Ali oblast privlači ljudi brez empatije?
Predstavljajmo si dva kandidata za vodilni položaj. Prvi je previden, rad prisluhne ugovorom in si uspeh pripisuje skupaj z ekipo.
Uredniška ilustracija vprašanja empatije in odgovornosti; ne prikazuje resničnih oseb ali kliničnih diagnoz.
Predstavljajmo si dva kandidata za vodilni položaj. Prvi je previden, rad prisluhne ugovorom in si uspeh pripisuje skupaj z ekipo. Drugi nastopi samozavestno, govori brez omahovanja, zlahka prevzame zasluge in dvome drugih hitro odpravi. Kdo bo na razgovoru ali pred občinstvom prepričljivejši? In — to je drugo vprašanje — kdo bo pozneje bolje odločal, posebej kadar njegove odločitve prizadenejo ljudi brez vpliva?
Domneva, da oblast privlači ljudi brez empatije, je razumljiva. Zgodovina pozna brezobzirne nosilce oblasti, organizacije pa lahko nagrajujejo nastopaštvo, tekmovalnost in pripravljenost na tveganje. Toda vtis še ni dokaz. Raziskovati moramo najmanj tri različne pojave: kdo pride na položaj, kako ravna, ko ga zasede, in ali položaj sam spremeni njegovo vedenje. Ko te pojave zlijemo v eno zgodbo, lahko spregledamo tako dejanske mehanizme zlorabe kakor ljudi, ki svojo moč uporabljajo odgovorno.
Kaj pravzaprav pomeni »brez empatije«?
Empatija ni eno samo čustvo. Raziskovalci pogosto razlikujejo med kognitivno empatijo — zmožnostjo razumeti, kaj druga oseba doživlja ali kako vidi položaj — in afektivno empatijo, torej čustvenim odzivom na njeno stisko ali veselje. Nekdo lahko zelo dobro razume človeške strahove, ne da bi ga ti zadržali pred izkoriščanjem. Drugi lahko močno čuti stisko bližnjih, vendar slabo razume perspektivo ljudi zunaj svoje skupine. Oboje je drugače od etične odločitve, da posameznikovih potreb ne bomo poteptali. [9]
Psihološki izraz temna triada opisuje prekrivajoče se, vendar ne istovetne osebnostne poteze: narcisizem, makiavelizem in psihopatske poteze. Paulhus in Williams sta ta raziskovalni okvir predstavila leta 2002. V organizacijskih študijah gre praviloma za različne stopnje potez, merjene z vprašalniki, ne za tri diagnoze, ki bi jih bilo mogoče komu pripisati na podlagi njegovega govora ali fotografije. Makiavelizem se nanaša predvsem na instrumentalno in manipulativno ravnanje; narcisizem na samopoveličevanje in potrebo po priznanju; psihopatske poteze na skupino značilnosti, med katerimi so lahko brezobzirnost, zmanjšana čustvena odzivnost in impulzivnost. Ti opisi niso zamenljivi. [1]
Tudi sposobnost razumeti drugega še ne zagotavlja sočutnega ravnanja. Človek lahko pravilno prebere sogovornikovo negotovost in jo izkoristi, lahko pa jo upošteva pri poštenem odločanju. Če članek sprašuje o »ljudeh brez empatije«, zato ne more govoriti o enotni skupini, ki jo je preprosto prepoznati. Razločiti mora merjeno lastnost, konkretno vedenje in moralno odgovornost.
