Tonkinški zaliv 1964: resnični prvi napad, sporni drugi incident in pot do eskalacije

Zakaj Tonkin ni enak Operation Susannah ali Northwoods

V tej seriji so pomembne tri različne kategorije. Operation Susannah je dokumentirana izvedena operacija pod lažno zastavo: dejanski izvajalci so izvedli napade tako, da bi bila odgovornost pripisana drugim skupinam.

Operation Northwoods je dokumentiran visokonivojski predlog za izdelavo oziroma insceniranje pretekstov, vendar ni dokumentirano, da bi bil izveden.

Tonkinški zaliv pa je drugačen. Dokumenti, pregledani za ta članek, ne dokazujejo, da je ameriška vlada izdelala napad 2. avgusta ali inscenirala neobstoječe severnovietnamske čolne 4. avgusta. Prvi napad je bil resničen. Drugi je nastal iz kombinacije pričakovanj o napadu, težkih vremenskih in senzorskih razmer, napačnih interpretacij ter kasneje selektivno obdelanega oziroma nepopolno predstavljenega komunikacijskega obveščevalnega gradiva.[1][5][6]

To pomeni, da izraz »operacija pod lažno zastavo« (ang. false flag) za celoten Tonkin brez dodatne razlage ni dovolj natančen. Bolj primerne oznake so:

• resničen prvi napad;
• nepotrjen oziroma po poznejšem SIGINT pregledu neobstoječ drugi napad;
• obveščevalna in komunikacijska napaka oziroma izkrivljanje;
• politična uporaba incidenta za že obravnavano širšo strategijo.

To zadnje je bistveno. Dejstvo, da drugi napad najverjetneje ni obstajal, še ni dokaz, da ga je nekdo vnaprej načrtoval kot lažno zastavo. Je pa dokumentiran primer, v katerem je bila zelo pomembna vojaška odločitev sprejeta in javno utemeljena z dogodkom, za katerega so že v realnem času obstajali resni dvomi.

Ozadje: DESOTO, OPLAN 34A in zakaj je bil zaliv že pred 2. avgustom napet

USS Maddox ni naključno plul ob severnovietnamski obali. Izvajal je DESOTO patrol, ameriško mornariško obveščevalno nalogo za zbiranje elektronskih in drugih podatkov o severnovietnamski obalni obrambi, radarskih sistemih in pomorskem prometu.[4]

Istočasno so potekale tudi tajne pomorske operacije OPLAN 34A proti Severnemu Vietnamu. Izvajale so jih južnovietnamske posadke z ameriško podporo, njihova naloga pa je vključevala napade na obalne cilje, bombardiranje instalacij, zajemanje plovil in druge prikrite akcije.[7]

V noči 30./31. julija 1964 so plovila v okviru OPLAN 34A napadla severnovietnamske cilje na območju otokov ob obali. Ameriški SIGINT je opazoval odziv severnovietnamske mornarice. Maddox je v tem času izvajal svojo DESOTO nalogo v istem širšem območju.[7][8]

To ne pomeni, da je bil Maddox neposredno del posamezne sabotažne operacije OPLAN 34A. Uradni dokumenti oba programa institucionalno ločujejo. Vendar pa so bili ameriški poveljniki dovolj zaskrbljeni zaradi časovne in prostorske bližine, da je JCS po prvem incidentu 2. avgusta izrecno naročil DESOTO patrulji, naj se izogiba tesnim približevanjem severnovietnamski obali med izvajanjem pomorskih operacij 34A.[8]

Zato tudi izraz »neizzvan napad«, ki ga je administracija uporabljala javno, potrebuje kontekst. Maddox je bil po ameriških poročilih ob napadu v mednarodnih vodah in sam ni izvajal napada na Severni Vietnam. Toda severnovietnamsko vodstvo je v istem času spremljalo ameriško obveščevalno patruljo ter napade, ki so jih izvajale ameriško podprte južnovietnamske sile. To ne opravičuje napada na Maddox, pojasni pa, zakaj ga ni zgodovinsko smiselno obravnavati kot dogodek v vakuumu.[4][7][8]

Prvi napad 2. avgusta je bil resničen

Dne 2. avgusta 1964 so tri severnovietnamske torpedne ladje tipa P-4 približale Maddoxu. Ameriška ladijska poročila navajajo, da je Maddox ob napadu plul približno 28 do 30 milj od severnovietnamske obale.[2][4]

Ko so se plovila približevala, je Maddox izstrelil opozorilne strele, nato pa odprl ogenj. Severnovietnamske ladje so izstrelile torpede, ki so zgrešili. Proti Maddoxu je bilo usmerjeno tudi mitralješko streljanje; ena krogla je zadela ladjo, vendar ni bilo smrtnih žrtev ali večje škode. Ameriška letala F-8 z letalonosilke USS Ticonderoga so nato napadla torpedne čolne.[2][4]

