Kako nastane sovražnik?

Vojna potrebuje zgodbo

Harold Lasswell je že po prvi svetovni vojni analiziral propagando kot enega ključnih instrumentov moderne vojne. Država mora hkrati razložiti: zakaj se vojna vodi, zakaj je sovražnik nevaren, zakaj so žrtve potrebne, zakaj je lastna stran moralno upravičena ter zakaj je nasprotovanje vojni lahko predstavljeno kot nevarno. To ne pomeni, da je vsak tak argument napačen. Pomeni, da v času vojne informacija in mobilizacija postaneta neločljivo povezani.

Demokracije uporabljajo propagando prav tako – vendar v drugačnem institucionalnem okolju. Propagando pogosto povezujemo samo s totalitarnimi režimi. Zgodovina kaže drugače. Po vstopu Združenih držav v prvo svetovno vojno je predsednik Woodrow Wilson aprila 1917 ustanovil Odbor za javno obveščanje (CPI) pod vodstvom Georgea Creela.[1] Ameriški Nacionalni arhiv danes uradno navaja, da je CPI: objavljal vladne novice, vzdrževal moralo, upravljal prostovoljno cenzuro tiska ter izvajal aktivnosti doma in v tujini[1]. Urad zgodovinarja ameriškega zunanjega ministrstva opisuje, da so predstavniki CPI po svetu: odpirali čitalnice, distribuirali prevode Wilsonovih govorov, sodelovali z lokalnimi novinarji ter prikazovali filme o ameriški pripravljenosti za vojno[2]. To je pomembno. Propaganda ni nujno samo: »država ljudem pove laž.« Lahko je organizirano upravljanje informacij, morale in interpretacije vojne.

Cenzura in obveščanje lahko delujeta skupaj. Dokumenti ob ustanavljanju CPI so posebej zanimivi. Ameriški državni sekretar, vojni sekretar in sekretar mornarice so Wilsonu priporočili sistem, v katerem bi se povezala: cenzura informacij, ki bi lahko koristile sovražniku ter aktivno obveščanje javnosti[3]. To ima legitimno vojaško logiko. Država med vojno ne more javno objaviti: gibanja svojih enot, načrtovanih operacij ter vseh obveščevalnih podatkov. Toda s tem nastane strukturni problem: ista institucija lahko hkrati določa, kaj javnost ne sme izvedeti, in oblikuje sporočila, ki jih javnost dobi. To samo po sebi ne dokazuje zavajanja. Ustvari pa večjo potrebo po poznejšem neodvisnem preverjanju.

»Mi« in »oni«. Vojna komunikacija pogosto zmanjša kompleksnost. Na eni strani: naši vojaki naše družine naši civilisti naša svoboda Na drugi: sovražnik. Ta asimetrija ima posledice. Naši mrtvi imajo imena, fotografije, zgodbe in družine. Sovražnikovi mrtvi so lahko skrčeni na številke, »tarče«, »elemente«, »sile« ali »kolateralno škodo«. To ni samo semantika. Jezik vpliva na to, koliko psihološke distance občutimo do posledic vojne.

Olešpan jezik

Eksperimentalna političnopsihološka raziskava Stephena Utycha je preučevala dva tipa jezika pri zunanji politiki: sanitiziran jezik, ki zakrije človeške posledice konflikta ter dehumanizirajoč jezik, ki ciljno skupino razvrednoti[4]. V njegovih eksperimentih je sanitiziran jezik zmanjšal čustveno reakcijo na civilne žrtve in povečal podporo vojaškemu posredovanju. Dehumanizirajoči jezik je prav tako povečal podporo intervenciji in večjo sprejemljivost smrti označenih nasprotnikov.[4] To ni dokaz, da en izraz avtomatično povzroči vojno. Kaže pa: jezik lahko spremeni moralno težo istega dogodka.