Vzpon na položaj ni isto kot dobro vodenje
V metaanalizi Karen Landay, P. D. Harmsa in Marcusa Credéja, objavljeni v Journal of Applied Psychology leta 2019, so bili podatki iz 92 neodvisnih vzorcev združeni za tri različna vprašanja o psihopatskih potezah. Povezava s pojavom posameznika na vodilni funkciji (leadership emergence) je bila šibko pozitivna, povezava z učinkovitostjo vodenja šibko negativna, povezava s transformacijskim vodenjem pa zmerno negativna. To ni statistični dokaz, da je večina voditeljev psihopatskih, niti ne pove, kolikšen delež politikov ali direktorjev ima katero koli diagnozo. Avtorji so v analizi moderatorjev opisali tudi razlike med vzorci moških in žensk: pri moških so bile psihopatske poteze šibko pozitivno povezane s prihodom na vodilni položaj in z ocenami učinkovitosti, pri ženskah pa so bile negativno povezane z učinkovitostjo in večinoma nepovezane s prihodom na položaj. Te povezave v raziskovalnih vzorcih ne dokazujejo prirojenih razlik med spoloma in ne omogočajo sklepanja o posamezni osebi. [2]
Razlika je pomembna. Človek lahko postane viden, zasede funkcijo ali dobi podporo zaradi odločnosti, nastopa, omrežij in pripravljenosti sprejeti konflikt. Ti mehanizmi se ne ujemajo samodejno z zmožnostjo prisluhniti zaposlenim, priznati napako ali dolgoročno vzdrževati zaupanje. Vzpon meri en izid, delo na položaju drugega. Ko med njima postavimo enačaj, zamenjamo sposobnost dobiti moč s sposobnostjo dobro ravnati z njo.
Podobno razliko je pokazala metaanaliza Emily Grijalva in sodelavcev o narcisizmu. Narcisizem je bil pozitivno povezan s prihodom na vodilni položaj, a ne z linearno oceno učinkovitosti vodenja, ki so jo podali drugi. Bolj ugodno povezavo so avtorji našli pri samoocenah vodij; del povezanosti z vzponom pa je bilo mogoče pojasniti z ekstravertnostjo. Raziskovalci so opisali tudi možnost ukrivljene povezave z učinkovitostjo. To ne pomeni, da obstaja univerzalna idealna količina narcisizma: rezultat je odvisen od meritev, ocenjevalcev, nalog in okoliščin. [3]
Zato je tudi samozavest treba presojati v kontekstu. V določenih razmerah lahko pomaga, zlasti ob negotovosti in potrebi po jasni odločitvi. A če ustanove nagrajujejo izključno vtis odločnosti in prezrejo preverljivo kakovost rezultatov, lahko spodbujajo napačen izbor. Raziskave povedo nekaj o povezavah med lastnostmi in izidi; način, kako ustanove izberejo in nadzirajo ljudi, je dodatno, povsem stvarno vprašanje.
Kaj kažejo delovna okolja — in česa ne
Metaanaliza Ernesta H. O'Boyla in sodelavcev iz leta 2012 je temno triado obravnavala v povezavi z delovno uspešnostjo in kontraproduktivnim vedenjem. To sta spet drugačna izida od imenovanja na visoko funkcijo. Način sodelovanja, kršenje pravil, škodovanje sodelavcem in kakovost opravljenega dela se lahko premikajo različno. Negativne odnose v organizaciji je zato treba preučiti skozi ravnanje in posledice, ne zgolj skozi oznako osebnosti. [4]
Pogosto se omenja tudi študija Paula Babiaka, Craiga Neumanna in Roberta Hara iz leta 2010. Avtorji so pregledali 203 korporativne strokovnjake, ki so jih podjetja izbrala za programe razvoja vodenja. To je zanimiva in relevantna skupina, ni pa naključno izbrana reprezentativna populacija vseh izvršnih direktorjev. Rezultatov takšnega vzorca ni mogoče brez dodatnega vzorčenja prevesti v trditev, da ima določen delež vseh voditeljev psihopatijo. [5]
V sistematičnem pregledu Carle Bueno-de la Fuente in sodelavcev iz leta 2025 je bilo obravnavanih 15 empiričnih študij, vse s presečno zasnovo. Takšne raziskave zaznajo povezave v določenem času, ne omogočajo pa same po sebi zanesljivega sklepa, da je določena poteza povzročila napredovanje ali da jo je prav vodilna funkcija ustvarila. Ta omejitev velja tudi, kadar je pregled objavljen v strokovni reviji in uporablja sistematično metodo izbora študij. Pregled je dodatno opozoril na pomen širših osebnostnih dimenzij, na primer ekstravertnosti, vestnosti in sprejemljivosti. [10]
Ko poslušamo zgodbe o »psihopatih na vrhu«, se velja vprašati: kateri instrument je bil uporabljen, kdo je ocenjeval, kakšen je bil vzorec in kaj sploh pomeni beseda voditelj? Ustanovitelj podjetja, vodja majhne ekipe, minister in dedni monarh niso izmenljive raziskovalne kategorije. Tudi študija v enem gospodarskem sektorju ne dokazuje, kakšna je sestava vseh političnih ali finančnih elit.
