Katera življenja vidimo? — Mediji, empatija in »mednarodna skupnost«
Zakaj so nekatere humanitarne krize deležne več pozornosti kot druge? Primerjamo poročanje o beguncih, vojnah in politično selektivno empatijo.
AI-ustvarjena simbolična uredniška ilustracija; ne dokumentarni posnetek.
Ko človek umre v vojni, je smrt biološko enaka. V javnem prostoru pa vse smrti nimajo enake teže. Nekatere dobijo ime, fotografijo, družinsko zgodbo, poklic, starost in zadnje sporočilo bližnjim. Druge postanejo številka. Nekateri begunci so predstavljeni kot matere, otroci, učitelji in sosedje, ki bi lahko bili mi. Drugi kot »tok«, »pritisk«, »kriza«, »varnostno vprašanje« ali problem zunanje meje. Ta razlika ni nepomembna.
Mediji ne določajo neposredno, koliko je človeško življenje vredno. Lahko pa vplivajo na to, katero življenje občinstvo zazna kot individualno človeško življenje in katero ostane del abstraktne množice. Prav tu se srečajo mediji, politika in zunanja politika.
Če je žrtev individualizirana, je lažje vzpostaviti empatijo. Če je predstavljena predvsem kot množica, je lažje razpravljati o mejah, kapacitetah in varnosti. Če je povzročitelj jasno imenovan, je odgovornost v zgodbi vidnejša. Če je smrt opisana brez jasnega povzročitelja, je povezava med dejanjem in posledico šibkejša. Za takšne razlike ni treba predpostaviti centralnega načrta. Dovolj je preveriti rezultat.
Ukrajina: Evropa je pokazala, kako je videti odprta vrata
Po začetku vojne v Ukrajini februarja 2022 je Evropska unija naredila nekaj brez precedensa v zgodovini svoje direktive o začasni zaščiti.
Svet EU je 4. marca 2022 soglasno aktiviral mehanizem začasne zaščite za ljudi, ki so bežali iz Ukrajine. Mehanizem je omogočil takojšnjo kolektivno zaščito brez običajnega individualnega postopka za vsako osebo ter pravice do prebivanja, dela, nastanitve, zdravstvene oskrbe in izobraževanja otrok. UNHCR je odločitev opisal kot »unprecedented«. [1] [2]
To je bil pomemben humanitarni odziv. Vprašanje tega članka ni, zakaj je Evropa pomagala Ukrajincem. Vprašanje je, kaj ta odziv pove o političnem jeziku, ki je spremljal prejšnje begunske krize.
Leta 2015 in 2016 je bil evropski odziv na prihod ljudi, ki so bežali predvsem iz Sirije in drugih kriznih območij, bistveno bolj osredotočen na nadzor zunanjih meja, azilne postopke in omejevanje neregularnih prihodov. Marca 2016 sta EU in Turčija sprejeli ureditev, po kateri bi se novi neregularni migranti, ki so po 20. marcu prispeli z območja Turčije na grške otoke in niso izpolnjevali pogojev za zaščito, vračali v Turčijo; za vsakega vrnjenega Sirca naj bi bil drug Sirec iz Turčije preseljen v EU. Dogovor je bil vezan tudi na več milijard evrov pomoči beguncem v Turčiji. [3]
Primerjava potrebuje korektiv. Ukrajinska in sirska begunska situacija nista bili pravno ali geografsko identični. Ukrajinci so množično bežali neposredno v sosednje države EU. Direktiva o začasni zaščiti je bila že del evropskega prava. Pri sredozemskih poteh so bili prisotni različni statusi, tranzit skozi več držav in mešani migracijski tokovi. Te razlike lahko razložijo del različnega institucionalnega odziva.
Ne izničijo pa pomembnega dejstva: leta 2022 je Evropa pokazala, da lahko večmilijonsko razselitev obravnava predvsem kot nalogo hitre kolektivne zaščite in širokega vključevanja v družbo.
