Rockefellerji in arhitektura sodobnih elit
Rockefellerjeva fundacija je podpirala raziskave, ki so dosegle državne odločevalce. Kaj arhivi povedo o vplivu filantropije in česa ne dokazujejo?
Uredniška ilustracija.
V letnem poročilu za leto 1942 je Rockefellerjeva fundacija navedla, da so raziskovalne skupine zasebnega Council on Foreign Relations ameriškim državnim odločevalcem posredovale že skoraj štiristo memorandumov o vojni in prihodnji mirovni ureditvi. Za nadaljevanje programa v letih 1943 in 1944 je fundacija leta 1942 odobrila 70.700 dolarjev; odobritev ni isto kot dokazilo o izplačilu celotnega zneska. To ni skrita legenda, temveč sled, zapisana v računovodskem in programskem poročilu same ustanove. Toda kaj pomeni, ko zasebno financirana strokovna mreža pripravlja gradivo za državo, ki bo odločala o povojnem svetu? [6]
Dokumenti kažejo nekaj oprijemljivega: zasebno premoženje je omogočalo nastanek in delovanje ustanov, te so povezovale strokovnjake, njihova priporočila pa so dosegala politične odločevalce. To samo po sebi še ne dokazuje, da je družina vladam narekovala odločitve. Rockefellerjeva zgodovina omogoča takšno pot spremljati skozi več generacij, vendar samo, če ločimo družinske člane, fundacije, banko, raziskovalne organizacije in državne urade. [3] [7]
Pred fundacijami je bilo industrijsko bogastvo
Začetek je v industrijskem kapitalizmu devetnajstega stoletja. John D. Rockefeller je bil eden ključnih ustvarjalcev naftnega imperija Standard Oil. Vrhovno sodišče ZDA je leta 1911 potrdilo odredbo o razpustitvi monopolne poslovne kombinacije zaradi kršitev Shermanovega protimonopolnega zakona. V tej zgodbi premoženje ni nastalo zunaj političnih in pravnih sporov; ravno nasprotno, sodni poseg pokaže, da je bila moč podjetja dovolj velika, da je sprožila državni odziv. [1]
Istega obdobja ne moremo opisati zgolj z eno razlago motivov. Rockefellerjevo človekoljubno delovanje je zajemalo zdravstvene kampanje, izobraževanje in znanstvene ustanove. Njegova sanitarna komisija iz leta 1909 je financirala preprečevanje okužb s kavljastimi črvi na ameriškem jugu, leta 1913 pa je ustanovil Rockefeller Foundation. Človekoljubni učinki so dokumentirani; prav tako je upravičeno vprašanje, ali sta veliko zasebno bogastvo in ugled fundacij hkrati povečala družbeni vpliv družine. Ta dva učinka se ne izključujeta. [2]
Eno družinsko ime, več različnih ustanov
Rockefeller Foundation, ustanovljena leta 1913, ni isto kot Rockefeller Brothers Fund, registriran 28. decembra 1940. Prva je velika filantropska ustanova z lastnim poslanstvom, sredstvi in upravnim odborom; druga je nastala kot skupna dobrodelna pobuda petih bratov, vnukov ustanovitelja Standard Oil, in je v prvem desetletju sredstva za donacije prejemala iz njihovih letnih prispevkov. Rockefellerjeva fundacija izrecno navaja svojo pravno neodvisnost od drugih organizacij, ki nosijo isto ime. Pri zgodovinskem vplivu je zato treba analizirati konkretno odločitev upravnega odbora, donacijo ali sodelovanje posameznika, ne vsega združiti v eno namišljeno poveljniško središče. [3] [4]
Tudi pet bratov ni sestavljalo ene politične osebnosti. John D. Rockefeller III je poudarjal področja prebivalstva in kulturnega povezovanja, Nelson je razvil izrazito javno politično kariero, David pa je postal pomemben bančnik in akter zunanjepolitičnih krogov. Rockefeller Brothers Fund v lastnem zgodovinskem pregledu opisuje različne značaje, delitev dela in postopno profesionalizacijo družinskega filantropskega delovanja. Skupno bogastvo je ustvarjalo priložnosti za sodelovanje, ne izniči pa razlik med nameni, ustanovami in dejanskimi pristojnostmi. [20]
