Ko so zapornikom vrnili obraze: odprava zaporniških kapuc na Portugalskem leta 1913

Februarja 1913 je fotograf Joshua Benoliel dokumentiral nenavaden prizor v lizbonski kaznilnici: na stotine zapornikov, zbranih v istem prostoru, vendar z zakritimi obrazi. Zgodba za fotografijo razkriva zaporniški sistem, ki je skušal ljudi…

Februarja 1913 je fotograf Joshua Benoliel dokumentiral nenavaden prizor v lizbonski kaznilnici: na stotine zapornikov, zbranih v istem prostoru, vendar z zakritimi obrazi. Zgodba za fotografijo razkriva zaporniški sistem, ki je skušal ljudi prevzgajati z osamitvijo — in trenutek, ko so se oblasti odločile opustiti enega njegovih najbolj prepoznavnih ukrepov.

Obrazi za belimi kapucami

Na stari črno-beli fotografiji se proti trem visokim, obokanim oknom dvigajo vrste lesenih predelkov. Iz številnih predelkov se kažejo glave s svetlimi kapucami. Ljudje so skupaj, a jih pregrade ločujejo, zakrita obličja pa jim preprečujejo medsebojno prepoznavanje. Svetloba pada v prostor, vendar obrazov ne razkrije.

Posnetek je nastal v amfiteatru lizbonske osrednje kaznilnice (Penitenciária de Lisboa). Njegov avtor, fotoreporter Joshua Benoliel, je februarja 1913 spremljal odpravo pravila, po katerem so morali obsojenci v določenih okoliščinah nositi kapuce. Fotografija je ohranjena v povezavi z arhivsko oznako negativa 22474. [1]

Na spletu se pogosto pojavlja kot nenavadna podoba preteklosti. Toda pomembnejše od njene nenavadnosti je vprašanje: kaj je družba hotela doseči s tem, da je obsojencem prepovedovala celo medsebojno prepoznavanje?

Kazen, ki naj bi človeka spremenila v samoti

V 19. stoletju so evropske države razpravljale o novih načinih prestajanja kazni. Zapor naj ne bi pomenil samo odvzema prostosti, temveč tudi ureditev, ki bi obsojenca odvračala od ponavljanja kaznivih dejanj. Eno od vplivnih izhodišč je bil filadelfijski oziroma pensilvanski sistem: posamezne celice, stroga osamitev, nadzorovano gibanje in omejevanje stikov.

Zagovorniki so menili, da je mogoče v samoti doseči premislek, disciplino in osebno spremembo. Toda takšna zamisel je v sebi skrivala protislovje. Kako naj bi se človek naučil odgovornega življenja med ljudmi, če mu je sistem skoraj povsem odvzel možnost odnosov z njimi? [2]

Portugalska je leta 1867 odpravila smrtno kazen za običajna kazniva dejanja v civilnem pravnem redu. To je bil pomemben zgodovinski premik, ne pa zagotovilo, da so postali vsi drugi načini kaznovanja človeški. Lizbonska kaznilnica, ki je začela delovati leta 1885, je bila zasnovana za strog nadzor in ločevanje obsojencev. Njeni prostori so bili del samega kaznovalnega režima. [3]

Kaj je v resnici določal pravilnik iz leta 1884?

159. člen zaporniškega pravilnika z dne 20. novembra 1884 je določal, da se zaporniki ne smejo videti ali med seboj sporazumevati — ne pisno, ne z besedo in ne z znamenji. Zunaj celice je moral obsojenec praviloma nositi kapuco, ki mu je pokrivala obraz. [4]

Zgodovinar J. J. Semedo Moreira opisuje kapuce iz lahkega platna z odprtinami za oči in usta. Zaporniki so jih morali nositi med premikanjem po kaznilnici; zvonec je naznanjal, kdaj jih smejo odstraniti ali si jih morajo ponovno nadeti. Kapuca torej ni bila namenjena popolni slepoti, temveč predvsem temu, da se zaporniki ne bi medsebojno prepoznavali. [12]

Toda besedilo vsebuje pomembno izjemo. Izjeme so bile predvidene na sprehajalnih dvoriščih, v amfiteatrih kapele in na drugih krajih, kjer ni bilo navzočih drugih zapornikov. Zato Benolielov posnetek ne dokazuje, da so zaporniki kapuce v tem amfiteatru nujno nosili ob vsakem obisku. Dokazuje, da so jih nosili v dokumentiranem trenutku ob odpravi pravila. [1][4]

Ureditev je skušala preprečevati medsebojno prepoznavanje, povezovanje in sporazumevanje med zaprtimi ljudmi. Varnostna vprašanja v zaporu so resnična: ustanova mora preprečevati nasilje, izsiljevanje in pobeg. Toda varnost ne opravičuje samodejno vsakega ukrepa. Vsako omejitev je treba presojati po njenem namenu, nujnosti in posledicah.