Dehumanizacija: močan, vendar ne preprost koncept. Dehumanizacija je eden najpogosteje uporabljenih pojmov pri razlagi množičnega nasilja. Sovražnika se lahko opisuje kot podgane, zajedavce, bolezen, umazanijo, roj ali virus. Tak jezik lahko skupino izloči iz običajnega moralnega kroga. Toda sodobna akademska razprava opozarja, da koncept ni tako preprost. Storilci žrtev pogosto ne opisujejo samo kot nečloveške. Lahko jih opisujejo tudi kot izrazito človeške moralne sovražnike: izdajalce, kriminalce, morilce ter zarotnike[5]. Zato je bolje govoriti o širšem procesu: moralne izključitve in zmanjšanja vrednosti življenja druge skupine.

Nacistična propaganda: skrajni zgodovinski primer. Nacistična Nemčija je ekstremni primer sistematične državne propagande. Po prevzemu oblasti leta 1933 je režim ustanovil Reichovo ministrstvo za ljudsko prosvetljevanje in propagando pod Josephom Goebbelsom.[6] Propaganda je definirala »nacionalno skupnost«, določala, kdo vanjo ne sodi, Jude predstavljala kot notranjega in zunanjega sovražnika ter uporabljala tisk, radio, film, plakate in izobraževanje ter ustvarjala ozračje, v katerem je diskriminacija in pozneje nasilje postajalo sprejemljivejše[6].

USHMM posebej poudarja, da propaganda ni samo širila sovraštva. Pomagala je ustvariti pasivno sprejemanje ukrepov, ki so postajali vedno radikalnejši.[6] Sovražnik kot zarotnik. Posebej pomembna značilnost nacistične propagande je bila predstavitev Judov kot skritega koordinatorja različnih sovražnikov Nemčije. Na propagandnih podobah se je Jud pojavljal: za ZDA, za Veliko Britanijo, za Sovjetsko zvezo, za kapitalizmom ter za komunizmom. Medsebojno protislovne politične sile so bile tako vključene v eno samo veliko zaroto.[7] To je primer mehanizma, ki sva ga obravnavala v članku Ko dvom postane identiteta: različne in celo protislovne informacije lahko poveže ena temeljna razlaga o skritem sovražniku.

Propaganda pred nasiljem

USHMM dokumentira, da so intenzivne propagandne kampanje pogosto predhodile novim represivnim ukrepom. Pred Nürnberškimi rasnimi zakoni in pred nadaljnjo eskalacijo antisemitskih ukrepov so propagandne kampanje pomagale definirati Jude kot nevarnost ter povečati toleranco do izključevanja in nasilja.[6] To ne pomeni, da propaganda sama povzroči genocid. Za množično nasilje so potrebni: politične institucije, represivni aparat, ideologija, organizacija, priložnost, vojna ter številni drugi dejavniki. Propaganda pa lahko spremeni moralni teren, na katerem ljudje interpretirajo poznejše ukrepe.

Zgodbe o grozodejstvih: najtežji primer za preverjanje dejstev. Skoraj vsaka vojna vsebuje poročila o: umorjenih civilistih, posilstvih, mučenju, pobojih otrok, napadih na bolnišnice ter oskrunjenju trupel. Takšne zgodbe imajo izjemno mobilizacijsko moč. V literaturi se zanje uporablja izraz zgodbe o grozodejstvih oziroma, kadar so sistematično vključene v mobilizacijo, propaganda o grozodejstvih.[8] Toda izraz lahko zavede.