Filantropija kot družbena infrastruktura
Zasebna fundacija lahko deluje na dveh ravneh hkrati. S financiranjem zdravstvenih kampanj, zdravstvenega šolanja, raziskav ali kmetijstva lahko ustvarja resnične javne koristi. S tem, da izbere določene raziskovalne probleme, ustanove in strokovne pristope, pa lahko tudi vpliva na to, katero znanje postane vidno, kateri strokovnjaki dobijo dolgoročne možnosti in kakšne rešitve veljajo za resne. Tako opredeljen vpliv ne zahteva skrivnega načrta: razviden je že iz razdeljevanja sredstev, organiziranja raziskav in izbire partnerjev. [2] [18]
Primer je sodelovanje fundacije z mehiško vlado pri programu izboljševanja kmetijstva, začetem leta 1943. Program je podpiral raziskave pridelkov in usposabljanje strokovnjakov ter postal eden od temeljev poznejše zelene revolucije. Šlo je za sodelovanje zasebne fundacije z mehiškimi javnimi ustanovami in znanstveniki, ne za meddržavni sporazum dveh vlad ali dokaz enostranskega narekovanja politik. A širjenje ene razvojne paradigme odpira vprašanja o vplivu na lokalne potrebe, izbiro tehnologij in odvisnost od zunanjega strokovnega znanja. Za te posledice so potrebne ločene ocene; samega programa ni pošteno označiti za prikrito prisilo. [17]
Podobno velja za javno zdravje. Zgodovinska raziskava Rockefellerjevih zdravstvenih kampanj v Mehiki opozarja na preplet medicinskih ciljev, državnih ustanov, gospodarskih interesov in prepričevanja prebivalcev. Cilj zmanjševanja bolezni lahko stoji poleg sporne predstave, kdo sme določati prednostne naloge zdravstvene politike. Vrednotenje takšne politike mora vključiti tudi dejanske zdravstvene rezultate in glas ljudi, na katere so ukrepi vplivali; brez tega kritika dobrodelnosti ostane le obrnjena propaganda. [19]
Ko fundacija financira raziskavo državne prihodnosti
Eden najjasneje dokumentiranih mehanizmov se začne leta 1939, ko je po izbruhu vojne v Evropi Council on Foreign Relations organiziral posebne skupine za preučevanje vojne in prihodnje mirovne ureditve. Rockefeller Foundation je v letnem poročilu za leto 1939 zabeležila odobritev 44.500 dolarjev za ta raziskovalni namen. To je bil zaseben raziskovalni projekt z javnopolitičnim namenom: pripravljati možne rešitve vprašanj, ki bodo zadevala ameriške interese po vojni. [5]
Iz poročila za leto 1942 izvemo, da so skupine preučevale varnostna, gospodarska, politična in ozemeljska vprašanja; do takrat so vladnim odločevalcem posredovale skoraj štiristo memorandumov. CFR za celoten projekt, zaključen leta 1945, navaja 361 srečanj in 670 pripravljenih ter ameriškemu zunanjemu ministrstvu predloženih memorandumov. Število skoraj štiristo iz poročila za leto 1942 je starejši vmesni podatek; število 670 je končna evidenca obsežnejšega obdobja. Nobeden od njiju ne šteje samodejno sprejetih državnih sklepov. Razlikovanje je pomembno, saj posredovan nasvet še ni izveden politični ukrep. [6] [8]
Poročilo fundacije za leto 1946 dodaja podrobnost, ki ima za našo raziskavo posebno težo: program je po navedbah fundacije potekal z odobritvijo in sodelovanjem ameriškega zunanjega, vojnega in mornariškega ministrstva. Samo ta zapis ne izkazuje prenosa državnih pristojnosti na CFR. Tu je meja med dokumentiranim institucionalnim vplivom in pretirano razlago. Dokažemo lahko financiranje, sodelovanje in posredovanje analiz. Če želimo dokazati, da je posamezno priporočilo povzročilo odločitev vlade ali ustanovitev mednarodne organizacije, moramo nadalje primerjati konkretni memorandum, uradni osnutek in sprejeti akt. [7]
