Waco
Branch Davidians med apokaliptično teologijo, neuspešno racijo, 51-dnevnim obleganjem in smrtonosnim požarom
Waco je eden tistih dogodkov, pri katerih si različni ljudje pogosto ne nasprotujejo samo glede razlage. Nasprotujejo si že glede: tega, kateri dogodek je najpomembnejši, kateri vir je verodostojen, kdo je prvi uporabil smrtonosno silo, ali je bil zaključni požar umor, samomor, državni napad ali kombinacija več procesov ter koliko odgovornosti pripada Davidu Koreshu in koliko državnim institucijam. Zato Waco ni primer, pri katerem bi THY-REALITY smel začeti z že izbranim odgovorom. Začeti moramo z ločitvijo: teologije skupine, zakonitega razloga za preiskavo, kakovosti izvedbe racije, kakovosti pogajanj, odločitve za uporabo CS, izvora požara, in odgovornosti za posamezne smrti. Te stvari so povezane. Niso pa ista stvar.
Branch Davidians niso nastali z Davidom Koreshem
Branch Davidians so izšli iz daljše adventistične tradicije. Kenneth G. C. Newport njihovo zgodovino povezuje z Seventh-day Adventism, Victorjem Houteffom in Davidian Seventh-day Adventists, Benom in Lois Roden ter šele nato Vernonom Howellom, ki je prevzel ime David Koresh[1]. To je pomembno. Če Waco začnemo leta 1993, lahko skupina izgleda kot: nenadoma nastali oboroženi »kult«.
V resnici je imela zgodovino, teološke prednike, notranje spore ter razvoj doktrine. Apokaliptičnost je bila resnični del njihove teologije. Branch Davidians so močno poudarjali Knjigo Razodetja, preroške tekste, sedem pečatov ter bližajoči se eshatološki konflikt. Newport opozarja, da Koreshove skupnosti ni mogoče razumeti brez njenega pričakovanja spopada med Božjim preostankom in silami, ki jih je teološko povezovala z apokaliptičnimi nasprotniki.[1][2] To ni samo poznejša državna etiketa. Je del dejanskega religijskega sveta skupine.
Toda apokaliptična vera ne pomeni avtomatično nasilja. To ostaja naše globalno pravilo. Veliko religijskih gibanj verjame v konec časa, pričakuje Božjo sodbo in bere Razodetje, pa ne napade nikogar. Zato pri Wacu ne smemo sklepati, da apokaliptična teologija nujno vodi v požar ali nasilje. Boljše vprašanje je: Kako se apokaliptična teologija poveže z oboroževanjem, institucionalnim konfliktom, voditeljevo avtoriteto in dejanskim vedenjem obeh strani?
Koreshova posebna epistemološka oblast. Koreshova avtoriteta je bila tesno povezana z njegovo razlago Svetega pisma. Newport poudarja, da je Koreshov status znotraj skupnosti izviral iz prepričanja, da ima izjemno sposobnost razložiti svetopisemske tekste in predvsem skrivnost Sedmih pečatov.[2] To pomeni, da ni bil samo: administrativni voditelj.
Postal je glavni razlagalec sveta, zgodovine in prihodnosti. To je točno vrsta epistemološke avtoritete, ki jo analiziramo v prvem temeljnem članku serije.
Teologija se je prilagajala. Koreshov sistem ni bil statičen. Razlage so se razvijale. To samo po sebi ni nenavadno za religijo. Problem nastane, ko lahko voditelj: spremeni razlago, razloži, zakaj je sprememba potrebna ter hkrati ohrani absolutno avtoriteto za razlago naslednje spremembe. Tak sistem je težje zunanje preverjati.
Osebni odnosi in vprašanje otrok. Koresh je imel več partnerk in v skupnosti so obstajali resni očitki glede spolnih odnosov z mladoletnicami. DOJ-jeva preiskava po Wacu je zapisala, da je obstajala zgodovinsko dokazno gradivo, ki je nakazovala fizične in spolne zlorabe otrok, vendar je hkrati izrecno povedala, da to dokazno gradivo ni dosegala praga za obtožnico oziroma dokazovanje onkraj razumnega dvoma.[3] To je zelo pomembna formulacija. Pravilna ugotovitev ni: »zloraba otrok je bila sodno dokazana.« Niti »ni bilo nobenih relevantnih dokazov.« Pravilno: obstajali so resni očitki in zgodovinsko dokazno gradivo, katere dokazni status je bil omejen. Zato zloraba otrok ne sme postati retroaktivno opravičilo za vse državne odločitve. DOJ je zapisala, da so bile informacije o otrocih relevantne pri poznejši odločitvi glede CS.[3] Toda iz tega ne sledi: vsaka taktika državnih organov je bila zato pravilna.
Moralna resnost enega problema: ne poveča dokazne ali taktične kakovosti druge odločitve. To je neposredna uporaba našega načela ujemanje dokazov s trditvijo.
Zakaj je ATF sploh preiskoval Mount Carmel?