Odvzem prostosti ni dovoljenje za odvzem človeškega dostojanstva.

Osamitev in njene posledice

Zgodovinski pregledi portugalskih zaporov opisujejo težke zdravstvene in življenjske razmere ter opozarjajo, da so bile nekatere oblike izolacije povezane z resnimi težavami obsojencev. Viri o lizbonski kaznilnici omenjajo tudi tuberkulozo, duševne motnje in premestitve zapornikov na zdravljenje. [3][5]

Pri tem moramo ostati natančni. Iz teh podatkov ni mogoče dokazati, da je prav nošenje kapuc povzročilo določene psihiatrične bolezni. Prav tako ne poznamo diagnoz ali izkušenj posameznikov na fotografiji. Zgodovina nam ne daje pravice, da bi njihove občutke in osebne zgodbe izmišljali.

Lahko pa resno presodimo načelo, na katerem je temeljil sistem: človeka naj bi prevzgajali tako, da so mu radikalno omejevali odnose. Takšno ravnanje odpira moralno vprašanje, tudi kadar je bilo v svojem času zakonsko dovoljeno in predstavljeno kot napredno.

Šesti februar 1913: slovesna odprava kapuc

Po razglasitvi Prve portugalske republike leta 1910 so se razprave o prenovi kazenskega sistema okrepile. Reformni predlogi iz konca leta 1912 in zakonodajni ukrepi iz januarja 1913 so ustvarili okvir za spremembe. Eden najbolj vidnih korakov je bila odprava obveznega zakrivanja obrazov. [6]

Zgodovinarka Maria José Moutinho Santos navaja, da je 6. februarja 1913 v amfiteatru lizbonske kaznilnice potekala slovesnost, na kateri se je zbralo 556 zapornikov. Prisotna sta bila predsednik vlade Afonso Costa in notranji minister Rodrigo Rodrigues, ki je bil tudi direktor kaznilnice. Rodrigues je oznanil odpravo kapuc ter napovedal postopno uvedbo skupnega dela. [7]

Datum potrjuje tudi starejše časopisje: Diário de Notícias je 7. februarja 1913 poročal, da je bila odprava kapuc izvedena prejšnji dan. Ta zapis je naveden v strokovni reviji portugalske uprave za izvrševanje kazenskih sankcij. [8]

Obstaja pa zanimiva arhivska zadrega. Nekatere poznejše obravnave Benolielovo fotografijo in celo slovesnost datirajo s 5. februarjem 1913. Ker so viri tu različni, tega dneva ne smemo brez dokazov razglasiti za ločen datum fotografiranja. Za slovesnost je bolje podprt 6. februar; natančna datacija negativa ostaja odprta. [1][7][8]

Število 556 označuje zbrane v amfiteatru po navedeni raziskavi, ne nujno vseh ljudi, ki so tedaj prestajali kazen v ustanovi. Sodobno časopisje uporablja tudi približek 600 zapornikov. [7][8]

Dva posnetka iste spremembe

Benoliel ni ohranil le prizora z zakritimi obrazi. V strokovni literaturi sta navedena dva zaporedna negativa: 22474, na katerem so zaporniki še s kapucami, in 22475, na katerem so brez njih. Fotografiji kažeta vidno razliko pred odstranitvijo kapuc in po njej. [9]

Fotografiji ne moreta povedati, kako je dogodek doživljal vsak posameznik. O neenotnih odzivih pa pričajo takratna časopisna poročila, kot jih povzema J. J. Semedo Moreira: nekateri zaporniki naj bi kapuce obdržali iz političnih razlogov, nekateri naj bi se ob razkritju obraza počutili nelagodno, večina pa naj bi spremembo sprejela z zadovoljstvom. Ti opisi so dragoceni, vendar pomenijo pogled takratnih poročevalcev, ne neposrednih izpovedi vseh udeležencev. [12]

Fotografiji zato nista dokaz enotnega veselja ali enotnega nasprotovanja. Jasno pa dokumentirata odstranitev ukrepa, zaradi katerega ljudje niso smeli prosto pokazati svojega obraza pred drugimi zaporniki.

Slovesnost je dobila javno odmevnost. Revija Ilustração Portuguesa je 17. februarja 1913 objavila reportažo s tremi Benolielovimi fotografijami, katere izvod je danes dokumentiran v arhivu Fundação Mário Soares e Maria Barroso. [10]

Kaj se je v zaporu zares spremenilo?

Odprava kapuc ni pomenila, da so zaporniki postali svobodni ali da so lahko odtlej neomejeno govorili med seboj. Portugalski uradni zgodovinski pregled opisuje prehod od stroge celodnevne izolacije k režimu, ki je predvideval nočno ločenost in skupno delo čez dan, vendar v molku. Spremembe niso bile uresničene naenkrat; prostore za skupno delo so prilagajali tudi pozneje. [6]

V primerjavi s prejšnjo popolno ločenostjo je bil to pomemben premik. Toda kaznilnica ni v eni sami slovesnosti postala ustanova brez prisile, prepovedi ali hierarhije. Napačno bi bilo zgodbo predstaviti kot nenadno osvoboditev zapornikov.

