Zakaj ljudje ubogajo oblast?
Nekdo nam reče, naj nadaljujemo. Navodilo prihaja od osebe, ki nastopa samozavestno, nosi prepoznavno oznako poklica ali govori v imenu ugledne ustanove.
Uredniška ilustracija, ne arhivski posnetek Milgramovega ali Aschevega eksperimenta.
Nekdo nam reče, naj nadaljujemo. Navodilo prihaja od osebe, ki nastopa samozavestno, nosi prepoznavno oznako poklica ali govori v imenu ugledne ustanove. Obenem nekaj v nas opozarja, da bi bilo treba ravnanje ustaviti. Kaj v takem trenutku prevlada: lastna presoja, zaupanje v avtoriteto, želja po pripadnosti ali strah pred tem, da bomo edini rekli ne?
Raziskave socialne psihologije ne ponujajo ene same razlage. Razkrivajo pa, kako se lahko odločitve spremenijo, ko človek ne deluje več sam, temveč med zahtevami drugih, videzom legitimnosti in odgovornostjo za posledice. Prav zato jih je vredno brati natančno — tudi tam, kjer popularne zgodbe iz njih naredijo preveč preprosto lekcijo o »človeški naravi«.
Ukaz v imenu znanosti
V začetku šestdesetih let je psiholog Stanley Milgram v laboratoriju na univerzi Yale preučeval, kako daleč so ljudje pripravljeni slediti navodilom eksperimentatorja. Sodelujočim so povedali, da raziskujejo vpliv kaznovanja na učenje. V vlogi »učitelja« so morali ob domnevno napačnih odgovorih »učenca« pritiskati stikala naprave, označene z naraščajočimi napetostmi do 450 voltov. »Učenec« je bil del raziskovalne uprizoritve in ni prejemal teh električnih udarov; pravi udeleženec tega ni vedel. Da bi bila naprava prepričljivejša, je sam pred začetkom prejel dejanski šibkejši vzorčni sunek. [1]
Milgram je leta 1963 za objavljeni pogoj poročal, da je 26 od 40 sodelujočih, torej 65 odstotkov, doseglo najvišjo označeno stopnjo. Štirinajst jih je prej zavrnilo nadaljevanje. Slednje ni droben dodatek k zgodbi: raziskava ni pokazala samo uboganja, temveč tudi odpor, omahovanje in resne znake stiske. Milgram je opisoval napetost, potenje in živčno smejanje; nadaljevanje ni pomenilo nujno, da so udeleženci verjeli, da je to, kar počnejo, brez moralnega problema. [1]
Pri tem je pomembna pogosto spregledana podrobnost. V natančno tistem pogoju, ki ga opisuje članek iz leta 1963, »učenec« ni glasno protestiral že pri 150 voltih: raziskovalni opis navaja trkanje po steni po oznaki 300 V in ponovno pri 315 V. V kasnejših, bolj znanih različicah z glasovnim odzivom se pritožba pojavi že pri 150 V. Če oba prizora združimo v enega, dobimo učinkovito pripoved, a izgubimo zgodovinsko natančnost. [1] [4]
V istem članku je Milgram zapisal tudi predpisan vrstni red štirih spodbud za nadaljevanje. Začetna prošnja se je stopnjevala prek sklicevanja na potrebe poskusa do izrecne trditve, da sodelujoči nima izbire. Vprašanje zato ni zgolj, ali je obstajala »avtoriteta«, temveč kako je njena zahteva zvenela in kako je udeleženec razumel lastno vlogo. [1]
Zakaj slavni odstotek ne zadostuje
Številka 65 odstotkov je postala simbol Milgramove raziskave. Toda simbol hitro postane zavajajoč, kadar ga predstavljamo kot delež vseh ljudi, ki bi v katerem koli sistemu izvedli poljuben škodljiv ukaz. Milgram ni izvedel enega samega nespremenljivega poskusa. Različice so spreminjale okoliščine, fizično bližino »učenca«, položaj eksperimentatorja, navodila in vedenje drugih navzočih oseb. [1] [3]
