Legenda stoletij — Victor Hugo: človeštvo iz teme proti svetlobi

Knjiga, ki je nastajala skoraj četrt stoletja

Legenda stoletij ni izšla kot ena dokončana knjiga. Bibliothèque nationale de France jo vodi kot delo, ki se razteza od 1859 do 1883: prva serija je izšla leta 1859, nova serija leta 1877 in zadnja serija leta 1883. [1]

To je pomembno, ker pomeni, da Hugo ni preprosto sedel in enkrat za vselej uredil svoje vizije človeške zgodovine. Delo je raslo z njim. Med prvo in zadnjo serijo so se spremenili Francija, Evropa in sam avtor. Hugo je doživel dolgo izgnanstvo, padec Drugega cesarstva, francosko-prusko vojno, pariško komuno, vrnitev v Francijo in starost, v kateri je že veljal za eno osrednjih literarnih osebnosti stoletja.

BnF prvo serijo opisuje kot »Histoire — les petites épopées«, zgodovino v malih epih. Toda že izraz »male epopeje« pove, da ne gre za skromnost obsega. Gre za način gradnje: namesto ene neprekinjene zgodbe dobimo vrsto intenzivnih prizorov, od katerih naj bi vsak za trenutek ujel obraz določenega časa. [1][4]

Hugo je v predgovoru celo opozoril, da je prva serija hkrati samostojna celota in začetek širšega projekta. Knjigo primerja z začetkom večje stavbe oziroma z drevesom, ki je samo zase celota, vendar hkrati napoveduje gozd. [2]

Zato je delo bolje razumeti kot vse življenje razširjan zemljevid človeške izkušnje kot pa kot zaprto kronologijo.

Hauteville House: zgodovina, napisana iz izgnanstva

Ko je leta 1859 izšla prva serija, je Hugo živel na Guernseyju. Po državnem udaru Louisa-Napoléona Bonaparta leta 1851 je zapustil Francijo, nato bival v Belgiji in na Jerseyju ter se leta 1856 naselil v Hauteville House, kjer je ostal do leta 1870. Uradni muzej Victorja Hugoja med velikimi deli, ki so nastajala tam, izrecno navaja tudi Legenda stoletij. [3]

Ta kontekst je pomemben, vendar bi bilo preozko delo brati samo kot politični napad na Napoleona III. Hugo je bil politični izgnanec, a njegov pogled v Legendi stoletij sega veliko dlje od neposredne francoske politike. Zanima ga, kaj oblast naredi človeku, kako nastajajo tiranije, kako deluje vest, kako se nasilje prenaša skozi generacije, kaj lahko pomenita znanost in tehnika ter ali zgodovina sploh vsebuje smer.

Odmaknjenost otoka je imela pri tem simbolno težo. Hugo je gledal proti Franciji in hkrati navzven, proti morju, zgodovini in prihodnosti. Hauteville House je bila njegova hiša, delavnica in opazovalnica. V njej je prvo serijo Legende pisal človek, ki je bil fizično zunaj svoje države, a je želel pesniško zajeti človeštvo kot celoto. [3]

To ne pomeni, da izgnanstvo razloži vse. Pomeni pa, da projekt ni nastajal iz udobnega središča francoske politične moči, temveč iz položaja političnega izgnanca, ki je nasprotoval režimu Napoleona III. in od daleč premišljeval, kaj v zgodovini ostane po cesarjih, režimih in vojnah.

Človeštvo kot en velik kolektivni človek

Najjasnejši ključ za branje knjige je Hugo podal sam v predgovoru iz leta 1859.

