USS Liberty 1967: napad, uradne preiskave in vprašanje namena

Najprej terminologija: zakaj USS Liberty ni avtomatično »operacija pod lažno zastavo«

Izraz operacija pod lažno zastavo (ang. false flag) pomeni več kot to, da država zanika namen ali ponudi sporno razlago dogodka. V strožjem smislu gre za dejanje, pri katerem pravi izvajalec namenoma ustvari videz, da je dejanje izvedla druga stran, običajno zato, da bi povzročil politični, vojaški ali propagandni učinek.

Pri USS Liberty so tri stvari jasne:

1. napad so izvedle izraelske sile;
2. Izrael je kmalu po dogodku priznal, da so njegove sile napadle ladjo;
3. Izrael je trdil, da je šlo za tragično napačno identifikacijo, ne za napad, ki bi ga moral svet pripisati Egiptu ali komu drugemu.[3][9]

Zato tudi v primeru, da bi nekoč zanesljivo dokazali, da je kdo v napadalni verigi vedel, da je Liberty ameriška, bi to samo po sebi dokazovalo zavesten napad na ameriško ladjo, ne nujno klasične operacije pod lažno zastavo. Za oznako operacije pod lažno zastavo bi potrebovali še dokaz o načrtovani lažni atribuciji oziroma o političnem scenariju, v katerem naj bi bil napad namenoma pripisan drugi strani.

Takšnega načrta v pregledanih primarnih dokumentih ni. To ne pomeni, da je uradna razlaga s tem potrjena. Pomeni le, da mora raziskava ločiti dve vprašanji:

• ali je bila Liberty zavestno napadena kot ameriška ladja?
• ali je obstajal načrt, da se napad pripiše drugi strani in uporabi kot izdelan povod?

Za prvo obstaja resna in trajna razprava. Za drugo pregledani dokumenti ne dajejo dokazne podlage.

Kje in zakaj je bila Liberty: obveščevalna ladja v vojni, vendar v mednarodnih vodah

USS Liberty je bila nekdanja trgovska ladja razreda Victory, predelana v ameriško technical research ship oziroma plavajočo platformo za zbiranje signalno-obveščevalnih podatkov (SIGINT). Ko se je maja in junija 1967 bližnjevzhodna kriza hitro stopnjevala, je bila iz običajnega območja delovanja preusmerjena v vzhodno Sredozemlje, da bi povečala ameriško obveščevalno pokritost konflikta.[5][10]

Dne 8. junija je plula severno od Sinaja. Ameriški dokumenti navajajo, da je bila ob napadu približno 15,5 navtične milje od obale in je plula s približno petimi vozli. Cliffordov pregled za Belo hišo je izrecno ugotovil, da je bila pred, med in po napadu v mednarodnih vodah, kjer je imela pravico biti.[7]

Ob tem obstaja pomembna ameriška komunikacijska napaka. Poveljstvo je skušalo Liberty še pred napadom premakniti precej dlje od vojnega območja — do sto milj od obal Izraela in Združene arabske republike — vendar sprememba ukaza zaradi težav pri posredovanju sporočil ni pravočasno prišla na ladjo.[5][11]

JCS-ova poznejša preiskava je zamudo pripisala kombinaciji človeške napake, velike količine komunikacijskega prometa in nezadostnega razumevanja nujnosti položaja.[11]

To je pomembna ločnica. Ameriška stran je naredila resne napake pri lastnem poveljevanju in komunikaciji, zaradi katerih je ladja ostala bližje aktivnemu bojišču, kot je Washington želel. Toda Cliffordov pregled je hkrati jasno zavrnil trditev, da bi Liberty s svojo prisotnostjo izgubila status nevtralne ladje ali da bi poskušala skrivati svojo identiteto.[7]

Jutranja identifikacija: Liberty je bila pred napadom že v izraelskem sistemu prepoznana kot ameriška

Ena najpomembnejših točk celotnega primera je, da Liberty zjutraj 8. junija ni bila povsem neznan kontakt.