ATF je preiskoval domnevne kršitve zveznih zakonov o orožju in eksplozivnih napravah. Zvezni sodnik je podpisal nalog za aretacijo Koresha ter nalog za preiskavo Mount Carmela. DOJ poročilo navaja, da je nalog za preiskavo dovoljeval iskanje dokazov o nezakonitem posedovanju avtomatskega orožja in tako imenovanih uničevalnih naprav.[4] To pomeni, da racija ni nastala brez pravne podlage. Vprašanje: ali je bila operacija dobro načrtovana in izvedena pa je ločeno.
Pravna podlaga ne dokazuje dobre taktike. To je pomembno. Hkrati lahko velja, da je nalog zakonit, način njegove izvršitve pa slab. Prav tako legitimen cilj preiskave ne pomeni, da je vsaka operativna odločitev optimalna. Pri Wacu moramo te plasti ves čas ločevati.
28. februar 1993. ATF je 28. februarja skušal izvesti naloga v Mount Carmelu. Operacija se je skoraj takoj spremenila v dolg in smrtonosen strelski spopad. Štirje ATF agenti so bili ubiti. Več agentov je bilo ranjenih. Umrli in ranjeni so bili tudi Branch Davidians.[5] Dogodek je dokumentiran.
Kdo je streljal prvi? To je ena najbolj znanih spornih točk. Uradni DOJ zapisi opisujejo ATF kot stran, ki je ob približevanju naletela na streljanje iz stavbe.[5] ATF agenti so pričali, da so prvi streljali Davidians. Toda poznejši kongresni pregled je zapisal, da vprašanja ni mogoče odločilno razrešiti na podlagi takrat predstavljenega dokaznega gradiva, čeprav je njegova večina ocenila, da je verjetneje, da so prvi streljali Davidians.[6] PBS-ov zgodovinski pregled prav tako označuje vprašanje prvega strela kot sporno.[7] Zato najin ocena ne sme biti: dokumentirano.
Primernejša oznaka je verjetno / sporna podrobnost. Zakaj je prvi strel pomemben – in zakaj ne pojasni vsega. Vprašanje prvega strela je pomembno za: začetno odgovornost za eskalacijo, pravno interpretacijo samoobrambe ter javni spomin na dogodek. Toda niti dokončen odgovor ne bi pojasnil: zakaj je bila racija načrtovana na ta način, zakaj se je konflikt spremenil v 51-dnevno obleganje, zakaj je bil 19. aprila uporabljen CS ter kdo je zanetil požar. Prvi strel je pomembna plast. Ni celotna zgodba.
Napad ATF je bil pozneje predmet resne uradne kritike. Po neuspešni raciji je Treasury izvedel obsežen pregled operacije.[8] Kongresni pododbori so pozneje pri lastni preiskavi ostro kritizirali načrtovanje in odločanje v zvezi z racijo ter med drugim ocenili, da je bila komunikacija glede pogojev za prekinitev operacije neustrezna.[6] To so atribuirane institucionalne ugotovitve. THY-REALITY jih ne pretvarja v trditev: »ATF je namenoma povzročil streljanje.« Za tak sklep ni zadostnih dokazov.
Po raciji se spremeni institucija, ki vodi operacijo. ATF je po strelskem spopadu zaprosil FBI za pomoč. FBI je nato prevzel vodilno vlogo pri reševanju obleganja.[5][9] To je pomembno, ker »vlada« ni en akter. V Wacu imamo: ATF, FBI, DOJ, Treasury, Texas Rangers, Belo hišo ter pozneje Kongres in posebnega tožilca. Različni organi so imeli različne informacije, različne naloge ter različne interne konflikte.
51 dni
FBI je obleganje vodil 51 dni. Pogajalci so govorili z desetinami ljudi znotraj kompleksa in opravili stotine ur komunikacije.[5] V tem času so nekateri Branch Davidians prišli ven. DOJ navaja, da je med 28. februarjem in 23. marcem kompleks zapustilo 35 ljudi: 21 otrok ter 14 odraslih[5]. To je pomembno. Obleganje ni bilo 51 dni brez kakršnegakoli napredka.
Hkrati je Koresh večkrat spreminjal pogoje izhoda. V zgodnji fazi je obljubil izhod po predvajanju svojega verskega sporočila. Posnetek je bil predvajan. Do splošne predaje ni prišlo.[10] Pozneje so se pojavljale nove možnosti verski prazniki, dodatne razlage, Sedem pečatov ter pisanje rokopisa. Za FBI je to postajalo dokaz da Koresh samo zavlačuje. Za Koresha je bil verski proces lahko dejansko bistven del odločitve. Prav ta konflikt interpretacij je ključen.
Pogajalci in taktiki niso vedno gledali istega problema. DOJ-jeva lastna ocena obleganja je analizirala napetosti med pogajalsko strategijo, pritiski in taktičnimi elementi[11]. To je tipičen institucionalni problem. Pogajalec želi odnos in čas, taktična enota pa želi zmanjševati nevarnost in povečevati nadzor. Oba cilja sta lahko racionalna. Toda njuna kombinacija lahko pošilja nasprotna sporočila.