Dogodek je imel tudi politično razsežnost. Nova republika je reformo predstavljala kot dokaz napredka. Monarhistični tednik O Correio pa je kritiziral javno uprizoritev dogodka. Njegovo stališče je pričevanje o političnem sporu, ne pa nepristranska sodba o reformi. [11]

Prav ta dvojnost je poučna. Tudi dober ukrep lahko oblast predstavi sebi v prid. Ali je bila reforma zares humana, ni odvisno samo od uradnih govorov, temveč predvsem od tega, kako so z zaporniki ravnali po slovesnosti.

Meja, ki je kazen ne sme prestopiti

Fotografija iz Lizbone ne govori o nedolžnosti ali krivdi posameznih obsojencev. Ne pove, kaj so storili, kako so bili obsojeni in kaj je čakalo vsakega izmed njih. Zato iz nje ne smemo napraviti sentimentalne zgodbe, v kateri kazniva dejanja in njihove žrtve izginejo iz slike.

Pravična kazen je lahko potrebna. Poniževanje ni zato samodejno pravično. Družba mora varovati ljudi, zahtevati odgovornost za povzročeno škodo in preprečevati nova kazniva dejanja. Hkrati pa mora spoštovati moralno mejo: človek s prestajanjem kazni ne preneha biti človek.

Februarja 1913 so v lizbonski kaznilnici odstranili kapuce. Fotografski objektiv je ohranil vidni trenutek spremembe. Najtežjega vprašanja ni mogel razrešiti: ali je država poleg odprave enega simbola znala spremeniti tudi odnos do ljudi, ki jih je držala za zidovi?

Resnična mera pravičnosti se ne kaže samo v tem, kako odločno kaznujemo, temveč tudi v mejah, ki jih pri kaznovanju nikoli ne prestopimo.

Dokumentarni viri in arhivske povezave

Povezave vodijo do dokumentov, arhivskih zapisov ali fotografij na spletnih straneh njihovih izvornih ustanov.

Viri in nadaljnje branje

  1. José Luís Neto, Uma imagem, um negativo, todos os rostos, interpretacija Benolielovega negativa in navedba 5. februarja: vir Vir
  2. José Luís Neto, Do isolamento celular, zgodovinsko ozadje filadelfijskega sistema: vir Vir
  3. Portugalska uprava za izvrševanje kazenskih sankcij, Estabelecimento Prisional de Lisboa, uradna zgodovina ustanove (1867, 1885 in arhitektura): vir ; dopolnilno tudi mestno poročilo (2008): vir Vir 1 Vir 2
  4. Regulamento provisório da cadeia geral penitenciária do districto da relação de Lisboa (20. 11. 1884), člen 159, objavljen v Diário do Governo št. 273 (29. 11. 1884), str. 498; prepis pri J. L. Neto: vir Vir
  5. Heritage of Hope: The Abolitionist Legacy in Europe, katalog Arhiva Torre do Tombo in partnerjev, tiskana str. 33 (izolacija, tuberkuloza, duševno zdravje, Rilhafoles): vir Vir
  6. Portugalsko ministrstvo za pravosodje, 200 anos do Ministério da Justiça, str. 46: vir Vir
  7. Maria José Moutinho Santos, A prisão – um lugar dos «outros», Cultura, Espaço & Memória, 6 (2015), tiskana str. 164, v PDF stran 166 (štetje od 1), opis 6. 2. 1913 in 556 prisotnih; vir Vir
  8. Direção-Geral de Reinserção e Serviços Prisionais, Sombras e Luzes, št. 3–4 (2020), prispevek A propósito de uma carruagem celular do século XIX, tiskana str. 173, opombi 27–28; povzema O Século in Diário de Notícias z dne 7. 2. 1913 ter besedo »ontem«: vir Vir
  9. Miguel Novais Jasmins Rodrigues, A Fotografia e a Duração no Trabalho de José Luís Neto, Estúdio 8/19 (2017), str. 134–135, negative 22474 in 22475. Repozitorij: vir ; odprtodostopen prepis študije v zborniku O VIII Congresso CSO 2017, str. 660–661: vir Vir 1 Vir 2
  10. Ilustração Portuguesa, 2. serija, št. 365, 17. 2. 1913, A Abolição do Capuz dos Penitenciários, arhivska signatura 09506.013 (Fundação Mário Soares e Maria Barroso): vir Vir
  11. O Correio, 15. 2. 1913, Carta de Lisboa, monarhistični komentar: vir Vir
  12. J. J. Semedo Moreira, Do isolamento celular, pri projektu Joséja Luísa Neta; povzetki poročil O Século in Diário de Notícias z dne 7. 2. 1913: vir Vir