SerijaSkrita moč: rodbine, tajna združenja in nevidni mehanizmi oblasti Del 12 / 55

Ameriške politične in gospodarske dinastije

Od finančne panike leta 1907 do družin Morgan, Du Pont, Bush in Kennedy: raziskava različnih oblik gospodarskega in političnega vpliva v ZDA.

Uredniška simbolna ilustracija; ne prikazuje dejanskih podzemnih povezav med ustanovami.

V kongresnem poročilu iz februarja 1913 so ameriški preiskovalci popisali 341 direktorskih položajev v 112 družbah, povezanih s skupino velikih finančnih ustanov. Poročilo za te družbe navaja agregat 22,245 milijarde takratnih dolarjev sredstev oziroma kapitalizacije. Število 341 ne pomeni 341 različnih direktorjev, navedeni agregat pa ni osebno ali konsolidirano neto premoženje ene družine. Pomeni nekaj drugega: skupina zasebnih bank in njihovih sodelavcev je prek upravnih odborov, skrbniških razmerij in finančnih storitev dosegala pomembne dele ameriškega gospodarstva. To je bil predmet uradne preiskave, ne poznejša spletna legenda. [1] [2]

Kako lahko v republiki, ki ne pozna dednega plemstva, govorimo o dinastijah? Odgovor ni v skrivnostnem priimku, temveč v poteh, po katerih se iz ene generacije v drugo prenašajo kapital, izobrazba, stiki, ugled in možnost javnega nastopa. Te poti niso pri vseh družinah enake. Morgan nas vodi v bančno krizo in preiskavo koncentracije kreditov, Warburg v nastanek centralnobančnega sistema, Du Pont v korporativno pravo in organizirano politično kampanjo, Bush in Kennedy v volilno politiko, Mellon pa v davčne odločitve in filantropijo. Noben primer sam zase ne dokazuje skupne tajne oblasti teh rodbin. Vsak pa nam omogoča preveriti, kako konkretna vrsta moči deluje — in kje trči ob institucije, volivce ali zakon. [2] [3] [4]

Finančna panika leta 1907: moč, ki nastopi ob vrzeli države

Oktobra 1907 je kriza zaupanja zajela newyorške banke in zlasti skrbniške družbe (trust companies). Ko je Knickerbocker Trust potreboval pomoč, je J. P. Morgan zahteval pregled njegovih knjig. Ker ni bilo mogoče pravočasno ugotoviti, ali je družba plačilno sposobna, ji je odklonil podporo. Knickerbocker je nato prenehal izplačevati vloge. Ko se je panika razširila na Trust Company of America in druge ustanove, je Morgan sodeloval pri usmerjanju zasebnega denarja v obrambne finančne operacije; podprle so jih tudi klirinške banke. Takšna odločitev je posamezniku dajala izjemno praktično moč, ni pa pomenila, da je imel pravico izdajati državne ukaze. [1]

Zgodovinski črno-beli studijski portret bančnika J. P. Morgana iz leta 1902, z žepno uro na verižici.
Bančnik J. P. Morgan leta 1902, pred finančno paniko leta 1907, v kateri je pomembno sodeloval pri organizaciji zasebnega odziva. Fotograf neznan. Slika: J. P. Morgan, 1902; fotograf neznan; Wikimedia Commons / Google Arts & Culture; javna domena. Javna domena (Public Domain Mark – oznaka, ne licenca)

Prav zadržek pri prvi prošnji za pomoč preprečuje preveč preprosto pripoved, v kateri bančnik nastopa bodisi kot vsevedni rešitelj bodisi kot človek, ki je sam ustvaril krizo. Zgodovinsko dejstvo je koordinacija nekaterih reševalnih ukrepov v razmerah, ko ZDA še niso imele centralnobančne ureditve, kakršna je nastala pozneje. Politično vprašanje je bilo ostrejše: ali je sprejemljivo, da se odločanje o preživetju pomembnih finančnih ustanov v kritičnem trenutku tako močno opira na presojo zasebnih bankirjev? Izkušnja leta 1907 je okrepila zahteve po sistemski monetarni reformi. [1] [4]

Pri tem ni dopustno enačiti J. P. Morgana, partnerjev njegove takratne bančne hiše, vseh posameznikov s priimkom Morgan in današnje velike banke, ki vsebuje ime JPMorgan. Lastništvo, pravna oblika in odločevalske pristojnosti se skozi desetletja spreminjajo. Zgodovina določenega človeka in ustanove ni dedna listina o večnem nadzoru finančnega sistema.

