Velesova knjiga — izgubljena dediščina "Slovanov" ali sodobni mit?

Zgodba o skrivnostnih lesenih ploščicah, "slovanskih" bogovih, pozabljenih prednikih in enem najbolj spornih besedil "slovanske" kulturne zgodovine.

Umetniška rekonstrukcija domnevnih lesenih ploščic Velesove knjige. Izvirniki niso ohranjeni.

Skrivnost lesenih ploščic

Predstavljajmo si odkritje, ki bi lahko spremenilo naše razumevanje "slovanske" preteklosti. Zbirko lesenih ploščic, popisanih z neznano "slovansko" pisavo. Besedilo, ki govori o bogovih, prednikih, selitvah in vojnah več stoletij pred pokristjanjenjem. Pričevanje, ki naj bi ohranilo glas ljudi, katerih starodavno versko izročilo je danes poznano le po razdrobljenih zapisih, arheoloških najdbah in ljudskih pripovedih. Prav takšno odkritje naj bi predstavljala Velesova knjiga. Po zgodbi, ki so jo pozneje predstavili njeni zagovorniki, naj bi polkovnik ruske bele armade Fjodor Izenbek leta 1919 na opustošenem plemiškem posestvu našel več lesenih ploščic z nenavadnimi znaki.

Med begom iz revolucionarne Rusije naj bi jih odnesel v tujino. Nazadnje naj bi pristale v Bruslju, kjer se je z njimi seznanil ruski emigrant Jurij Miroljubov. Miroljubov je zatrjeval, da je približno petnajst let prepisoval njihovo vsebino. Ploščice naj bi vsebovale pripovedi o zgodovini "Slovanov", njihovem verovanju, selitvah in bojih za obstanek. Po Izenbekovi smrti leta 1941 naj bi izginile. Ostali naj bi samo prepisi. Če bi bilo besedilo resnično staro več kot tisoč let, bi šlo za izjemen zgodovinski vir. Iz predkrščanskega "slovanskega" sveta namreč nimamo ohranjene obsežne zbirke izvirnih verskih besedil, primerljive z nekaterimi staroindijskimi in antičnimi literarnimi spomeniki.

Toda že pri zgodbi o najdbi nastanejo resne težave. Nobena izmed domnevnih lesenih ploščic danes ni dostopna za znanstveni pregled. Ne poznamo zanesljivo dokumentiranega najdišča, nimamo neodvisne materialne analize in neprekinjene verige dokazov, ki bi povezovala domnevno najdbo z ohranjenimi prepisi. Prvi preverljivi javni sledovi besedila segajo šele v petdeseta leta 20. stoletja. Novembra 1953 je ruska emigrantska revija Žar-ptica, ki je izhajala v San Franciscu, objavila vest o domnevnih ploščicah. V naslednjih letih so sledili posamezni odlomki, komentarji in reprodukcija, predstavljena kot posnetek ene izmed ploščic. Obsežnejše objavljanje prepisov se je začelo leta 1957.

Med zatrjevano najdbo in javnim predstavljanjem besedila je torej minilo več kot trideset let. Je to zgodba o izgubljenem starodavnem spomeniku, katerega izvirnik je izginil med vojnimi pretresi? Ali pa o novejšem besedilu, ki je dobilo videz pričevanja iz daljne preteklosti? Odgovora ne moremo poiskati zgolj v privlačnosti njegove vsebine. Preveriti moramo dokaze.

Slikarski avtoportret Fjodorja Izenbeka s temnim klobukom in temnimi oblačili.
Fjodor (Ali) Izenbek, avtoportret. Po poznejših navedbah naj bi leta 1919 našel lesene ploščice. Vir: Wikimedia Commons, javna domena. Slika: Fjodor (Ali) Izenbek, avtoportret; vir reprodukcije: katalog Izenbek (2006), Wikimedia Commons Public Domain Mark / PD-Art

Kaj Velesova knjiga pripoveduje?