To pomeni, da strogo varnostno in mejno okvirjanje množičnega prihoda ljudi ni edina mogoča evropska reakcija.
Tudi mediji so begunce videli drugače
Razlike niso vidne samo v politiki. Primerjalna vsebinska analiza petih velikih ameriških časopisov, ki je primerjala poročanje o sirskih beguncih leta 2015 in ukrajinskih beguncih leta 2022, je ugotovila izrazito večjo humanizacijo Ukrajincev. Približno 85 odstotkov analiziranih člankov o ukrajinskih beguncih je uporabljalo humanitarni okvir, pri sirskih pa približno 59 odstotkov. Ukrajinski begunci so bili v povprečju pogosteje citirani ali parafrazirani in pogosteje predstavljeni z osebnimi podatki. [4]
Druga velika raziskava je analizirala 84.623 časopisnih člankov iz Nemčije, Španije, Združenega kraljestva in Švice. Ugotovila je, da so bili ukrajinski begunci pogosteje predstavljeni skozi individualizirane humanitarne in viktimizacijske okvire, medtem ko so bili pri sirskih beguncih izrazitejši kontekstualni in varnostni okviri. Razlike pri humanitarnem, viktimizacijskem in varnostnem okvirjanju so bile statistično značilne. [5]
Še širša primerjalna raziskava sedmih evropskih držav, objavljena spletno decembra 2025 in v reviji leta 2026, je s pomočjo podatkovne zbirke GDELT ugotovila, da so bili ukrajinski begunci praviloma predstavljeni pozitivneje od sirskih in drugih begunskih skupin. Avtorja rezultat povezujeta s kulturno, rasno in geopolitično bližino. Ker raziskava uporablja avtomatizirano analizo sentimenta in strojno obdelavo večjezičnih vsebin, njene ugotovitve niso enake ročnemu branju vsakega članka, so pa pomemben velikovzorčni signal. [6]
Manjša britanska raziskava BBC in tabloida The Sun je pregledala 30 člankov o ukrajinskih, afganistanskih in sirskih beguncih. V vzorcu je bil humanitarni okvir močan tudi pri Afganistancih, kar je pomemben korektiv poenostavljeni tezi. Vendar se je okvir ekonomskega ali družbenega bremena pojavljal pri afganistanskem in sirskem poročanju, medtem ko ga pri vzorcu ukrajinskega poročanja ni bilo. [7]
Zato sklep ne sme biti, da je vsak zahodni medij vsakega Ukrajinca obravnaval bolje od vsakega Sirca.
Podatki pa podpirajo ožjo in trdnejšo ugotovitev: v več različnih vzorcih in državah so bili ukrajinski begunci pogosteje individualizirani in humanitarno okvirjeni, medtem ko so bili sirski begunci pogosteje povezani z varnostjo, kolektivnim gibanjem in obremenitvami za državo gostiteljico.
»Lahko bi bili mi«
Razlika v empatiji je bila občasno izrečena tudi neposredno. V prvih dneh vojne je dopisnik CBS Charlie D'Agata iz Kijeva dejal, da Ukrajina ni kraj, kot sta Irak ali Afganistan, kjer konflikt traja desetletja, ter mesto opisal kot »relatively civilized, relatively European«. Izjava je sprožila široke kritike. D'Agata se je naslednji dan opravičil in pojasnil, da je želel poudariti, da Ukrajina v zadnjih letih ni doživela primerljivega obsega vojne. [8]
Pomembno je tudi opravičilo. Posamezna sporna izjava sama po sebi ne dokazuje splošnega medijskega pravila.
Toda takšni primeri pomagajo razumeti vprašanje, ki ga merijo širše raziskave: ali kulturna in geografska bližina vplivata na to, kako zlahka občinstvu predstavimo žrtev kot »nekoga, kot smo mi«.
Težava ni empatija do Ukrajincev. Težava bi bila, če bi bila podobnost z zahodnim občinstvom pogoj za polno humanizacijo. Človek v Alepu ni manj posameznik zato, ker njegovo mesto občinstvu deluje manj domače.
