SerijaIzrael in Palestina: Ali je izraelska okupacija Palestine upravičena? Del 5 / 12

Palestinski domovi pod napadom

Kako rušenja, izselitve in nasilje vplivajo na palestinske domove? Pregled primerov, pravnih postopkov in omejitev uradnih statistik.

Simbolična ilustracija izgube doma; ustvarjena z umetno inteligenco. Ne prikazuje dokumentiranega rušenja ali določene družine.

Ko izguba doma ni samo rušenje hiše

Dom se lahko izgubi v enem dnevu: z bagrom, eksplozijo ali sodno izvršbo. Lahko pa postane življenje v njem nevzdržno postopoma — kadar družina ne more več varno do svoje zemlje, ko naseljenci napadajo njeno premoženje, ko so cisterne za vodo uničene ali ko pot do šole poteka skozi zapore in grožnje. Na zasedenem Zahodnem bregu, vključno z vzhodnim Jeruzalemom, so ti položaji dokumentirani, vendar niso vsi enaki. Različni so pravni postopki, izvrševalci, razlogi in možnosti obrambe.

Zato vprašanje ni le, koliko hiš je bilo porušenih, ampak tudi kdo je moral oditi, kdo je lahko ostal in pod katerimi pogoji. Izguba stanovanjskega prostora, gospodarskega objekta, vodnega vira in dostopa do zemljišča ni ista vrsta škode. Ko se ti posegi prepletajo, pa lahko ogrozijo možnost skupnosti, da sploh ostane tam, kjer živi že več generacij.

Osrednja trditev članka je preverljiva in omejena: dokumenti OZN kažejo različne poti, po katerih Palestinci izgubljajo bivališča in sredstva za življenje; Meddržavno sodišče (ICJ) je v svetovalnem mnenju leta 2024 ugotovilo, da so izraelske politike, vključno s prisilnimi izselitvami, obsežnimi rušenji in omejitvami bivanja ter gibanja, prebivalcem območja C pogosto pustile le malo izbire, ali lahko ostanejo, ter da so te politike v nasprotju s prepovedjo prisilnih premestitev. To ne pomeni, da ima vsako dokumentirano rušenje enako pravno podlago ali da je vsak posamezni primer kazensko pravnomočno razsojen. [1][10]

Kaj šteje statistika — in česa ne pove

Urad Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih zadev (OCHA) vodi evidenco rušenj palestinskih objektov in posledičnega razseljevanja na Zahodnem bregu. Kategorija objekt obsega domove, stanovanjske prizidke, hleve, trgovine, cisterne, vodovodne povezave in druge zgradbe ali infrastrukturo. Zabeležena rušenja vključujejo tudi primere, ko lastnik objekt odstrani sam na zahtevo oblasti. Razseljeni so tisti, ki zaradi dogodka izgubijo bivališče; drugače prizadeti niso ista skupina, zato teh dveh skupin ne smemo združevati brez opozorila. Pri zaporednih rušenjih ali izgubah bivališča je lahko ista oseba v skupnih podatkih evidentirana večkrat; podatkov torej ni vedno mogoče brati kot števila različnih oseb. [1]

V poročilu z dne 5. novembra 2026 OCHA za 27. oktober–2. november 2026 navaja 31 porušenih objektov ali objektov, ki so jih morali lastniki porušiti na Zahodnem bregu, vključno z vzhodnim Jeruzalemom. Od tega jih je bilo 24 odstranjenih zaradi pomanjkanja izraelskega gradbenega dovoljenja in sedem iz kaznovalnih razlogov. Zaradi teh dogodkov je bilo 71 ljudi razseljenih, med njimi 38 otrok, še 72 ljudi pa je bilo prizadetih drugače. To je tedenski podatek, ne letna bilanca in ne trditev, da je bilo porušenih 31 naseljenih hiš. [2]

Podobno je OCHA v istem poročilu navedla 457 naseljenskih napadov z žrtvami ali materialno škodo v oktobru 2026. Po opisani metodologiji je šlo za najvišje mesečno število te vrste zabeleženih incidentov od začetka spremljanja leta 2006. Številka ne pomeni 457 uničenih domov, prav tako sama po sebi ne dokazuje kazenske odgovornosti 457 različnih oseb. V poročevalskem tednu je OCHA zabeležila 64 takih napadov, v podrobnem razdelku pa 41 napadov, povezanih z obiranjem oljk. V grafičnem poudarku istega vira je vseh 64 incidentov nedosledno označenih kot povezanih z obiranjem, zato tukaj sledimo podrobni besedilni opredelitvi: 64 vseh in 41 z obiranjem povezanih napadov. [2]

Številke ne nadomeščajo posameznih zgodb. Omogočajo pa, da preverimo obseg problema brez zamenjevanja dogodkov, objektov in ljudi.