Velesova knjiga ni običajna zgodovinska kronika. Prav tako ni enotno zasnovana zbirka molitev ali sistematično napisan verski nauk. Njena vsebina združuje mitologijo, rodovne pripovedi, domnevno zgodovino, moralne nauke, politična sporočila in opise obredov. V sodobnih izdajah je besedilni korpus običajno urejen v številčne skupine od 1 do 38, pri čemer se številni odlomki delijo na dodatne dele in fragmente. Številčenje izhaja iz zgodovine prepisov in njihovega poznejšega urejanja. Ne dokazuje, da je nekoč obstajalo natanko 38 celovitih lesenih ploščic. Besedilo opisuje legendarne prednike, med katerimi izstopata Bogumir in Orij. Njune potomce povezuje z nastankom "slovanskih" rodov, selitvami in ustanavljanjem naselij.

Pripovedi vodijo skozi oddaljene dežele, Karpate, porečje Dnepra in območje prihodnje Kijevske Rusi. Omenjajo Gote, Hune, Hazare, Avare, Grke in Varjage ter številne spopade, v katerih naj bi domnevni predniki branili svojo zemljo. Toda zgodovina je samo ena plast pripovedi. Druga je verska. Bogovi ljudem pomagajo pri delu, varujejo živino, pošiljajo dež, spremljajo Sonce in ščitijo bojevnike. Predniki ostajajo povezani s svojimi potomci, smrt pa ni predstavljena kot dokončno prenehanje obstoja. Tretja plast je moralna.

Velesova knjiga vedno znova poudarja povezanost skupnosti. Nesloga, pohlep in nepravična oblast so predstavljeni kot nevarnosti, ki lahko uničijo še tako mogočno ljudstvo. Zemlja ni zgolj ozemlje. Je prostor življenja in dediščina prednikov, za katero ima skupnost posebno odgovornost. Ta sporočila dajejo besedilu prepoznaven značaj. Vendar moramo razlikovati med tem, kaj pripovedovalec sporoča, in tem, ali so dogodki, ki jih opisuje, zgodovinsko dokazani. Zgodba je lahko kulturno ali filozofsko zanimiva, ne da bi bila verodostojna kronika.

Veles, Perun in pozabljeni "slovanski" bogovi

Med najprivlačnejšimi deli Velesove knjige so njene pripovedi o božanstvih. V njih nastopajo Veles, Perun, Svarog, Dažbog, Triglav, Svetovid in številna druga imena. Nekatera izmed teh božanstev imajo neodvisno zgodovinsko podlago. Veles oziroma Volos je izpričan v srednjeveškem vzhodnoslovanskem izročilu, predvsem v povezavi z živino, premoženjem in prisegami. Perun je povezan z gromom in božansko močjo. Njegovo ime se pojavlja tudi v zgodnjih kroniških poročilih o političnih sporazumih med Rusi in Bizantinci. Oba sta pomembna za raziskovanje predkrščanskih verskih predstav vzhodnih "Slovanov".

Dažbog nastopa v srednjeveški knjižni tradiciji, Triglav pa je zgodovinsko izpričan predvsem med zahodnimi "Slovani", zlasti na območju Pomorjanske. Ta imena torej niso nastala z Velesovo knjigo. Toda njihove zgodovinsko izpričane značilnosti niso vedno enake vlogam, ki jim jih pripisuje njeno besedilo. V Velesovi knjigi je Veles predstavljen tudi kot učitelj poljedelstva, Svarog kot božanski prednik, Perun kot zaščitnik bojevnikov, Dažbog pa kot vir življenja, svetlobe in rodovitnosti. Številna božanstva so vključena v razmeroma obsežen verski sistem. Prav to zahteva previdnost.