»Special Studies«: ko zasebna fundacija odpira javno razpravo
Po drugi svetovni vojni se je institucionalna metoda nadaljevala v drugi obliki. Nelson Rockefeller je leta 1956 pri Rockefeller Brothers Fund pobudil Special Studies Project, za njegovega direktorja pa je bil izbran Henry Kissinger. Skupine strokovnjakov iz univerz, gospodarstva, vojske, sindikatov in javnih ustanov so obravnavale zunanjo politiko, varnost, gospodarstvo, izobraževanje in demokratične ustanove. Njihovi izsledki niso ostali skriti: poročila posameznih skupin so bila javno objavljena, leta 1961 pa so bila zbrana v knjigi Prospect for America. [9]
Projekt dokazuje, da velika zasebna sredstva lahko omogočijo usklajeno razpravo o dolgoročnih državnih ciljih. Dokazuje tudi kontinuiteto osebnih omrežij, saj so nekateri sodelujoči pozneje zasedli pomembne javne funkcije. Vendar je treba ločiti objavljeno priporočilo, kariero njegovega avtorja in konkretni uradni ukrep. Trditev, da je fundacija zato vodila poznejše administracije, bi preskočila prav tisto dokazno stopnjo, ki jo moramo raziskati. [9]
Nelson in David: dva različna obraza vpliva
Nelson Rockefeller je bil mnogo več kot družinski filantrop: zasedal je javne funkcije in bil med letoma 1974 in 1977 podpredsednik Združenih držav. Njegova avtoriteta na tem položaju je izvirala iz ustavnega postopka imenovanja in potrditve, ne iz družinskega priimka, čeprav je premoženje nedvomno oblikovalo njegove začetne možnosti. Pri njem torej ne raziskujemo skrite nadomestne države, temveč prehod človeka iz zelo privilegiranega okolja v formalno, javno odgovorno oblast. [10]
Gerald Ford, Nelson Rockefeller in Henry Kissinger v Ovalni pisarni, 28. april 1975
David Rockefeller je deloval drugače. Vodil je veliko banko in med letoma 1970 in 1985 predsedoval upravnemu odboru Council on Foreign Relations. Ta položaj mu je omogočal stike z diplomati, gospodarstveniki in strokovnjaki zunanje politike, vendar naziv predsednika CFR ne pomeni pristojnosti nad ameriškim zunanjim ministrstvom. Pri obeh bratih je zato koristneje spremljati konkretne institucije in kanale delovanja kot ju predstavljati kot dva izvrševalca enotnega družinskega načrta. [11]
Trilateralna komisija in meja med mrežo ter vlado
David Rockefeller je leta 1973 ustanovil Trilateralno komisijo, ki je združevala vplivne ljudi iz Severne Amerike, Zahodne Evrope in Japonske, pozneje tudi širših azijskih krogov. Komisija svoj namen opisuje kot izmenjavo idej ter razvijanje sodelovanja pri mednarodnih problemih. Ameriški State Department v zgodovinskem pregledu pojasnjuje vlogo Zbigniewa Brzezinskega pri oblikovanju trilateralnega pristopa. Gre za resnično zasebno mednarodno ustanovo, ne zgolj ime iz spletnih teorij. [12] [13]
Raziskava dobi konkretnejšo obliko pri Jimmyju Carterju. Preden je postal predsednik ZDA, je 28. maja 1975 nastopil pred ameriško gospodarsko zbornico v Tokiu, 30. in 31. maja pa se je udeležil srečanja Trilateralne komisije v Tokiu in Kjotu. Uredniške opombe diplomatske zbirke Foreign Relations of the United States opisujejo, kako je Brzezinski nato začel pripravljati zunanjepolitična gradiva za Carterja. Takšna osebna in idejna kontinuiteta je zgodovinsko pomembna. Toda iz nje še ne sledi, da je komisija sprejemala odločitve namesto izvoljene administracije, niti da je Carter vsak predlog komisije uresničil. [14]
Pogovor, ki ga lahko preberemo