Gradbena dovoljenja: upravni postopek z življenjskimi posledicami

V območju C Zahodnega brega izraelska Civilna uprava izvaja načrtovanje in nadzor gradnje. Na svoji uradni strani navaja, da njen nadzorni organ uveljavlja predpise o gradnji v izraelskih in palestinskih območjih, varuje državna zemljišča in vojaška območja ter opravlja tudi naloge pri preverjanju statusa zemljišč. To je pomembno izraelsko institucionalno stališče: ukrepe predstavlja kot izvrševanje gradbenih in varnostnih pravil. [3]

Toda obstoj pravila še ne odgovori na vprašanje, ali imajo prebivalci realno možnost ravnati v skladu z njim. ICJ je v mnenju iz leta 2024 preučil načrtovalni in dovoljenjski sistem na zasedenem območju. Sodišče je v odstavkih 214–222 opisalo omejitve načrtovanja in dostopa do dovoljenj ter presodilo, da obravnavani dovoljenjski sistem in rušenja zaradi pomanjkanja dovoljenj pomenijo prepovedano diskriminacijo Palestincev glede na naseljence. V odstavku 215 je povzelo poročilo OZN, ki navaja, da je vodja infrastrukture izraelske Civilne uprave julija 2023 potrdil zavrnitev več kot 90 odstotkov palestinskih prošenj za gradbena dovoljenja. Iz iste navedbe izhaja, da naj bi bilo med izraelskimi prošnjami 60–70 odstotkov obravnavanih in odobrenih. Odstotkov ne smemo predstavljati kot popolne bilance za leto 2026 ali ju brez metodoloških omejitev izenačevati z vsemi dovoljenjskimi vlogami. [10]

Družina se tako lahko znajde v začaranem krogu: potrebuje prostor za življenje, nima dosegljivega dovoljenja, zgradba nastane brez dovoljenja, nato pa ji grozi odstranitev. Izraelska gradbena zakonodaja in postopki ugovora pri tem niso nepomembni, vendar zakonitost po domačem pravu in skladnost z mednarodnimi obveznostmi okupacijske sile nista samodejno ista presoja.

Ta ločnica velja tudi za vzhodni Jeruzalem, kjer Izrael uporablja svojo notranjo zakonodajo in ga obravnava kot del svojega ozemlja; večina mednarodne skupnosti in ICJ pa ga obravnavata kot del zasedenega palestinskega ozemlja. [10]

Kaznovalna rušenja: varnostna razlaga in vprašanje družinske odgovornosti

Drugačna pravna kategorija so rušenja domov, povezanih z osebami, ki so izvedle ali naj bi izvedle napade. Izraelske oblasti jih predstavljajo kot ukrep odvračanja od prihodnjih napadov. Da to ni le sklep kritikov, kaže tudi izjava izraelskega premierja in obrambnega ministra z dne 24. julija 2026, ki je po napadu med napovedanimi ukrepi izrecno navedla rušenje doma storilca. [4]

Žrtve napadov na Izraelce so resnične. Napadov na civiliste in drugih protipravnih dejanj ni mogoče opravičevati s politično ali zgodovinsko krivico. Prav tako pa je treba presojati, kaj ukrep pomeni za družinske člane, ki napada niso izvedli. Člen 33 Četrte ženevske konvencije izrecno prepoveduje kaznovanje zaščitene osebe za dejanje, ki ga ni osebno storila, in prepoveduje kolektivne kazni. Člen 53 omejuje uničevanje premoženja s strani okupacijske sile na okoliščine absolutne nujnosti vojaških operacij. [11][12]