Afganistanska družina ne postane manj civilna zato, ker je njena država desetletja predstavljana predvsem skozi vojno, talibane in terorizem.
Če kulturna bližina povečuje verjetnost individualiziranega, humanitarnega okvira, potem medijsko polje ne odraža samo trpljenja. Odraža tudi hierarhijo njegove vidnosti.
Jemen in Ukrajina: ista država podpira stran v obeh vojnah, poročanje pa je zelo različno
Jemen ponuja posebej uporaben primer, ker primerjalna raziskava obstaja na ravni istega velikega ameriškega medija.
Jeffrey S. Bachman in Esther Brito Ruiz sta analizirala naslove New York Timesa o vojni v Jemnu in vojni v Ukrajini. Konflikta nista enaka, toda avtorja sta izpostavila štiri razloge za primerjavo: v obeh so množično trpeli civilisti, oba sta vplivala na prehransko varnost, Združene države so vojaško podpirale eno stran v obeh konfliktih, njun geopolitični položaj pa je bil za Washington bistveno drugačen.
Raziskava je ugotovila precej manj poročanja o Jemnu, bolj nevtralen jezik ter manj neposredno pripisovanje odgovornosti. Poročanje o Ukrajini je bilo obsežnejše in je pogosteje uporabljalo moralno ter odgovornostno okvirjanje. Avtorja ta rezultat razlagata tudi z ameriškim geopolitičnim položajem v posameznem konfliktu. [9]
To je analiza avtorjev, ne dokaz, da je vsaka uredniška odločitev New York Timesa nastala zaradi ameriške zunanje politike. Toda razlika v končnem izdelku je dokumentirana.
Nadaljnja akademska obravnava iste raziskave izpostavlja posebej izrazit primer: pri poročanju o stradanju v Jemnu naj bi New York Times objavil samo dve s tem povezani zgodbi na naslovnici, prvo več kot tri leta po začetku savdsko vodene intervencije. [10]
Tukaj je relevantna tudi geopolitična razlika. V Ukrajini je Washington podpiral državo, ki jo je napadla Rusija. V Jemnu so ZDA dolgo materialno podpirale savdsko vodeno koalicijo. Članek zato ne trdi, da je bila vsaka medijska razlika neposredno ukazana iz zunanjepolitičnega centra.
Trdi nekaj ožjega: kadar je geopolitični položaj ZDA v dveh konfliktih nasproten, se lahko zelo razlikujejo tudi količina poročanja, moralni jezik in pripisovanje odgovornosti — in to razliko je smiselno meriti.
Pozabljene krize niso samo metafora
Humanitarne organizacije neenakomerno pozornost merijo tudi na širši ravni. CARE je pri analizi 5,8 milijona spletnih člankov o 47 humanitarnih krizah v letu 2022 ugotovil, da je Ukrajina prejela približno 2,2 milijona člankov. Deset najmanj pokritih kriz skupaj jih je prejelo 66.723. Analiza je zajemala pet jezikovnih območij in uporabljala Meltwaterjevo medijsko spremljanje. [11]
To ne pomeni, da bi morala vsaka kriza dobiti enako število člankov. Ukrajina je neposredno vplivala na evropsko varnost, energijo, gospodarstvo, begunske tokove in odnose med jedrskimi silami. Obstajali so objektivni novičarski razlogi za izjemno intenzivno poročanje. Toda razmerje je tako veliko, da opozarja na nekaj več kot majhne uredniške razlike.
Norwegian Refugee Council je za leto 2022 podobno ugotovil, da je bilo v angleških medijih o ukrajinski razselitveni krizi objavljenih približno 1,98 milijona člankov, o desetih najbolj zanemarjenih razselitvenih krizah skupaj pa približno 375.000. NRC je hkrati izračunal, da je bilo na osebo v potrebi v Ukrajini zbranih 212 dolarjev, v desetih najbolj zanemarjenih krizah pa povprečno 52 dolarjev. [12]
NRC svoj indeks zanemarjenosti gradi iz treh elementov: pomanjkanja politične volje, medijske pozornosti in humanitarnega financiranja.