Taktike pritiska. Med obleganjem je FBI uporabljal različne pritiske, da bi zmanjšal udobje in prisilil ljudi k izhodu. Logika je bila če obstoječe stanje postane dovolj neprijetno, bo skupina ponovno začela resno pogajanje ali izstopila.[12] Toda v apokaliptični skupnosti lahko isti pritisk dobi drugačen pomen: preganjanje, ki potrjuje prerokbo. To je ena najpomembnejših lekcij Waca. Ukrep lahko povzroči nasprotni epistemološki učinek. FBI lahko neko dejanje razume kot taktični pritisk.
Koresh ga lahko razloži kot dokaz, da je država apokaliptični sovražnik. Njegovi sledilci zato ne dobijo nujno razloga za predajo, temveč lahko dobijo razlog za večjo zvestobo. To je komunikacijski problem, ne samo varnostni. Religijska pismenost ni dodatna dekoracija. Newport in drugi raziskovalci Waca opozarjajo, da Branch Davidians ni mogoče razumeti samo kot običajen kriminalni scenarij s talci.[1][13] Njihove odločitve so bile filtrirane skozi Razodetje, Koreshovo razlago in idejo preroške izpolnitve. Če taktika ignorira tak okvir, lahko napačno napove odziv. To ne pomeni, da mora država sprejeti teologijo skupine. Pomeni pa, da mora za napovedovanje vedenja skupine razumeti model sveta, po katerem skupina deluje.
April 14: Sedem pečatov in novo vprašanje. Aprila je Koresh poslal pismo, v katerem je zahteval čas, da dokonča rokopis o Sedmih pečatih[14]. To je ustvarilo eno najbolj pomembnih kontrafaktualnih vprašanj: Ali bi podaljšanje časa omogočilo mirno predajo? Na to ni mogoče odgovoriti z gotovostjo.
FBI je Koreshu malo zaupal
FBI je imel tehten razlog za skeptičnost. Koresh je prej že: napovedal izhod, ga prestavil ter postavljal nove pogoje. FBI-jev strokovnjak, ki je analiziral njegova pisma, je bil skeptičen glede iskrenosti njegove ponudbe.[14] Zato odločitev: »to je samo nova taktika zavlačevanja« Ni nastala iz nič.
Toda rokopis ni bil samo izmišljena zgodba. Poznejša dejstva kažejo, da je Koresh dejansko začel pisati razlago Pečatov. Že pred koncem je bilo znano, da poteka delo na tekstu; vprašanje je bilo, ali bi res pripeljalo do predaje.[10][14] To je pomembno. Ko je ena stran že izgubila zaupanje, lahko resničen signal razume kot novo manipulacijo. To je problem razpada zaupanja. Protidejstvena ocena ostaja odprta. Ne moreva pošteno zapisati: »Če bi FBI samo počakal, bi vsi prišli ven.« Tega ne vemo. Prav tako ne: »Koresh nikoli ne bi prišel ven.« Tudi tega ne moremo dokazati. Pravilna ugotovitev je: protidejstvena ocena / nerazrešeno.
Zakaj je bila sprejeta odločitev za CS? DOJ poročilo opisuje več razlogov, ki so jih FBI in generalna državna tožilka Janet Reno upoštevali: zastoj pogajanj, nevarnost oborožene skupine, utrujenost in vzdržnost dolgotrajne operacije, skrb za otroke ter možnost nadaljnje eskalacije[12]. Reno je pred odobritvijo spraševala tudi o učinkih CS na: otroke, nosečnice ter starejše[12]. To ne pomeni, da je bila odločitev nujno pravilna. Pomeni, da odločitev je imela dokumentirano racionalo.
Podatki o CS pri otrocih so bili omejeni. Dodatek J poročila DOJ je izrecno navedel, da niso poznali laboratorijskih študij, v katerih bi CS testirali na otrocih.[15] Na voljo so bili vojaški podatki, podatki za odrasle in posamezni primeri izpostavljenosti dojenčkov. To je pomembna ključna negotovost. Odločevalci so morali ukrepati z nepopolno dokazno podlago. »Nesmrtonosno« ne pomeni »brez tveganja«. Izraz »nesmrtonosno« oziroma »manj smrtonosno« lahko javnost napačno razume kot zagotovilo, da sredstvo ne more povzročiti resne škode.
To ni pravilna interpretacija. Kemično sredstvo, koncentracija, čas izpostavljenosti, zaprt prostor in zdravstveno stanje vplivajo na tveganje. Pri Wacu je pomembno, da je bilo v stavbi tudi veliko otrok. Zato mora biti naš jezik: CS je bil uporabljen kot sredstvo za obvladovanje množic oziroma solzivec, katerega uporaba je bila predstavljena kot nesmrtonosna taktika, vendar z nepopolno evidenco za dolgotrajno izpostavljenost otrok.
19. april ni bil zamišljen kot hiter končni napad. DOJ poročilo navaja, da je bil načrt odobren kot postopna operacija, ki bi lahko trajala dva ali tri dni.[16] Toda ob prvem vstavljanju CS je prišlo do streljanja na FBI-jeva vozila. Operacija se je nato stopnjevala.[16] To je pomembna razlika med: načrtom in dejansko izvedbo.