Njegova ambicija je bila predstaviti človeštvo v nekakšnem cikličnem delu in ga pokazati skozi zgodovino, bajko, filozofijo, religijo in znanost. Vse te plasti naj bi se združevale v velikem gibanju vzpona proti svetlobi. Človeštvo opisuje kot eno in hkrati mnogotero figuro — mračno in sijočo, usodno in sveto. [2]

Še pomembnejša je njegova ideja, da je človeški rod mogoče misliti kot velikega kolektivnega posameznika, ki iz epohe v epoho opravlja dejanja na zemlji. Posamezna stoletja so spremembe njegovega obraza. Pesmi so odtisi tega obraza v različnih trenutkih. [2]

To je zelo hugojevska zamisel. Namesto milijard ločenih življenj si predstavlja enega ogromnega človeka, ki se rojeva, greši, trpi, gradi, uničuje, odkriva, veruje, dvomi in se počasi spreminja.

Povezava med pesmimi je po njegovih besedah Napredek. Toda napredek pri njem ni samo več strojev, daljše življenje ali bogatejša mesta. Gre za moralni, politični, duhovni in intelektualni horizont. V istem predgovoru govori o človeku, ki se dviga iz teme proti idealu, ter o počasnem razcvetu svobode. [2]

Prav tu nastane osnovna napetost knjige: Hugo vidi smer, vendar v prizorih vidi tudi vse tisto, kar tej smeri nasprotuje.

Zakaj »legenda« in ne kronika: Hugojev poetični zgodovinski pogled

Prva serija se začne pri Evi in Jezusu, nadaljuje skozi Rim, srednji vek, islam, viteške zgodbe, renesanso, inkvizicijo in sodobnost, nato pa seže celo v zamišljeno dvajseto stoletje. [4]

To ni ureditev zgodovinarja, ki bi hotel enakomerno pokriti vsa obdobja. Hugo preskakuje. Nekaj stoletij skoraj izgine, nekateri dogodki dobijo desetine strani, drugi samo trenutek. Svetopisemski prizor lahko stoji ob zgodovinski osebnosti, legenda ob kroniki in prihodnost ob preteklosti.

Hugo tega ne skriva. V predgovoru razlikuje med zgodovinskim in legendarnim obrazom človeštva ter trdi, da legenda nosi svojo vrsto resnice. Sklicuje se na razliko med Herodotom in Homerjem ter svoje pesmi opisuje kot nekakšno zgodovinsko resničnost, zgoščeno ali pesniško razbrano iz sledi preteklosti. [2]

Hugo svojo »zgodovino« zavestno gradi kot poetično in legendarno zgodovino človeštva, ne kot kroniko dogodkov.

Toda prav v tem je namen projekta. Hugo ne želi samo povedati, kaj se je zgodilo. Želi izbrati prizor, ki nosi pomen večjega obdobja.

Zato je njegova zgodovina pogosto bližje freski kot arhivu.

Kajn in oko, pred katerim ni mogoče zgraditi zidu

Ena najmočnejših pesmi prve serije je La Conscience — Vest. Hugo vzame svetopisemsko zgodbo Kajna po umoru Abela in jo spremeni v skoraj filmsko zasledovanje. [5]

Kajn beži. Za njim je oko, ki ga opazuje. Poskuša se oddaljiti, nato skriti. Njegova družina postavlja vedno močnejše ovire: najprej šotor, potem bronast zid, utrjeno mesto, stolpe in nazadnje podzemno skrivališče. Tehnika napreduje. Zaščita postaja masivnejša. Mesto postaja skoraj nadčloveško.

Oko pa ostane. Na koncu je z njim celo v grobu. [5]

Pesem je mogoče brati religiozno, kot božji pogled, moralno kot krivdo, psihološko kot vest ali metafizično kot nezmožnost pobega pred dejanjem, ki je človeka opredelilo. Ni treba izbrati samo ene razlage.

Za celotno Legendo stoletij pa je pomembna še druga plast. Kajnova družina razvije arhitekturo, kovinarstvo, obzidje in mesto. Civilizacijska sposobnost raste. Toda tehnična rast ne reši moralnega problema.

Hugo tako že na začetku postavi opozorilo, ki ga bo pozneje ponovil pri industriji in tehnologiji: moč ni isto kot napredek.

Človek lahko zgradi večji zid in še vedno ostane enak človek za zidom.