»Propaganda o grozodejstvih« ne pomeni avtomatično, da je grozodejstvo izmišljeno. Prva svetovna vojna: resnična grozodejstva in propagandna amplifikacija. Dolgo je obstajal poenostavljen pogled, da so bile zgodbe o nemških grozodejstvih v Belgiji predvsem izmišljena vojna propaganda. Sodobnejše zgodovinopisje je sliko bistveno zapletlo. Raziskave kažejo, da so nemške enote med invazijo na Belgijo in Francijo leta 1914 dejansko izvajale resno nasilje nad civilisti. Ti dogodki so nato postali material zavezniške propagande.[9] Hkrati je bilo: pretiravanja, govoric, izmišljanja ter moralnega poenostavljanja[9]. To je izredno pomemben primer. Lahko je hkrati res: grozodejstvo se je zgodilo in predstavitev grozodejstva je bila uporabljena za propagandno mobilizacijo. Eno ne izključuje drugega.

Zakaj so zgodbe o grozodejstvih tako učinkovite? Francis Wilcox je že leta 1940 analiziral uporabo zgodb o grozodejstvih v vojni.[8] Njihova komunikacijska moč je jasna. Če sovražnik: ubija otroke, napada civiliste ter muči ujetnike vojna ni več samo spor interesov. Postane: moralna dolžnost. Tak okvir zmanjša prostor za vprašanje: »Ali obstaja druga možnost?« ker se konflikt prevede v dobro proti zlu.

Problem lažne zgodbe o grozodejstvu

Če je zgodba o grozodejstvu neresnična, lahko neposredno vpliva na podporo konfliktu. Toda celo pri napačni zgodbi popravek pogosto pride: pozneje, z manjšo medijsko pozornostjo ter potem ko je politični učinek že nastal. To je povezano z učinkom vztrajnega vpliva, ki sva ga obravnavala v prejšnjem članku. Prva emocionalno močna razlaga lahko še naprej oblikuje mentalni model dogodka, tudi ko je posamezen element pozneje popravljen. Zato je pri vojnih trditvah o grozodejstvih posebej pomemben standard: hitrost objave ne sme nadomestiti stopnje gotovosti.

Toda tudi lažne zgodbe iz preteklosti niso razlog za avtomatično zanikanje novih grozodejstev. Tu se pojavi obratna nevarnost. Če človek odkrije, da je bila neka zgodovinska zgodba o grozodejstvu pretirana ali napačna, lahko razvije pravilo: »Vojna grozodejstva so vedno propaganda.« To je prav tako nevarno. Resnična množična grozodejstva so pogosto dobro dokumentirana. Zato pravilni standard ni: verjemi vsaki zgodbi, Prav tako ne velja pravilo »zavrni vsako zgodbo«. Bistvo je: preveri konkretni dokaz.

Učinek zbiranja okoli zastave. Ko država doživi napad, veliko zunanjo krizo ali vojaško konfrontacijo, se lahko začasno poveča podpora vodstvu, vladi in nacionalnim institucijam. Politična znanost ta pojav imenuje učinek zbiranja okoli zastave.[10] Klasični model Johna Muellerja je poudarjal, da so takšni dogodki običajno: mednarodni, dramatični, jasno vidni ter neposredno povezani z državo in njenim vodstvom[10]. Novejše raziskave kažejo, da velikost in trajanje učinka močno variirata. To ni avtomatični psihološki zakon.

Zakaj se prostor za nestrinjanje med krizo lahko zmanjša? Med zunanjo krizo se lahko politična kritika interpretira drugače kot v miru. Isto vprašanje: »Ali je strategija dobra?« Lahko v običajnem času pomeni politično razpravo. Med vojno pa se lahko predstavi kot pomanjkanje patriotizma, spodkopavanje morale ter pomoč sovražniku. Včasih je varovanje operativnih informacij legitimna nuja. Toda meja med

Lastna stran ima »napake«, sovražnik ima »naravo«

Ena pogosta asimetrija vojnega pripovedovanja je: Ko zločin stori naš pripadnik. Posameznik je odpovedal, pravila so bila kršena, sistem tega ne dovoljuje ter šlo je za izjemo.