Oklepna vozila so fizično spreminjala stavbo
FBI je uporabljal inženirska oklepna vozila (Combat Engineering Vehicles) za: vstavljanje CS ter prebijanje odprtin v stavbi. Uradni poročilo o vzroku požara navaja, da so bila v šestih urah pred požarom uničena velika območja zunanjih sten kompleksa.[17] To je dokumentirano. Vprašanje: kakšen vpliv je to imelo na možnost pobega, strukturo zgradbe in vedenje ljudi, je ločeno in bolj interpretativno.
Požar. Okoli poldneva je Mount Carmel zajel hitro rastoč požar. DOJ-jeva preiskava vzroka požara je zaključila, da so bili požari namerno zaneteni na več ločenih mestih znotraj kompleksa.[17] Poznejši Danforthov pregled je ponovno zaključil, da državni agenti požara niso zanetili.[18] To je pomemben dokazni status.
Toda zgodba o požaru ima še eno plast: pirotehničnih nabojev. Dolga leta so javne izjave DOJ/FBI zatrjevale, da FBI 19. aprila ni uporabil pirotehničnih nabojev s solzivcem. Pozneje je bilo ugotovljeno, da so bile tri takšni naboji dejansko izstreljene zgodaj zjutraj.[18] To je realen popravek uradne zgodbe. In pomemben razlog, zakaj se je nezaupanje povečalo.
Ugotovitev »uporabljeni so bili pirotehničnih nabojev« ni enaka »FBI je zanetil požar«. Danforthova preiskava je prav to vprašanje ponovno preverila. Njena ugotovitev: trije pirotehnični naboji so bili uporabljeni več ur pred glavnim požarom ter vlada po ugotovitvah preiskave ni povzročila požara[18]. Zato naš standard ostaja: dokaz A ne sme biti razširjen v trditev B brez povezovalnih dokazov. Danforth je našel tudi resničen problem z razkritjem. Danforth ni zaključil samo: »vlada ni naredila nič narobe.« Njegov končni pregled je ugotovil, da ni bilo dokaza o veliki zaroti visokih uradnikov za prikrivanje izvora požara, vendar je hkrati ostro kritiziral ravnanje nekaterih ljudi v zvezi z nerazkritjem uporabe pirotehničnih nabojev.[18] Po poročilu so nekateri ljudje: informacije niso poznali, drugi so ravnali malomarno ter pri delu tožilski ekipi pa je Danforth ugotovil resnejše probleme glede razkritja[18]. To je odličen primer našega modela: organizacijska napaka ≠ nujno centralna zarota. Zakaj je to tako pomembno? Ker lahko obstajata dve resnici hkrati: uradna institucija je javnosti dala napačno informacijo; in napačna informacija ne dokazuje večje teorije o izvoru požara.
Če prvo ignoriramo, izgubimo zaupanje. Če iz prvega avtomatično izpeljemo drugo, presežemo dokaze. Ali je FBI 19. aprila streljal na Branch Davidians? DOJ je trdil, da FBI med zaključnim CS postopkom ni streljal na kompleks.[16] Danforthova poznejša preiskava je po pregledu FLIR in drugih dokazov ponovno zaključila, da zvezni agenti 19. aprila niso streljali na Branch Davidians.[18] Kritiki so določene infrardeče posnetke FLIR interpretirali drugače. Danforth je prav zaradi teh trditev naročil dodatna ekspertna preverjanja. Ocena dokazov: Uradna ugotovitev posebnega preiskovalca: dokazov o streljanju FBI 19. aprila ni bilo; obstajale so alternativne razlage, vendar jih glavni uradni forenzični pregledi niso podprli.
Kdo je zanetil požar?
Poročilo o vzroku požara iz leta 1993: ogenj je bil namerno zaneten znotraj.[17] Danforth 2000: zvezni agenti niso zanetili požara; odgovornost pripisuje določenim Branch Davidians in Koreshu.[18] To daje tej atribuciji precejšnjo težo. Vendar mora vir ostati viden: gre za zaključke uradnih in posebnih preiskav, ne za neposredno opazovanje vsakega posameznega prižiga.
Več ločenih mest požara je pomemben forenzični podatek. Preiskovalci vzroka požara so identificirali več ločenih žarišč izvora požara.[17] Tak vzorec je težje razložiti kot: en naključen požar. To povečuje podporo hipotezi: namerno večtočkovno zanetenje. Vendar samo po sebi ne identificira: katere osebe so prižgale posamezne požare.
Nekateri ljudje so poskušali priti ven. Devet Branch Davidians je preživelo zaključni požar.[5] To je pomembno. Ni pošteno govoriti: »vsi so izbrali smrt.« Nekateri so izstopili ali bili rešeni. Tudi med tistimi, ki so umrli, individualne volje ni mogoče univerzalno rekonstruirati. Smrti niso bile posledica samo ognja. Sodni izvedenec je pri delu žrtev ugotovil strelne rane, pri nekaterih otrocih tudi druge smrtonosne poškodbe ter pri številnih smrt zaradi dima, ognja oziroma zadušitve[19]. DOJ je že leta 1993 izrecno opozoril, da ni jasno, ali so nekateri ostali prostovoljno, bili zadržani ali bili ustreljeni, da ne bi pobegnili[11]. To pomeni: »množični samomor« ni zadostna univerzalna oznaka.