Sodobna uradna zgodovina ameriške mornarice navaja, da je izraelsko izvidniško letalo zgodaj zjutraj našlo ladjo in da jo je izraelski mornariški obveščevalni častnik po vrnitvi letala pravilno identificiral kot USS Liberty. Kontakt je bil na situacijski tabli označen kot nevtralen, pozneje pa odstranjen kot zastarel; informacija o ameriški ladji naj ne bi preživela menjave izmene.[12]

Tudi CIA je po izraelski preiskavi ugotovila, da je poveljstvo IDF Liberty identificiralo verjetno več kot štiri ure pred napadom.[6]

Cliffordov pregled za predsednika Johnsona je šel še dlje. Navajal je več predhodnih zračnih izvidov, jasno in mirno vreme, ameriško zastavo na jamboru, velike oznake na premcu in krmi ter zelo značilen antenski sklop ladje. Sklep dokumenta je bil, da so bili zunanja oblika in standardne oznake Liberty zadostne, da bi jo usposobljeni opazovalci lahko pravilno identificirali.[7]

Toda iz tega še ne sledi, da so piloti in poveljniki, ki so dejansko izvedli napad, to informacijo prejeli.

Prav tu je jedro uradne razlage: Liberty je bila na eni točki izraelskega sistema pravilno identificirana, vendar naj bi se ta informacija izgubila med hitro spreminjajočim se bojiščem, menjavami izmen in ločenimi letalskimi ter pomorskimi poveljniškimi verigami.[6][12]

To pojasnilo je mogoče — vendar je ameriškim preiskovalcem pustilo očitno težavo: kako lahko vojaški sistem najprej pravilno identificira veliko nevtralno ameriško ladjo in jo nekaj ur pozneje napade kot domnevno sovražno plovilo?

Napad: letalski napadi, torpedni čolni in 34 mrtvih

Napad se je začel zgodaj popoldne. Izraelska bojna letala so izvedla več nizkih napadov s topovi in raketami; kmalu za tem so se približali trije izraelski motorni torpedni čolni.[1][7]

Po ameriškem zapisu je med zračnim in površinskim napadom minilo približno štiriindvajset minut. Torpedni čolni so izstrelili več torpedov; eden je zadel desni bok Liberty in odprl ogromno luknjo v prostoru, kjer so delali številni SIGINT strokovnjaki.[1][5]

Posledice so bile katastrofalne. 34 članov posadke in obveščevalnega osebja je bilo ubitih, približno 170 je bilo ranjenih. Uradni mornariški zgodovinski povzetki se pri številu ranjenih razlikujejo za eno osebo — pojavljata se številki 170 in 171 — zato je za ta članek varneje uporabljati formulacijo »približno 170 ranjenih«.[1][2]

Poveljnik ladje, kapitan William L. McGonagle, je bil med napadom ranjen, vendar je ostal na mostu in nadaljeval poveljevanje. Za svoje ravnanje je pozneje prejel Medaljo časti.[1]

Liberty je kljub izjemni škodi ostala na površju. Ameriški rušilci so prišli na pomoč, ladja pa je pozneje pod lastno močjo dosegla Malto, kjer so izvedli nujna popravila.[1][13]

Napad kot fizični dogodek zato nima nobene dokazne nejasnosti. Nejasnost je v identifikaciji in nameri.

Izraelska razlaga: tri napake, ki naj bi se sestavile v katastrofo

Izraelska preiskava je napad razložila kot verigo treh napak.[9]

Prva je bila napačna informacija, da izraelske položaje pri El Arišu z morja obstreljuje neznano plovilo. Ta poročila so izraelska pomorska in letalska poveljstva sprejela kot resnična, čeprav so se pozneje izkazala za napačna.[9]

Druga je bila napačna ocena hitrosti neznane ladje. Izraelski torpedni čolni so poročali o hitrosti okoli 28–30 vozlov. Ker so zjutraj ugotovili, da Liberty zmore največ okoli 18 vozlov, je visoka ocenjena hitrost pripomogla k sklepu, da radar ne spremlja Liberty, ampak sovražno plovilo.[6][9]

Tretja napaka je bila identifikacija ladje kot egiptovskega transporta El Quseir. Po izraelski razlagi so torpedni čolni verjeli, da napadajo egiptovsko ladjo, ne ameriške Liberty.[9]

Izraelska preiskava je sklenila, da napad ni bil izveden iz zlobe, da ni šlo za kriminalno malomarnost in da je bil rezultat nedolžne napake.[9]

Ameriški analitiki so del te razlage sprejeli, vendar ne brez zelo ostrih pripomb. CIA je 21. junija zapisala, da je težko razumeti, kako bi izurjen pomorski poveljnik dvakrat ocenil Liberty na 30 vozlov, in da je bilo nenavadno odrediti napad na neidentificirano ladjo brez ustrezne vizualne potrditve. CIA je torpedni napad pripisala »overeager« oziroma preveč vnetim poveljnikom ter celotno verigo ocenila kot huda malomarnost (ang. gross negligence).[6]

Ameriške preiskave niso vse govorile iste stvari — in njihove pristojnosti niso bile enake

Pogosta trditev v razpravah o Liberty je, da so »vse ameriške preiskave dokazale nesrečo« ali, nasprotno, da »ameriška vlada nikoli ni preiskala napada«. Obe formulaciji sta preveč grobi.