Njegov sklep je normativen, metodologija pa je javno opisana. Tudi tukaj primerjava ne dokazuje, da je medijska pozornost edini vzrok razlike v financiranju. Pokaže pa, da politična pozornost, mediji in denar pogosto potujejo skupaj.
Gaza: tukaj preprost odgovor ne obstaja
Gaza je del članka, kjer bi bila teza o enem »zahodnem medijskem narativu« najbolj ranljiva. Raziskave si deloma nasprotujejo.
Centre for Media Monitoring je analiziral 3.873 spletnih člankov in 32.092 televizijskih oziroma radijskih segmentov BBC med 7. oktobrom 2023 in 6. oktobrom 2024. Organizacija je med drugim ugotovila 2.350 intervjujev z Izraelci in 1.085 s Palestinci ter veliko pogostejše posredovanje izraelske perspektive s strani voditeljev in novinarjev. CfMM rezultate razlaga kot sistematično marginaliziranje palestinskih perspektiv. [13]
To je obsežen podatkovni projekt, vendar je treba jasno povedati, kaj je in česa ni. CfMM je medijski monitoring projekt, ne britanski regulator. Njegovi sklepi so sklepi avtorjev analize in jih ne smemo predstavljati kot uradno sodbo o BBC.
Pri CNN je The Guardian februarja 2024 poročal o kritikah šestih zaposlenih in internih uredniških postopkih, za katere so sogovorniki menili, da dajejo prednost izraelski perspektivi in strožje obravnavajo palestinske vire. CNN je takšno karakterizacijo zavrnil ter poudaril, da poroča kritično o vseh straneh. [14]
To dokazuje obstoj resnega notranjega uredniškega spora. Ne dokazuje centralno vodene medijske zarote.
Na sliko vpliva še ena pomembna omejitev: tuji novinarji večji del vojne niso imeli neodvisnega dostopa do Gaze in so lahko vstopali predvsem v strogo nadzorovanih vojaških embedih. Zaradi tega so palestinski novinarji v Gazi nosili velik del neposrednega terenskega poročanja, mednarodna uredništva pa so imela oteženo lastno preverjanje na terenu. [15] [16]
To ne odpravi vprašanja pristranskosti. Je pa pomemben del razlage, zakaj je bilo poročanje odvisno od različnih vrst virov in preverjanja.
New York Times: ista institucija, nasprotni akademski očitki
Primer New York Timesa je posebej uporaben, ker pokaže, kako nevarno je iz ene raziskave narediti univerzalno sodbo o »zahodnih medijih«.
Holly M. Jackson je v raziskavi več kot 33.000 člankov o prvi in drugi palestinski intifadi analizirala aktivni in pasivni glas, ton ter nasilni jezik. Ugotovila je, da so bili Palestinci pogosteje opisovani z nasilnim jezikom in pogosteje postavljeni v pasivni jezikovni položaj, ter rezultate interpretirala kot sistematično protipalestinsko pristranskost. [17]
Nova raziskava, objavljena leta 2026, je analizirala 1.559 novinarskih člankov New York Timesa od 7. oktobra 2023 do 7. junija 2024 in prišla do drugačnega sklepa. Avtor ugotavlja veliko pogostejše omenjanje palestinskega trpljenja kot izraelskega trpljenja po 7. oktobru, obsežno omenjanje izraelskega nasilja ter malo omemb palestinskega nasilja po začetnem napadu. To interpretira kot okvir, ki nesorazmerno poudarja izraelsko odgovornost za nadaljevanje vojne. [18]
Ti raziskavi nista neposredna replikacija druga druge. Obravnavata različna obdobja, uporabljata različne metode in postavljata različna raziskovalna vprašanja. Prav zato sta skupaj koristni.
Pokažeta, da tudi pri istem časopisu ni mogoče pošteno govoriti o eni nespremenljivi smeri pristranskosti skozi desetletja. Boljši pristop je analizirati konkretno obdobje, konkretni vzorec, izbor virov, jezik in metrike.