Otroci ponovno spremenijo moralno in analitično kategorijo. Forenzično poročilo iz leta 1993 je v ruševinah identificiralo 75 umrlih: 50 odraslih ter 25 otrok, mlajših od 15 let[19]. Otrok ni mogoče avtomatično vključiti v formulacijo: »skupina je izbrala smrt.« Pri Wacu je zato primerneje govoriti o: smrtonosnem koncu obleganja z ognjem, streljanjem in drugimi poškodbami, pri katerem individualna odgovornost in prostovoljnost nista enotni kategoriji.
Koreshova smrt. Koresh je umrl zaradi strelne rane v glavo.[19] To samo po sebi ne pove: kdo je streljal, v katerih zadnjih trenutkih ter ali gre za samomor ali drugo vrsto smrti. Tudi tukaj mora biti jezik natančnejši od popularne zgodbe. Formulacija »vladni pokol« je glede na trenutno dokazno gradivo premočna. Državna dejanja so pomemben del vzročne verige: racija, obleganje, taktike pritiska, CS ter mehansko prebijanje stavbe.
To je dokumentirano. Toda neposredna trditev: zvezni agenti so zanetili požar in streljali ljudi, ki so skušali pobegniti ni bila podprta z glavnimi uradnimi forenzičnimi preiskavami, vključno z Danforthom.[18] Zato THY-REALITY tega ne bo predstavljal kot ugotovljeno dejstvo.
»Vlada ni povzročila požara« prav tako ne pomeni »vlada nima odgovornosti za nič«
To je nasprotna napaka. Tudi če sprejmemo forenzični zaključek: požar so zanetili ljudje znotraj kompleksa, Ostanejo legitimna vprašanja: Ali je bila začetna racija dobro zasnovana?; Ali je bil 51-dnevni pristop optimalen?; Ali so taktike pritiska krepile apokaliptični okvir?; Ali je bilo pravilno zavrniti dodatni čas za rokopis?; Ali je bil načrt uporabe CS dovolj varen za otroke?; ter Ali je bilo rušenje delov stavbe sorazmerno?
To so vprašanja presoje in politike, ne nujno kazenske vzročnosti. Danforth je namenoma razlikoval med slabimi dejanji in slabo presojo. Mandat posebnega tožilca je bil osredotočen predvsem na vprašanje: ali so državni agenti zagrešili nedovoljena dejanja in jih prikrivali, Ne na širše vprašanje: ali so bile vse njihove taktične presoje dobre.[20] To je bistven dokazni okvir. Če Danforth ni dokazal kriminalnega dejanja, iz tega ne sledi: taktika je bila idealna.
Zgodovinar mora zato uporabljati več poročil. Za Waco ne zadostuje samo poročilo DOJ iz leta 1993 niti samo kritika FBI. Potrebujemo pregled racije ATF ministrstva za finance, pregled obleganja FBI ministrstva za pravosodje, kongresne preiskave, Danforthov posebni pregled, forenzične priloge in akademsko zgodovino religije. Vsak odgovarja na nekoliko drugo vprašanje. Uradni vir ima posebne prednosti in posebne omejitve. Poročilo DOJ ima dostop do notranjih zapisov, odločitev in taktičnih podatkov, vendar institucija hkrati ocenjuje lastna dejanja. Zato ga moramo kombinirati z neodvisnejšimi ali poznejšimi pregledi, kongresnim nadzorom in akademskimi viri. To je naša veriga nadzora v praksi.
Kongresni vir prav tako ni nevtralen po definiciji. Kongresna poročila nastajajo v političnem okolju. Njihove ugotovitve so lahko pomembne ter dobro dokumentirane in hkrati: predmet strankarskih sporov ter odvisne od večinskega poročila. Zato jih predstavljamo kot: ugotovitve določenega odbora/pododbora, ne kot brezosebno »resnico Kongresa«. Akademska analiza religije doda nekaj, česar policijsko poročilo težko da. Policijsko oziroma preiskovalno poročilo naravno sprašuje: kdo je streljal, kakšno orožje je bilo ter ali je bil nalog zakonit.
Zgodovinar religij sprašuje: kaj pomeni Sedem pečatov, kako skupina razume državo ter zakaj je konflikt dobil eshatološki pomen. Oba pogleda sta potrebna. Noben sam ni dovolj. Waco kot povratna zanka. Dogodek lahko modeliramo takole: apokaliptična pričakovanja skupine ↓ oboroževanje in pričakovanje konflikta ↓ agresivna oziroma zelo vidna državna intervencija ↓ potrditev pričakovanja o »Beast« / sovražni državi ↓ večja notranja kohezija ↓ močnejši državni pritisk ↓ še večja apokaliptična interpretacija To je povratna zanka. Ni treba izbrati samo enega začetnega vzroka.
To ne pomeni enake moralne odgovornosti obeh strani
Povratna zanka pojasnjuje interakcijo, ne pomeni pa, da so vsi enako odgovorni za vsako dejanje. Branch Davidians in državni organi so imeli različna pooblastila, cilje in pravne odgovornosti. Za vsako dejanje je treba odgovornost oceniti posebej. Analiza visoke stopnje nadzora. Pri Koreshovi skupnosti imamo več pomembnih elementov: epistemično avtoriteto, saj je Koresh nastopal kot poseben razlagalec Pečatov; spolno in družinsko avtoriteto, ki je doktrinarno preoblikovala intimne odnose; apokaliptični okvir pričakovanega končnega spopada; ter filtriranje informacij, pri katerem se zunanji svet razlaga skozi eshatološko shemo.