CIA in DIA

CIA je 13. junija na podlagi takrat razpoložljivih podatkov in prestreženih komunikacij po napadu ocenila, da je malo dvoma, da napadalci Liberty pred oziroma med napadom niso prepoznali kot ameriško ladjo.[5]

Po prejemu izraelske preiskave je CIA 21. junija ponovno ocenila primer. Sklenila je, da je bila Liberty v izraelskem sistemu identificirana pred napadom, vendar da napadalne enote očitno niso vedele, da napadajo prav to ladjo. Končni jezik je bil oster: napad naj ne bi bil izveden iz zlobe proti ZDA, vendar so bile napake »incongruous« in znak huda malomarnost (ang. gross negligence).[6]

DIA je podobno zapisala, da ni razpoložljivih informacij, ki bi dokončno pokazale vnaprej premišljen napad na ladjo, za katero so vedeli, da je ameriška.[6]

U.S. Navy Court of Inquiry

Mornariško sodišče preiskave je predvsem ugotavljalo okoliščine napada in ravnanje ameriške posadke ter poveljniške verige. V javnem povzetku je bilo navedeno, da razpoložljivi dokazi kažejo na napačno identifikacijo.[8]

Toda meja njegove pristojnosti je ključna. Dokument Bele hiše pred objavo poročila izrecno navaja: ni bila naloga sodišča odločati o krivdi napadalcev in ni zaslišalo dokazov napadalne države. Rostow je predsedniku Johnsonu zapisal, da člani sodišča osebno verjamejo, da je šlo za napako v izraelskem komunikacijskem sistemu, vendar da na podlagi dokazov tega ne bi smeli kategorično zapisati kot uradni sklep o izraelski krivdi oziroma nameri.[8]

Cliffordov pregled za Belo hišo

Najzanimivejši uradni dokument je julijski pregled Clarka Clifforda za predsednika. Po pregledu »dobesedno tisočev strani dokazov« je zaključil, da razpoložljive informacije ne kažejo, da je izraelsko vrhovno poveljstvo vnaprej načrtovalo napad na ladjo, za katero je vedelo, da je ameriška.[7]

Toda Clifford je istočasno zavrnil več ključnih delov izraelske razlage. Zamenjavo Liberty z El Quseir je označil za neverjetno, poudaril velike razlike v velikosti in konfiguraciji ter ocenil, da je šlo za grobe in neopravičljive odpovedi poveljevanja in nadzora. Napad je označil za neizzvan dogodek hude malomarnosti, za katerega je po njegovem mnenju odgovorna izraelska vlada.[7]

To ni majhna razlika v jeziku. Uradna ameriška slika ni bila »vse je bilo normalno, zgolj žalostna nesreča«. Bila je bliže: dokaza o premeditiranem napadu na zavestno prepoznano ameriško ladjo nimamo, vendar je razlaga dogodka polna tako hudih napak, da govorimo o grobi malomarnosti in nerazumljivih odpovedih identifikacije.

Zakaj številni preživeli in nekateri ameriški uradniki niso verjeli razlagi o pomoti

Vztrajnost spora ni težko razumeti. Več elementov napada je z vidika posadke in nekaterih ameriških uradnikov delovalo nezdružljivo z navadno pomoto.

Cliffordov dokument navaja:

• jasno in mirno vreme;
• ameriško zastavo pred napadom;
• drugo, večjo ameriško zastavo pred torpednim napadom;
• velike oznake GTR-5 na trupu;
• značilno konfiguracijo in nenavaden antenski sklop;
• zelo nizko dejansko hitrost Liberty;
• dejstvo, da je bila ladja v izraelskem sistemu pravilno identificirana že več ur prej.[7]

Poleg tega je ameriška diplomatska nota Izraelu 10. junija zapisala, da obstaja vsak razlog za sklep, da je Liberty bila ali bi morala biti identificirana pred napadom, in da je napad v teh okoliščinah »dobesedno nerazumljiv«. Ameriška stran je najmanj, kar je bila pripravljena trditi, opisala kot vojaško nepremišljenost oziroma brezobzirno ravnanje do človeškega življenja.[14]

Mnogi člani posadke so zaradi tega ostali prepričani, da je bil napad zavesten. Njihova pričevanja so pomembna kot neposredna pričevanja ljudi, ki so napad preživeli, vendar sama po sebi ne dokazujejo, kaj so vedeli izraelski piloti, poveljniki torpednih čolnov ali višja poveljstva.