»Mednarodna skupnost«: izraz potrebuje referenco
Podoben problem obstaja v političnem jeziku. Ameriški državni sekretar Antony Blinken je oktobra 2022 ob ruskih napadih na Ukrajino dejal, da ima »international community« odgovornost jasno povedati, da je rusko ravnanje nesprejemljivo. [19]
V primeru Ukrajine je imel govor o širokem mednarodnem nasprotovanju močno številčno podlago. Generalna skupščina OZN je 2. marca 2022 resolucijo Aggression against Ukraine sprejela s 141 glasovi za, petimi proti in 35 vzdržanimi. [20]
Toda izraz »mednarodna skupnost« sam po sebi nima formalno določenega članstva. Zato je koristno preveriti konkretna glasovanja tudi takrat, ko se stališče Washingtona razlikuje od velike večine članic OZN.
12. decembra 2023 je Generalna skupščina zahtevo po takojšnjem humanitarnem premirju v Gazi podprla s 153 glasovi proti 10, ob 23 vzdržanih. Združene države so glasovale proti. [21]
11. decembra 2024 je zahtevo po takojšnjem, brezpogojnem in trajnem premirju podprlo 158 držav, devet jih je bilo proti, med njimi Združene države. [22]
12. junija 2025 je resolucijo, ki je med drugim zahtevala konec blokade, takojšen dostop humanitarne pomoči, takojšnje, brezpogojno in trajno premirje ter izpustitev talcev, podprlo 149 držav, 12 jih je bilo proti. [23]
Tudi Varnostni svet pokaže, zakaj je treba govoriti natančno. 8. decembra 2023 je predlog takojšnjega humanitarnega premirja dobil podporo 13 članic, Združeno kraljestvo se je vzdržalo, ZDA pa so ga z vetom ustavile. [24]
20. februarja 2024 je drug predlog premirja ponovno dobil 13 glasov; ZDA so glasovale proti, Združeno kraljestvo se je vzdržalo. [25]
20. novembra 2024 je resolucijo za takojšnje, brezpogojno in trajno premirje podprlo 14 od 15 članic, vendar je ameriški veto preprečil sprejetje. [26]
Ameriško stališče se je v tem obdobju tudi spreminjalo. 22. marca 2024 so ZDA same predložile besedilo, ki je govorilo o nujnosti takojšnjega in trajnega premirja; Rusija in Kitajska sta ga z vetom zavrnili. Tri dni pozneje je Varnostni svet sprejel resolucijo 2728, ki je zahtevala takojšnje premirje za mesec ramadan, pri čemer so se ZDA vzdržale. [27] [28]
Ta korektiv je pomemben. Ne spremeni pa osnovne potrebe po natančnem jeziku.
»Mednarodna skupnost« ne sme biti uporabljena kot samoumeven sinonim za ZDA, G7, Nato, EU ali katerokoli drugo politično skupino.
Če mislimo Generalno skupščino OZN, lahko navedemo glasovanje. Če mislimo Nato, povejmo Nato. Če mislimo G7, povejmo G7. Če mislimo široko koalicijo držav, povejmo, katere. Globalnega konsenza ni treba ustvarjati z nejasnim samostalnikom, kadar imamo konkretne številke.
Razlike med konflikti obstajajo
Primerjave v tem članku imajo meje. Ukrajina, Sirija, Afganistan, Jemen in Gaza niso isti konflikti. Begunske poti niso enake. Države nimajo enakih pravnih obveznosti. Geografska bližina je različna. Demografska sestava begunskih tokov je različna. Nekateri konflikti neposredno posegajo v varnost EU ali Nata, drugi ne. Medijski dostop je različen.
V Gazi je bilo neodvisno delo tujih novinarjev močno omejeno. V Jemnu so varnostne in logistične ovire za poročanje velike. V Ukrajini so številna mednarodna uredništva lahko vzpostavila obsežne ekipe na terenu in v sosednjih državah.