Pujo: ko so povezave med upravnimi odbori postale javno vprašanje

Kongresni odbor, ki ga običajno imenujemo Pujojev odbor, je leta 1912 in 1913 preiskoval koncentracijo nadzora nad denarjem in kreditom. V izvirnem poročilu, predloženem 28. februarja 1913, niso zgolj naštevali bogatih posameznikov. Preiskovali so presečišča upravnih odborov, skrbniške oziroma glasovalne dogovore, bančne odnose ter povezave med financiranjem podjetij in odločanjem v njih. V enem od povzetkov so popisali skupno 341 direktorskih položajev v 112 družbah, povezanih z vodilnimi člani oziroma direktorji več velikih ustanov, med njimi Morgan & Co., First National Bank in National City Bank ter dveh skrbniških družb. Agregata 22,245 milijarde dolarjev ne smemo brati kot njihovega osebnega premoženja: poročilo sešteva sredstva oziroma kapitalizacije različnih obravnavanih podjetij, zato tega zneska tudi ne smemo enačiti z neto vrednostjo enotnega koncerna. [2]

Tako razumljeni podatki so zahtevnejši od slike ene rodbine nad vsem svetom. Kažejo na institucije, ki so se prek oseb prekrivale in lahko odločitve usmerjale na več mestih hkrati. Kongresni preiskovalci so takšno stanje ocenili kot tveganje za konkurenco in javno odgovornost. Poročilo vsebuje tudi ločena stališča manjšine, zato njegovih ocen ni pošteno prikazovati kot enoglasno sodno ugotovitev vsakega zatrjevanega vpliva. Njegova najmočnejša vrednost za našo temo je pregled materialnih povezav, ki jih je mogoče primerjati z nadaljnjo zakonodajo. [2]

Ameriški Nacionalni arhiv v učnem gradivu o tako imenovanem Money Trust ohranja zgodovinsko shemo prepletenih direktorskih položajev. Takšna shema pokaže realne povezave, vendar sama po sebi še ne pove, kdo je odredil posamezno ceno, kredit, politični ukrep ali zakon. Za to potrebujemo naslednjo stopnjo: dokument o konkretnem predlogu, odločitev ustreznega organa in presojo drugih mogočih vzrokov. [3]

Warburg in Jekyll Island: resničen tajen sestanek, javno sprejet zakon

Novembra 1910 so se na otoku Jekyll Island v Georgii zbrali senator Nelson Aldrich in manjša skupina finančnih strokovnjakov ter bančnikov, med njimi Paul M. Warburg. Srečanje je bilo namenoma zaupno. Udeleženci so se ukvarjali z načrtom preureditve ameriškega bančnega sistema, ki je po paničnih krizah potreboval učinkovitejše načine zagotavljanja likvidnosti. Zaupnost dogodka je torej dokumentirano dejstvo. Toda za zgodovinsko presojo je bistveno, kaj so predlagali in kaj je država pozneje dejansko sprejela. [5]

Aldrichov načrt je predvideval nacionalno rezervno združenje s petnajstimi podružnicami. Pri upravljanju bi veliko vlogo imele članice banke, pri katerih bi močnejše ustanove dobile izrazitejši glas. Predlog je naletel na nasprotovanje politikov, ki so se bali pretiranega vpliva Wall Streeta. Poznejši zakon Federal Reserve, ki ga je 23. decembra 1913 podpisal predsednik Woodrow Wilson, je ohranil nekatere pomembne tehnične zamisli, vendar je sprejel drugačno politično in upravljavsko ureditev: sistem regionalnih rezervnih bank ter osrednji odbor s pomembno zvezno vlogo. Različnost ni bila zgolj kozmetična, saj so vprašanja imenovanja, javnega nadzora in delitve pristojnosti določala, kdo sme odločati. [5] [6] [7]