Stoletja kraljev, vojn in veličine, ki nosi senco

Legenda stoletij je polna kraljev, bojevnikov, cesarjev, vitezov, vojsk in nasilnih oblasti. Hugo ima rad velik prizor: grad, bitko, kronanje, temen prestol, obzidje, množico in nenadno dejanje poguma.

Toda veličina v njegovem svetu ni avtomatično dobra. Oblast je pogosto obdana z nasiljem, bogastvo s trpljenjem, vojaška slava pa z mrtvimi telesi, ki ostanejo po njej.

Prav zato naslov »človeštvo iz teme proti svetlobi« ne pomeni, da so prejšnja stoletja preprosto tema, sedanjost pa že svetloba. Hugo v vsaki dobi išče obe možnosti. V barbarskem času se lahko pojavi pravičnost, v civiliziranem času pa okrutnost. Njegovi tirani niso zanimivi samo zato, ker so zli, temveč ker pokažejo, kako sistem oblasti človeku omogoči, da svojo voljo razširi na življenja drugih.

Tudi junaštvo zato postopoma spreminja obliko. Tradicionalni ep slavi osvajalca. Hugo vse pogosteje vpraša, ali ni večja moč v tem, da človek svojo moč zadrži.

S tem se ep začne premikati od kraljev proti ljudem, ki zgodovine običajno ne pišejo.

Ko usmiljenje postane epsko dejanje

V kratki pesmi Après la bataille Hugo pripoveduje o svojem očetu na bojišču. Med mrtvimi opazi ranjenega španskega vojaka, ki prosi za pijačo. Oče naroči huzarju, naj mu da piti. Ranjenec v trenutku, ko se mu približajo, zgrabi pištolo in strelja proti človeku, ki mu je želel pomagati. Krogla zgreši. Hugojev oče kljub temu ukaže, naj ranjencu dajo piti. [6]

Pesem je zelo kratka, vendar njen moralni obrat pove veliko. Junak ni junak zato, ker je premagal sovražnika, ampak zato, ker po poskusu umora ne prekliče usmiljenja.

Še bolj vsakdanji svet odpre Les Pauvres Gens. Revna ribiška družina že sama težko preživlja svoje otroke. Ko mati odkrije, da je revna soseda umrla in za seboj pustila dva majhna otroka, se začne vprašanje, ali si lahko družina, ki nima skoraj nič, naloži še dve življenji. [6]

Hugo iz tega ne naredi razprave o ekonomskih sistemih. Naredi prizor človeške solidarnosti. Prav v revščini, kjer bi bilo mogoče pričakovati zapiranje vase, se pojavi pripravljenost deliti še tisto malo, kar je ostalo.

To je pomemben premik v razumevanju epa. Veliko dejanje ni več nujno osvojitev mesta. Lahko je kozarec vode. Lahko je sprejetje dveh otrok v revno hišo.

V tem smislu se Hugojeva ideja napredka ne meri samo v stoletjih. Meri se tudi v posamezni odločitvi človeka, ki ima možnost biti krut in izbere drugače.

Mit in narava razširita človeško merilo

Hugojeva zgodovina ni samo zgodovina ljudi v ozkem smislu. V predgovoru izrecno pravi, da človeka ne ločuje od njegovega zemeljskega okolja. V delo vstopajo živali, pokrajine, morje, nebo, pošasti, bogovi in mitološka bitja. [2]

To je posebej vidno v dolgih mitoloških pesmih, kot je Le Satyre. [7] Hugo ne uporablja antike kot muzejske dekoracije. Mit mu omogoča govoriti o stvareh, ki so večje od posameznega zgodovinskega dogodka: o naravi, telesu, svobodi, oblasti bogov, življenjski sili in človekovem mestu v svetu.

