Porfirna posoda v Vatikanu — rimsko kamnoseštvo in delo, ki ga ne vidimo

Predmet sredi dvorane

Današnja Sala Rotonda je del Museo Pio-Clementino. Arhitekt Michelangelo Simonetti jo je zasnoval po zgledu rimskega Panteona, njena gradnja pa je bila dokončana leta 1779. Ob obodu stojijo veliki antični kipi in doprsni portreti, po tleh se razprostira sestav mozaikov iz rimskega obdobja. Tudi ti mozaiki so bili v muzejsko postavitev vključeni pozneje. Krožna dvorana zato ni ohranjeni rimski prostor, v katerem bi porfirna posoda stala od dneva svoje izdelave, temveč premišljena muzejska predstavitev antičnih predmetov iz osemnajstega stoletja. [1, 12]

V središču prostora posoda deluje skoraj kot arhitekturni element. Njena široka krožna oblika, masivni rob in značilna barva vodijo pogled, ker se material razlikuje od svetlega kamna okoliških kipov. Iz uradnega zapisa lahko zanesljivo povzamemo njeno razstavno lego, vrsto kamnine in muzejsko navedeni obseg, ne pa preizkušene ocene prvotne teže, natančne prostornine ali imena rimskega obrtnika. Če bi takšne številke dodali brez dokumentacije, bi lepemu predmetu pripisali natančnost, ki je raziskava še nima. [1, 12]

Površina je danes videti sklenjena, vendar italijanski opis Vatikanskih muzejev opozori na moderne dopolnitve. Ta podatek spremeni način, kako beremo obliko. Pri preučevanju antičnega dela je treba razlikovati rimsko kamnito tkivo od poznejših restavratorskih posegov in od nosilne oziroma predstavitvene konstrukcije, če je ta naknadna. Vročega vprašanja, koliko materiala je moral odstraniti antični kamnosek, ne moremo rešiti zgolj z izračunom iz današnjega celotnega obsega. [12]

Enako velja za prvotno uporabo. Beseda »posoda« opisuje obliko, ne pa nujno kopeli določene zgodovinske osebe. Velike kamnite posode so lahko imele reprezentančno ali z vodo povezano funkcijo, toda uradni opis te konkretne ne opredeli kot osebno Neronovo kad, ne navede zanesljivega najdišča v Domus Aurea in ne predstavi ohranjene antične priče o njeni uporabi. Takšna zadržanost ni pomanjkljivost zgodbe. Omogoča, da si namesto legendarnega lastnika ogledamo resnični predmet. [1, 12]

Kaj je porfir in zakaj ga je težko obdelovati

Cesarski rdeči porfir, poznan tudi kot porfido rosso antico, je magmatska kamnina z značilno porfirno strukturo: v drobnozrnati osnovi se vidijo večji kristali. Na nekaterih delih ti svetlejši vključki ustvarjajo droben vzorec na temno vijolično-rdečem ozadju. Geološko to ni marmor, čeprav so antični in poznejši opisi prestižne dekorativne kamne pogosto združevali pod širše izraze. Oxfordov muzejski vzorec opisuje andezitno-dacitni porfir, petrološka študija iz leta 2018 pa kamnine z območja Mons Porphyrites opredeljuje kot trahiandezitne do dacitne. Gre za opisa geoloških vzorcev tega materiala, ne za laboratorijsko analizo prav vatikanske posode. [2, 3, 8]

Težavnost obdelave kamna ni ena sama številka. Mohsova lestvica meri predvsem odpornost mineralov proti praskanju, medtem ko je za delo z večjo kamnito maso pomembno tudi, kako se kamnina lomi, koliko ima razpok in kako različni kristali vplivajo na obrabo orodja. Kamnosek potrebuje tehniko, primerno materialu in namenu; iz ugotovitve, da je porfir odpornejši od običajnega apnenca, še ne sledi, da ga je mogoče oblikovati samo s sodobnim strojem. Raziskave trdega kamna kažejo predvsem pomen kombiniranja različnih postopkov. [6, 7]