Warburg pri tem ni izginil iz javne zgodovine. Postal je strokovni sogovornik zagovornikov reforme tudi zunaj Aldrichovega kroga; 10. avgusta 1914 je prisegel kot član prvega Federal Reserve Board. Kasneje je opravljal še druge funkcije v sistemu. Dokazati je mogoče njegovo pomembno vlogo pri oblikovanju zamisli in v prvih letih institucije. Ni pa iz tega mogoče sklepati, da je bila centralna banka zasebna dedna last Warburgovih ali da je vsak poznejši monetarni ukrep izhajal iz njihovih želja. Prav zgodovina javnih razprav kaže, da so bančniki, politiki in različna gibanja tekmovali za obliko nove ureditve. [5] [6]

Zgodba zato ne zahteva izbiranja med dvema preprostima oznakama: »vse je bilo skrivno« in »nič ni bilo prikrito«. Sestanek je bil namerno zaupen, del strokovne priprave je bil zaseben, nastanek zakona pa je vključeval politični spor, spremembe predlogov in pristojne državne organe. Raziskovati moramo prav prehod med temi fazami, ne pa iz prvega dejstva samodejno sklepati o zadnjem.

Du Pont: koliko moči pomeni 23 odstotkov delnic?

Družina du Pont je svojo industrijsko zgodovino začela na začetku devetnajstega stoletja. Toda za članek o sodobnih elitah je pomembnejša razlika med družinsko dediščino, konkretno korporacijo in pravno presojo vpliva. Družba E. I. du Pont de Nemours & Co. je med letoma 1917 in 1919 pridobila približno 23-odstotni delniški delež v General Motors. Iz tega razmerja se je razvilo tesno poslovno sodelovanje, zlasti pri dobavi avtomobilskih premazov in tkanin. Ameriška država je leta 1949 vložila tožbo; vrhovno sodišče je leta 1957 presodilo, da je pridobitev deleža kršila 7. člen Claytonovega zakona zaradi protikonkurenčnega učinka oziroma nevarnosti omejevanja konkurence. [8] [9]

Tukaj odstotek ni dekorativno veliko število, temveč natančna sled določene vrste moči. Manjšinski delež je lahko povezan z upravljavskimi pravicami, dostopom do informacij in poslovnimi preferencami; ali te povezave vodijo v pravno nedopustno izrinjanje konkurentov, pa je treba dokazovati. Sodišče ni razglasilo, da vsako lastništvo podjetja v drugem podjetju pomeni zaroto, temveč je obravnavalo konkurenčne posledice konkretne pridobitve. [9]

Leta 1961 se je vrhovno sodišče vrnilo k vprašanju učinkovitega pravnega sredstva. Preprosta ločitev glasovalnih pravic od drugih upravičenj po presoji večine ni zadostovala; za učinkovito odpravo kršitve je zahtevalo popolno odprodajo oziroma razdružitev spornega delniškega deleža. Sama odločitev še ne izkazuje datuma izvršitve celotnega ukrepa. V sodbi so obravnavali tudi škodo, ki bi jo oster ukrep lahko povzročil vlagateljem. To je zgodovinsko pomembna napetost: država je prepoznala moč zasebne korporacije in jo omejila, hkrati pa je morala presojati posledice za druge ljudi. Sodba je pravna odločitev o korporaciji in določenem razmerju — ne sklep o kolektivni krivdi vseh potomcev družine du Pont. [10]

Du Pont zunaj tovarne: organizirana kampanja za spremembo zakona

V drugi sferi sta Pierre in Irénée du Pont sodelovala pri Association Against the Prohibition Amendment, ki je nasprotovala ameriški prohibiciji. Arhiv Hagley opisuje njuno vlogo v kampanji, javne argumente in propagandno gradivo, ki ga je organizacija uporabljala v času pred odpravo prohibicije leta 1933. To ni prikrito vladanje, temveč dokumentiran politični pritisk dobro organiziranih in premožnih posameznikov na javni proces. [11]