Tudi nekateri visoki ameriški uradniki so pozneje izražali dvome. Nekdanji državni sekretar Dean Rusk je v svojih spominih zapisal, da z izraelsko razlago nikoli ni bil zadovoljen in da vanjo ni verjel. To je pomembno pričevanje človeka, ki je bil v času dogodka na vrhu ameriške diplomacije — vendar gre za njegov poznejši sklep, ne za nov primarni dokaz o ukazu za napad.[15]

Zato je treba razlikovati med pričanjem in dokazom o nameri. Prvo obstaja v velikem obsegu. Drugo ostaja nepopolno.

Kaj povedo deklasificirani prestrezki — in česa ne morejo povedati

NSA je skozi desetletja deklasificirala obsežen sklop dokumentov, sporočil, zvočnih posnetkov in transkriptov o Liberty. Agencija ob javni objavi izrecno ni želela razglasiti ene interpretacije za dokončno, temveč je zapisala, da gradivo objavlja zato, da ga lahko raziskovalci sami analizirajo.[10][16]

Najpomembnejša omejitev je naslednja: CIA je junija 1967 zapisala, da ni imela komunikacij napadalnih letal in torpednih čolnov med samim napadom. Ključni prestreženi pogovori so predvsem komunikacije izraelskih helikopterjev in zemeljske kontrole po napadu.[5]

Ti posnetki kažejo zmedo glede identitete ladje. Kontrolorji in helikopterji so po napadu preverjali, ali je plovilo egiptovsko, ameriško ali drugačno, iskali oznake in preverjali zastavo. Ameriški obveščevalni analitiki so prav iz te zmede sklepali, da napadalne enote najverjetneje niso vedele, da napadajo ameriško ladjo.[5]

Toda to gradivo ima omejitev: pogovor po napadu ne more zanesljivo rekonstruirati vseh informacij, ki so jih imeli vsi udeleženci pred napadom. Lahko podpira tezo o napačni identifikaciji, ne more pa sam izključiti vsake možnosti, da je kdo drug v poveljniški verigi vedel več.

Enako velja v nasprotno smer. Dejstvo, da je bila Liberty zjutraj pravilno identificirana na izraelski situacijski tabli, ne dokazuje, da je bila ta identifikacija posredovana konkretnim pilotom in torpednim čolnom, ki so popoldne izvedli napad.

Zaradi te vrzeli je mogoče iz istih dokumentov sestaviti dve različni, vendar ne enako močni trditvi:

• dobro podprto: izraelski vojaški sistem je pred napadom vedel, da je ameriška ladja v območju, vendar je identifikacijska informacija katastrofalno razpadla oziroma ni dosegla napadalnih elementov;
• ni dokazano: napadalni elementi ali višje vodstvo so zavestno vedeli, da napadajo ameriško ladjo in so kljub temu dobili ukaz za napad.

To je osrednja dokazna meja tega članka.

Kaj pa ameriška letala, ki so bila izstreljena in nato odpoklicana?

Okoli Liberty obstaja še ena močna in pogosto poenostavljena zgodba: da je ameriško vodstvo namenoma preprečilo pomoč ladji, ker ni želelo politično škodovati Izraelu.

Primarni dokumenti potrjujejo del te pripovedi, ne pa celotnega sklepa.

Šesta flota je med krizo res izdala ukaze za izstrelitev letal z letalonosilk USS America in USS Saratoga. Obstajajo tudi dokumentirani ukazi za njihov odpoklic. JCS je v nekem trenutku odobril uporabo sile, potrebne za obrambo Liberty pred nadaljnjimi napadi, pozneje pa je bila ta avtorizacija preklicana.[17]

Toda kronologija se prekriva s hitro spreminjajočimi se informacijami. Washington je kmalu izvedel, da je napad izvedel Izrael, izraelska stran pa je sporočila, da je šlo za napako, ponudila pomoč in začela iskalne aktivnosti. Johnson je sovjetskemu premieru Kosyginu tudi sporočil, da so bila ameriška letala poslana na območje za preiskavo dogodka, da Sovjetska zveza njihovih premikov ne bi napačno razumela kot širšo ameriško vojaško akcijo.[18]

Dokumenti zato dokazujejo izstrelitve, odpoklice in politično občutljiv krizni nadzor nad ameriškim odzivom. Ne dokazujejo sami po sebi priljubljene trditve, da je predsednik ukazal ladjo pustiti brez pomoči zato, da bi prikril nameren izraelski napad.