Te razlike lahko pojasnijo del razlik v količini in načinu poročanja. Zato ne iščemo matematične enakosti.
Iščemo, ali se po upoštevanju teh razlik še vedno ponavlja vzorec v količini pozornosti, individualizaciji žrtev, izboru glasov in jeziku odgovornosti.
Kaj se zgodi, ko je žrtev bližje »nam«?
Iz raziskav se pokaže več ponavljajočih se mehanizmov. Prvi je individualizacija. V več primerjalnih raziskavah so bili ukrajinski begunci pogosteje prikazani skozi individualne humanitarne zgodbe, s citati in osebnimi podatki; pri sirskih beguncih so bili pogostejši varnostni, kolektivni ali obremenitveni okviri. Drugi je količina pozornosti.
CARE in NRC kažeta, da so razlike med visoko vidnimi in zanemarjenimi humanitarnimi krizami lahko večkratne oziroma večdesetkratne. Tretji je jezik odgovornosti.
Primerjava Jemna in Ukrajine kaže, da se lahko pri enem konfliktu pogosteje uporablja neposredno moralno in odgovornostno besedišče, pri drugem pa bolj nevtralen jezik. Četrti je politični jezik reprezentativnosti.
Glasovanja OZN pokažejo, da je mogoče izmeriti, kdaj določeno stališče dejansko podpira velika večina držav. Zato izraz »mednarodna skupnost« potrebuje konkretno referenco in ne sme sam ustvarjati vtisa svetovnega konsenza.
Noben od teh mehanizmov sam po sebi ne dokazuje namerne diskriminacije. Skupaj pa omogočajo empirijski test selektivne vidnosti.
Empatija ne bi smela potrebovati pravega potnega lista
Najmočnejši očitek evropskemu odzivu na Ukrajino ni, da je bil preveč human. Prav nasprotno. Pokazal je raven institucionalne mobilizacije, ki jo je mogoče doseči, ko obstaja politična volja.
Evropski odziv na ukrajinske begunce je pokazal, kako hitro je mogoče aktivirati kolektivno zaščito, odpreti trg dela, zagotoviti dostop do šolstva in zdravstva ter večmilijonsko razselitev obravnavati predvsem kot vprašanje zaščite ljudi.
Medijsko poročanje je pokazalo, kako učinkovito je mogoče množično tragedijo razbiti na posamezne obraze in zgodbe. To ni razlog, da bi bilo empatije do Ukrajincev manj. Je merilo zmogljivosti.
Če je takšna humanizacija mogoča pri evropski žrtvi, postane legitimno vprašanje, zakaj je pri nekaterih drugih krizah toliko lažje preiti na jezik množic, tokov, meja, varnosti in abstraktnih številk.
Različne okoliščine lahko upravičijo različne politike. Ne upravičijo pa avtomatično različnih standardov človeškosti.
Vidnost je oblika moči
Ni treba, da novinar laže, da bi nastala drugačna moralna slika sveta. Dovolj je, da ena smrt dobi ime, druga številko. Da ena družina dobi intervju, druga statistiko. Da je ena oseba predvsem begunec, druga predvsem del migracijskega toka.
Da je pri enem konfliktu povzročitelj redno v slovničnem subjektu, pri drugem pa nasilje pogosteje opisujemo brez jasnega storilca.
Da je ena kriza na naslovnici vsak dan, druga pa postane »pozabljena«. Posamezna uredniška odločitev ima lahko povsem legitimno razlago. Toda na ravni tisočih odločitev je mogoče iskati vzorec. Raziskave begunskega poročanja ga merijo. Primerjava Jemna in Ukrajine ga zazna. CARE in NRC merita ogromne razlike v vidnosti kriz. Spori znotraj BBC in CNN kažejo, da se o teh vprašanjih prepirajo tudi sami novinarji.
Nasprotujoče si raziskave New York Timesa pa opozarjajo, da vzorec ni enosmeren in da ga ni mogoče skrčiti na teorijo o enem zahodnem propagandnem stroju. To je meja, ki jo mora članek ohraniti.