Pri presoji tega ukrepa ni treba ostati zgolj pri opisu dveh nasprotujočih si stališč. ICJ je v odstavkih 211–213 svetovalnega mnenja iz leta 2024 izrecno presodil, da obravnavana izraelska praksa kaznovalnih rušenj ni upravičena z absolutno nujnostjo vojaških operacij, da prizadene tudi družinske člane, ki dejanja niso storili, ter da je zato v nasprotju s 33. členom Četrte ženevske konvencije in pomeni prepovedano diskriminacijo. Izraelska vlada ukrep še naprej predstavlja kot odvračanje in del varnostne politike; vendar domača pravna podlaga sama po sebi ne odpravi mednarodnopravnih omejitev. To je ugotovitev o praksi države, ne pravnomočna individualna kazenska obsodba osebe, ki je izvedla posamezno rušenje. [10]

Nasilje naseljencev: napadi na dom in možnost preživetja

Fizično nasilje in grožnje predstavljajo tretjo pot do izgube varnosti doma. OCHA v novembrskem poročilu opisuje napade na palestinske hiše v skupnostih Masafer Yatta; v Khirbet al Majaz so naseljenci po poročilu fizično napadli prebivalce ter poškodovali stanovanje in predmete, poškodbe domov in lastnine pa so bile opisane tudi v Mughayir al Abeed in Halaweh. Gre za dokumentirane humanitarne navedbe, ne za dokaz, da je bil v vsakem primeru storilec že identificiran in pravnomočno obsojen. [2]

V istem obdobju so bila ogrožena tudi oljčna drevesa in letina. Poročilo opisuje primere napadov na kmete, omejitev organiziranega dostopa do oljčnikov in odvzema pridelka. OCHA je od 1. septembra do 2. novembra 2026 evidentirala 377 incidentov, povezanih s sezono obiranja oljk, po metodologiji, navedeni v poročilu. Teh incidentov ne smemo prišteti k oktobrskim 457, ker se časovno in vsebinsko prekrivajo. [2]

Izguba dostopa do nasada ni enaka rušenju hiše. Toda za gospodinjstvo, ki se preživlja s pridelavo oljk, lahko pomeni izgubo prihodka, hrane in vzroka, da ostane na zemlji. Z vidika zaščite civilistov je pomembno tudi, ali so pristojni organi napad preprečili, ga ustrezno raziskali in zagotovili zaščito. ICJ je leta 2024 pri presoji širšega vzorca opozoril na sistemske pomanjkljivosti pri preprečevanju in kaznovanju napadov naseljencev. To je presoja državnih obveznosti, ne kolektivna obtožba vseh izraelskih naseljencev ali Judov. [10]

Masafer Yatta: ko izguba cisterne ogrozi celotno skupnost

Masafer Yatta v južnem delu hribovja Hebron sestavlja več palestinskih podeželskih skupnosti. Del območja so izraelske oblasti označile za vojaško vadbeno območje Firing Zone 918. Izraelski varnostni argument izhaja iz potrebe po vojaškem usposabljanju in nadzoru določenega prostora; prebivalci in humanitarne organizacije pa opozarjajo na izgubo domov ter osnovne infrastrukture. [5]

Poročilo OCHA z dne 11. septembra 2026 opisuje dve skupini rušenj med 2. in 8. septembrom v treh skupnostih Masafer Yatta. Skupaj je bilo odstranjenih 49 objektov, kar je povzročilo razselitev 57 ljudi, med njimi 27 otrok, in dodatno prizadelo sezonske prebivalce. Med odstranjenimi objekti niso bila le bivališča, temveč tudi hlevi, stranišča, vodni zbiralniki in infrastruktura za sončno energijo. V Khirbet at Tabban je bila 2. septembra porušena skupina 27 objektov, med katerimi so bili tudi objekti, financirani s humanitarno pomočjo. [5]

Vodni rezervoarji in solarna napeljava niso nepomembni dodatki hiši. Če družina izgubi streho, vir pitne vode in električno napajanje, se posledice seštevajo. OCHA je v poročilu iz novembra 2026 še navedla, da so zaradi omejitev gibanja in napadov v štirih skupnostih Masafer Yatta ostale ustavljene nujne dostave vode, kar je vplivalo na 975 ljudi, v šestih drugih pa so dostave potekale redkeje. To se nanaša na humanitarno oskrbo v konkretnem obdobju, ne na dokaz, da vseh 975 ljudi nima nobenega drugega vodnega vira. [2]

Tu postane razumljivo, zakaj raziskovalci govorijo o prisilnem okolju: neposredni ukaz za odhod ni edini način, da se možnost življenja v skupnosti zmanjša. Pri tem je še vedno treba za vsak ukrep ločiti njegov pravni razlog in odgovornega izvajalca.