Nick Haslam, Steve Loughnan in Gina Perry so leta 2014 analizirali podatke 21 pogojev, v katerih je končna stopnja pomenila primerljivo merilo. V njih je bilo skupaj 740 sodelujočih; do 450 V jih je prišlo 323 oziroma 43,6 odstotka. Avtorji so izhajali iz širšega nabora 23 pogojev, vendar dveh niso vključili v enak izračun. Ta skupna številka ni nova univerzalna mera poslušnosti; kaže predvsem, koliko se pripoved spremeni, ko pogledamo več poskusnih postavitev namesto ene. [3]
V sintezi so se pokazale povezave z načinom podajanja navodil, skladnostjo eksperimentatorjevih zahtev, odnosom med »učiteljem« in »učencem« ter pritiskom drugih navzočih k zavrnitvi. Avtorji sami opozarjajo, da so bili številni pogoji sestavljeni sproti in da statistični model ne odpravi vseh težav primerljivosti. Povezanost posamezne okoliščine z izidom še ne daje popolne razlage notranjih razlogov vsakega udeleženca. [3]
Znotraj tega razpona postane bolj prepričljiva drugačna raziskovalna trditev: pomembno ni samo, kakšen človek je nekdo, temveč tudi v kakšnem odnosu se znajde do tistega, ki ukazuje, in do tistega, ki nosi posledice. Laboratorijski rezultat nam lahko pomaga postaviti vprašanje o instituciji, nikakor pa sam po sebi ne dokazuje, kako deluje določena sodobna vlada, podjetje, verska skupina ali tajno združenje.
Včasih nam nihče ne ukaže — dovolj je večina
Če je Milgram raziskoval razmerje do eksperimentatorja, je Solomon Asch preučeval drugačno izkušnjo: človek pred seboj vidi preprosto nalogo primerjanja dolžin črt, vendar drugi navzoči drug za drugim podajo očitno napačen odgovor. Posameznik je edini, ki ne ve, da so odgovori drugih vnaprej usklajeni. Kadar mora javno povedati svojo presojo, lahko pravilna zaznava nenadoma postane družbeno neprijetna. [2]
Asch je leta 1955 poročal o 123 udeležencih v obravnavani seriji. Pri kritičnih odgovorih, ko je večina namenoma podala napačno presojo, so sodelujoči v 36,8 odstotka izbir sledili napačni večini. To ni trditev, da je bilo 36,8 odstotka ljudi vedno konformnih: merjeni so bili odgovori v določeni situaciji. Približno četrtina preučevanih oseb se ni uklonila napačnim odgovorom niti enkrat. [2]
Asch je sistematično preverjal tudi vpliv soglasja. Prisotnost ene osebe, ki je javno izrazila drugačno presojo, je lahko močno zmanjšala pritisk soglasne večine. Pomenljivo je, da »zaveznik« ni moral biti vedno povsem pravilno usmerjen: že razpoka v navidezni enotnosti skupine je lahko odprla prostor za lastno presojo. Toda to je ugotovitev o določeni vizualni nalogi in eksperimentalnih pogojih, ne zagotovilo, da bo en sam disident odpravil katero koli družbeno prisilo. [2]
Konformizem in uboganje se lahko srečata v življenju institucij, vendar ju ne gre enačiti. V prvem primeru se človek prilagodi vrstnikom ali normi, v drugem ravna v razmerju do navodil avtoritete. Med obema so še prostovoljno sodelovanje, pogajanje, prepričanje o pravilnosti cilja in navidezna privolitev. Če vse to imenujemo »slepa poslušnost«, ne razumemo, kaj se je zares zgodilo. [2] [10]
Ali avtoriteti sledimo zato, ker ji verjamemo?