Predkrščanski "Slovani" niso bili politično in versko povsem enotna skupnost. Različna območja so poznala različne kulte, običaje in lokalne tradicije. Ohranjeni zgodovinski viri nam ne omogočajo, da bi brez pomembnih omejitev rekonstruirali enoten panteon, ki bi v vseh "slovanskih" deželah veljal enako. Zato zgodovinski obstoj Peruna ali Velesa ne potrjuje vseh pripovedi, v katerih se pojavljata. Tudi novejši avtor je lahko njuni imeni poznal iz srednjeveških kronik, ljudskega izročila ali objavljenih zgodovinskih raziskav. Pristnost posameznega starejšega motiva ni dokaz pristnosti celotnega besedila. To je eno najpomembnejših načel pri raziskovanju Velesove knjige.

Prav, Jav in Nav — trije svetovi?

Ena najbolj prepoznavnih predstav Velesove knjige je trojica Prav, Jav in Nav. V sodobnih razlagah je pogosto predstavljena kot temelj staroslovanskega razumevanja vesolja. Prav naj bi predstavljala božanski red in zakonitost stvarstva. Jav naj bi bila pojavni svet, v katerem živijo ljudje. Nav pa naj bi bila povezana z mrtvimi in onstranstvom. Takšna razdelitev ponuja razmeroma urejeno podobo obstoja, v kateri so božanski red, zemeljsko življenje in svet pokojnih medsebojno povezani. Toda koliko je ta sistem v resnici star? Posamezni izrazi imajo starejše "slovansko" jezikovno ozadje. Posebej zanimiva je Nav.

V slovenščini poznamo besedo navje, ki po Slovarju slovenskega knjižnega jezika označuje mitološko bivališče umrlih, v starejši rabi pa tudi pokopališče. Pleteršnikov slovar opozarja tudi na starocerkvenoslovansko navь, povezano s pokojnikom. To je resnična jezikovna sled starejših "slovanskih" predstav o smrti. Toda zgodovina posamezne besede ni isto kot zgodovina celotnega verskega sistema. Za zdaj ne poznamo zanesljivega srednjeveškega vira, ki bi neodvisno od Velesove knjige opisoval Prav, Jav in Nav kot tri natančno določene ravni enotne predkrščanske "slovanske" kozmologije. Starejše predstave o nebu, zemlji in onstranstvu so drugo vprašanje. Zanje obstajajo folklorne, jezikovne in primerjalnomitološke podlage.

Vendar teh predstav ne moremo samodejno enačiti s sistemom Prav–Jav–Nav. Ta je v obliki, kakršno danes pogosto srečujemo, tesno povezan z Velesovo knjigo in sodobnimi razlagami "slovanske" duhovnosti. Podobnost s starejšimi pojmi je zanimiva, ni pa dokaz neposredne kontinuitete.

Bogumir, Orij in domnevna zgodovina "Slovanov"

Velesova knjiga poskuša odgovoriti tudi na vprašanje, od kod izvirajo "slovanska" ljudstva. V njenih rodovnih pripovedih nastopata predvsem Bogumir in Orij. Bogumir je predstavljen kot legendarni prednik, iz čigar potomcev naj bi nastali različni "slovanski" rodovi. Imena njegovih hčera in sinov so povezana z imeni ljudstev, kot so Poljani, Drevljani, Severjani in Rusi. Takšne pripovedi poznajo številne kulture. Gre za etiološke mite: zgodbe, ki poskušajo pojasniti izvor kraja, ljudstva, imena ali običaja. Toda podobnost med imenom domnevnega prednika in imenom ljudstva ni dokaz, da je takšna oseba res živela. Druga pomembna osebnost je Orij, ki naj bi potomce vodil med selitvami proti Karpatom in Dnepru.

Njegova zgodba se povezuje tudi s Kijem, Ščekom in Horivom, ki jih poznamo iz srednjeveškega kroniškega izročila o ustanovitvi Kijeva. Prav tukaj se pojavi vprašanje besedilne odvisnosti. Ali Velesova knjiga neodvisno ohranja starejšo različico zgodbe? Ali pa je njen sestavljavec poznal pripoved iz Povesti minulih let in jo preoblikoval? Brez zanesljivega dokaza starosti Velesove knjige njenega besedila ne moremo uporabljati kot neodvisne potrditve teh dogodkov. Podobno velja za omembe zgodovinskih ljudstev. Goti, Huni, Hazari in Avari so dejansko obstajali. O njih imamo različna pisna, arheološka in jezikovna pričevanja. Toda to še ne pomeni, da so bile vse bitke in selitve, opisane v Velesovi knjigi, resnični dogodki.