Ostanki porušene hiše na kamnitem območju Masafer Yatte, januar 2023.
Ostanki hiše v Masafer Yatti, fotografirani januarja 2023. Posnetek ne prikazuje rušenj iz leta 2026. Slika: שי קנדלר (Shai Kendler; Wikimedia zapis avtorja v hebrejščini) / Wikimedia Commons (optimiziran prikaz WebP) CC BY-SA 4.0

Silwan in Sheikh Jarrah: izselitev ni isto kot rušenje

V vzhodnem Jeruzalemu se vprašanje doma ne pojavlja le v gradbenih postopkih, temveč tudi v civilnih lastninskih in najemniških sporih. V nekaterih primerih izraelske naseljenske organizacije uveljavljajo pravice na zemljiščih na podlagi zahtevkov, ki segajo v čas pred letom 1948. Palestinske družine opozarjajo na lastno dolgoletno bivanje, najemna razmerja in neenake pravne možnosti. Končno besedo v konkretnem sporu daje sodišče, toda širše vprašanje prisilnega razseljevanja na zasedenem ozemlju z njim ni samodejno razrešeno.

Silwan, 18. avgust 2026. OCHA je poročala, da so izraelske sile v predelu Batn al Hawa iz delov trinadstropne stanovanjske stavbe izselile dve palestinski gospodinjstvi z osmimi člani, nato pa je nadzor nad deli stavbe prevzela naseljenska organizacija Ateret Cohanim. OCHA poroča, da so družine stavbo zgradile in v njej bivale že pred letom 1967; sodni postopki so se nanašali na zahtevke za zemljišče, ki naj bi bilo pred letom 1948 v judovski lasti. Tak opis prikazuje tako naravo zahtevka kot posledico za prebivalce, ne da bi v tem osnutku dokončno razsodili zgodovinski zemljiškoknjižni spor. [6]

Sheikh Jarrah, 1. marec 2022. Pomemben popravek splošnega vtisa, da se vsak sodni postopek konča z izselitvijo, je odločitev izraelskega vrhovnega sodišča v zadevi רע״א 2401/21, Sami Jaouni in drugi proti Nahalat Shimon Ltd. Po povzetku OCHA in dostopnem besedilu izraelske sodne odločbe je vrhovno sodišče odpravilo tedanje izselitvene naloge in omogočilo nadaljnje bivanje družin s statusom zaščitenih najemnikov, dokler ni dokončno razjasnjeno vprašanje zemljiških pravic. Sama odločitev ni priznala Palestincem dokončnega lastništva celotnega spornega zemljišča. OCHA govori o sedmih palestinskih gospodinjstvih oziroma družinah, zajetih v postopku, medtem ko so sodno zadevo vodile štiri razširjene družine. Ta odločitev ni odpravila vseh sporov o izselitvah v vzhodnem Jeruzalemu. [7][8]

Humanitarna skupina OZN in nevladnih organizacij je 26. marca 2026 opozorila na nadaljnje izselitve v Batn al Hawa in na več kot 200 palestinskih gospodinjstev, ki so bila v vzhodnem Jeruzalemu izpostavljena izselitvenim postopkom. Gre za oceno in poziv humanitarnih akterjev na točno določen datum, ne za sodbo o vsakem zasebnem lastniškem zahtevku. [9]

Zunanjost stavbe v soseski Sheikh Jarrah v vzhodnem Jeruzalemu, avgust 2021.
Stavba na ulici Mohamed Salah v soseski Sheikh Jarrah, fotografirana avgusta 2021. Ne gre za dokaz o konkretni sodni izselitvi. Slika: McKaby / Wikimedia Commons (optimiziran prikaz WebP) CC BY-SA 4.0
Pogled na gosto pozidano sosesko Silwan v vzhodnem Jeruzalemu.
Pogled na sosesko Silwan v vzhodnem Jeruzalemu, november 2019. Fotografija ponazarja okolje, ne konkretnega rušenja. Slika: وفاء خطيب (Wafaa Khatib) / Wikimedia Commons (optimiziran prikaz WebP) CC BY-SA 4.0

Hebron, oktober–november 2026: po napadu na vojake še posledice za otroke

23. oktobra 2026 sta po poročilu OCHA dva palestinska napadalca v strelskem napadu ubila dva izraelska vojaka in ranila še štiri osebe. Izraelske sile so nato v delih mesta Hebron izvedle operacijo, ki se je končala 2. novembra. Začetnega napada ni dopustno zamolčati: okoliščine varnostnega ukrepanja so del celotne slike. Toda tudi po napadu ostajajo obveznosti do ljudi, ki niso sodelovali v njem. [2]