Uveljavljena interpretacija Milgramove raziskave poudarja, da človek v hierarhiji lahko prepusti odgovornost nadrejenemu. Toda Stephen Reicher, Alexander Haslam in Joanne Smith so leta 2012 ponudili drugačno, dopolnjujočo razlago: nekateri udeleženci so dejavno sodelovali, ker so se poistovetili z eksperimentatorjem in domnevno pomembnim ciljem znanosti. Avtorji to poimenujejo engaged followership — dejavno sledenje vodstvu, ki ga udeleženec doživlja kot legitimno. [5]
Ta razlaga prestavi pozornost z golega ukaza na način, kako vodstvo predstavi skupni projekt. Udeleženec lahko vidi sebe kot pomočnika koristni raziskavi, s tem pa spregleda ali potisne v ozadje vprašanje, kaj naj bi prestajal »učenec«. Za razumevanje škodljivih dejanj je to neprijeten, vendar potreben uvid: človek lahko sodeluje tudi takrat, ko misli, da dela nekaj dobrega. Sama subjektivna dobra namera ne odpravi odgovornosti za dejanja. [5]
Toda iz tega ne sledi, da je model engaged followership dokazano edina razlaga. Interpretacija izhaja iz statističnih povezav med različicami poskusov, analiz govornih izmenjav in arhivskih gradiv; ne more zanesljivo rekonstruirati motiva vsakega udeleženca. V razpravi ostajajo pomembni strah pred nasprotovanjem, zmeda, zaupanje, različna razumevanja dejanskosti uprizoritve in situacijski pritiski. Izbirati moramo med dokazi, ne med dvema popolnima zgodbama. [5] [7] [9]
Raziskovalni pregled govornih izmenjav Stephena Gibsona posebej opozarja, da udeleženci niso bili nemočni prejemniki navodil, temveč so se z eksperimentatorjem tudi pogajali. Za to analizo je Gibson uporabil dejanske zvočne posnetke in prepise dveh pogojev (»voice-feedback« in »women as subjects«); njegovi primeri postavljajo vprašanja o dejanski standardizaciji postopka. Znamenita zadnja spodbuda, da udeleženec »nima izbire«, se v teh analizah ne izkaže za univerzalno učinkovito sredstvo; pogosto je bila povezana z zavrnitvijo. Toda niti iz tega ne smemo sklepati, da neposredni ukazi v resničnih življenjskih okoliščinah nikoli ne delujejo. [6] [8]
Kdaj rečemo ne?
Milgramova pripoved je pogosto postavljena tako, kot da pred nami stoji človek, ki se nikakor ne more ustaviti. Toda v izvirnem poročilu je štirinajst ljudi zavrnilo nadaljevanje, čeprav so bili pod istim osnovnim eksperimentalnim pritiskom. Njihovo ravnanje pokaže, da je bila zavrnitev možna, ne pa lahka ali samoumevna. Posameznik se lahko ob isti formalni zahtevi odloči drugače. [1]
Pomembna je tudi razlika med osamljenim in podprtim nestrinjanjem. V nekaterih Milgramovih variantah je nasprotovanje drugih udeležencev zmanjšalo nadaljevanje, pri Aschu pa je prisotnost zaveznika zelo zmanjšala prilagajanje napačni večini. Toda znanstveno pošteno je povedati tudi manj udobno dejstvo: v Burgerjevi delni ponovitvi iz leta 2009 en sam uprizorjeni odklon ni povzročil statistično značilnega zmanjšanja nadaljevanja po 150 V. Različne oblike zgleda in različne situacije ne dajejo enakega učinka. [2] [4]
Burger je z dodatnimi varovalkami ponovil del znanega postopka: 70 odraslih je sodelovalo v dveh pogojih, preskus pa je bil ustavljen pri ključni meji 150 V. V osnovnem pogoju je 28 od 40 oseb oziroma 70 odstotkov nakazalo pripravljenost nadaljevati, v pogoju z zgledom zavrnitve pa 19 od 30 oseb oziroma 63,3 odstotka. Prvotni Milgramov primerljivi pogoj je na isti točki dosegel 33 od 40 oziroma 82,5 odstotka. Gre za primerjavo vedenja pri meji 150 V, ne za dejansko opaženo nadaljevanje sodobnih sodelujočih do 450 V. [4]
Če v teh raziskavah iščemo prostor osebne svobode, ga zato ni pošteno razglasiti za preprost priročnik odpora. Bolj koristno je opaziti, da dvom ni vedno znak šibkosti, da pomoč drugega lahko spremeni razmerje moči in da ljudje niso enaki niti v enakem preskusu. Vprašanje, ali posameznik lahko ugovarja brez nesorazmerne kazni, pa nas že vodi iz laboratorija v ureditev konkretnih institucij.