Avtor lahko v zgodovinsko pripoved vključi resnična imena in kraje, ne da bi bili dogodki zato preverljivi. Dodatno težavo predstavljajo nenavadne časovne navedbe, ki jih prevajalci razlagajo različno, in kronološko težko uskladljive pripovedi. Velesova knjiga je zato zanimiva kot besedilo o predstavljeni zgodovini "Slovanov", ni pa zanesljiva kronika njihovih najstarejših obdobij.

Obredi, daritve in življenje po smrti

Verski del Velesove knjige vsebuje številne opise vsakdanjega življenja. Ljudje slavijo bogove ob sončnem vzhodu, obdelujejo polja, skrbijo za črede, darujejo pridelke in ohranjajo spomin na prednike. V nekaterih odlomkih je omenjena obredna pijača, imenovana surica, povezana z medom, rastlinami in sončno svetlobo. Drugi odlomki vsebujejo molitvena besedila, ki jih sodobni izdajatelji povezujejo s Perunom, Dažbogom in Ognjebogom. Toda njihovega natančnega besedila in razdelitve ni mogoče vedno zanesljivo rekonstruirati. Ponekod so prepisi težko razumljivi, meje besed pa so določili šele poznejši uredniki.

Svet prednikov

Posebno mesto ima predstava posmrtnega življenja. Besedilo opisuje nebeške travnike, kjer pokojni ponovno srečajo svoje prednike. Tam naj bi bili pašniki, črede, zelena pokrajina in življenje brez zemeljskega trpljenja. Veles se pojavlja tudi kot varuh čred. Takšna podoba je vsebinsko primerljiva s številnimi verskimi in mitološkimi predstavami o srečnem onstranstvu. Tudi pri zgodovinskih "slovanskih" skupnostih obstajajo različna pričevanja o pogrebnih obredih, čaščenju prednikov in predstavah o pokojnikih. Toda za natančno podobo Svarogovih nebeških travnikov nimamo zanesljive neodvisne zgodnjesrednjeveške potrditve.

Zato jo lahko analiziramo kot del religioznega sveta Velesove knjige, ne pa kot neposredno potrjen opis staroslovanskega verovanja.

Ali so "Slovani" darovali ljudi?

Na nekaterih mestih Velesova knjiga zavrača človeške žrtve, drugje pa tudi živalske. Poudarja darovanje pridelkov, mleka, medu in obrednih pijač. S tem predstavlja skupnost, ki naj bi svojo vero izražala predvsem z nenasilnimi daritvami. Toda neodvisna zgodovinska pričevanja prikazujejo bolj zapleteno sliko. Bizantinski zgodovinar Prokopij je v 6. stoletju poročal o darovanju goveda in drugih živali pri "Slovanih" in Antih. Povest minulih let pod letom 983 vsebuje pripoved o človeškem žrtvovanju v Kijevu, povezano z usodo krščanskega Varjaga in njegovega sina. Vendar je treba upoštevati, da gre za kroniško pripoved, oblikovano tudi kot krščansko mučeništvo. To ni neposredno in nepristransko poročilo o obredju.

O človeških daritvah pri nekaterih zahodnoslovanskih skupnostih poročajo tudi drugi srednjeveški avtorji. Posameznih pričevanj ni upravičeno posploševati na vse "Slovane". Prav tako pa jih ni mogoče preprosto zavrniti na podlagi trditev Velesove knjige. Natančnejša zgodovinska presoja je torej zahtevnejša od dveh skrajnih predstav: da so vsi "Slovani" poznali človeško žrtvovanje ali da ga ni poznala nobena skupnost. Velesova knjiga v tem delu predvsem prikazuje moralno podobo lastnega ljudstva. Takšno samopredstavitev je vredno preučevati, vendar je ne smemo zamenjati za dokazano zgodovinsko dejstvo.