Kasnejša Hanyokova SIGINT analiza potrjuje, da je severnovietnamska mornarica 2. avgusta dejansko izvedla napad. Prav tu je pomembna razlika med 2. in 4. avgustom: pri prvem dogodku se vizualna opažanja, ladijska poročila in komunikacijski prestrezki med seboj podpirajo; pri drugem se dokazna slika razpade.[1]

Po spopadu ameriško vodstvo ni preklicalo patrulje. Maddoxu se je pridružil rušilec USS C. Turner Joy, oba pa sta dobila ukaz, naj nadaljujeta DESOTO patruljo. To je pomenilo, da se je mornarica po prvem stiku namenoma vrnila v območje, kjer je že vedela, da jo severnovietnamske sile lahko obravnavajo kot sovražno prisotnost.[4][8]

Domnevni drugi napad 4. avgusta: bitka, ki se je verjetno odvijala samo na radarjih, sonarjih in v pričakovanjih

Zvečer 4. avgusta je bilo vreme slabo, morje razburkano, vidljivost omejena. Maddox in Turner Joy sta začela poročati o domnevnih približujočih se torpednih čolnih. Radarji in sonarji so beležili številne kontakte, ladji sta izvajali ostre manevre in streljali v smeri domnevnih ciljev.[5]

Toda ključna težava je bila odsotnost zanesljivih vizualnih dokazov. Posadke niso jasno videle severnovietnamskih čolnov, torpedov ali fizičnih posledic domnevnega večurnega spopada.

Še preden je Washington dokončno odredil povračilne napade, je kapitan John J. Herrick, poveljnik skupine, poslal sporočilo, ki je resno omajalo prvotno pripoved. Po poznejši uradni kronologiji je ob 13:27 po washingtonskem času sporočil, da so številni prijavljeni kontakti in izstreljeni torpedi »dvomljivi«, da so k napaki morda prispevali nenavadni vremenski učinki na radarju in preveč vneti sonaristi, da ni bilo vizualnih opažanj ter da priporoča popolno oceno pred nadaljnjimi ukrepi.[5]

To sporočilo je v Washington prispelo z zamikom, medtem ko so predsednik Lyndon B. Johnson, Robert McNamara, Dean Rusk, McGeorge Bundy in Joint Chiefs of Staff že obravnavali možnosti povračila.[5]

Kasneje istega dne so vojaški poveljniki zbrali elemente, za katere so menili, da potrjujejo napad: domnevno streljanje, luči, poročila letal in komunikacijske prestrezke. Admiral Ulysses S. Grant Sharp je zaključil, da je napad dejansko potekal. Na tej podlagi je Washington nadaljeval z odločitvijo za povračilne napade.[5]

Vendar se je skozi naslednja desetletja pokazalo, da je bil velik del teh »potrditev« šibkejši, kot se je zdelo v kriznem času.

Kaj je pokazala deklasificirana SIGINT dokumentacija

Prelom je prinesla raziskava zgodovinarja NSA Roberta J. Hanyoka, pripravljena za tajno revijo Cryptologic Quarterly leta 2001 in javno deklasificirana leta 2005.[1][3]

Hanyok je uporabil veliko širši arhiv komunikacijskih prestrezkov kot tisti, ki je bil na voljo v zgodnejših javnih razpravah. Njegov sklep je nedvoumen: 4. avgusta severnovietnamskega napada ni bilo. Prestrezki kažejo, da so severnovietnamske enote tisto noč med drugim reševale poškodovane čolne iz spopada 2. avgusta in izvajale obalne patrulje, ne pa napadale ameriških rušilcev.[1]

Hanyok je ugotovil tudi več resnih težav pri obravnavi SIGINT-a:

• napačne analitične povezave med ločenimi sporočili;
• spremembe oziroma težave pri prevodih;
• uporabo fragmentov legitimnih prestrezkov zunaj njihovega prvotnega konteksta;
• izključitev velikega dela informacij, ki niso podpirale interpretacije drugega napada;
• poznejšo izgubo pomembnega izvirnega vietnamskega besedila ene ključnih depeš.[1]

Po njegovi analizi je bilo odgovornim v Washingtonu predstavljeno le omejeno gradivo, ki je podpiralo prepričanje, da je napad potekal, medtem ko je bila velika količina nasprotujočih informacij izpuščena iz povzetkov.[1]

Toda tudi tu je potrebno ohraniti eno pomembno metodološko zavoro. NSA je po objavi Hanyokove študije deklasificirala tudi notranji komentar, ki se je strinjal z njegovim sklepom, da drugega napada verjetno ni bilo, vendar je izpodbijal trditev, da so bili SIGINT podatki namerno prikrojeni ali zadržani pred administracijo. Ta protiargument poudarja stres kriznega okolja, pomanjkanje vietnamskih jezikovnih analitikov in dejstvo, da so številni udeleženci iskreno verjeli, da se napad odvija.[6]