Razumevanje človeka in občutenje njegove stiske
Meenakshi Shukla in Niti Upadhyay sta leta 2025 objavili sistematični pregled in metaanalizo 14 študij s skupaj 5.328 udeleženci. Pri afektivni empatiji sta ugotovili negativne povprečne korelacije z narcisizmom (r = −0,134), makiavelizmom (r = −0,291) in psihopatskimi potezami (r = −0,347). Pri kognitivni empatiji so bile povezave drugačne: denimo pri narcisizmu povprečna povezava ni bila statistično prepričljiva. V tem je bistvo: različne osebnostne poteze niso enako povezane z različnimi oblikami empatije. [9]
Toda tudi to niso odstotki »brezčutnih ljudi«, niti dokazi, da so se posamezniki z določenimi rezultati kdaj povzpeli na oblast. Avtorici opozarjata na precejšnjo heterogenost med vključenimi študijami, samoporočanje in omejitve pri primerjanju kultur ter spolov. Ker so bile v končni analizi vključene presečne študije, iz njih ni mogoče izpeljati zanesljivega časovnega ali vzročnega zaporedja. Korelacija opisuje povprečno statistično povezanost, ne usode posameznika. [9]
Dovolj hladnega razumevanja drugih je lahko uporabnega za pogajanja, usklajevanje interesov ali preprečevanje panike; brez odgovornosti pa se lahko spremeni v orodje za pritisk. Obratno močan čustveni odziv sam po sebi ne naredi človeka pravičnega. Odgovorno vodenje potrebuje sposobnost prepoznati tuje posledice, pripravljenost upoštevati jih in ustanovljene načine, po katerih so odločitve tudi preverljive.
Ali nas oblast spremeni?
Druga hipoteza pravi, da ne gre samo za izbor: sam občutek moči lahko spremeni, kako posameznik zaznava druge. Adam Galinsky in sodelavci so leta 2006 poročali o eksperimentih, v katerih so udeležencem za kratek čas vzbudili občutek večje ali manjše moči. Pri nekaterih nalogah so tisti z vzbujenim občutkom moči slabše upoštevali tujo perspektivo — na primer to, da prejemnik sporočila nima istega znanja kot pošiljatelj. To je laboratorijska ugotovitev o določenih nalogah, ne dolgotrajno spremljanje ljudi po nastopu javne funkcije. [6]
Pomembna je tudi poznejša preverba. V projektu Many Labs 3 so raziskovalci med drugim ponovili specifično nalogo iz drugega eksperimenta prvotne študije, povezano z razumevanjem sporočila. V skupni analizi 2.969 udeležencev pričakovanega učinka niso potrdili (ocenjeni standardizirani učinek d = 0,03; 95-odstotni interval zaupanja od −0,04 do 0,10). Ponovljena je bila prav naloga o razumevanju sporočila, ne poskus z risanjem črke na čelo ali prepoznavanjem čustev. Avtorji prvotne raziskave so opozorili na možne postopkovne razlike in drugačne rezultate povezanih študij; to je pomemben protiargument, ne pa samostojen dokaz prvotnega učinka. A ravno zato članek ne sme trditi, da vsaka moč nujno izključi sposobnost vživljanja v druge. [7]
Še eno razliko moramo ohraniti: moč, status in odgovornost niso ista stvar. Nekdo lahko odloča o življenju drugih, ne da bi ga spoštovali; drugi lahko uživa ugled, a ima malo neposredne prisilne moči. Občutek odgovornosti lahko spremeni pozornost, tveganje, da bo za dejanja odgovarjal, pa njegove spodbude. To so pomembne možnosti za nadaljnje raziskovanje, ne dokaz, da poznamo eno samo psihološko zakonitost oblasti.