Barva sama ni preprosta zgodba o enem pigmentu. Petrološka študija iz leta 2018 vijoličen videz cesarskega porfirja povezuje predvsem z drobnimi hematitnimi luskami, nastalimi ob hidrotermalnih spremembah. Oxfordov katalog pri svojem vzorcu poudari sledove piemontita, manganovega minerala iz epidotne skupine. Obe objavi govorita o vzorcih in različnih mineraloških poudarkih; iz njiju brez nove analize ne moremo sestaviti natančnega mineralnega »recepta« vatikanske posode. [2, 3, 8]

Raziskovalci so s cirkoni v treh vzorcih iz območja Mons Porphyrites izmerili geološko starost približno 609–600 milijonov let. To je starost geološkega nastanka, ne rimske posode. Za zgodovino izdelka je pomembna druga časovnica: kdaj so ljudje kamnolom odprli, kdaj so izbrali ustrezen blok in kdaj je bil iz njega dokončan predmet. Te tri zgodovine se na muzejski ploščici lahko združijo v nekaj besed, v resni arheološki razlagi pa morajo ostati ločene. [2]

Egiptovski kamnolomi, rimska ambicija

Glavni antični vir cesarskega rdečega porfirja je bil Mons Porphyrites, današnji Gebel Dokhan, v hribovju egiptovske Vzhodne puščave. Oxfordov muzej izrecno povezuje svoj vzorec cesarskega porfirja s to lokacijo, geološke študije pa opisujejo njene kamnine in rimske kamnolome. To je zelo močna podlaga za pojasnilo, od kod so Rimljani pridobivali prestižni material. Sama podobnost kamnine v Vatikanu pa še ni objavljena geokemična analiza prav tega muzejskega predmeta. Izvor materiala in individualna provenienca izdelka sta sorodni, ne povsem enaki vprašanji. [2, 3, 5]

V začetku prvega stoletja našega štetja se v zgodbi pojavi napis Gaja Kominija Leugasa, ki se predstavlja kot odkritelj več vrst kamnolomov. Grški napis, povezan s četrtim letom Tiberijeve vladavine, raziskovalci datirajo v leto 18 n. št.. To ne pomeni, da je bila vatikanska posoda izdelana takrat, in tudi ne pomeni, da pred napisom tam ni bilo nobenega človeškega poznavanja kamnin. Gre za zgodnje pisno pričevanje o rimskem evidentiranju in izkoriščanju prostora, ki je kasneje postal pomemben vir cesarskega okrasnega kamna. [2]

Kamnolome cesarskega porfirja strokovni članek iz leta 2018 časovno umešča od začetka prvega do približno sredine petega stoletja našega štetja, čeprav je treba dejavnost posameznih delovišč presojati ločeno. Raziskovalni program Valerie Maxfield in Davida Peacocka je med letoma 1994 in 1998 raziskoval tamkajšnje kamnolome, naselja in spremljajoče objekte; izkopavanja sta pozneje predstavila v obsežni monografiji. Ker celotna knjiga ni prosto dostopna v preverjenem repozitoriju, lahko njeno arheološko vlogo potrdimo, ne smemo pa ji pripisati podrobnih ugotovitev, ki jih nismo neposredno prebrali. [2, 4]

V puščavskih gorah niso ostale samo prazne skalne stene. Raziskave poročajo o nedokončanih kamnitih kosih, delovnih območjih, kamnoseških in kovaških prostorih, ostankih bivališč, utrdbi ter kultnih objektih. Takšna raznolikost dokazuje, da pridobivanje porfirja ni bilo osamljen trenutek genialnega posameznika. Šlo je za organiziran sistem, v katerem so se geološko znanje, izdelava orodij, oskrba in človeško delo medsebojno podpirali. [2, 4]

Kamen, ki ga danes vidimo v muzeju, je lahko še vedno dragocen, tudi če nimamo izkopa z njegovim imenom. Če poznamo antični materialni vir, splošno časovno obdobje njegovega izkoriščanja in razpon ohranjenih izdelkov, lahko preizkušamo realistične postopke pridobivanja. Ne moremo pa iz kronologije kamnoloma neposredno izbrati datuma izdelave konkretne posode ali cesarja, ki jo je naročil. Prav ta razlika med dobro dokumentiranim sistemom in slabše dokumentiranim posameznim predmetom usmerja naslednje vprašanje. [1, 2, 4]