Izstop: nekateri so kompleks zapustili; zato ga ne smemo opisati kot popolnoma fizično zaprt sistem. Zmožnost nasilja. Velika količina orožja in dejanski oborožen spopad. To je močna konfiguracija visoke stopnje nadzora. Ni pa identična Jonestownu.
Najpomembnejša razlika od Jonestowna. V Jonestownu je bilo množično umiranje notranje pripravljeno skozi White Nights in končni Jonesov ukaz. Pri Wacu je končni dogodek nastal po: neuspešni državni raciji, oboroženem spopadu, dolgem obleganju ter fizičnem državnem pritisku na kompleks. Zato mora model Waca vključevati: interakcijo skupinske ideologije in državne taktike. Zakaj Waco postane simbol v teorijah zarote. Primer vsebuje več elementov, ki povečujejo nezaupanje: spor o prvem strelu, neuspešna racija, smrtonosni požar, spremembe v uradnih razlagah glede pirotehničnih nabojev, vojaška oprema, uničena zgradba ter politične preiskave.
To je skoraj idealno okolje za nastanek alternativnih razlag. Nekatere kritike so bile legitimne in so pozneje vodile do dejanskih popravkov uradnega zapisa. Druge so presegle dokazno bazo.
Resnična uradna napaka lahko hrani večjo neutemeljeno teorijo. To je ena ključnih lekcij. Če država najprej reče: »pirotehničnih nabojev niso bili uporabljeni« In se pozneje izkaže: bili so, človek dobi racionalen razlog: zmanjšati zaupanje. Toda ni racionalno avtomatično preskočiti na: »potem so lagali tudi o izvoru požara.« To je nova trditev. Potrebuje nov dokaz. Kako naj THY-REALITY obravnava dokumentarec ali alternativno raziskavo o Wacu? Vedno po istem protokolu: Trditev. Kaj natančno trdi? Primarni dokazi. Na katerem posnetku, dokumentu ali pričanju? Izvor. Je gradivo avtentično? Konkurenčna analiza. Kako isti dokaz interpretira druga stran? Forenzični test. Ali obstaja neodvisno ekspertno preverjanje?
Status. Kaj dejansko lahko zaključimo? Ne ocenjujemo dokumentarca po tem: ali je pro- ali protivladni. VERIGA VEDENJA — prvi dan. Signal: ATF razvije primer utemeljenega suma glede orožja. Nalog: sodnik odobri nalog. Operativni načrt: ATF načrtuje dinamično izvršitev. Sprememba informacij: pred operacijo obstaja možnost, da je element presenečenja izgubljen. Odločitev: racija se nadaljuje. Izid: smrtonosen strelski spopad.
Pregled. Treasury in pozneje Kongres analizirata načrtovanje in odločanje. To je prvi institucionalni veriga institucionalnih napak v Wacu.
Veriga dogodkov — zadnji dan
Signal: pogajanja so v zastoju, vendar Koresh govori o dokončanju rokopisa. Ocena: vodstvo FBI rokopis razume predvsem kot nadaljnje zavlačevanje. Negotovost: ali bi dokončanje vodilo do predaje, ni mogoče vedeti. Odločitev: odobren je načrt uporabe CS. Izvedba: operacija se zaradi oboroženega odziva stopnjuje. Požar: več požarov se začne okoli poldneva. Poznejši popravek: pozneje se razkrije uporaba treh pirotehničnih nabojev.
Ponovna preiskava. Danforth ponovno preveri izvor požara in streljanje. To je druga veriga preverjanja napake in negotovosti. Dogodek / pripis odgovornosti / namen / ukaz.
Dogodek — dokumentirano. napad ATF 28. februarja; 51-dnevno obleganje; CS operacija 19. aprila; požar; ter množične smrti. Pripis odgovornosti — večplasten. prvi strel 28. februarja: Sporno / nekateri uradni pregledi ocenjujejo, da so verjetneje prvi streljali pripadniki Branch Davidians.; požar: Močno podprto kot namerno zaneten od znotraj; ter streljanje FBI 19. aprila: DANFORTHOV IN DRUGI URADNI FORENZIČNI pregledi GA NE PODPIRAJO Namen. namen posameznikov, ki so zanetili požare: ni rekonstruiran za vsakega; Koreshova širša eshatološka usmeritev: dobro dokumentirana; ter prostovoljnost posameznih umrlih: ni univerzalno določljiva.
Ukaz. Koresh: močna centralna avtoriteta; ter ni dovolj dokaznega gradiva za trditev, da je vsak konkreten smrtni izid neposredno ukazal Koresh.
Dejstvo / pripis odgovornosti / interpretacija. status dejstev — dokumentirano. Glavna časovnica in večina operativnih dogodkov. Status pripisa odgovornosti — mešan. Različne podtrditve imajo različno dokazno moč. Status interpretacije — sporno. Posebej: koliko je država prispevala k eskalaciji; ali bi daljše pogajanje rešilo življenja; ter koliko je bila končna odločitev za CS taktično upravičena. To niso vprašanja, ki jih en forenzični test dokončno reši.