Ko zločin stori sovražnik. To kaže, kdo oni so, njihova kultura je takšna, njihova vojska je takšna ter njihovo vodstvo je takšno. Sodobna literatura o opravičevanju vojnih zločinov analizira različne narative, s katerimi se moralna odgovornost zmanjšuje ali prenaša.[11] Pomemben test zato je: Ali isti standard uporabljamo za zločin zaveznika in zločin nasprotnika?

Civilna žrtev ni drugače mrtva glede na zastavo. To se sliši banalno. Toda informacijsko ni. Javnost praviloma dobi precej več: imen, fotografij ter osebnih zgodb za civilne žrtve svoje strani ali bližnjih zaveznikov. Sovražnikove civilne žrtve so lahko prikazane predvsem statistično. Ta asimetrija identifikacije vpliva na moralno intuicijo. En človek z imenom je psihološko drugačen od »47 civilnih žrtev.« Vojna proizvaja informacijsko negotovost. Carl von Clausewitz je že v 19. stoletju opozarjal, da je velik del informacij v vojni: protisloven, napačen ter dvomljiv. Sodobno vojskovanje ni odpravilo tega problema. Dodalo je satelitske slike, telefone, družbena omrežja, odprtokodne obveščevalne metode (OSINT), drone, tehnologije globokih ponaredkov in propagandne mreže. Imamo več podatkov. Ni nujno, da imamo takoj več gotovosti.

Prve informacije so pogosto najslabše – in najvplivnejše. Po eksploziji, napadu ali množični smrti običajno najprej ne vemo: kdo je napadel, s kakšnim orožjem, od kod, koliko je mrtvih ter kaj je bil cilj. Toda ravno prve ure so komunikacijsko najbolj pomembne. Takrat nastane: prvi okvir.

Če kasnejša preiskava spremeni atribucijo, je popravek pogosto manj dramatičen kot začetni dogodek. To je razlog, zakaj mora THY-REALITY pri aktualnih vojnih dogodkih uporabljati kategorijo: Predhodno / pripis odgovornosti še ni ugotovljen Kadar dokaz še ni dovolj močan.

Atribucija je ločena od dogodka

To je bistveno pravilo. Lahko zelo dobro vemo: eksplozija se je zgodila. Toda slabše vemo: kdo jo je povzročil. Zato ločimo: Gotovost dogodka. Ali se je dogodek zgodil?

Gotovost pripisa odgovornosti. Kdo ga je povzročil? Gotovost namena. Ali je bil rezultat nameren? Gotovost ukaza. Kdo ga je odredil? V javni razpravi se te štiri ravni pogosto zlijejo v eno.

Fotografija mrtvega otroka dokazuje tragedijo – ne nujno atribucije. To je težko, vendar pomembno pravilo. Fotografija lahko močno podpira: civilist je umrl. Ne pove sama po sebi: kdo je izstrelil orožje. Niti: ali je bila civilna žrtev namerna. Za to potrebujemo druge dokaze. Čustvena moč slike ne sme povečati dokazne vrednosti trditve, ki je slika sama ne more pokazati.

Irak 2002–2003: komunikacija, obveščevalni neuspeh in politični spor o predstavitvi grožnje. Primer ameriških predvojnih ocen o iraškem orožju za množično uničevanje je uporaben zato, ker imamo poznejše obsežne uradne preiskave. Senatni odbor za obveščevalne zadeve je leta 2004 soglasno ugotovil, da so ključne ocene obveščevalne skupnosti o iraških programih WMD v več primerih precenjevale razpoložljive podatke oziroma niso bile dovolj podprte z osnovnimi obveščevalnimi poročili.[12] Poročilo je kot pomemben problem navedlo tudi skupinsko mišljenje v obveščevalni skupnosti.[12] Hkrati je ta faza preiskave ugotovila, da ni našla dokazov, da bi politični predstavniki pritiskali na analitike, naj spremenijo ocene WMD.[12] Poznejša preiskava javnih izjav je dala ostrejši zaključek – in politično nasprotovanje temu zaključku. Leta 2008 je večina senatnega odbora za obveščevalne zadeve v poročilu druge faze ugotovila, da več predvojnih javnih izjav administracije ni bilo podprtih z razpoložljivimi obveščevalnimi podatki oziroma ni odražalo njihove negotovosti.[13] Med drugim je poročilo problematiziralo: nekatere trditve o odnosu Irak–al-Qaida, možnost prenosa WMD terorističnim skupinam ter stopnjo gotovosti glede kemičnih zmogljivosti[13]. Toda poročilo ni bilo soglasno. Takratni podpredsednik odbora senator Kit Bond je poročilo označil za politično in poudarjal sklep zgodnejšega soglasnega poročila: glavni problem je bila napačna obveščevalna analiza, ne dokazano politično narekovanje teh ocen.[14] To je dober primer, kako mora THY-REALITY predstaviti sporno politično zgodovino: ločimo, kaj je odbor ugotovil soglasno, kaj je ugotovila kasnejša večina in katere ugovore je zapisala manjšina.

