Novi svetovni red — Pat Robertson: religija, politika in vizija globalnega establišmenta

Robertson kot verski in politični avtor

Ko je Novi svetovni red izšla, Robertson ni bil zgolj televizijski pridigar. Bil je ustanovitelj Christian Broadcasting Network, nekdanji kandidat za republikansko predsedniško nominacijo leta 1988 in ustanovitelj Christian Coalition, ki je nastala po njegovi predsedniški kampanji. Njegova lastna biografija navaja tudi, da je bil nekdanji predsednik Council on National Policy, organizacije konservativnih političnih in družbenih voditeljev.[8]

Ta kontekst je pomemben, ker knjiga ni ostala samo na področju apokaliptične literature. Pisal jo je človek z neposrednimi političnimi ambicijami, medijskim dosegom in dostopom do republikanskega političnega okolja. Robertson je na republikanski konvenciji leta 1988 podprl Georgea H. W. Busha, nekaj let pozneje pa je prav Bushev jezik o »new world order« postal eno od izhodišč njegove knjige.[8]

Robertsonova politična vloga določa tudi zgodovinski pomen knjige: gre za delo, ki je religijsko interpretacijo svetovne politike preneslo v veliko ameriško politično občinstvo.

Robertson v prvem delu razpravlja o starem in novem svetovnem redu ter o spremembah po hladni vojni. V drugem delu se osredotoči na »establishment«, denar, izobraževanje in nova doba gibanje. Tretji del preide še izraziteje v krščansko eshatologijo in vprašanje prihodnjega svetovnega sistema.[1]

Bush, »new world order« in OZN

George H. W. Bush je 11. septembra 1990 v govoru pred obema domovoma Kongresa izrecno govoril o možnosti nastanka »new world order«. Njegova javna definicija ni bila skrita. Opisal jo je kot obdobje, v katerem naj bi mednarodno sodelovanje, pravna pravila in kolektivni odziv držav omejili agresijo velikih držav proti manjšim.[3]

Govoru je neposreden kontekst dajala iraška invazija na Kuvajt. Bush je poudaril sodelovanje ZDA, Sovjetske zveze in drugih držav ter uporabo Združenih narodov kot skupnega političnega in pravnega okvira. Njegova formulacija je bila vizija posthladnovojnega mednarodnega sistema, ne podroben ustavni načrt za svetovno državo.

Robertson Bushevo uporabo izraza »new world order« postavi v daljšo zgodovino projektov svetovne ureditve ter jo poveže z iluminati, prostozidarstvom, finančnimi mrežami in mednarodnimi organizacijami, ki sestavljajo osrednjo zgodovinsko os knjige.

Robertson veliko pozornosti namenja vprašanju državne suverenosti in nevarnosti, da bi se pristojnosti držav postopoma prenesle na nadnacionalne institucije. V njegovem političnem modelu imajo Združeni narodi zato posebno mesto.

Ustanovna listina OZN pa formalno izhaja iz načela suverene enakosti držav članic. Člen 2 določa tudi spoštovanje politične neodvisnosti in ozemeljske celovitosti držav ter vsebuje načelo nevmešavanja v zadeve, ki so v bistvu notranja pristojnost posamezne države, ob upoštevanju pristojnosti Varnostnega sveta po drugih delih listine.[9]

To ne pomeni, da države z vstopom v OZN ne prevzamejo mednarodnih obveznosti ali da organizacija nima mehanizmov kolektivnega ukrepanja. Pomeni pa, da je pravno izhodišče OZN meddržavna organizacija suverenih članic, ne ustava ene svetovne države.

Robertsonova trditev je zato predvsem vprašanje politične smeri: ali lahko mednarodne institucije skozi čas pridobivajo vedno več dejanskih pristojnosti. To je mogoče raziskovati po posameznih pogodbah in institucijah, ne pa samo iz obstoja OZN.

Establishment in Trilateral Commission

Poglavje The Establishment je eno ključnih mest v knjigi. Robertson uporablja pojem za prekrivajoče se politične, finančne, akademske in zunanjepolitične elite. Med institucijami, ki jih postavlja v ta okvir, so Council on Foreign Relations, Trilateral Commission in širši finančni krogi.[1]

prejšnji članek o Bilderbergu, CFR in Trilateral Commission je pokazal, da tovrstno prekrivanje ni izmišljeno. CFR danes sam navaja več kot 5.000 članov, med katerimi so visoki državni uradniki, poslovni voditelji, akademiki, novinarji in pravniki. Člani imajo neposreden dostop do državnikov, kongresnikov, strokovnjakov in policy forumov, CFR pa organizira skoraj tisoč dogodkov letno in svojo misijo opisuje tudi kot oblikovanje ameriške vloge v svetu prek raziskav, članstva in convening power.[6]

Trilateral Commission je leta 1973 ustanovil David Rockefeller. Organizacija danes sama navaja, da povezuje visoke policymakerje, poslovne voditelje, predstavnike medijev in akademike iz Severne Amerike, Evrope in Azije-Pacifika. Svoj namen opisuje kot prostor za razvoj idej in odnosov med sektorji in geografskimi območji.[7]

Robertson te organizacijske in finančne strukture vključi v širšo razlago, po kateri več institucij deluje kot deli istega procesa, usmerjenega proti večji koncentraciji svetovne oblasti.