Kaj lahko z veliko gotovostjo rečemo?
- Obstajala je legitimna zvezna preiskava domnevnih orožarskih kršitev in sodni nalogi.[4]
- Izvršitev nalogov se je končala v smrtonosnem strelskem spopadu.[5]
- FBI je 51 dni poskušal kombinirati pogajanja in taktični pritisk.[5][11]
- 19. aprila je FBI uporabil CS in oklepna vozila za vnos plina ter prebijanje stavbe.[16][17]
- Glavne uradne preiskave vzroka požara in Danforthov pregled so zaključile, da so bili požari zaneteni znotraj kompleksa.[17][18]
- FBI je dejansko uporabil tri pirotehnične naboje, čeprav je bila ta informacija dolgo napačno zanikana.[18]
- Danforth ni našel dokazov, da so zvezni agenti zanetili glavni požar ali 19. aprila streljali na Davidians.[18]
- Umrlo je veliko odraslih in otrok; nekateri so umrli tudi zaradi strelnih ali drugih poškodb, ne samo zaradi ognja.[19]
Kaj ostaja odprto? kdo je izstrelil prvi strel 28. februarja; ali bi dodatni čas za rokopis o Sedmih pečatih pripeljal do predaje; koliko posameznikov je 19. aprila prostovoljno sprejelo smrt; natančna individualna odgovornost za vsak požar in vsako strelno smrt; ter kakšen drugačen pristop bi dejansko zmanjšal število žrtev.
Pri teh vprašanjih: »ne vemo« ni izmikanje. Je pravilni dokazni status. Kaj ni pošteno trditi? Brez dodatnih dokazov ne bomo pisali: »Waco je bil državna operacija pod lažno zastavo.« Ne bomo pisali: »FBI je dokazano sežgal ljudi žive.« Prav tako ne: »vsa odgovornost je izključno na Branch Davidians in državna taktika ni relevantna.« In ne: »ker so bili v skupini otroci, je bila vsaka državna odločitev upravičena.« Vsi štirje zaključki so preširoki.
Zaključek: Waco je tragedija interakcije. Waco je težak prav zato, ker omogoča več preprostih moralnih zgodb: po eni naj bi fanatična oborožena sekta izbrala smrt, po drugi pa naj bi država napadla nedolžne vernike in jih ubila. Obe izrežeta velik del dokaznega gradiva. Natančnejša slika vključuje:
- apokaliptično skupnost z močno voditeljevo avtoriteto;
- veliko orožja in dejanski oborožen odpor;
- legitimno zvezno preiskavo;
- operacijo ATF z resnimi vprašanji glede načrtovanja in izvedbe;
- dolgotrajna pogajanja FBI;
- taktike pritiska, ki so lahko delovala v nasprotju z religijskim modelom skupine;
- realno negotovost glede rokopisa in možne predaje;
- CS operacijo z nepopolnimi podatki o tveganju za otroke;
- požare, za katere glavne forenzične preiskave ugotavljajo izvor znotraj kompleksa;
- in poznejšo resnično uradno napako pri razkrivanju uporabe pirotehničnih nabojev.
Waco zato ni najbolj uporaben kot slogan: vlada slaba ali kult slab. Uporaben je kot opozorilo: Ko dve instituciji vsaka interpretirata drugo skozi model maksimalne nevarnosti, lahko njuna dejanja začnejo potrjevati najhujša pričakovanja nasprotne strani. Takrat postane sposobnost razumeti: drugačen svetovni nazor; lastne omejitve; negotovost dokazov; ter in posledice eskalacije Več kot akademska vrlina. Postane vprašanje življenja in smrti.
Status primera THY-REALITY. Status dejstev. Dokumentirano Glavna časovnica, nalogi, napad ATF, 51-dnevno obleganje, CS operacija, požar in množične smrti.
Status prvega strela. Sporno / nekateri uradni pregledi ocenjujejo, da so verjetneje prvi streljali pripadniki Branch Davidians. Vprašanje ni primerno za absolutno formulacijo.
Status izvora požara
Močno podprto: namerno zaneten od znotraj Podprto z preiskava vzroka požara iz leta 1993 in Danforthov pregled iz leta 2000. Status streljanja FBI — 19. april. Glavni uradni forenzični pregledi te trditve ne podpirajo. Alternativne interpretacije FLIR so obstajale, vendar jih posebna preiskava ni potrdila.
Status pirotehničnih nabojev. Dokumentirano Trije pirotehnični naboji s solzivcem so bili uporabljeni; prejšnje javne trditve o njihovi neuporabi so bile napačne.
Status domnevnega vladnega prikrivanja. V DANFORTHOVEM pregledu NI DOKAZOV O OBSEŽNI ZAROTI NA VISOKI RAVNI; DOKUMENTIRANE SO NAPAKE PRI RAZKRIVANJU NA NIŽJIH RAVNEH Ti dve ugotovitvi morata ostati skupaj.