OCHA je za 30. oktober poročala o razstrelitvi dveh naseljenih stanovanj v soseski ‘Ein Deir Bahah, ki sta pripadali družinama umrlih napadalcev. Eksploziji sta poškodovali tudi bližnja stanovanja. Zaradi rušenja so bile razseljene tri družine s skupaj 15 člani, med njimi devet otrok. To so konkretni in preverljivi podatki o stanovanjih ter ljudeh; niso enaki tedenskemu številu vseh objektov v celotni evidenci Zahodnega brega. [2]

Mestne oblasti Hebrona so med operacijo poročale o več kot 3.000 ljudeh, ki so zapustili dve soseski. OCHA je izrecno opozorila, da se podatki še preverjajo, ob zaključku operacije pa so se družine začele vračati. Zato teh odhodov ne smemo razglasiti za več kot 3.000 trajno razseljenih ali za enako število porušenih domov. Med začasnimi omejitvami so bile 1. in 2. novembra nedostopne tudi 11 šol s približno 4.450 učenci; ločen podatek o okoli 90.000 učencih z motenim poukom se nanaša na širše območje in drugače opredeljeno motnjo. [2]

Hebron tako odpira dve vprašanji hkrati: legitimno varnostno potrebo po odzivu na napad in meje ukrepanja, ko posegi zadevajo domove ter šolanje številnih civilistov.

Kaj dopušča in kaj prepoveduje mednarodno pravo?

Na okupiranem ozemlju mednarodno humanitarno pravo določa obveznosti okupacijske sile ne glede na njen notranji pravni sistem. Za to raziskavo so posebej pomembni trije členi Četrte ženevske konvencije iz leta 1949:

  • 33. člen: prepoveduje kolektivne kazni ter kaznovanje zaščitenih oseb za dejanja, ki jih niso osebno storile. [11]
  • 49. člen: prepoveduje individualne in množične prisilne premestitve zaščitenih oseb, določa strogo omejeno možnost začasne evakuacije zaradi varnosti ljudi ali nujnih vojaških razlogov in zahteva vrnitev, ko razlogi prenehajo. Prisilnost lahko izhaja tudi iz življenjskih razmer, v katerih ljudje nimajo resnične izbire. [13]
  • 53. člen: prepoveduje okupacijski sili uničevanje zasebnega in javnega premoženja, razen kadar je to absolutno nujno zaradi vojaških operacij. [12]

V svetovalnem mnenju 19. julija 2024 je ICJ obravnaval širši sistem izraelske politike na zasedenem palestinskem ozemlju. V odstavkih 142–147 je presodil, da prisilne izselitve, obsežna rušenja in omejitve gibanja ter bivanja pogosto pustijo prebivalcem območja C le malo dejanske izbire, ali lahko ostanejo, in da opisane politike kršijo prepoved prisilnih premestitev. V odstavkih 148–154 je ugotovil, da sistematične opustitve preprečevanja ali kaznovanja nasilja naseljencev ter čezmerna uporaba sile s strani varnostnih sil niso skladne z mednarodnimi obveznostmi. Posebej je v odstavkih 211–213 presodil, da je praksa kaznovalnih rušenj v nasprotju s humanitarnim pravom in pomeni prepovedano diskriminacijo; v 214–222 pa, da nediskriminatornega legitimnega cilja ni mogoče pripisati obravnavani obsežni praksi rušenj zaradi manjkajočih dovoljenj. [10]

To mnenje ni kazenska obsodba posameznih uradnikov, vojakov ali naseljencev in ni isto kot odločba Mednarodnega kazenskega sodišča. Prav tako pravne zaščite Palestincev ni mogoče razumeti kot dovoljenje za napade na izraelske civiliste. Mednarodno pravo varuje civiliste ne glede na narodnost ali vero; varnostnih razlogov in zahteve po zaščiti pravic ni dopustno preprosto postaviti drugega proti drugemu brez pravne presoje dejanskega ravnanja.