Zakaj znanstveniki zavračajo pristnost Velesove knjige?

Vprašanja pristnosti ni mogoče razrešiti s tem, ali se nam pripovedi zdijo privlačne, prepričljive ali podobne starejšemu izročilu. Potrebna je analiza izvora, materialnih dokazov, jezika in ohranjenih besedilnih različic. Prav na teh področjih so raziskovalci odkrili najresnejše težave.

Izvirnih ploščic ni

Nobenega domnevnega lesenega izvirnika ni mogoče neposredno pregledati. Zato ni mogoče določiti starosti lesa, preučiti načina zapisovanja znakov ali preveriti morebitnih sledov staranja in uporabe. Sama izguba izvirnika sicer še ne dokazuje ponaredbe. Zgodovina pozna številna dela, ki so ohranjena samo v poznejših prepisih. Toda pri Velesovi knjigi odsotnost izvirnikov ni edina težava.

Sporna fotografija ploščice 16

Leta 1960 je paleografinja in jezikoslovka Lidija Žukovska analizirala reprodukcijo, predstavljeno kot fotografijo ene izmed lesenih ploščic. Opozorila je na značilnosti zapisa, ki so po njeni presoji bolj ustrezale papirnatemu prepisu oziroma prerisani predlogi kot neposredni fotografiji vrezanih znakov na lesu. S tem ni dokazala, da lesenih ploščic nikoli ni bilo. Njena raziskava pa je pokazala, da objavljena reprodukcija ne predstavlja zanesljivega materialnega dokaza njihove pristnosti.

Jezikovne nepravilnosti

Jezikoslovje ponuja enega najmočnejših argumentov proti zatrjevani starosti besedila. Velesova knjiga vsebuje kombinacije oblik, značilnih za različne "slovanske" jezike, zgodovinska obdobja in pravopisne tradicije. Težava ni zgolj v tem, da je jezik nenavaden. Tudi resnično starodavno in danes neznano narečje bi lahko imelo posebnosti, ki jih iz drugih virov ne poznamo. Toda pričakovali bi, da bo njegov glasovni in slovnični sistem razmeroma skladen. Oleg Tvorogov je dokumentiral številne nepravilnosti pri sklanjanju, glagolskih oblikah, zapisovanju glasov in uporabi različnih jezikovnih značilnosti. Težave se ne omejujejo na nekaj izbranih besed.

Pojavljajo se skozi velik del korpusa in jih je težko razložiti kot dosleden razvoj enega zgodovinskega "slovanskega" jezika. Takšno stanje močno podpira razlago o umetno arhaiziranem jeziku.

Različice besedila se ne ujemajo

Tvorogov je primerjal Miroljubovove tipkopise, objave v reviji Žar-ptica in poznejše izdaje. Ugotovil je razlike v delitvi besed, črkovanju, mejah vrstic in ponekod tudi v vsebini. Posebej problematična so mesta, kjer je del besedila v eni različici predstavljen kot poškodovan ali nečitljiv, v drugi pa je zapisan kot berljiv odlomek. Takšne razlike lahko nastanejo tudi pri prepisovanju pristnega besedila. Toda njihova pogostost, narava in povezava z domnevno razporeditvijo znakov na lesenih ploščicah zahtevajo prepričljivo razlago. Ker izvirnikov nimamo, ne moremo preveriti, katera različica je pravilna.

Podobnosti s starejšimi literarnimi deli

Reprodukcija iz revije Žar-ptica (1955), predstavljena kot domnevna ploščica št. 16. Ne predstavlja dokaza o pristnosti lesenega izvirnika.