Zakaj ta primer sodi v raziskavo rodbin? Ker kaže drug kanal vpliva kakor delnice v General Motors. Družinsko premoženje lahko daje možnost financiranja organizacij, njihovega oglaševanja in javnih dogodkov. Toda iz sodelovanja v kampanji ne moremo sklepati, da sta posameznika sama povzročila ustavno spremembo. Na izid so vplivali volitve, gospodarska kriza, javno nezadovoljstvo z izvajanjem prepovedi in drugi zagovorniki odprave. Povezava med financiranjem in vplivom je zato vprašanje za konkretno preiskavo, ne dovoljenje za prisvajanje vseh rezultatov zgodovine eni rodbini. [11]

Bush: tri generacije javnih funkcij, ne dedno imenovanje

Ameriška predsedniška knjižnica potrjuje sorodstveno in politično zaporedje: Prescott S. Bush je bil senator iz Connecticuta med letoma 1952 in 1963; njegov sin George H. W. Bush je bil podpredsednik ZDA med letoma 1981 in 1989 ter predsednik med letoma 1989 in 1993; njegov vnuk George W. Bush je leta 2001 prevzel predsedniški položaj, pred tem pa je bil guverner Teksasa. Jeb Bush je prav tako zasedal guvernersko funkcijo na Floridi. To je razumljiv primer politične dinastije v opisnem pomenu: različni člani iste družine so v več generacijah dosegli visoke javne položaje. [12] [13]

Sorodstvo pa ne pojasni samo od sebe, kako je vsak od njih pridobil podporo in kakšne so bile njegove odločitve. Izbor strank, volilne kampanje, donatorji, medijska pozornost, osebne izkušnje in volivci so del iste zgodbe. Podatki Federal Election Commission o javnem financiranju pokažejo še eno omejitev površnega sklepanja: za splošne predsedniške volitve leta 1988 sta obe glavni kandidatni listi prejeli po 46,1 milijona dolarjev zveznih sredstev; leta 2000 sta listi Bush–Cheney in Gore–Lieberman prejeli po 67,56 milijona dolarjev. Te številke ne zajemajo vseh finančnih tokov volilnih ciklov in ne merijo osebnih družinskih prednosti. Pokažejo pa, da je treba pri pojasnjevanju volilne moči vključiti tudi pravila financiranja in primerjati kandidate z istimi merili. [13]

Ali je ugleden priimek pomagal pri dostopu do stikov in političnih priložnosti? To je utemeljeno raziskovalno vprašanje. Trditev o natančnem učinku pri vsakem konkretnem izidu pa potrebuje primerjavo kampanj, donacij, nasprotnikov, javnega razpoloženja in programov, ne zgolj družinskega drevesa. Tudi politične razlike med člani iste družine nas opozarjajo, da priimek ni ustava, stranka ali en sam politični načrt.

Kennedy: zasebno bogastvo, državna regulacija in generacijska politika

Joseph P. Kennedy starejši je premoženje zgradil z različnimi poslovnimi dejavnostmi in se vključil v politiko. V uradni zgodovinski predstavitvi National Park Service najdemo njegovo podporo Franklinu D. Rooseveltu, imenovanje na čelo nove Securities and Exchange Commission ter poznejšo diplomatsko funkcijo. Prvo letno poročilo SEC navaja, da je ameriški predsednik 30. junija 1934 imenoval pet komisarjev, ti pa so na prvem sestanku 2. julija istega leta za predsednika komisije izbrali Kennedyja. Kot predsednik in komisar je odstopil z učinkom 23. septembra 1935. To je preverljiv institucionalni prehod iz sveta zasebnega kapitala na mesto, kjer se izvajajo javna pravila trga vrednostnih papirjev. [14] [15]

V tej zgodbi ni dovolj reči, da je bil človek bogat in zato »nad zakonom«. Kot vodja SEC je opravljal funkcijo, ki jo je določala zakonodaja in je predvidevala nadzor nad razkrivanjem informacij ter preprečevanjem goljufij na trgih. Kdor bi hotel dokazati, da je določena uredba služila njegovemu zasebnemu interesu, bi moral navesti uredbo, pripravljalne dokumente, postopek sprejema in učinke. Samo prejšnje poslovno življenje ni dokaz zlorabe. Hkrati je vprašanje interesnih povezav pri regulatorju povsem legitimno in ga ni mogoče odpraviti s sklicevanjem na formalno imenovanje. [15]