CFR, politični dostop in denar. Robertson CFR uporablja kot primer okolja, kjer se politične, poslovne in zunanjepolitične elite srečujejo, razvijajo skupni jezik in vplivajo na oblikovanje ameriške mednarodne politike.

Današnji CFR se ne skriva pred pojmom vpliva. Svoje raziskave, briefing materiale, Task Forces in članski dostop predstavlja kot del svojega institucionalnega poslanstva.[6]

Robertsonov Follow the Money je zgrajen na ideji, da politične strukture ni mogoče razumeti brez monetarnih institucij. Posebej ga zanimajo centralne banke, zasebni finančni kapital in možnost, da finančni akterji prek kreditnega sistema vplivajo na države.

To je področje, kjer ima zgodovinska dokumentacija nekaj zelo konkretnih primerov. Najpomembnejši je Jekyll Island.

Novembra 1910 se je šest vplivnih ljudi — senator Nelson Aldrich, A. Piatt Andrew, Henry Davison, Arthur Shelton, Frank Vanderlip in Paul Warburg — skrivaj sestalo na Jekyll Islandu. Federal Reserve History danes izrecno navaja, da so namen srečanja prikrivali in da je njihov načrt položil temelje kasnejšemu Federal Reserve sistemu.[5]

Jekyll Island in Federal Reserve

Jekyll Island ni neposredno ustvaril končnega zakona v nespremenjeni obliki. Prvotni Aldrichov načrt je naletel na politični odpor, zlasti zaradi možnosti prevelikega vpliva velikih bank. Po volitvah Woodrowa Wilsona so demokrati razvili drugačno politično strukturo, vendar so se pri tehničnih vprašanjih še naprej posvetovali tudi s Paulom Warburgom.[5]

Federal Reserve History ugotavlja, da so bile tehnične značilnosti končnega Federal Reserve Acta v mnogih pogledih podobne Aldrichovemu načrtu, največje razlike pa so bile v politični in upravljavski strukturi sistema.[5]

Robertson centralno bančništvo razume kot enega ključnih centrov moči. V knjigi centralno bančništvo postane ena ključnih kategorij politične in finančne moči.

Robertson Federal Reserve predstavi kot hibridno finančno strukturo, v kateri se javna pooblastila srečujejo z bančnim sistemom, zato centralno bančništvo v knjigi postane simbol prepleta države in zasebne finančne moči.

To pomeni, da je Federal Reserve dejansko hibridna javno-zasebna institucija. Zato sta obe skrajni poenostavitvi nepopolni: da je Fed popolnoma običajna državna agencija brez zasebnega bančnega elementa ali da je navadna zasebna korporacija v lasti bankirjev.

Za vprašanje vpliva so pomembnejši konkretni mehanizmi: imenovanja, regionalni direktorji, mandat, denarna politika, dostop finančnega sektorja, revolving door in krizne odločitve.

Illuminati in prostozidarstvo

Robertson tako kot Epperson zgodovino svojega »starega svetovnega reda« povezuje z Bavarskimi Illuminati in jih postavi v začetek daljše zgodbe o skrivnih družbah ter politični organizaciji.

Adam Weishaupt je leta 1776 v Ingolstadtu ustanovil tajno družbo radikalnega razsvetljenstva. Zgodovina LMU Munich navaja, da je želela skozi izobraževanje in nadzor oblikovati elitni kader, ki bi sčasoma prevzel ključne položaje v državi in oslabil oblast tedanjih knežjih struktur.[4]

Formalna kontinuiteta, osebna mreža in idejna kontinuiteta so tri različne stvari. Vsako je treba slediti posebej.

Robertson velik del zgodovinske kontinuitete gradi prek povezave med Illuminati in prostozidarskimi strukturami ter iz prekrivanja različnih tajnih družb razvije model dolgotrajne organizacijske kontinuitete.

To pa še ne pomeni, da je celotno prostozidarstvo postalo institucionalno nadaljevanje Weishauptovega reda. Freemasonry je sestavljeno iz različnih jurisdikcij, velikih lož in ritov, ki nimajo ene same svetovne izvršilne oblasti.

Veliki pečat kot simbolni most. Robertson uporablja tudi Veliki pečat ZDA in njegovo hrbtno stran z nedokončano piramido, očesom ter geslom Novus Ordo Seclorum.

National Archives hrani Thomsonov opis iz leta 1782. V njem je piramida povezana z močjo in trajanjem države, oko s previdnostjo oziroma božjo naklonjenostjo ameriški stvari, leto 1776 z Deklaracijo neodvisnosti, Novus Ordo Seclorum pa z začetkom nove ameriške dobe.[10]

Robertsonova ezoterična oziroma prostozidarska interpretacija simbola je zato ena plast njegove argumentacije, Thomsonov zapis pa neposreden dokument o uradnem izvoru pečata. Obstoj poznejše simbolne uporabe ne spremeni prvotnega dokumenta; prav tako prvotni dokument sam po sebi ne more odločiti vseh poznejših interpretacij.