Prav zato izraz »legenda« v naslovu ni naključen. Legenda lahko vzame zgodovinski ali kulturni spomin in ga poveča, dokler ne postane simbol. V takem prostoru ni pomembno samo, kdo je nekoč vladal, ampak kaj oblast pomeni; ne samo, katera bitka je bila dobljena, ampak kaj je vojna; ne samo, kateri stroj je obstajal, ampak kakšen svet ta stroj predstavlja.

Hugo s tem razširi merilo od posamezne države proti civilizaciji in od civilizacije proti kozmosu. Ko pride do prihodnosti, zato ni presenetljivo, da zanjo ne izbere parlamenta ali ministrstva, ampak morje in nebo.

*Pleine mer* in *Plein ciel*: isti človek, dve prihodnosti tehnike

V prvi seriji iz leta 1859 je Hugo pod naslovom Dvajseto stoletje postavil dve pesmi: Pleine mer in Plein ciel. [4]

V Pleine mer na oceanu razpada velikansko železno plovilo, imenovano Léviathan. Hugo ga poveže s starim svetom — svetom vojne, meja, sovraštva, suženjstva, nevednosti in razdeljenega človeštva. Veličasten stroj, ki je nekoč dokazoval človeško tehnično moč, postane razbitina. [8]

Pomembno je, da problem ni stroj kot tak. Hugo ne pravi, da je železo zlo ali da je tehnični napredek napačen. Léviathan je temen zato, ker je vpet v svet vojne in dominacije.

Odgovor pride v Plein ciel. Tam si Hugo zamišlja zračno plovilo, ki preseže meje, razdalje in težo. Ta stroj ni poimenovan po pošasti, ampak po osvoboditvi. Letenje postane simbol povezanega človeštva in možnosti, da se ljudje dvignejo nad stare ločnice. [8]

Hugojev tehnološki optimizem je v Plein ciel izrazito močan: zračno plovilo poimenuje Délivrance in ga poveže s prihodnostjo, mirom, bratstvom in svobodo. Toda prav primerjava z vojnim Léviathanom iz Pleine mer pokaže, da v tem paru pesmi tehnična moč sama še ni merilo moralnega napredka; pomen dobi glede na svet, ki mu služi. [8]

Ista človeška ustvarjalnost lahko zgradi vojno ladjo ali sredstvo povezovanja. Napredek zato ni samo vprašanje, kaj človek zna narediti, ampak čemu to sposobnost podredi.

Zid stoletij: ko zgodovina preneha biti ravna črta

Ko je leta 1877 izšla nova serija, jo je Hugo odprl z dolgo pesmijo La Vision d’où est sorti ce livre — Vizija, iz katere je nastala ta knjiga. [9]

Podoba je drugačna od urejene poti proti svetlobi. Pesnik vidi zid stoletij: ogromno, skoraj živo strukturo, v kateri se prepletajo kralji, bogovi, vojne, obrazi, množice, kri, kamen in razpadanje. Zgodovina ni knjižna polica. Je ruševina in palača hkrati, množica, ki je okamenela, in stavba, ki se podira. [9]

Ta vizija je pomembna, ker preprečuje preveč preprostega branja Hugojevega napredka.

Če bi bila zgodovina v njegovem delu samo gladka vzpenjajoča se črta, takšna podoba ne bi bila potrebna. Zid stoletij je prekinjen, poln lukenj in ruševin. V njem so dosežki in katastrofe zloženi drug na drugega. Prihodnost se rojeva iz ostankov preteklosti, ne na čistem prostoru.

Tudi zgodovinski položaj nove serije je drugačen. Med prvo in drugo objavo so se zgodili francosko-pruska vojna 1870–1871, padec Drugega cesarstva, obleganje Pariza in pariška komuna. Raziskave nove serije zato upravičeno opozarjajo, da Hugojeva ideja napredka v delu sobiva z veliko bolj razdrobljeno, ruševinsko in konfliktno podobo zgodovine. [9][10]

Zato je svetloba pri njem bolj horizont kot opis trenutnega stanja.