Pomembno je tudi, da so bili ameriški rušilci poslani proti Liberty in so jo nato dosegli.[13]

To ne zmanjšuje frustracije preživelih, ki so med napadom potrebovali pomoč takoj. Pomeni samo, da je za trditev o politično motiviranem »abandonment order« potrebna neposrednejša dokazna podlaga, kot jo dajejo pregledani dokumenti.

Opravičilo, odškodnine in politični rezultat

Izrael je napad označil za tragično napako, izrazil globoko obžalovanje in ponudil pomoč ter odškodnino.[3][9]

Ameriška vlada je bila v zasebnih in diplomatskih dokumentih bistveno ostrejša, kot se včasih predstavlja. Zahtevala je pojasnilo, restitucijo, disciplinske ukrepe in zagotovila, da se podoben dogodek ne bo ponovil.[14][19]

Odškodninski proces je trajal več let. Izrael je leta 1968 plačal 3.323.500 dolarjev za zahtevke družin 34 ubitih. Leta 1969 je sledilo 3.566.457 dolarjev za zahtevke ranjenih, zdravljenje in izgubljeno osebno premoženje. Leta 1980 so ZDA sprejele še 6 milijonov dolarjev kot končno poravnavo za škodo na sami ladji.[4]

Liberty se ni vrnila v svojo prejšnjo SIGINT vlogo. Po začasnih popravilih in vrnitvi v ZDA je bila leta 1968 razgrajena, pozneje pa prodana za razrez.[20]

Če vprašamo, kaj je napad »dosegel«, je zato najprej treba zavrniti premiso, da imamo dokazano operacijo z znanim tajnim ciljem. Dokumenti ne dajejo preverljivega načrta tipa: »napasti Liberty, krivdo pripisati Egiptu in s tem doseči X«.

Dokumentirani rezultati so drugačni:

• 34 mrtvih in približno 170 ranjenih;
• težka poškodba in poznejša izguba ladje;
• resna diplomatska kriza med ZDA in Izraelom;
• uradne ameriške ugotovitve o grobi malomarnosti;
• izraelske odškodnine;
• desetletja nezaupanja med preživelimi in delom javnosti glede popolnosti uradne razlage.

To so rezultati, ki jih lahko dokažemo. Skriti strateški cilj napada pa ostaja hipoteza, ne dokumentirano dejstvo.

Končna dokazna meja: kaj lahko trdimo na podlagi dokazov

USS Liberty je primer, pri katerem preprosti slogani z obeh strani zameglijo bolj zanimivo zgodovinsko sliko.

Preveč poenostavljeno je reči: »Vse preiskave so dokazale nedolžno nesrečo.« Ameriški dokumenti so bili veliko ostrejši. Ugotavljali so grobo malomarnost, neverjetnost nekaterih identifikacijskih trditev, jasno vreme, vidne oznake, predhodno pravilno identifikacijo Liberty in resne odpovedi izraelskega poveljevanja.[6][7][14]

Prav tako je preveč trditi: »Deklasificirani dokumenti dokazujejo, da je Izrael zavestno napadel ameriško ladjo in nameraval krivdo prevaliti na Egipt.« Pregledani ameriški obveščevalni dokumenti tega ne dokazujejo. CIA, DIA in Clifford niso našli dovolj dokazov za sklep, da je izraelsko vrhovno poveljstvo vnaprej odredilo napad na ladjo, za katero je vedelo, da je ameriška.[6][7]

Najbolj pošten zgodovinski sklep je zato dvostopenjski:

Prvič: napad je bil resničen, uničujoč in izveden z izraelskimi letali ter torpednimi čolni proti nevtralni ameriški ladji v mednarodnih vodah. Izraelska identifikacijska in poveljniška veriga je odpovedala na način, ki so ga visoki ameriški dokumenti označili za grobo, celo neopravičljivo malomarnost.[7]

Drugič: razpoložljivi deklasificirani dokumenti ne omogočajo dokaznega preskoka od »neverjetno huda napaka« do »dokazan zavesten napad na ladjo, za katero so napadalci vedeli, da je ameriška«. To možnost so preživeli in nekateri ameriški uradniki dolgo zagovarjali, vendar ostaja trditev o nameri, ne zaključeno dokumentarno dejstvo.

Prav zaradi tega USS Liberty ostaja pomemben primer za THY-REALITY: ne zato, ker bi moral bralec sprejeti eno vnaprej določeno razlago, temveč zato, ker primarni dokumenti pokažejo, kako daleč lahko pridemo z dokazi — in kje se začne prostor, v katerem je treba razlikovati med sumom, argumentom in dokazom.