypt full military-aid package / waiver Vir
- Reuters — 1 Oct 2026 Egypt waiver for $320m conditioned aid Vir
- U.S. Department of State (archived) — 2023 Bahrain human-rights report Vir
- U.S. Department of Defense — Bahrain / Fifth Fleet context Vir
- U.S. Department of State (archived) — U.S. security cooperation with Bahrain / active FMS Vir
- U.S. Department of State (archived) — Fourth U.S.–Bahrain Strategic Dialogue / C-SIPA context Vir
- U.S. Department of State (2001–2009 archive) — Pakistan Major Non-NATO Ally / post-9/11 assistance context Vir
- U.S. Department of State (2001–2009 archive) — testimony describing 9/11 as having re-defined the U.S.–Pakistan relationship and F-16 cooperation Vir
- U.S. Department of State (archived) — 2023 Türkiye human-rights report Vir
- U.S. Department of State (archived) — Blinken / Türkiye F-16 and NATO interoperability context Vir
- U.S. Department of State (archived) — Jan 3 2024 briefing on Türkiye, Sweden and F-16 congressional linkage Vir
- U.S. Department of State (archived) — Jan 24 2024 briefing on Türkiye / Sweden / F-16 timing Vir
- DSCA / U.S. Defense material — Türkiye F-16 package, estimated $23bn Vir
- State Department (arhiv) — gradivo o odnosih ZDA in Pakistana, navedeno v angleškem članku Vir