Zato je najvarneje ločiti:

A. Ali je bil 4. avgusta dejanski severnovietnamski napad? Poznejši deklasificirani SIGINT pregled močno podpira odgovor ne.[1][3]

B. Ali je obstajala centralno koordinirana zarota, ki je vedela, da napada ni, in ga zavestno ponaredila od začetka do konca? Pregledani dokumenti tega ne dokazujejo. Hanyok vidi aktivno prizadevanje dela analitičnega sistema, da SIGINT prilagodi sprejeti trditvi; drug uradni NSA komentar izpodbija njegovo interpretacijo namena.[1][6]

Washington je dobil opozorilo o dvomu — in kljub temu ukrepal

Morda najbolj pomemben del zgodbe ni poznejše odkritje iz leta 2005, ampak kaj je bilo znano 4. avgusta 1964 v realnem času.

Uradna kronologija State Departmenta kaže, da so v Washingtonu sredi dneva že razpravljali o povračilnih zračnih napadih, še preden je bila dokazna slika stabilna. Predsednik Johnson je med kosilom z najvišjimi svetovalci sprejel načelno odločitev za hiter in omejen povračilni udarec.[5]

Nato je prišlo Herrickovo sporočilo, ki je postavilo pod vprašaj številne domnevne kontakte in priporočilo popolno preverjanje. Kljub temu so se McNamara, Cyrus Vance in Joint Chiefs of Staff pozneje popoldne sestali, da bi zbrali dokaze, ki bi premagali pomanjkanje jasne in prepričljive potrditve napada. Zaključili so, da se je napad zgodil, in ukaz za povračilne udare je bil izdan.[5]

Zračni napadi Operation Pierce Arrow so 5. avgusta zadeli severnovietnamske baze torpednih čolnov in naftno infrastrukturo.[9]

Predsednik Johnson je še 7. avgusta v sporočilu sovjetskemu voditelju Nikiti Hruščovu govoril o »popolnih in neizpodbitnih dokazih« za drugi namerni napad.[10]

Ta formulacija je v retrospektivi posebej pomembna. Administracija ni javno rekla: »prejeli smo nejasna poročila in smo se odločili ukrepati kljub negotovosti«. Javnosti in Kongresu je bil predstavljen precej bolj gotov opis dogodka, kot ga je dopuščal celoten takratni evidenčni zapis.

Resolucija ni nastala iz nič: Washington je širše kongresno pooblastilo pripravljal že pred Tonkinom

Eden najbolj pomembnih dokumentov za razumevanje političnega konteksta je memorandum McGeorgea Bundyja z dne 15. junija 1964 — skoraj sedem tednov pred incidentom.[11]

Na sestanek State in Defense Departmenta je dal v razpravo vprašanje, ali naj administracija predsedniku priporoči, da že takrat zaprosi Kongres za resolucijo o jugovzhodni Aziji. Priloženi osnutki so obravnavali možnost širokega pooblastila predsedniku za uporabo ameriške sile v regiji.[11]

To je zgodovinsko pomembno, vendar ga ne smemo napačno razlagati.

Dokazuje

• da je administracija že pred 2. avgustom razmišljala o formalni kongresni podlagi za širšo vojaško politiko v jugovzhodni Aziji;
• da avgustovska resolucija ni bila ideja, ki bi se rodila šele po domnevnem drugem napadu;
• da je Tonkin ustvaril politični trenutek, v katerem je bilo mogoče takšno pooblastilo hitro zahtevati in sprejeti.[11]

Ne dokazuje

• da je bil napad 2. avgusta načrtovan v Washingtonu;
• da je bil fantomski spopad 4. avgusta vnaprej scenaristično izdelan;
• da je bila celotna kriza zavestno režirana zato, da bi se aktiviral že pripravljen osnutek resolucije.

Ta meja je nujna. Obstoj predhodne politike in pripravljenega pravnega instrumenta je dokaz predhodne strateške namere za možnost eskalacije, ne pa samodejno dokaz predhodnega načrta za izdelavo incidenta.