Kennedyjeva kariera kaže tudi mejo osebnega vpliva. Po imenovanju za veleposlanika v Združenem kraljestvu leta 1938 je zaradi stališč o evropskih razmerah izgubil podporo predsednika Roosevelta in leta 1940 odstopil. Človek z velikim premoženjem, stiki in uradnim položajem torej ni mogel neomejeno usmerjati zunanje politike. [14]

Naslednja generacija je vstopila na volilno prizorišče. John F. Kennedy je bil leta 1946 izvoljen v predstavniški dom, leta 1952 v senat in leta 1960 za predsednika ZDA. Edward Kennedy je leta 1962 dobil lastni senatorski mandat, pri čemer je uporabil tudi izkušnje, pridobljene pri bratovi kampanji. Družinsko ime, denar in znanje o političnem nastopu so lahko prenosljiva prednost; volitve in javno delovanje posameznikov pa ostanejo ločeni dogodki, ki jih je treba ocenjevati samostojno. [16] [17]

Mellon: kdo lahko oblikuje davke in javne ustanove?

Andrew W. Mellon je bil ameriški finančni minister med letoma 1921 in 1932. Njegov vpliv je bil drugačen od bančnika, ki v paniki koordinira pomoč, ali filantropa, ki financira raziskovalni center: sedel je na uradnem položaju in zagovarjal davčno ter proračunsko politiko. Zvezno finančno ministrstvo njegovo usmeritev povezuje z zniževanjem davkov, zmanjševanjem dolga in uravnoteženim proračunom, hkrati pa navaja, da so se med veliko depresijo njegove usmeritve znašle pod vse večjimi kritikami ter da so kasnejši ukrepi poslabšali položaj navadnih državljanov. To je presoja konkretne državne institucije, ne samo mnenje nasprotnikov bogatih rodbin. [18]

Zakonodaja ima več plasti od gesla »nižji davki«. Ameriško ministrstvo za delo pojasnjuje, da so davčni zakoni iz let 1921 in 1926, ki jih je zagovarjal Mellon, zmanjševali osebno davčno obremenitev, vendar je denimo leta 1921 stopnja davka na dobiček družb zrasla z 10 na 12,5 odstotka, leta 1926 pa na 13,5 odstotka. Brez pregleda različnih vrst davkov, gospodarskih razmer in porazdelitvenih učinkov bi bilo napačno vso politiko opisati z eno smerjo spremembe. [19]

Mellonovo ime je povezano tudi z National Gallery of Art v Washingtonu. Andrew Mellon je prispeval umetnine in sredstva za nacionalno galerijo; ustanova navaja, da sam ni želel muzeja s svojim priimkom in da se je zbirka razvila tudi s pomočjo drugih donatorjev. Njegova otroka Paul Mellon in Ailsa Mellon Bruce sta leta 1967 ponudila sredstva za dodatno stavbo. Tu se pokaže vpliv, ki ni enak državnemu ukazu: materialna sredstva omogočijo ustanovitev in širitev javne kulturne ustanove, hkrati pa vplivajo na to, kaj lahko postane del skupne dediščine. Javno korist lahko priznamo in obenem vprašamo, kdo določa kulturne prednostne naloge ter kako dostopna je takšna ustanova širši javnosti. [20]

Kaj politična znanost dejansko pove o dinastijah?