»Vlada je lagala« je drugačna trditev kot »trditev je bila napačna«

To razlikovanje je zelo pomembno. Možni scenariji so različni: A. Informacija je pravilna. B. Informacija je napačna, govorec pa jo iskreno verjame.

C. Informacija je negotova, govorec pa jo predstavi kot gotovo. D. Govorec ve, da je informacija napačna, in jo namenoma predstavi kot resnično. Vsi štirje imajo različne dokazne zahteve. Za trditev: »lagal je« Moramo dokazovati tudi vedenje oziroma namero govorca, ne samo napačnost končne izjave. To pravilo mora enako veljati za politike, novinarje, vojaške predstavnike, alternativne medije in naše lastne članke.

Nevarnost moralne kompresije. Ko vojna postane: dobro proti zlu, lahko izginejo pomembne razlike: civilist in vojak, vodstvo in prebivalstvo, podpornik režima in prebivalec države ter kritik vojne in podpornik sovražnika. To je moralna kompresija. Celotna družba postane ena enota. Takrat je lažje sprejeti: kolektivno kaznovanje, sovraštvo do civilistov, rasizem ter ukrepe proti diaspori. Zato mora biti jezik o »sovražniku« izredno natančen.

Država ni narod, vlada ni prebivalstvo. To je eden najpreprostejših in najpogosteje kršenih principov. Če govorimo: »Rusija je naredila...« »Amerika hoče...« »Izrael meni...« »Iran želi...« Lahko poenostavimo zelo različne akterje: vlado, vojsko, opozicijo, civiliste, institucije ter posamezne uradnike. Včasih je takšna okrajšava praktična. Toda pri moralnem pripisu odgovornosti je lahko nevarna. Natančneje je: katera institucija, kateri voditelj, katera enota, kateri dokument?

Tudi obrambna stran uporablja propagando. Če je država dejansko napadena, iz tega ne sledi: njena komunikacija ni propaganda. Lahko hkrati velja: napad je resničen, obramba je legitimna, komunikacijski aparat izbere zgodbe, ki povečujejo moralo, svoje izgube zmanjšuje, sovražnikove poudarja ter nekatere informacije zamolči. Propaganda ni dokaz, da stran nima upravičenega razloga za boj. Je opis načina komunikacije in mobilizacije.

In tudi agresor lahko uporablja resnične pritožbe

Država, ki začne nezakonito ali agresivno vojno, lahko kot propagandni material uporabi: resnično diskriminacijo, resničen zgodovinski spor, dejanski incident ter resnično kršitev nasprotne strani. To ne pomeni, da so dejstva izmišljena. Pomeni, da resnično dejstvo samo po sebi ne dokazuje: legitimnosti celotne vojne. To je pomembna zaščita pred argumentom: »Ker je nasprotnik res naredil nekaj slabega, je vsak naš odziv upravičen.« Ustvarjanje soglasja ni vedno centralno. Kot pri prejšnjem članku o propagandi tudi vojna mobilizacija ni nujno dirigirana iz ene »komandne sobe«. Politiki, novinarji, aktivisti in občinstvo lahko drug drugega krepijo. V trenutku visoke grožnje se lahko zgodi: mediji želijo hitre informacije, uradni viri imajo največ dostopa, občinstvo želi jasnost, opozicija noče izgledati nelojalna ter platforme nagrajujejo čustveno vsebino. Rezultat je lahko homogen informacijski okvir, tudi brez enega centralnega načrtovalca.