Še bolj neposredno sled ponuja prepis telefonskega pogovora med Henryjem Kissingerjem in Davidom Rockefellerjem 8. februarja 1974. Kissinger je razpravljal o odnosih z evropskimi zaveznicami in energetski krizi ter se izrecno navezal na Rockefellerjev položaj v Trilateralni komisiji. Rockefeller je izrazil, da bi lahko pri odnosih z Evropo pomagal; v pogovoru je omenil tudi zaskrbljenost energetskega strokovnjaka Walterja Levyja in predlagal, naj se Kissinger z njim pogovori. To ni poznejše spominjanje ali ugibanje na podlagi fotografije: pogovor je ohranjen v uradni diplomatski zbirki. [15]
Prav zato je treba biti pri sklepu toliko natančnejši. Dokument potrjuje neposreden dostop zasebnega predstavnika do visokega državnega odločevalca, prepoznano možnost posredovanja in stik na občutljivem zunanjepolitičnem področju. Ne potrjuje pa, da je Rockefeller nato dejansko spremenil francosko stališče, ameriška pogajalska navodila ali izid energetske konference. Prehod od »lahko pomagam« do »odločil sem« ostaja brez dokazne podlage. [15]
Filantropija in vprašanje telesne avtonomije
Družinski vpliv se ni omejeval na diplomacijo. John D. Rockefeller III je leta 1952 ustanovil Population Council, ki je razvijal raziskave prebivalstva, plodnosti in načrtovanja družine. Arhiv Rockefellerjevih ustanov navaja, da je sredstva prispeval osebno ter da so podpirale delovanje tudi druge organizacije, med njimi Ford Foundation in Rockefeller Brothers Fund. Population Council ni preprosto oddelek vseh Rockefellerjevih ustanov. Prav tako zgodnja zanimanja fundacij za demografijo niso sama po sebi dokaz enotnega skrivnega programa. [16]
To področje ima posebno etično težo. Raziskovanje reproduktivnega zdravja, dostopa do kontracepcije in prostovoljnega načrtovanja družine lahko posameznikom širi svobodo odločanja; politike, ki človekovo reprodukcijo obravnavajo predvsem kot cilj upravljanja prebivalstva, pa lahko ogrožajo telesno avtonomijo in dostojanstvo. Zgodovinopisje je kritično raziskovalo, kako so ameriški demografi, fundacije in razvojna politika povezovali znanstvene programe z globalnimi političnimi cilji. Za trditve o prisilnih praksah v določenem programu bi morali preveriti njegove dokumente, dejansko izvajanje, državno odgovornost in pričevanja prizadetih, ne le ime ustanovitelja. Kritično raziskovanje političnih ciljev demografije ne dokazuje samo po sebi prisile v vsakem programu. [16] [21]
Arhitektura vpliva ni isto kot vrhovno poveljstvo
Raziskovalec Inderjeet Parmar v knjigi Foundations of the American Century Rockefellerjeve, Fordove in Carnegiejeve ustanove razume kot pomembne graditeljice strokovnih in političnih omrežij ameriške zunanje politike. To je vplivna znanstvena razlaga, ne razsodba, da so tri fundacije kot ena tajna oblast nadzorovale državo. Njegova teza odpira tehtno vprašanje: če fundacije financirajo raziskovalne centre, štipendije in srečanja, lahko dolgoročno sooblikujejo izbor idej in oseb, ki postanejo vplivne — tudi kadar nimajo pravice izdati niti enega državnega ukaza. [18]
Tudi nasprotna perspektiva ima dokazno težo. Fundacije so omogočile pomembna zdravstvena, izobraževalna in kmetijska dela; raziskovalna poročila so bila v številnih primerih javna in so jih pripravljali ljudje različnih strok. Ni vsaka mednarodna konferenca prikrit sestanek in ni vsaka strokovna povezanost konflikt interesov. Toda javno dobro samo po sebi tudi ne odpravi vprašanja demokratične odgovornosti: kdo je izbral raziskovalno temo, kdo je bil vabljen, čigave potrebe so ostale nevidne in kdo je lahko sprejeto smer izpodbijal? [2] [9] [17]