Kako iz skale dobiti velik nepoškodovan kos

Za velik kamnoseški izdelek je začetna izbira bloka izjemno pomembna. Razpoka, ki je na skalni steni komaj vidna, lahko med grobo obdelavo ali premikanjem povzroči odlom. Kamnolomska najdišča zato ponujajo posebno vrsto dokazov: ravnine ločevanja, nedokončane bloke in sledi orodij, ki še niso izginile pod končnim poliranjem. Geološke lastnosti kamna in razpokanost kamninske mase so vplivale na izbiro delovišč. Harrell in Storemyr v neposredno pregledanem fotografskem pregledu prikazujeta dejansko obdelano steno porfirnega kamnoloma pri Mons Porphyrites in sledove pridobivanja več zaporednih nizov blokov. Te sledi so dokaz tamkajšnjega kamnolomskega dela, ne neposreden zapis, kateri blok je postal vatikanska posoda. [2, 7]

Znane antične tehnike ločevanja kamna so vključevale uporabo udarnih orodij, izdelavo utorov in nadzorovano cepljenje; v grško-rimskem obdobju so bili pomembni tudi železni klini. Toda orodje, ki je delovalo pri enem kamnolomu ali vrsti kamnine, ni samodejno potrjen opis dela pri vsakem porfirnem bloku. Harrell in Storemyr opisujeta, kako so se železni klini v poznoegiptovskem obdobju uveljavili pri ločevanju trdega kamna in dosegli razširjeno uporabo v rimski dobi. Njuna fotografija z Mons Porphyrites potrjuje rimsko obdelavo tamkajšnje kamnolomske stene, ne pa specifičnega načina ločevanja bloka za vatikansko posodo. [7, 14]

Pri Mons Porphyrites je dokumentirana tudi spuščalna pot za kamnite tovore (slipway), ki se iz delovišča Lykabettus spušča približno 500 metrov. Fotografija in opis poti pokažeta, da so za spuščanje težkih kamnitih kosov prilagodili teren. Sama pot pa ne razkriva, koliko delavcev, vrvi ali drugih pripomočkov je bilo potrebnih za posamičen transport; še manj dokazuje, da je prav po njej potovala vatikanska posoda. [7]

Velika posoda postavlja še dodatno dilemo. Ali so Rimljani do kraja uporabe prepeljali skoraj neobdelan blok, že grobo oblikovano posodo ali precej dokončan izdelek? O različnih stopnjah obdelave v kamnolomih pričajo nedokončani izdelki, toda pregledani uradni muzejski zapis za vatikanski predmet ne dokumentira njegove proizvodne poti. Določene rešitve bi zmanjšale transportno maso, druge bi zmanjšale tveganje, da se izdelek med premikanjem poškoduje. Brez neposrednih dokazov je pošteno primerjati možnosti, ne izbrati ene kot zgodovinskega dejstva. [1, 2, 6]

Nobena od teh težav ni dokaz, da dela ni bilo mogoče opraviti. Kaže pa, da je bil uspeh odvisen od usklajenega zaporedja odločitev: izbire materiala, postopnega odstranjevanja odvečne mase, ohranjanja stabilnosti kamna in načrtovanja premikov. Prav natančnost tega organizacijskega sistema je občudovanja vredna. Predpostavka o izgubljeni napredni tehnologiji bi bila raziskovalno upravičena šele, če bi preizkusljivi dokazi izključili znane postopke in pokazali alternativni mehanizem. Teh dokazov tu nimamo. [2, 7, 14]

Od bloka do gladke posode

Ko je bil pridobljen primeren blok, delo še zdaleč ni bilo končano. Posoda zahteva določitev zunanjega oboda, ravnotežja mase in notranje poglobitve. Pri takem predmetu sta kakovost končne oblike in trajnost odvisni tudi od debeline sten; pretirano odstranjevanje kamna lahko oslabi rob ali dno. Za rimsko kamnoseštvo so dokumentirane različne faze grobega oblikovanja, rezanja, tolčenja in glajenja, toda celovitega zaporedja izdelave ravno te vatikanske posode iz pregledanih objav ne moremo obnoviti. [6, 14]

Anna Serotta je v raziskavi iz leta 2023 pokazala, kako lahko arheologi orodne sledi na staroegipčanskih kamnitih kipih raziskujejo s fotografiranjem pri spreminjajoči se osvetlitvi, pregledom ohranjenih orodij in eksperimentalno arheologijo. Udarjanje in odlamljanje puščata drugačne znake kakor drgnjenje z abrazivom. Medtem ko lahko groba obdelava pusti značilne vdolbine, poznejše glajenje številne starejše sledi skoraj izbriše. Zato sijoča površina ni katalog vseh orodij, uporabljenih v proizvodnji. [6]