Napredek kot smer, ne kot jamstvo

Hugo besedo Napredek v predgovoru uporabi brez zadrege. To je po njegovih besedah nit, ki povezuje sicer zelo različne pesmi. [2]

Toda če beremo samo to izjavo in ne pesmi, dobimo napačnega Huga.

Njegova stoletja se ne izboljšujejo enakomerno. Nasilje se vrača. Tiranija se vrača. Fanatizem se vrača. Žrtve se menjajo, mehanizem pa je lahko podoben. Človeštvo napreduje in hkrati nosi v sebi možnost ponavljanja.

Literarne študije zato opozarjajo na diskontinuiteto, prelome in odloženi oziroma težko vidni napredek, ne na preprosto ravno vzpenjajočo se črto. Ideja napredka ostane, toda njena pot je lomljena. [10]

To pojasni tudi, zakaj so pri Hugu tako pomembni posamezni moralni trenutki. Če bi bil napredek avtomatičen zakon zgodovine, dejanje usmiljenja ne bi bilo posebej pomembno. Človeštvo bi tako ali tako prišlo do cilja.

Pri Hugu ni tako. Svetloba zahteva človeka, ki jo izbere.

Tehnična moč lahko v Hugojevih podobah služi vojni ali osvoboditvi. Oblast se lahko spremeni v tiranijo. Civilizacija lahko zgradi mesto in v njem še vedno skriva Kajna. Zato zanj materialna ali tehnična rast sama še ni isto kot moralni napredek. [5][8]

Zato njegov optimizem ni prepričanje, da se bo vse samo uredilo. Je vera, da obstaja smer, ki jo je mogoče prepoznati — proti več svobode, vesti, razuma, sočutja in povezanosti — vendar jo je mogoče tudi izdati.

Zaključek: mozaik človeka med temo in idealom

Legenda stoletij je prevelika in preveč raznolika, da bi jo lahko skrčili na en stavek. Ni učbenik zgodovine. Ni zgolj zbirka legend. Ni preprost politični manifest. In ni naivna pesem o tem, da je prihodnost avtomatično boljša od preteklosti.

Hugo je hotel narediti nekaj nenavadnega: pogledati na človeštvo tako, kot bi pogledali na eno ogromno osebo, katere življenje traja tisočletja. Ta oseba ima otroštvo, zločine, sanje, strahove, izume, krivdo, bogove, tirane, reveže in upanje. Kajn gradi zidove, vendar ne pobegne vesti. Vojak poskuša ubiti človeka, ki mu daje vodo, toda voda mu je vseeno dana. Revna družina sprejme še revnejše otroke. Velikanski vojni stroj postane razbitina. Drugi stroj se v pesnikovi prihodnosti dvigne v nebo kot podoba osvoboditve. In zid stoletij ostaja poln ruševin, iz katerih mora prihodnost vedno znova iskati pot.

Hugo je v predgovoru svojo ambicijo povzel z vzponom človeka iz teme proti idealu in s počasnim razcvetom svobode. [2] To je najčistejša os celotnega projekta, vendar šele pesmi pokažejo, kaj ta os pomeni. Tema ni samo preteklost. Svetloba ni samo prihodnost. Obe možnosti sta prisotni v človeku. Zato Hugojeva Legenda stoletij ni toliko pripoved o tem, kam zgodovina nujno gre, kot vprašanje, kaj mora človek postati, da bi sploh lahko šel proti svetlobi.

Izbrana primarna besedila: francosko in slovensko

Za neposredno branje besedil, na katerih stoji osrednja razlaga članka, je pripravljen ločen dodatek: Victor Hugo — Legenda stoletij: izbrana primarna besedila v francoščini + slovenski prevod. Vsebuje celotni pesmi La Conscience in Après la bataille ter celotne izbrane programske odstavke iz predgovora o vzponu proti svetlobi, Napredku in človeku, ki se iz teme dviga k idealu. Daljših delov, kot sta Pleine mer in Plein ciel, dodatek ne reproducira v celoti, ker članek obravnava le njihove izbrane motive. [2][5][6]