Zaključek: moč, ki izbira možnosti
Rockefellerjeva zgodovina je politično pomembna že brez predpostavke o enotnem skritem poveljstvu. Pokaže mehanizem, s katerim lahko zasebno bogastvo financira znanje, ustanove odprejo dostop do odločevalcev, osebne povezave pa preživijo menjave vlad. Najtrdnejši doslej preverjeni primeri so sledovi financiranja in memorandumov CFR, javnega programa Special Studies, uradnih funkcij Nelsona Rockefellerja, ustanovitve Trilateralne komisije in konkretnega Kissingerjevega pogovora z Davidom Rockefellerjem. Za posamezne državnopolitične izide je treba preiskavo nadaljevati dokument za dokumentom. [5] [7] [9] [10] [12] [15]
Filozofsko vprašanje ni le, ali so dobrotniki ravnali dobronamerno, temveč tudi, kdo lahko v demokratični družbi izbere prihodnost, o kateri bodo razpravljali vsi drugi. Javno odgovorna moč dopušča pregled, nasprotovanje in popravo napak; institucionalni vpliv, ki takšnemu pregledu uide, pa zahteva toliko več pozornosti. Kritika naj zadeva dejanja, pravila in preverljive odločitve — ne pa dedne krivde družine ali skupnosti, ki ji je pripadala.
Viri in nadaljnje branje
- United States Supreme Court. Standard Oil Co. of New Jersey v. United States, 221 U.S. 1 (1911). vir Vir
- Rockefeller Archive Center. John D. Rockefeller, 1839–1937 (n.d.). vir Vir
- The Rockefeller Foundation. Our Mission and Vision (n.d.). vir Vir
- Rockefeller Brothers Fund. RBF Founded (n.d.). vir Vir
- The Rockefeller Foundation. Annual Report, 1939 (Council on Foreign Relations, printed p. 273) (1939). vir Vir
- The Rockefeller Foundation. Annual Report, 1942 (The Social Sciences, printed pp. 170–171) (1942). vir Vir
- The Rockefeller Foundation. Annual Report, 1946 (The Social Sciences, printed p. 187) (1946). vir Vir
- Council on Foreign Relations. Celebrating a Century: From the Think Tank (2021). vir Vir
- Rockefeller Brothers Fund. In Depth: The Special Studies Project (n.d.). vir Vir
- U.S. Senate. Vice Presidents of the United States (n.d.). vir Vir
- Council on Foreign Relations. Board of Directors — Historical Chairmen (n.d.). vir Vir
- The Trilateral Commission. About Us (n.d.). vir Vir
- U.S. Department of State, Office of the Historian. Trilateral Diplomacy: The United States, Western Europe and Japan (n.d.). vir Vir
- U.S. Department of State, FRUS. Jimmy Carter, Address Before American Chamber of Commerce in Tokyo, 28 May 1975 (FRUS 1977–1980 I, doc. 2) (1975). vir Vir
- U.S. Department of State, FRUS. Transcript of Telephone Conversation Between Kissinger and David Rockefeller, 8 Feb. 1974 (FRUS 1969–1976 XXXVI, doc. 311) (1974). vir Vir
- Rockefeller Archive Center. Rockefeller Philanthropy and Population-Related Fields (2022). vir Vir
- Rockefeller Archive Center. The Rockefeller Foundation’s Mexican Agriculture Program, 1943–1965 (2022). vir Vir
- Inderjeet Parmar / Columbia University Press. Foundations of the American Century: The Ford, Carnegie, and Rockefeller Foundations in the Rise of American Power (2012). vir Vir
- Anne-Emanuelle Birn in Armando Solórzano / Social Science & Medicine. Public health policy paradoxes: Science and politics in the Rockefeller Foundation’s hookworm campaign in Mexico in the 1920s (1999). vir Vir
- Rockefeller Brothers Fund. Lessons from Family Philanthropy (n.d.). vir Vir
- Emily Klancher Merchant / Modern American History, Cambridge University Press. American Demographers and Global Population Policy in the Postwar World (2021). vir Vir