Toksični trikotnik: posameznik, privrženci in okolje
Če bi vse razložili z značajem voditelja, bi prezrli, zakaj nekateri sistemi razkrivajo zlorabe, drugi pa jih dolgo skrivajo. Art Padilla, Robert Hogan in Robert B. Kaiser so leta 2007 predlagali model toksičnega trikotnika: destruktivno vodstvo nastaja v prepletu voditeljevih značilnosti, odzivov privržencev in okolja, ki takšno delovanje omogoča. Gre za konceptualni model, ne za dokaz, da so vsi trije elementi v vsaki konkretni zadevi dokazano navzoči. [8]
Predstavljajmo si ustanovo, v kateri podrejeni ne morejo varno ugovarjati, pomembne odločitve niso obrazložene, uspešnost ocenjuje le neposredni nadrejeni, napredovanje pa je povezano z zvestobo osebi namesto z delom. Takšno okolje lahko nagrajuje prikrivanje napak in kaznuje opozarjanje nanje, ne glede na to, ali ima vodja izrazito temne osebnostne poteze. Nasprotno so jasna delitev odgovornosti, neodvisno preverjanje, dostopnost pritožbenih poti in zaščita opozarjanja na nepravilnosti razumni načini omejevanja zlorab. To so institucionalna priporočila, ne rezultati enega laboratorijskega poskusa.
Pregled Susanne Braun iz leta 2017 je raziskave vodstvenega narcisizma razdelil na odnose med vodjem in posameznikom, timske izide ter organizacijsko raven. Različni učinki na teh ravneh se lahko razhajajo: poslovni dosežek ustanove ni samodejni dokaz dobrega ravnanja z zaposlenimi, slabi odnosi v ekipi pa ne povedo sami po sebi vsega o finančnem rezultatu. Vprašanje, kdo plača ceno neke odločitve, zato ni retorični dodatek, temveč del presoje dejanske kakovosti vodenja. [11]
Nevarnost hitrih diagnoz
Ko javna oseba govori hladno, ravna kruto ali sprejme odločitev, ki prizadene veliko ljudi, je njena dejanja dovoljeno in potrebno kritično preiskati. Toda diagnoza na daljavo ni isto kot dokumentiranje ravnanja. Če rečemo, da je nekdo lagal, moramo pokazati izjavo in preverljive podatke. Če trdimo, da je nekdo zlorabil oblast, potrebujemo ustrezna dejanja, pravni in zgodovinski kontekst. Če pa nekoga označimo s kliničnim izrazom brez individualne strokovne presoje, zamenjamo dokazovanje s psihološkim vtisom.
Ta previdnost ne varuje vplivnih pred kritiko. Prav nasprotno: omogoča strožja in poštenejša merila. Manipulativni postopek lahko opišemo, tudi če storilčeve osebnostne strukture ne poznamo; namerno prikrivanje lahko dokumentiramo brez ugibanja o čustvenem življenju. Ni treba dokazovati, da človek ne čuti empatije, da bi lahko ugotovili, da je njegovo dejanje brezobzirno. Prav tako ne smemo domnevati, da so vsi z določeno merjeno potezo obsojeni na škodljivo ravnanje.
V tem pogledu je raziskava moči zahtevnejša od iskanja priročne etikete. Zahteva dokumente, primerjavo odgovornih odločitev, posledice za različne skupine in institucije, ki lahko preverijo razlago. Namesto vprašanja, katera skrita diagnoza pojasni celotno zgodovino, se vrnimo k preverljivemu: kdo je imel pristojnost, kakšne podatke je poznal, kaj je storil, kako je to upravičil in kdo je nosil posledice?
Kaj mora družba zahtevati od ljudi z močjo?