Posebej pomembni so abrazivi — zrna, ki z drgnjenjem postopoma odstranjujejo kamnino. Muzejske raziskave potrjujejo uporabo različnih brusilnih kamnov, peska, praškastih delcev in kombinacij abraziva z orodjem, tudi pri starih oblikah žaganja ter vrtanja. V eni egipčanski najdbi iz Amarne je laboratorijska analiza pri izvrtini pokazala delce korunda skupaj z drugimi minerali in korodiranimi kovinskimi ostanki. To je pomemben dokaz za razumevanje nekaterih postopkov v antičnem Egiptu — ni pa dokaz, da je bila rimska porfirna posoda iz Sala Rotonda izdolbena s korundom, enako cevasto vrtalno napravo ali po istem zaporedju korakov. [6, 10]

Za rimsko kamnoseštvo obstajajo neposrednejše primerjave. Raziskovalni projekt The Art of Making in Antiquity opisuje žaganje trših kamnin z ravnim kovinskim rezilom ter mešanico vode in abrazivnih zrn; ohranjene površine lahko razkrivajo sledi žaganja in poznejšega glajenja. Takšen mehanizem pojasni, kako so lahko rimski kamnoseki razmeroma trd kamen postopoma odstranjevali brez sodobnega električnega orodja. Ne dokazuje pa, da je bilo notranje korito vatikanske posode izdelano prav z žago ali z določenim strojem. [14, 16]

Kaj bi pri vatikanski posodi razjasnilo to vprašanje? Uporaben bi bil predmetni konservatorski opis z natančno kartirano mejo med antičnimi deli in modernimi dopolnitvami, pregled notranjih, spodnjih in manj obdelanih površin ter analiza morebitnih mikrosledi. Primerjava z drugimi velikimi porfirnimi posodami in ohranjenimi nedokončanimi izdelki bi lahko pokazala ponavljajoče se tehnološke vzorce. Brez takšnega pregleda lahko pojasnimo kako bi bilo delo lahko izvedljivo, ne pa poimensko določimo vseh orodij in delavcev. [1, 6, 12, 14]

Pot skozi puščavo in čez cesarstvo

Kamnolom Mons Porphyrites leži v goratem, suhem delu egiptovske Vzhodne puščave, daleč od velikih rimskih mest. Tam je bil prav dostop do vode tako pomemben kot poznavanje kamnine. Odločitev, da se porfir uporablja za cesarske projekte, je zato zahtevala več od uspešnega rezanja: oskrbo ljudi, vzdrževanje poti, zaščito skladišč in premikanje velikih tovorov. Geološka raziskava dokumentira povezavo kamnolomskega območja z dolino Nila, širša zgodovinopisna dela pa opisujejo prometno in oskrbovalno omrežje tamkajšnjih cest. [2, 9, 11, 13]

Robert B. Jackson pri opisovanju kamnolomskih poti proti Nilu navaja verigo utrjenih vodnih postaj — hydreumata — vzdolž poti od Mons Porphyrites proti območju današnje Qene. Postaje niso bile dekorativni dodatek, ampak pogoj za delovanje v puščavi, kjer so morale skupine ljudi in živali vnaprej vedeti, kje bodo dobile vodo. Ta okvir naredi velik prevoz razumljivejši, ne da bi domnevali, da so vsi tovori sledili povsem enaki poti ali da poznamo dnevnik poti vatikanske posode. [13]

Iz doline Nila je bilo mogoče tovor vključiti v širše rimsko prometno omrežje, ki je povezovalo Egipt s Sredozemljem in Rimom. Prehod velikega kamnitega kosa z ene vrste prevoza na drugo je v takem sistemu zahteval organizacijo, izkušnje in ustrezno opremo. Vendar najopisljivejša pot za običajne porfirne pošiljke ni hkrati dokaz, da je današnji vatikanski predmet potoval po natanko določenih cestah, v točno določeni ladji ali pri določeni cesarski naročnini. Za to bi potrebovali neposreden dokument o dobavi, izvorni kontekst ali posebno sledljivo povezavo s kamnolomom. [2, 4, 13]