Raziskovalci niso bili zunaj razmerij moči
Eksperimenti poslušnosti niso samo preučevali oblasti. Tudi sami so ustvarili zelo neenakomerno razmerje med raziskovalcem in sodelujočim: raziskovalec je poznal resnični namen, sodelujoči pa je odločal na podlagi zavajajoče predstavitve. Prav ta okoliščina je omogočila preučevanje reakcij, obenem pa je sprožila resne etične ugovore glede stiske, privolitve in posledic raziskave. [1] [7]
Milgram je leta 1963 opisal postopke po koncu poskusa, s katerimi naj bi sodelujočim razložili uprizoritev in zmanjšali napetost. Zgodovinopisni in arhivski pregledi pozneje postavljajo pod vprašaj, ali je bil dejanski obseg takšnih pojasnil vedno tak, kot je bil predstavljen. Ian Nicholson je leta 2011 na podlagi arhivskega gradiva opozoril na možne razlike med javnim opisom raziskave in izkušnjami sodelujočih. Njegov argument je treba obravnavati kot dokumentirano raziskovalno kritiko, ne kot sklep, da so vsi podatki Milgramovih študij zato brez vrednosti. [1] [7]
Tudi novejše ponovitve imajo meje. Burgerjeva raziskava ni bila enaka izvirnemu poskusu prav zato, ker je bilo treba obseg zavajanja in izpostavljenosti stresu omejiti. Njena etična izboljšava je hkrati metodološka razlika, zaradi katere je ni mogoče brez ostanka primerjati z letom 1963. Raziskava, ki odkriva človeško ranljivost, ne dobi s tem samodejnega dovoljenja, da človeka tej ranljivosti izpostavlja brez meje. [4]
S tem se odpira tudi vprašanje, kako razlagamo rezultate. Če najprej verjamemo, da je človek po naravi poslušen, bomo v zapisih videli predvsem uklonitev; če iščemo pogum, bomo izpostavili zavrnitve. Znanstveni odgovor je zahtevnejši: pogledati moramo tudi prvotne posnetke, različne pogoje, izkušnje sodelujočih, alternativne razlage in podatke, ki naši priljubljeni tezi nasprotujejo. [3] [7]
Od laboratorija do resničnih hierarhij
Ustanove so odvisne od določene mere usklajevanja. V bolnišnici, prometu ali pri reševanju nesreč bi lahko popolna odsotnost skupnega dogovora povzročila veliko škodo. Poslušnost zato ni sama po sebi nemoralna. Moralno in politično odločilno vprašanje je, kdaj je navodilo legitimno, komu služi, kdo preverja njegove posledice in ali obstaja možnost odgovornega ugovora.
Laboratorijski poskusi nam ne povedo, kdo v konkretni mreži oblasti skrivaj odloča, kdo financira določeno operacijo ali zakaj se je posameznik v določenem zgodovinskem dogodku odločil za sodelovanje. Takšni sklepi zahtevajo dokumente o dejanskih organizacijah, postopkih, interesih in dejanjih. Milgramove ali Ascheve številke ne morejo nadomestiti preiskovanja stvarnih odnosov moči. Enako napačno bi bilo iz eksperimentov izpeljati kolektivno krivdo katerega koli naroda, poklica ali vere.
Pokažejo pa, zakaj je smiselno v instituciji pozorno opazovati več kot formalno organizacijsko shemo. Ali zaposleni vedo, kdo nosi odgovornost? Ali se sklicevanje na »dobro stvar« uporablja namesto presoje konkretne škode? Ali je mogoče zahtevati pojasnilo, prijaviti nepravilnost in se posvetovati z drugimi, ne da bi človek za to izgubil dostojanstvo? To so preverljiva vprašanja o načinu odločanja, ne neposredne ugotovitve iz laboratorija.
Pogum posameznika je pomemben, vendar ni pošteno vso odgovornost naložiti najšibkejšemu členu hierarhije. Institucije oblikujejo pravila, hierarhije in posledice upora; močni imajo pogosto več možnosti, da to ureditev spremenijo. Filozofska zahteva po notranji svobodi zato ne izključuje potrebe po zunanjih varovalkah, preglednosti in odgovornosti vodstva.