Status interpretacije. Sporno. Posebej glede: kakovosti racije ATF; pogajalsko-taktične strategije; odločitve za CS; ter protidejstvenega vprašanja glede rokopisa o Sedmih pečatih.
Opomba o metodologiji. Waco je politično, religijsko in pravno sporen primer. Zato članek: uporablja primarne državne dokumente, vendar jih ne obravnava kot nevtralne samo zato, ker so uradni; ločuje uradno forenzično ugotovitev od širše politične presoje; kongresne ugotovitve vedno pripisuje konkretnemu odboru oziroma poročilu; akademsko religijsko zgodovino uporablja za teologijo in kulturni kontekst, ne kot nadomestek za forenziko; ne uporablja poznejših državnih popravkov kot avtomatičnega dokaza širše zarote; ter ne uporablja ugotovljenega notranjega zanetenja požara kot dokaza, da so bile vse državne taktike dobre.
Viri in nadaljnje branje
- Kenneth G. C. Newport, The Branch Davidians of Waco: The History and Beliefs of an Apocalyptic Sect, Oxford University Press, 2006. Glavni akademski vir za zgodovino in teologijo gibanja. Vir
- Kenneth G. C. Newport, chapter 11, The Seventh Angel: David Koresh and the Mystery of God. Uporabljeno za Koreshovo teološko avtoriteto in pomen njegove interpretacije Svetega pisma. Vir
- U.S. Department of Justice, Report to the Deputy Attorney General on the Events at Waco, Texas — Child Abuse. Uporabljeno za natančen status zgodovinske evidence o domnevnih fizičnih in spolnih zlorabah otrok. Vir
- U.S. Department of Justice, Report to the Deputy Attorney General — Introduction. Uporabljeno za arrest/search warrants in pravno podlago preiskave. Vir
- U.S. Department of Justice, Executive Summary in Chronology, February 28 to April 19, 1993. Uporabljeno za raid, žrtve med ATF agenti, pogajanja, prehode iz kompleksa in osnovno časovnico. Vir 1 Vir 2
- U.S. House subcommittee report, Activities of Federal Law Enforcement Agencies Toward the Branch Davidians, 1996. Uporabljeno z atribucijo za kritiko ATF planning in previden status vprašanja, kdo je streljal prvi. Vir
- PBS FRONTLINE, Waco — FAQs. Sekundarni zgodovinski pregled uporabljen samo za dokumentiranje, da je vprašanje prvega strela ostalo javno in dokazno sporno. Vir
- U.S. Department of the Treasury, Report on the Bureau of Alcohol, Tobacco, and Firearms Investigation of Vernon Wayne Howell, September 1993. Primarni uradni post-incident review ATF preiskave in racije. Vir
- DOJ, The FBI’s Management of the Standoff at Mt. Carmel in The Justice Department’s Role. Uporabljeno za prenos operativnega vodstva na FBI in institucionalno strukturo. Vir 1 Vir 2
- DOJ, Chronology. Uporabljeno za zgodnje pogajalske dogovore, Koreshove obljube in poznejše delo na Sedmih pečatih. Vir
- Edward S.G. Dennis Jr., Evaluation of the Handling of the Branch Davidian Stand-Off in Waco, Texas, DOJ, 1993. Uporabljeno za neodvisnejšo notranjo oceno FBI strategy, negotiation/tactical tensions ter negotovost glede prostovoljnosti smrti. Vir
- DOJ, Planning and Decision-making Between March 23 and April 19, 1993. Uporabljeno za dokumentirano racionalo CS plana in proces odločanja Janet Reno/FBI. Vir
- Eugene V. Gallagher, The Branch Davidians, v Controversial New Religions, Oxford University Press, 2014. Uporabljeno za opozorilo, da stereotip »destructive cult« zakrije kompleksnejšo zgodovino in religijsko življenje skupnosti. Vir
- DOJ, The Role of Experts During the Standoff; dodatno Reno testimony 1995. Uporabljeno za April 14 Seven Seals letter in FBI-jevo skeptično oceno. Vir 1 Vir 2
- DOJ, Appendix J, Riot Control Agent, CS Information Obtained from British and U.S. Studies. Uporabljeno za omejitve evidence o učinkih CS pri otrocih. Vir
- DOJ, The Events of April 19, 1993. Uporabljeno za dejansko izvedbo CS plana, njegov prvotno postopni namen in eskalacijo operacije. Vir
- DOJ, Appendix D, Arson Report. Uporabljeno za fire-origin ugotovitve, več ločenih točk izvora ter fizično stanje kompleksa. Vir
- John C. Danforth, Special Counsel, Final Report to the Deputy Attorney General Concerning the 1993 Confrontation at the Mt. Carmel Complex, 8. 11. 2000. Uporabljeno za ponovno preiskavo izvora požara, FBI gunfire, pyrotechnic rounds in disclosure failures. Vir 1 Vir 2 Vir 3 Vir 4
- DOJ, The Aftermath of the April 19 Fire. Uporabljeno za medical examiner data: 75 recovered bodies, 50 adults, 25 children under 15, gunshot/other causes of death in part of victims. Vir
- Danforth Final Report, Introduction and mandate. Posebna preiskava je razlikovala vprašanje državnih »bad acts« od širšega vprašanja »bad judgment«. Vir