Pri tem je koristno odmakniti pogled od same teže. Velik kamnit blok pomeni tudi čas, izgubo uporabnega materiala in tveganje poškodb na poti. Morebitna nezgoda bi lahko izničila že opravljeno delo, popravilo pa ne bi bilo vedno izvedljivo. Koliko ljudi je spremljalo posamezen tovor, koliko je stal in koliko dni je potoval? Pregledani viri ne omogočajo zanesljivih odgovorov za vatikansko posodo. Toda prav pomanjkanje številk nas opozori, da ne smemo izmišljati navidezno natančnih logističnih preračunov. [4, 13]

Barva, oblast in delavci

Cesarski porfir ni bil cenjen samo zato, ker je vzdržljiv. Njegova temno rdeča do vijolična barva je bila povezana z rimskim in poznoantičnim pojmovanjem oblasti, zaradi redkega izvora pa je imel poseben reprezentančni pomen. Geološka študija opisuje njegovo uporabo pri stebrih, kipih, sarkofagih in monumentalnih posodah, pri čemer izpostavlja vrhunce rabe v določenih cesarskih obdobjih. Tako material v prostor ni prinesel le geoloških lastnosti, temveč tudi sporočilo o prestižu in dostopu do dragocene surovine. [2, 3]

Trditev, da je bil porfir »namenjen cesarjem«, je treba zgodovinsko razumeti, ne uporabiti kot nespremenljiv predpis za vsako stoletje in vsak kos. Rimsko in poznoantično življenje predmetov je vključevalo selitve, predelave in ponovno uporabo starejših materialov. Velika posoda je lahko ohranjala videz cesarskega bogastva tudi v povsem drugem prostoru in času od prvotne rabe. Zato je simbolno sporočilo današnje muzejske postavitve treba ločiti od morebitnega sporočila, ki ga je predmet nosil ob nastanku. [1, 2, 12]

Ob besedi »cesarski« hitro izginejo ljudje, ki so material dejansko pridobili in obdelali. Raziskani kamnolomi niso le odprte kamnite površine, ampak prostori z bivališči, delovnimi območji, oskrbo in varovanjem. Oxfordov muzej pri opisu imperialnih kamnolomov omenja tudi zasužnjeno delovno silo. A to ne omogoča sklepa, da poznamo sestavo vseh ekip, prav tako ne, kdo je osebno izdolbel ali spoliral vatikansko posodo. Socialna zgodovina dela mora upoštevati razliko med splošnimi oblikami prisilnega dela in dokazano biografijo enega predmeta. [2, 3, 4]

Uspeh je bil povezan z veščinami ljudi, ki jih antični spomeniki redko poimenujejo: kamnosekov, nadzornikov, kovačev, oskrbovalcev, prevoznikov in tistih, ki so pozneje predmet vzdrževali. Velika posoda morda na pogled slavi lastnika ali ustanovo, vendar njen obstoj govori tudi o znanju, ki se je prenašalo med delavnicami. V tem smislu »delo, ki ga ne vidimo« ni samo estetska metafora: gre za dejansko raziskovalno vprašanje, koliko različnih dejavnosti je izginilo iz vidne površine dokončanega izdelka. [2, 4, 14]

Od rimskega prostora do vatikanskega muzeja

Obiskovalec lahko danes mirno obkroži porfirno posodo in opazuje njeno notranjo površino, toda njena pot do današnjega mesta ni enako razvidna. Vatikanski muzeji ocenjujejo, da je prvotno krasila velik javni prostor cesarskega Rima, vendar kratki uradni opis ne navede arheološko potrjene izvorne lokacije. Poznejša zgodovina je bolje sledljiva: uredniške opombe G. Baldwina Browna k angleški izdaji Vasarijevega dela iz leta 1907 opisujejo povezavo z Ascanijem Colonno in papežem Julijem III. v 16. stoletju, poznejši prenos v papeške zbirke in postavitev v Sala Rotonda. Iste opombe povzemajo starejše, med seboj ne povsem usklajene navedbe o antičnem kraju najdbe. To je zgodovina zbiranja in interpretacij, ne dokaz, da je posoda res stala v Neronovi palači ali Titovih termah. [1, 12, 15]