Primeri znanih družin vabijo k preprostemu sklepu: otroci vplivnih ljudi imajo verjetno več možnosti za javno kariero. Toda med tem verjetnim pojasnilom in dokazanim vzročnim učinkom je velika razlika. Raziskovalci Ernesto Dal Bó, Pedro Dal Bó in Jason Snyder so v delu Political Dynasties obravnavali pojav političnih dinastij v ameriškem kongresu. V objavljeni raziskavi ugotavljajo, da so politične dinastije v ameriškem kongresu razmeroma pogoste tudi v primerjavi z drugimi poklici. Z dvema pristopoma instrumentalnih spremenljivk, med drugim s primerjavo tesnih ponovnih volitev, preučujejo, ali daljši mandat sam poveča možnost poznejšega vstopa sorodnikov v Kongres. Avtorji poročajo o pozitivnem vzročnem učinku, pri čemer izrecno obravnavajo težavo že obstoječih razlik med družinami. [21]

Takšna raziskava je pomembna, ker pokaže, da dinastični učinek ni nujno samo zgodba o starodavnem bogastvu. Sama oblast lahko ustvarja dodatne stike, prepoznavnost in možnosti, ki ostanejo uporabne tudi za sorodnike. Vendar tudi dostop do celotnega objavljenega članka še ne pomeni neodvisne ponovitve njegove statistične analize: uporabljeni modeli, podatkovne izbire in možne omejitve zahtevajo posebno metodološko presojo. Iz ugotovitev o članih Kongresa ne moremo brez dodatnega dela izpeljati odstotka, s katerim naj bi priimek Bush, Kennedy ali Warburg določil posamezne predsedniške ali gospodarske odločitve. Še manj lahko iz statistične prednosti sklepamo o tajnem usklajevanju vseh imenovanih družin. [21]

Za raziskovalca obstajajo zato vsaj štiri ločene ravni: sorodstvena vez, dokumentiran privilegij ali možnost, institucionalni dostop in povzročitev konkretnega izida. Prve tri je pogosto mogoče pokazati z življenjepisi, registri, donacijami ali članstvi. Zadnja je zahtevnejša: ali je politika nastala zaradi določenega vpliva in ali bi brez njega potekala drugače? To zahteva močnejše dokaze kakor fotografija skupnega srečanja ali podatkovna črta na družinskem drevesu.

Ena beseda, šest različnih oblik moči

Včasih izraz »rodbina« deluje kot bližnjica, ki človeka prepriča, da je zgodovino že razumel. Toda naš pregled pokaže različne poti. Morganova pomembnost je v krizni koordinaciji in finančni mreži; Warburgova v strokovnih predlogih in javni funkciji; korporativni Du Pont v delniškem obvladovanju, kjer je poseglo sodišče; politična Bush in Kennedy v medgeneracijskem prehajanju možnosti skozi volitve; Mellon v javni ekonomski politiki in ustanavljanju kulturne infrastrukture. Kjer je potrebna primerjava, mora upoštevati razlike, namesto da vse primere stlači v isti model. [1] [5] [9] [12] [14] [18]

Kaj je pri tej moči lahko dejansko skrito? Nekateri zasebni dogovori so zgodovinsko ostali zaupni, nekatere lastniške in upravljavske povezave pa so bile za širšo javnost težko razumljive. Druge stvari so povsem javne: sodbe, volitve, imenovanja, sprejeti zakoni, objavljene finančne povezave. Skritost postopka in prikritost cilja nista isto. Zasebni pogovor ni sam po sebi kaznivo zarotniško dejanje, javno zasedanje pa samo po sebi ne zagotavlja, da je odločitev odporna proti interesnemu pritisku. V obeh primerih je odločilno vprašanje sledljivosti: katere odločitve so nastale, kdo jih je oblikoval, kdo jih je lahko izpodbijal in kdo je nosil posledice.

Zaključek: ali ima vsak človek enako možnost vplivati?

Zgodovina ameriških gospodarskih in političnih dinastij pokaže, da formalna enakost pred zakonom še ne pomeni enakih začetnih možnosti. Premoženje, izobrazba, priimek, znanstveni ali poslovni ugled ter osebni stiki se lahko prenašajo med generacijami. Včasih to omogoča koristne ustanove in pomembne pobude; drugič odpira možnost pretirane koncentracije moči, privilegiranega dostopa ali konflikta interesov. Oboje je treba presojati z istimi merili in na podlagi primerov, ki jih je mogoče preveriti. [2] [10] [20] [21]