Velesova knjiga uporablja tudi izraze in motive, poznane iz drugih objavljenih zgodovinskih ter literarnih besedil. Posebej zanimive so vzporednice s srednjeveškim Slovom o Igorjevem pohodu, med drugim motiv Dažbogovih vnukov in omemba Kajale. Posamezne podobnosti lahko izhajajo iz širšega izročila. Toda kadar se skupaj pojavlja več redkih in značilnih izrazov, je treba preveriti tudi možnost neposrednega literarnega prevzemanja. Navedene težave se med seboj dopolnjujejo. Odsotnost izvirnikov sama po sebi ni dokaz ponarejanja. Posamezna nenavadna beseda prav tako ne. Toda zgodovina javnega pojavljanja besedila, jezikoslovne nepravilnosti, razhajanja med prepisi in literarne vzporednice skupaj ustvarjajo močan dokazni vzorec.

Zato večina strokovnjakov Velesovo knjigo obravnava kot novodobno ponaredbo starodavnega spomenika.

Kdo je lahko sestavil Velesovo knjigo?

Osrednja osebnost zgodovine njenega prenosa je Jurij Miroljubov. Po lastnih navedbah naj bi domnevne lesene ploščice prepisoval v Bruslju. Njegovi prepisi so pozneje postali podlaga za številne objave in prevode. Toda Miroljubov ni bil samo prepisovalec. Ukvarjal se je s "slovansko" mitologijo, domnevno prazgodovino Rusov in primerjavami z indijskim vedskim izročilom. Raziskovalci so opazili, da se v njegovih drugih delih pojavljajo nenavadna imena božanstev in verske predstave, ki jih najdemo tudi v Velesovi knjigi. To odpira možnost, da je neposredno sodeloval tudi pri sestavljanju besedila. Tvorogov je zagovarjal prav takšno razlago.

Slikarski portret Jurija Miroljubova za pisalno mizo, s peresom in papirjem, avtor Fjodor Izenbek.
Jurij Miroljubov na portretu Fjodorja Izenbeka iz leta 1939. Miroljubov je osrednja osebnost v zgodovini prepisov in objav Velesove knjige. Vir: Wikimedia Commons, javna domena. Slika: Fjodor (Ali) Izenbek, portret Jurija Miroljubova (1939); Wikimedia Commons Public Domain Mark / PD-Art

Vendar natančne zgodovine nastanka celotnega korpusa ni mogoče povsem rekonstruirati. Zato ni upravičeno brez dodatnih omejitev trditi, da je dokazano, kdo je napisal vsako njegovo vrstico.

Kaj pravijo zagovorniki pristnosti?

Nekateri avtorji zagovarjajo drugačne razlage. Ukrajinski jezikoslovec Valentin Taranec je denimo predlagal, da je jezikovna raznolikost besedila posledica različnih narečnih in časovnih plasti starejšega ustnega izročila. Takšno hipotezo je mogoče preverjati. Vendar mora pojasniti ne le posamezne jezikovne oblike, temveč tudi širšo slovnično sestavo, zgodovino prepisov, izgubo domnevnih izvirnikov in okoliščine prvih objav. Možnost starejšega ustnega izročila sama po sebi ni dokaz, da je bila ohranjena pisna različica sestavljena v srednjem veku. Te težave alternativne razlage doslej niso zadovoljivo odpravile.

Zakaj bi kdo ustvaril takšno besedilo?

Možno je, da je Velesova knjiga povezana z iskanjem zgodovinskih korenin in kulturne identitete v ruskem emigrantskem okolju. Po revoluciji, državljanski vojni in izgubi domovine je vprašanje skupne preteklosti za številne emigrante dobilo poseben pomen. Velesova knjiga nenehno poudarja spomin na prednike, nevarnost tujega gospostva, izgubljeno domovino in potrebo po enotnosti. Takšno ujemanje je zanimivo kot zgodovinska in literarna interpretacija. Toda iz njega ne moremo zanesljivo sklepati o osebnih motivih morebitnega avtorja. To ostaja hipoteza, ne dokazano dejstvo.