Pot posode in nastanek današnje dvorane sta ločeni časovnici. Dvorana je bila po uradnem zapisu dokončana 1779, zgodovinske opombe pa navajajo, da so posodo v papeških zbirkah prestavljali in obnavljali ter da jo vodnik iz 1792 že opisuje kot popravljeno. Predstavljena antična celota je torej rezultat več obdobij zbirateljstva in restavriranja. Današnji vtis, da so porfirna posoda, kipi in mozaiki nekoč pripadali istemu rimskemu prostoru, bi bil napačen: muzejska skladnost ni dokaz skupnega izvora. [1, 12, 15]

Italijansko opozorilo o modernih dopolnitvah posode se ujema s starejšimi zgodovinskimi poročili o restavratorskih posegih, vendar iz teh kratkih virov še ni mogoče izdelati natančnega zemljevida originalnih in dodanih delov. Katere dele oboda vidimo v prvotni obliki, kdaj so bili posamezni odlomki dopolnjeni in kako so restavratorji določili videz celote? Dokler ni pregledana posebna predmetna dokumentacija, ostaja 13 metrov obsega značilnost današnje, dopolnjene posode, ne potrjena mera antičnega izvirnika. [12, 15]

Prav v muzeju, kjer predmet deluje najbolj samoumevno, lahko zato postavimo najbolj koristna vprašanja. Ali so dokumentirani antični zlomi in stiki med fragmenti? Ali so restavratorski posegi popisani? Ali je mogoče primerjati kamnino s preverjenimi geološkimi vzorci? Ali je predmet na starih risbah in v inventarjih naveden pod drugim imenom? Takšne preiskave bi zgodbo dopolnile veliko bolj kot še ena ponovitev nepreverjene legende o njegovem domnevnem cesarskem lastniku. [1, 2, 12]

Kaj lahko o rimski izdelavi zares dokažemo

Rimsko kamnoseštvo je pustilo številne preverljive sledi. Na Mons Porphyrites poznamo kamnolome, nekatere nedokončane bloke, delovna naselja in poti za premikanje materiala. Pri preučevanju antičnih kamnitih predmetov so na voljo mikroskopske analize, primerjave orodnih sledi in eksperimentalno preverjanje možnih postopkov. Dokazi torej ne stojijo na eni sami uganki, temveč na več neodvisnih vrstah opazovanja, ki se lahko med seboj dopolnjujejo ali si tudi nasprotujejo. [2, 4, 6, 14]

Za prav to porfirno posodo pa ostaja nekaj ključnih vrzeli: pregledan kratki muzejski opis ne določa njene prvotne lokacije, ne rekonstruira posameznih faz izdelave in ne ponuja natančnega proizvodnega računa. Povrhu sodobne dopolnitve pomenijo, da današnjega obsega ne smemo brez opozorila uporabiti za opis rimskega izvirnika. Če želimo napredovati, potrebujemo predmetno dokumentacijo, pregled restavratorskih plasti in primerjavo z drugimi zanesljivo datiranimi monumentalnimi porfirnimi izdelki. [1, 6, 12]

Kaj vemo in česa še ne moremo potrditi?

Ali bi bilo mogoče s sodobno rekonstrukcijo izdelati podobno posodo z zgodovinsko verjetnimi metodami? Tak poskus bi veliko povedal o času, obrabi orodij in izvedljivosti postopka. Toda uspešen poskus ne bi sam dokazal, da je prav določena rimska delavnica ravnala enako; neuspešen poskus pa še ne bi dokazal, da je bila izdelava v antiki nemogoča. Eksperimentalna arheologija je najmočnejša takrat, ko svoje predpostavke primerja z dejanskimi sledmi na predmetih in ko dovoli, da podatki model tudi zavrnejo. [6, 10, 14]

Ko se vrnemo v Sala Rotonda, pogled na rdečo površino ni nič manj osupljiv, če zanjo ne izmišljamo izgubljenega stroja ali slavnega kopalca. Nasprotno: predmet postane bogatejši, ko v njem prepoznamo delo kamnosekov, puščavske poti, odločanje o materialu, politični pomen barve in številna poznejša življenjska obdobja. Vatikanska porfirna posoda ni dokaz, da danes »ne razumemo« rimskega znanja. Je povabilo, da dovolj natančno ločimo to, kar znamo razložiti, od tistega, kar moramo o tem izjemnem predmetu še raziskati. [1, 2, 6, 12]