Gulf of Tonkin Resolution: dva incidenta, široko pooblastilo

Dne 5. avgusta 1964 je bila v Kongres vložena resolucija, ki je nekaj dni pozneje postala znana kot Gulf of Tonkin Resolution oziroma Southeast Asia Resolution.[12][13]

Besedilo je izrecno trdilo, da so severnovietnamske pomorske enote ameriška plovila v mednarodnih vodah »namerno in ponavljajoče« napadle. Nato je Kongres izrazil podporo predsedniku, da sprejme »vse potrebne ukrepe« za odbijanje oboroženih napadov na ameriške sile in preprečevanje nadaljnje agresije. V drugem členu je predsedniku omogočil tudi uporabo oborožene sile za pomoč državam jugovzhodne Azije, ki bi zaprosile za pomoč.[13]

Dne 7. avgusta je predstavniški dom resolucijo sprejel 416–0, senat pa 88–2. Proti sta glasovala senatorja Wayne Morse in Ernest Gruening. Predsednik Johnson jo je podpisal 10. avgusta 1964 kot Public Law 88-408.[12][13]

Senatorski zgodovinski arhiv posebej opozarja, kako hitro je bila resolucija obravnavana in kako malo časa je bilo namenjenega podrobni preiskavi dejanskega dogajanja v zalivu. Senator Morse je že takrat opozarjal, da administracija ne predstavlja celotnega konteksta prikritih ameriško podprtih operacij proti Severnemu Vietnamu.[12]

Resolucija formalno ni bila razglasitev vojne. V praksi pa je postala glavni kongresni politično-pravni temelj, na katerega se je Johnsonova administracija sklicevala pri veliki širitvi ameriške vojaške vloge v Vietnamu.[14]

Kaj je incident dejansko dosegel

Če vprašanje zastavimo tako kot pri Susannah in Northwoodsu — kaj je dogodek dosegel? — je odgovor zelo konkreten.

Takojšen rezultat

Domnevni drugi napad je postal neposreden povod za ameriške povračilne zračne napade na Severni Vietnam v okviru Operation Pierce Arrow.[5][9]

Politični rezultat

Incident je administraciji omogočil, da je skoraj brez kongresnega odpora dobila izjemno široko resolucijo o uporabi sile. Besedilo je bilo sprejeto v nekaj dneh po krizi z le dvema glasovoma proti v celotnem Kongresu.[12][13]

Dolgoročni rezultat

Leta 1965 je Johnsonova administracija močno razširila vojno: začela se je dolgotrajna zračna kampanja Operation Rolling Thunder, v Južni Vietnam pa so bile napotene redne ameriške bojne enote. State Department Gulf of Tonkin Resolution neposredno opisuje kot ključno politično podlago za nadaljnjo eskalacijo.[14]

Do konca leta 1965 je bilo v Vietnamu že več kot 150.000 ameriških vojakov; do leta 1968 je število preseglo 500.000.[12]

Tonkin torej ni »začel« ameriškega vpletanja v Vietnam. Združene države so bile v konflikt politično, finančno, obveščevalno in vojaško vključene že prej. Je pa avgust 1964 pomenil prehod v novo fazo, v kateri je predsednik dobil široko kongresno kritje za veliko širšo neposredno uporabo ameriške vojaške sile.

Najbolj natančen zgodovinski sklep

Tonkinški zaliv je pomemben prav zato, ker je bolj zapleten od preprostega slogana »operacija pod lažno zastavo«. Dokumenti podpirajo naslednjo verigo:

1. ameriška in južnovietnamska prikrita vojna proti Severnemu Vietnamu je že potekala;
2. Maddox je izvajal ločeno, vendar prostorsko in časovno povezano obveščevalno patruljo;
3. 2. avgusta je Severni Vietnam Maddox dejansko napadel;
4. 4. avgusta so ameriške ladje v slabih pogojih verjele, da so ponovno napadene;
5. med samim dogodkom so nastali resni dvomi, ali so bili zaznani torpedi in napadalci sploh resnični;
6. Washington je kljub tem dvomom sprejel odločitev za povračilne napade;
7. javnosti, zaveznikom in Kongresu je bil drugi napad predstavljen z veliko večjo gotovostjo, kot jo je dopuščala evidenca;
8. poznejši NSA pregled je zaključil, da drugega napada ni bilo;
9. Tonkin Resolution je administraciji dala široko politično-pravno podlago za nadaljnjo eskalacijo vojne.

Kaj lahko dokažemo: neobstoječ oziroma močno neutemeljen drugi incident je bil uporabljen kot del javne in kongresne utemeljitve za zelo pomembno širitev ameriške vojaške avtoritete.

Česa ne moremo dokazati samo iz teh dokumentov: da je Washington vnaprej načrtoval lažni napad 4. avgusta po modelu Operation Northwoods ali da so ameriške ladje zavestno inscenirale bitko, za katero so vedele, da je ni.

Prav zaradi te razlike je Tonkin pomemben za širšo temo informacijskih kriz in vojnih povodov. Politični učinek ne zahteva vedno popolnoma izdelane skrivne operacije. Včasih zadoščajo resničen konflikt, pričakovanje novega napada, nepopolni senzorji, selektivna interpretacija, krizna časovna stiska in institucije, ki so že pripravljene ukrepati.

To je manj filmska razlaga od vnaprej načrtovane operacije pod lažno zastavo. Toda dokumentarno je precej močnejša.