Velesova knjiga in slovenska mitološka dediščina

Raziskovanje Velesove knjige je zanimivo tudi za slovenske bralce. Nekatere njene pripovedne motive je mogoče primerjati z našim ljudskim izročilom. Toda te povezave imajo različno dokazno vrednost.

Kresnik in boj z zmajem

Slovensko izročilo pozna Kresnika, nadnaravnega junaka, povezanega z ognjem, nevihto, rodovitnostjo in bojem z nevarnim nasprotnikom. V nekaterih pripovedih se bojuje z zmajem oziroma kačjim bitjem. Velesova knjiga prav tako vsebuje pripoved o zmaju in božanskih silah, ki ga premagajo. Zmago Šmitek je pokazal, da ima kresnikovsko izročilo pomembne vzporednice s širšimi indoevropskimi mitološkimi motivi. Toda podobnost pripovednega vzorca ne dokazuje pristnosti konkretne zgodbe iz Velesove knjige. Pomeni le, da lahko podobne motive neodvisno raziskujemo v različnih izročilih.

Navje in svet pokojnih

Slovenska beseda navje je posebej pomembna jezikovna vzporednica. Njena izpričanost potrjuje, da imajo nekatere besede, podobne izrazom Velesove knjige, starejše "slovansko" ozadje. Ne potrjuje pa celovitega nauka o Pravi, Javi in Navi.

Triglav — gora in božanstvo

Triglav je ime naše najvišje gore in tudi zgodovinsko izpričanega zahodnoslovanskega božanstva. Toda enako poimenovanje še ni dokaz, da je bila slovenska gora posvečena prav temu bogu. Takšno razlago bi morali podpreti z neodvisnimi zgodovinskimi ali arheološkimi podatki. Samo ime ne zadostuje.

Mitska pokrajina

Slovensko ljudsko izročilo vsebuje pripovedi o svetih gorah, izvirih, drevesih, posebnih krajih ter mejah med svetom živih in mrtvih. Primerljive motive srečamo tudi v Velesovi knjigi. Toda slovensko izročilo ima svojo dokumentirano zgodovino zapisovanja in raziskovanja. Podobno previdnost zahteva tudi gradivo o posoškem staroverstvu, katerega zgodovinska razlaga je predmet strokovnih razprav. Površinske podobnosti med različnimi tradicijami niso dokaz njihove istovetnosti. Prav zato so neodvisni slovenski viri dragoceni. Omogočajo nam preučevanje starejših "slovanskih" motivov, ne da bi morali kot dokaz njihovega obstoja sprejeti zgodovinsko sporno Velesovo knjigo.

Izgubljena dediščina ali sodobni mit?

Velesova knjiga je privlačna predvsem zato, ker obljublja nekaj, česar ohranjeni zgodovinski viri ne ponujajo: obsežno pripoved o življenju, bogovih in verovanju "Slovanov" pred pokristjanjenjem. Njene zgodbe govorijo o prednikih, svobodi, zemlji, povezovanju skupnosti in človekovem mestu v naravi. Vse to so teme, ki lahko nagovorijo tudi današnjega bralca. Toda vprašanje pristnosti zahteva drugačna merila kot vprašanje osebnega ali duhovnega pomena. Razpoložljivi dokazi ne podpirajo trditve, da imamo pred seboj pristno ohranjeno knjigo iz 9. stoletja.

Domnevne lesene ploščice niso dostopne za pregled. Zgodovina njihove najdbe ni neodvisno potrjena. Prvi preverljivi javni sledovi besedila izvirajo iz 20. stoletja, jezikoslovne in tekstološke raziskave pa močno podpirajo njegov novodobni nastanek. V tem smislu je prevladujoča strokovna presoja jasna. Toda to še ne pomeni, da knjiga nima kulturnega pomena. V njej nastopajo resnično izpričana "slovanska" božanstva, zgodovinska ljudstva in motivi, ki imajo vzporednice v starejšem izročilu. Velesova knjiga je vplivala tudi na sodobne predstave o "slovanski" zgodovini, religiji in identiteti. Za nekatere rodnoverske skupnosti je postala pomembno duhovno besedilo.