Novinarstvo znotraj vojaških enot in problem dostopa. Vojni novinar je odvisen od dostopa. Če lahko na fronto pride samo: z vojaško enoto, pod določenimi varnostnimi pravili ter v določenem območju je njegov pogled neizogibno omejen. To ne pomeni, da je reporter propagandist. Pomeni, da moramo analizirati: strukturo dostopa do informacij. Kdo lahko vidi kaj, kdo določa varnostna pravila in kateri del vojne ostaja zunaj kadra?

Propaganda in cenzura nista vedno nasprotji. Vojna informacijska strategija ima pogosto dve strani: Negativna. Kaj ne sme ven? Pozitivna. Kaj želimo poudariti? CPI iz prve svetovne vojne je dober zgodovinski primer tega dvojnega sistema.[1][3] Sodobna demokracija potrebuje oba cilja: zaščito resničnih operativnih skrivnosti ter možnost javnega nadzora in kritike. Problem nastane, ko: »nacionalna varnost« postane dovolj široka kategorija, da prepreči preverjanje politične odločitve.

Kaj naredi dobro vojno poročanje?

Dober standard ni »nevtralnost« v smislu: obe strani imata vedno enako prav. Če ena stran stori dokumentiran zločin, to lahko jasno povemo. Dober standard je simetrična metoda. Za obe strani vprašamo: kakšen je dokaz, kdo ga je zbral, kakšna sta njegov izvor in sledljivost, kaj je potrjeno, kaj ni potrjeno, ali je dogodek ločen od pripisa odgovornosti ter ali je ta pripis ločen od namere. Metoda je simetrična. Dokazi niso nujno.

Lažna uravnoteženost ni rešitev. Če imamo: deset neodvisnih virov na eni strani ter anonimno objavo na drugi ni pošteno reči: »obe razlagi sta enako možni.« Nevtralnost ne pomeni matematičnega 50:50. Pomeni: stopnjo gotovosti prilagodimo kakovosti dokazov, ne politični simpatiji.

Kako preverjati trditev o vojnem grozodejstvu. Za THY-REALITY bi zaklenil poseben protokol. Kaj se trdi? Natančen dogodek. Kdaj in kje? Geolokacija in čas.

Kaj je primarni dokaz? Fotografija, video, satelitski posnetek, trupla, medicinska dokumentacija, priče. Kakšna sta izvor in sledljivost? Od kod je dokaz prišel?

Ali je material neodvisno geolociran in preverjen? Ali dogodek in atribucijo obravnavamo ločeno? Kaj kaže vrsta orožja ali smer napada? Samo, če je forenzično zanesljivo.

Ali obstajajo neodvisne priče? Kaj pravijo mednarodne ali forenzične preiskave? Njihovo metodo je prav tako treba oceniti. Ali obstaja konkurenčna razlaga, ki pojasni iste podatke?

Katera dejstva ostajajo nepojasnjena? Stopnja gotovosti. dogodek potrjen; gotovost pripisa visoka / srednja / nizka; namen ugotovljen / ni ugotovljen; ukazna odgovornost ugotovljena / ni ugotovljena.