Nova doba in religijska plast novega reda

V poglavju New Order for a nova doba Robertson premakne težišče od političnih institucij k religiji. Njegova teza je, da politični globalizem potrebuje tudi kulturno oziroma duhovno transformacijo, ki bo tradicionalno krščanstvo nadomestila z univerzalistično duhovnostjo.

Drugo vprašanje je organizacijsko: ali so nova doba gibanja, CFR, Trilateral Commission, prostozidarstvo in centralnobančni sistemi deli iste operativne strukture. Robertson to razume kot del enotnega procesa; dokumentarni test pa zahteva konkretne kanale financiranja, članstva, skupnega vodstva ali usklajenih navodil.

Robertsonova krščanska alternativa. Robertson knjige ne konča samo z opozorilom. »New World Order« primerja z lastnim pojmom božjega oziroma krščanskega reda, v katerem naj bi moral politični sistem spoštovati božji zakon, osebno svobodo in omejeno oblast.

Zato njegova kritika globalnega establišmenta ni vrednostno nevtralna teorija institucij. Je del politične teologije. Robertsonov idealni odgovor ni samo več transparentnosti, ampak krščansko zasnovana moralna ureditev družbe.

Ta teološka raven pojasni tudi, zakaj se politični pojmi v knjigi pogosto povezujejo z izrazoma Lucifer in Antikrist. Gre za Robertsonov religijski interpretativni okvir, ne za pravno kategorijo ali arhivsko institucionalno oznako.

Nacionalna suverenost in »one-world government«

Robertsonov osrednji politični strah je možnost »one-world government«. V tem modelu bi države postopoma izgubile bistvene elemente suverenosti, medtem ko bi finančne in nadnacionalne institucije pridobile vedno več odločanja.

Zgodovina po letu 1945 res vsebuje močno rast mednarodnih institucij, pogodb, gospodarskih integracij in režimov skupnega odločanja. Evropska integracija je najmočnejši primer prostovoljnega prenosa ali skupnega izvajanja nekaterih pristojnosti med državami.

Vendar izraz »globalno upravljanje« (ang. global governance) ne pomeni avtomatično ene svetovne vlade. Mednarodna organizacija je lahko močna, ne da bi bila suverena država nad državami. Zato je pri vsaki instituciji treba posebej vprašati, katere pristojnosti ima, od kod izvirajo, kdo jih lahko spremeni in kakšna je možnost izstopa ali veta.

»European bankers« v knjigi. Robertson v knjigi uporablja izraze, kot so mednarodni oziroma evropski bankirji, in obravnava zgodovinske finančne družine ter posameznike, med njimi Rothschilde, Paula Warburga in Jacoba Schiffa.

Leta 1995 je zaradi tega nastala javna polemika. Kritiki Michael Lind in Jacob Heilbrunn so trdili, da se Robertson pri delu svoje zgodovinske konstrukcije opira na starejšo literaturo Neste Webster in Eustacea Mullinsa ter da takšni viri nosijo antisemitske motive.[11][12]

Robertson je odgovoril, da antisemitizem ni bil njegov namen, da se izraz »European bankers« ni nanašal na Jude kot skupino ter da je pri povezavi med visokimi financami in zunanjepolitičnim establišmentom močno uporabljal tudi Carrolla Quigleyja.[12][13]

Kako Robertson izbira svoje vire

Robertsonova bibliografija je obsežna in vključuje različne vrste gradiva. Poznejša polemika je posebej izpostavila Neste Webster in Eustacea Mullinsa. Kritiki so pokazali, da se posamezne konstrukcije v knjigi močno naslanjajo na njuno literaturo; Robertson pa je v javnem odgovoru poudaril Quigleyja in uporabo zgodovinskih virov.[11][12]

Carroll Quigley kot pomembna referenca. V svojem odgovoru na polemiko je Robertson posebej izpostavil zgodovinarja Carrolla Quigleyja, avtorja Tragedy and Hope. Quigley je opisoval vpliv elitnih finančnih in zunanjepolitičnih mrež v anglo-ameriškem svetu ter povezave med zasebnim kapitalom, izobraževalnimi ustanovami, think tanki in državno politiko.

Tudi če sprejmemo obstoj tesnih finančnih in policy mrež, iz tega še ne sledi avtomatično njihova identifikacija z Illuminati, Luciferjem ali enotnim večstoletnim poveljstvom. To so dodatni koraki argumenta.

Omrežja vpliva in ideja usklajenega establišmenta. Robertson v zaključnem delu knjige združi politična, finančna in verska omrežja v model usklajenega establišmenta.

Sklep: vera, geopolitika in elitne mreže. Robertsonova posebnost je, da institucionalno zgodovino, finančne mreže, politični jezik, krščansko eshatologijo in idejo koordiniranega establišmenta združi v enoten interpretativni sistem.