Ta vpliv je mogoče raziskovati neodvisno od vprašanja, ali so domnevne lesene ploščice kdaj obstajale. Njena zgodovinska nepristnost namreč ne izniči osebnega pomena, ki ga lahko ima za posamezne bralce. Toda osebni pomen ni dokaz starosti besedila. Najpomembnejša naloga raziskovanja zato ni izbira med popolnim sprejemanjem in popolnim zavračanjem vsega, kar knjiga vsebuje. Pomembneje je razumeti, kaj ima starejše zgodovinsko ozadje, kaj izvira iz ljudskega izročila in kaj je najverjetneje nastalo z novejšim preoblikovanjem preteklosti. Resnična "slovanska" dediščina je dovolj bogata, da je ni treba dokazovati z nedokazanimi trditvami.

Ohranjena je v jezikih, arheoloških najdbah, srednjeveških zapisih, krajevnih imenih, običajih in ljudskih pripovedih. Prav ta dediščina si zasluži natančno in odgovorno raziskovanje. Spoštovanje prednikov ne pomeni, da moramo vsako zgodbo o njih sprejeti kot zgodovinsko resnico. Pomeni tudi, da imamo dovolj spoštovanja do njihove preteklosti, da jo poskušamo razumeti takšno, kakršna je bila — ne samo takšno, kakršno bi si želeli.


Viri in nadaljnje branje

  1. Tvorogov, Oleg V. (1990). Влесова книга. Trudy Otdela drevnerusskoj literatury, 43, str. 170–254. Kritična raziskava in objava besedila. Vir
  2. Žukovska, Lidija P. (1960). Поддельная докириллическая рукопись (К вопросу о методе определения подделок). Voprosy jazykoznanija, št. 2, str. 142–144.
  3. Alberti, Alberto (2023). Księga Welesa. V: Słowianie. Historia, kultury i języki. Łódź: Wydawnictwo Uniwersytetu Łódzkiego, str. 71. Univerzitetni zapis. Vir
  4. Kotljar, Mikola F. (2003). Велесова книга. V: Енциклопедія історії України, 1. zvezek. Kijev: Naukova dumka. Ukrajinska zgodovinska enciklopedija. Vir
  5. Taranec, Valentin G. (2015). Велесова книга (історико-лінгвістичне дослідження). Odesa: KP OMD. Alternativna jezikoslovna razlaga. Univerzitetni repozitorij. Vir
  6. Gnatjuk, Valentin in Julija (prevod in komentarji, 2011). Велесова книга. 5. izdaja. Moskva: Amrita. ISBN 978-5-413-00262-9. Sodobna primerjalna izdaja, ne neodvisen dokaz starosti besedila.
  7. Povest minulih let. The Russian Primary Chronicle. Prevod Samuel Hazzard Cross in Olgerd P. Sherbowitz-Wetzor.
  8. Prokopij iz Cezareje. Vojna z Goti, knjiga III. Zgodnje bizantinsko pričevanje o Slovenih in Antih.
  9. Kalik, Judith in Uchitel, Alexander (2019). Slavic Gods and Heroes. London in New York: Routledge.
  10. Šmitek, Zmago (1998). Kresnik: poskus mitološke rekonstrukcije. Studia mythologica Slavica, 1, str. 93–118. ZRC SAZU. Vir
  11. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Geslo navje. Slovar slovenskega knjižnega jezika, Slovenski etimološki slovar in Pleteršnikov slovar. Portal Fran. Vir
  12. Luján, Eugenio R. (2008). Procopius, De bello Gothico III 38.17–23: A Description of Ritual Pagan Slavic Slayings? Studia mythologica Slavica, 11, str. 105–111. ZRC SAZU. Vir