Medijska napaka ne postane zarota samo zato, ker se ponovi. Med vojno lahko več medijev objavi isto napačno informacijo zato, ker uporabljajo isto tiskovno agencijo, isto uradno izjavo ter istega lokalnega vira. To je lahko: odpoved zaradi skupnega vira. Ni nujno: usklajeno zavajanje. Za trditev o koordinaciji potrebujemo dodatni dokaz. To pravilo je neposredno povezano s člankom Ko dvom postane identiteta.

Toda pozni popravek ne izbriše odgovornosti za slab standard

Nasprotno pa: »takrat še nismo vedeli« ni univerzalna obramba. Vprašati moramo: Je bila negotovost znana?; Je bila predstavljena?; Je bil naslov bolj gotov kot dokazi?; So bili nasprotni dokazi ignorirani?; ter Je medij trditev popravil z ustrezno vidnostjo? Napaka je človeška. Način ravnanja z napako pove veliko o instituciji.

Najbolj nevaren stavek v vojni informacij. Morda je: »Zdaj ni čas za vprašanja.« V prvih minutah napada res ni vedno čas za popolno filozofsko analizo. Ljudje potrebujejo: varnostna navodila, krizno upravljanje ter hitro odločanje. Toda če »zdaj« postane: teden, mesec ter leto se iz kriznega ukrepa lahko razvije trajna imuniteta pred kritiko. Zrela družba mora znati hkrati: ukrepati pod negotovostjo in pozneje preveriti, ali so bili razlogi za ukrep pravilni.

Zakaj mora biti popravek del zgodovine vojne. Ko se po vojni odprejo: arhivi, obveščevalni dokumenti, zapisniki ter sodni spisi se lahko slika konflikta spremeni. To ni nujno »prepisovanje zgodovine« v slabem smislu. To je normalna zgodovinska metoda. Problem nastane, če družba ne dopušča: retroaktivnega preverjanja svojih vojnih mitov.

THY-REALITY in vojna: kaj je najin cilj? Ne želiva izdelati: »prave propagande proti propagandi druge strani.« To bi uničilo celoten namen serije. Pri vsakem vojnem članku bi moral bralec videti: kaj je dokumentirano, kaj je trditev ene strani, kaj je trditev druge, kateri dokaz podpira vsako, kje je asimetrija dokazov ter kaj ostaja odprto. Če je dokaz na eni strani močnejši, to povemo. Če ni dovolj podatkov, povemo: ni mogoče zanesljivo zaključiti.

Zaključek: sovražnik je lahko resničen – slika sovražnika pa je vedno konstruirana

Nasprotna vojska lahko dejansko obstaja. Napad se lahko dejansko zgodi. Vojni zločin je lahko popolnoma resničen. Toda javna predstava »sovražnika« je vedno ustvarjena iz izbire dogodkov, besed, slik, zgodovinskih referenc ter moralnih okvirov. Zato moramo znati ločiti: realno grožnjo od komunikacijske arhitekture, skozi katero grožnjo razumemo. To je težko predvsem takrat, ko je grožnja resnična. Takrat je največja skušnjava reči: »Ker imamo prav glede osnovnega konflikta, nam ni treba preverjati podrobnosti.« Prav takrat jih moramo preverjati najbolj. Kajti demokratična družba ne izgubi sposobnosti presoje samo takrat, ko verjame sovražnikovi propagandi. Lahko jo izgubi tudi takrat, ko postane prepričana: da njena lastna stran propagande ne potrebuje.

Opomba o metodologiji. Članek ne uporablja izraza propaganda kot sinonima za laž. Prav tako ne trdi, da: sta obe strani vsake vojne moralno enakovredni, imajo vse trditve enako dokazno težo, dehumanizirajoč jezik sam povzroča vojno, »zgodba o grozodejstvu« pomeni izmišljeno grozodejstvo, učinek zbiranja okoli zastave pomeni, da je javnost manipulirana ter napačna predvojna informacija sama po sebi dokazuje namerno politično laž. Pri politično spornih zgodovinskih primerih članek ločuje soglasne ugotovitve, večinske ugotovitve in zapisane ugovore.