Ne obstaja en sam zahodni urednik, ki bi odločal, čigavo življenje šteje.
Obstajajo pa merljive razlike v tem, koliko prostora dobijo različne krize, kako individualiziramo njihove žrtve, katere glasove pogosteje slišimo in kako neposredno pripisujemo odgovornost.
Ko se takšne razlike ponavljajo ob kulturni bližini in geopolitičnem interesu, jih je upravičeno preučevati kot problem selektivne vidnosti.
Najnevarnejša neenakost namreč ni vedno tista, pri kateri odkrito rečemo, da je eno življenje vredno manj. Včasih je dovolj, da ga vidimo manj.
Viri in nadaljnje branje
- Svet EU — začasna zaščita oseb, ki bežijo pred vojno v Ukrajini (4. 3. 2022) Vir
- UNHCR — odziv na odločitev EU o začasni zaščiti ukrajinskih beguncev Vir
- Svet EU — izjava EU in Turčije (18. 3. 2016) Vir
- El-Nawawy in Elmasry — primerjalna raziskava ameriškega časopisnega poročanja o sirskih in ukrajinskih beguncih Vir
- Hoffmann in Hameleers (2024) — primerjalna analiza medijskega okvirjanja sirskih in ukrajinskih beguncev v štirih evropskih državah Vir
- Bassoli in Greppi (2026) — primerjalna analiza prikazovanja sirskih in ukrajinskih beguncev v sedmih državah na podlagi GDELT Vir
- Ajana, Connell in Liddle (2024) — medijsko okvirjanje ukrajinske, afganistanske in sirske begunske krize Vir
- The Washington Post — sporne primerjave v medijskem poročanju o Ukrajini (27. 2. 2022) Vir
- Bachman in Brito Ruiz — primerjalna študija poročanja o vojnah v Jemnu in Ukrajini Vir
- Shmuel in Zohar Lederman — spregledana vojna v Jemnu in kritične študije genocida Vir
- CARE — deset humanitarnih kriz brez večje medijske pozornosti leta 2022 Vir
- Norwegian Refugee Council — poročilo o spregledanih krizah razseljevanja Vir
- Centre for Media Monitoring — analiza poročanja BBC o Gazi in Izraelu Vir
- The Guardian — očitki zaposlenih CNN o pristranskosti poročanja o Izraelu (4. 2. 2024) Vir
- Reporters Without Borders in CPJ — poziv k dostopu tujih novinarjev v Gazo Vir
- Committee to Protect Journalists — šest tujih novinarjev, ki jim je Izrael zavrnil vstop Vir
- Holly M. Jackson — analiza poročanja New York Times o prvi in drugi palestinski intifadi Vir
- Edieal Pinker (2026) — analiza okvirjanja vojne med Izraelom in Hamasom v New York Times Vir
- State Department — ameriška podpora Ukrajini ob ruskih napadih Vir
- Generalna skupščina ZN — resolucija Aggression against Ukraine in glasovanje (2. 3. 2022) Vir
- Generalna skupščina ZN — glasovanje o humanitarnem premirju v Gazi (12. 12. 2023) Vir
- Generalna skupščina ZN — glasovanje o takojšnjem in trajnem premirju v Gazi (11. 12. 2024) Vir
- Generalna skupščina ZN — glasovanje o premirju, dostopu pomoči in izpustitvi talcev (12. 6. 2025) Vir
- Varnostni svet ZN — ameriški veto na predlog premirja v Gazi (8. 12. 2023) Vir
- Varnostni svet ZN — glasovanje o predlogu premirja (20. 2. 2024) Vir
- Varnostni svet ZN — ameriški veto na predlog premirja (20. 11. 2024) Vir
- Varnostni svet ZN — ruski in kitajski veto na ameriški predlog (22. 3. 2024) Vir
- Varnostni svet ZN — sprejetje resolucije 2728 o premirju (25. 3. 2024) Vir