Raziskave ponujajo previden odgovor. Nekatere poteze, ki lahko olajšajo preboj na vodilno funkcijo, niso nujno povezane z dobrim in etičnim vodenjem. Med temnimi potezami in empatijo obstajajo povprečne statistične povezave, vendar niso enake pri vseh potezah ali obeh oblikah empatije. Učinki samega občutka moči so raziskovalno zanimivi, a vsaj del slavnih laboratorijskih ugotovitev ni bil uspešno ponovljen. Sistemskih zlorab zato ne moremo zadovoljivo pojasniti samo z domnevno »pokvarjenimi« posamezniki. [2] [3] [7] [8] [9]
Iz tega ne sledi, da je vsak voditelj sumljiv ali da ljudje, ki si želijo vpliva, nimajo sočutja. Bolj utemeljeno je vprašati, kako družba preverja obljube, meri posledice, dopušča ugovor in preprečuje, da bi bila slepa lojalnost vredna več od resnice. Odgovornost ne pomeni, da od voditeljev pričakujemo popolno osebnost; pomeni, da nihče ne dobi neomejenega dovoljenja škodovati drugim samo zato, ker zna pridobiti podporo ali položaj.
Tu se znanstveno vprašanje dotakne filozofskega. Ali si želimo oblasti, ki jo vodi prepričljiv nastop, ali takšne, ki jo je mogoče vprašati, popraviti in po potrebi omejiti? Empatija brez preverjanja lahko ostane zgolj prijazna samopodoba; nadzor brez človeškega dostojanstva lahko postane še ena oblika prisile. Človekova notranja odgovornost in javne varovalke nista tekmeca. Najbolje delujeta, kadar druga drugo dopolnjujeta.
Viri in nadaljnje branje
- Paulhus, D. L., in Williams, K. M. (2002). The Dark Triad of personality: Narcissism, Machiavellianism, and psychopathy. Journal of Research in Personality, 36, 556–563. vir Vir
- Landay, K., Harms, P. D., in Credé, M. (2019). Shall We Serve the Dark Lords? A Meta-Analytic Review of Psychopathy and Leadership. Journal of Applied Psychology, 104(1), 183–196. vir Vir
- Grijalva, E., Harms, P. D., Newman, D. A., Gaddis, B. H., in Fraley, R. C. (2015). Narcissism and Leadership: A Meta-Analytic Review of Linear and Nonlinear Relationships. Personnel Psychology. vir Vir
- O'Boyle, E. H., Jr., Forsyth, D. R., Banks, G. C., in McDaniel, M. A. (2012). A Meta-Analysis of the Dark Triad and Work Behavior: A Social Exchange Perspective. Journal of Applied Psychology, 97(3), 557–579. vir Vir
- Babiak, P., Neumann, C. S., in Hare, R. D. (2010). Corporate Psychopathy: Talking the Walk. Behavioral Sciences & the Law. vir Vir
- Galinsky, A. D., Magee, J. C., Inesi, M. E., in Gruenfeld, D. H. (2006). Power and Perspectives Not Taken. Psychological Science, 17(12), 1068–1074. vir Vir
- Ebersole, C. R., idr. (2016). Many Labs 3: Evaluating Participant Pool Quality across the Academic Semester via Replication. Journal of Experimental Social Psychology, 67, 68–82. vir Vir
- Padilla, A., Hogan, R., in Kaiser, R. B. (2007). The Toxic Triangle: Destructive Leaders, Susceptible Followers, and Conducive Environments. The Leadership Quarterly, 18, 176–194. vir Vir
- Shukla, M., in Upadhyay, N. (2025). Cold Hearts and Dark Minds: A Systematic Review and Meta-Analysis of Empathy across Dark Triad Personalities. Frontiers in Psychiatry, 16, 1546917. vir Vir
- Bueno-de la Fuente, C., Núñez-Rodríguez, S., de la Fuente-Anuncibay, R., in González-Bernal, J. J. (2025). Relationship Between Leadership, Personality, and the Dark Triad in Workplace: A Systematic Review. Behavioral Sciences, 15(3), 297. vir Vir
- Braun, S. (2017). Leader Narcissism and Outcomes in Organizations: A Review at Multiple Levels of Analysis and Implications for Future Research. Frontiers in Psychology, 8, 773. vir Vir