Kdo lahko ostane? Družinska in moralna razsežnost

Ko družina izgubi dom, ne izgubi samo zidov. Lahko izgubi shranjeno hrano, delovno orodje, možnost varne poti do šole in občutek, da bo naslednji dan še živela v istem kraju. Pri živinorejski skupnosti lahko uničenje cisterne pomeni izgubo pogojev za obstanek, pri kmetu pa večkratni nasilni napadi na oljčnik pomenijo izgubo letine in pripravljenosti, da bi se naslednje leto sploh vrnil. Vpliv na otroke se meri tudi po prekinitvah šolanja, ponavljajočem se strahu in selitvah. [2][5]

Izraelska družina, ki je izgubila sorodnika v strelskem napadu, ima pravico do zaščite, preiskave in pravice. Palestinska družina, katere član pri napadu ni sodeloval, pa ne izgubi pravice do varnosti in dostojanstva samo zaradi sorodstva ali svojega porekla. Te pravice si ne nasprotujejo.

Uredniški sklep: na podlagi pregledanih virov ni utemeljeno vseh primerov opisati kot en sam postopek »kraje domov«. Obstajajo upravna rušenja, kaznovalni ukrepi, sodni spori, individualni napadi in omejitve dostopa. Prav tako pa ni utemeljeno vsakega od njih obravnavati izolirano in prezreti njihovega skupnega učinka. ICJ je leta 2024 ugotovil, da so opisane izraelske politike prisilnih izselitev, rušenj in omejitev v območju C v nasprotju s prepovedjo prisilnih premestitev ter da nasilje naseljencev in pomanjkljiva zaščita prispevata k prisilnemu okolju. Pravna presoja državne politike je zato širša od vprašanja, ali je bil pri posameznem rušenju izdan formalni nalog. [10]

Moralno vprašanje, ki ostane: če ima človek pravico do varnosti, ali je lahko ta pravica trajno zagotovljena tako, da drugi človek izgubi dom, dostop do vode ali možnost živeti na svoji zemlji? Nasilja nad civilisti ne upravičuje ne zgodovinski spomin, ne religija, ne maščevanje. Prvi pogoj resne razprave je, da enake pravice priznamo vsem.

Viri in nadaljnje branje

  1. OCHA, Data on demolition and displacement in the West Bank, metodološke opombe in definicije: vir Vir
  2. OCHA, Humanitarian Situation Report | 5 November 2026 (objavljeno 6. 11. 2026), Zahodni breg, obdobje 27. 10.–2. 11.: vir Vir
  3. Izraelska Civilna uprava/COGAT, uradni opis nalog Supervision: vir Vir
  4. Izraelsko zunanje ministrstvo, skupna izjava predsednika vlade in obrambnega ministra, 24. 7. 2026: vir Vir
  5. OCHA, Humanitarian Situation Report | 11 September 2026, obj. 12. 9., razdelek o Masafer Yatta: vir Vir
  6. OCHA, Humanitarian Situation Report | 28 August 2026, obj. 29. 8., Silwan: vir Vir
  7. Izraelsko vrhovno sodišče, sodba v civilni pritožbeni zadevi רע״א 2401/21 — Sami Jaouni in drugi proti Nahalat Shimon Ltd., 1. 3. 2022. Besedilo sodne odločbe v hebrejščini, objavljeno v pravni zbirki: vir (za dokončno redakcijo preveriti uradni sodni register in nespremenljiv URL sodbe). Vir 1 Vir 2 Vir 3
  8. OCHA, Protection of Civilians Report | 22 February – 7 March 2022, obj. 11. 3. 2022, opis odločitve Sheikh Jarrah: vir Vir
  9. OCHA, izjava Humanitarian Country Team, UN and NGOs urge the Israeli authorities to stop forced evictions in East Jerusalem, 26. 3. 2026: vir Vir
  10. Meddržavno sodišče (ICJ), svetovalno mnenje Legal Consequences arising from the Policies and Practices of Israel in the Occupied Palestinian Territory, including East Jerusalem, 19. 7. 2024; posebej odstavki 142–154, 207–222 in 285; uradni dokument OZN A/78/968, dostopna kopija: vir ; arhiv: vir ; povzetek: vir Vir 1 Vir 2 Vir 3
  11. Mednarodni odbor Rdečega križa (ICRC), Četrta ženevska konvencija, 33. člen: vir Vir
  12. ICRC, Četrta ženevska konvencija, 53. člen: vir Vir
  13. ICRC, Četrta ženevska konvencija, 49. člen, in komentar 2025: vir ; vir Vir 1 Vir 2