Nobeno od pregledanih gradiv ne dokazuje, da bi Morgan, Warburg, Du Pont, Bush, Kennedy in Mellon tvorili eno samo skrito upravno središče. Toda to ni razlog, da opustimo raziskovanje vpliva. Nasprotno: če dokazi kažejo na direktorske mreže, bančne reformne predloge, protimonopolne kršitve, volilne kampanje in konkretne državne funkcije, je prav tam dovolj snovi za resno kritično delo. Demokratična družba ne potrebuje mita o vsemogočni rodbini, da bi zahtevala razkritje interesov, pošteno konkurenco in odgovornost institucij. Najzahtevnejše vprašanje ostaja, kako omogočiti, da človek brez podedovanega kapitala in slavnega priimka ne ostane le gledalec odločitev, ki določajo tudi njegovo prihodnost.

Dokumentarni viri in arhivske povezave

Povezave vodijo do dokumentov, arhivskih zapisov ali fotografij na spletnih straneh njihovih izvornih ustanov.

Viri in nadaljnje branje

  1. Federal Reserve History — Jon R. Moen, Ellis W. Tallman. The Panic of 1907. vir Vir
  2. U.S. House of Representatives, Committee on Banking and Currency (Pujo Committee). Report of the Committee Appointed Pursuant to House Resolutions 429 and 504 to Investigate the Concentration of Control of Money and Credit (28. 2. 1913), zlasti tiskani str. 89–90 (direktorski položaji) ter str. 136–154 (sklepi in predlogi). Primarni izvirnik, besedilo v arhivu FRASER. vir Vir
  3. U.S. National Archives. Congress and the Money Trust (zgodovinski diagram in obrazložitev preiskave Pujo). vir Vir
  4. Federal Reserve Bank of New York. The Founding of the Fed. vir Vir
  5. Federal Reserve History. The Meeting at Jekyll Island. vir Vir
  6. Federal Reserve History. Paul M. Warburg. vir Vir
  7. Federal Reserve Bank of Richmond. Whom Do the Federal Reserve Bank Boards Serve? (Economic Brief 16-08, 2016), del o nastanku in upravljanju sistema. vir Vir
  8. Hagley Museum and Library. Founders & Investors (arhivska predstavitev začetkov DuPontovega podjetja). vir Vir
  9. Supreme Court of the United States. United States v. E. I. du Pont de Nemours & Co., 353 U.S. 586 (1957), sodba o deležu v General Motors. vir Vir
  10. Supreme Court of the United States. United States v. E. I. du Pont de Nemours & Co., 366 U.S. 316 (1961), odločitev o pravnem sredstvu oziroma odpravi lastniškega položaja. vir Vir
  11. Hagley Museum and Library — Lloyd Tomlinson. Prohibition Centennial (2020). vir Vir
  12. George W. Bush Presidential Library. The Bush Family. vir Vir
  13. Federal Election Commission. FEC Historical Timeline (javna sredstva za predsedniške volitve 1988 in 2000). vir Vir
  14. U.S. National Park Service. Joseph P. Kennedy Sr.: Family Patriarch. vir Vir
  15. U.S. Securities and Exchange Commission. First Annual Report of the Securities and Exchange Commission (1935), tiskana str. 1, z opombo o odstopu 23. 9. 1935. vir Vir
  16. U.S. National Archives. JFK Biography. vir Vir
  17. U.S. National Park Service. Edward Moore Kennedy: A Legacy of Public Service. vir Vir
  18. U.S. Department of the Treasury. Andrew W. Mellon (1921–1932). vir Vir
  19. U.S. Department of Labor. The Revenue Acts of 1921 and 1926. vir Vir
  20. National Gallery of Art. Our History. vir Vir
  21. Ernesto Dal Bó, Pedro Dal Bó, Jason Snyder. Political Dynasties, The Review of Economic Studies 76(1) (2009), str. 115–142. DOI: 10.1111/j.1467-937X.2008.00519.x. Omejitev C2: pregledani izvirni povzetek, uvod, zasnova dveh instrumentalnih pristopov in ključni objavljeni rezultati; ni opravljena neodvisna replikacija podatkov ali vseh statističnih testov. DOI: vir. Dostopno besedilo: vir Vir 1 Vir 2