Meja med zaupanjem in odpovedjo presoji
Zakaj torej ljudje ubogajo oblast? Ker včasih upravičeno zaupajo strokovnosti in skupnim pravilom. Ker se včasih želijo vključiti v skupino, verjamejo v pomemben cilj, se bojijo izstopanja ali ne vedo, kako prenesti odgovornost za zavrnitev. In ker navidezno legitimen položaj lahko oslabi pozornost do tistega, ki nosi posledice. Nobena od teh možnosti sama po sebi ne pojasni vseh ljudi in vseh dogodkov. [2] [3] [5]
Najbolj presenetljiv nauk teh raziskav morda ni, kako hitro se človek odpove presoji, temveč kako pogosto se mora o njej ponovno odločiti. Raziskave kažejo tako uklonitev kot odpor in opozarjajo, da lahko svoj delež pri škodljivem ravnanju upravičujemo tudi z dobrim namenom. Zato je notranja svoboda več kot preprosto nasprotovanje vsakemu ukazu: je pripravljenost presoditi namen, sredstvo in posledice ter sprejeti odgovornost za lastno dejanje.
Oblast potrebuje nekaj zaupanja, da lahko služi skupnosti. Toda ko zahteva, da zaupanje nadomesti vest in razumno vprašanje, je prestopila mejo, ki je ne more opravičiti zgolj s svojim položajem. Vprašanje za posameznika in institucijo ostaja isto: ali dopuščamo človeku, da pravočasno reče »ne«, še preden posledice občuti nekdo drug?
Viri in nadaljnje branje
- Stanley Milgram (1963), »Behavioral Study of Obedience«, Journal of Abnormal and Social Psychology, 67(4), 371–378. DOI: vir. Besedilo članka, univerzitetna kopija. Vir 1 Vir 2
- Solomon E. Asch (1955), »Opinions and Social Pressure«, Scientific American, 193(5), 31–35. DOI: vir. Univerzitetna kopija. Vir 1 Vir 2
- Nick Haslam, Steve Loughnan in Gina Perry (2014), »Meta-Milgram: An Empirical Synthesis of the Obedience Experiments«, PLOS ONE, 9(4), e93927. vir. Vir
- Jerry M. Burger (2009), »Replicating Milgram: Would People Still Obey Today?«, American Psychologist, 64(1), 1–11. vir. Objavljeno besedilo pri APA. Vir 1 Vir 2
- Stephen D. Reicher, S. Alexander Haslam in Joanne R. Smith (2012), »Working Toward the Experimenter: Reconceptualizing Obedience Within the Milgram Paradigm as Identification-Based Followership«, Perspectives on Psychological Science, 7(4), 315–324. vir. Vir
- Stephen Gibson (2013), »Milgram's Obedience Experiments: A Rhetorical Analysis«, British Journal of Social Psychology, 52(2), 290–309. vir. Avtorska različica v univerzitetnem repozitoriju; lahko se razlikuje od končne založniške različice. Vir 1 Vir 2
- Ian Nicholson (2011), »‘Torture at Yale’: Experimental Subjects, Laboratory Torment and the ‘Rehabilitation’ of Milgram's ‘Obedience to Authority’«, Theory & Psychology, 21(6), 737–761. vir. Pregledan javno dostopen povzetek in bibliografski zapis, ne celotno besedilo. Vir
- S. Alexander Haslam, Stephen D. Reicher in Kathryn Millard (2015), »Shock Treatment: Using Immersive Digital Realism to Restage and Re-examine Milgram's ‘Obedience to Authority’ Research«, PLOS ONE, 10(3), e109015. vir. Vir
- S. Alexander Haslam, Stephen D. Reicher, Kathryn Millard in Rachel McDonald (2015; prvič spletno objavljeno 2014), »Happy to Have Been of Service: The Yale Archive as a Window into the Engaged Followership of Participants in Milgram’s Obedience Experiments«, British Journal of Social Psychology, 54(1), 55–83. vir. Preverjen bibliografski opis in povzetek; polno besedilo ni bilo pregledano. Vir
- OpenStax (2020), Psychology 2e, § 12.4, »Conformity, Compliance, and Obedience«. vir. Sekundarni učbeniški vir. Vir