Frankfurtska šola: kritična teorija, kulturna industrija in poznejši miti

Izvor Frankfurtske šole in problem družbene poslušnosti

Jedro je bil Inštitut za družbene raziskave, ustanovljen leta 1923 v Frankfurtu. Njegova zgodnja usmeritev je bila izrecno povezana z zgodovino marksizma, delavskega gibanja in politično-ekonomsko analizo. Pod Maxom Horkheimerjem se je program oddaljil od ortodoksnega marksizma in se razvil v interdisciplinarno družbeno kritiko, ki danes nosi ime kritična teorija.

Po nacističnem prevzemu oblasti je bil inštitut leta 1933 zaprt in se je po selitvah preselil v ZDA, kjer je deloval v povezavi z univerzo Columbia. Po vojni se je vrnil v Frankfurt. Ta zgodovina je pomembna, ker je Frankfurtska šola nastajala med dvema velikima problemoma 20. stoletja: neuspehom pričakovane socialistične revolucije na Zahodu in vzponom fašizma.

Izhodiščno vprašanje lahko povzamemo takole: zakaj delavci niso izvedli revolucije, ki jo je marksistična teorija pričakovala? To je poenostavitev, vendar zadene pomemben del problema. Inštitut je dejansko raziskoval, zakaj ljudje sprejemajo družbene odnose, ki jih kritična teorija razume kot izkoriščevalske ali avtoritarne.

Prav zato je poleg Marxa postal pomemben Freud. Erich Fromm in drugi so psihoanalizo uporabljali za vprašanja avtoritete, družine, značaja in politične poslušnosti. Pozneje je Marcuse v Eros and Civilization izrecno povezal psihoanalitične kategorije z družbeno in politično kritiko. Toda iz tega še ne sledi preprosta formula »tradicija je preprečila revolucijo, zato je treba tradicijo uničiti«; posamezni avtorji so razvijali precej različne diagnoze.

Kritična teorija in kulturna industrija

Horkheimer je leta 1937 razlikoval med »tradicionalno« in »kritično« teorijo. Kritična teorija ne želi družbe obravnavati kot nekaj zunanjega in nespremenljivega; zanima jo, kako zgodovinski odnosi moči oblikujejo ekonomijo, institucije in zavest ter kakšne možnosti emancipacije obstajajo.

Pomembno izhodišče je: kritična teorija ni bila politično nevtralna v smislu, da bi samo opisovala svet. Imela je emancipatorni namen. Toda »emancipacija« pri teh avtorjih ni pomenila enega operativnega načrta in tudi niso vsi enako razumeli, katere institucije bi bilo treba spremeniti in kako.

Horkheimer in Adorno sta v Dialektiki razsvetljenstva razvila pojem industrije kulture. Njuna poanta ni bila, da je vsaka popularna kultura propaganda ene politične stranke, ampak da množična kultura v komercialnem sistemu postane standardizirano blago. Zabava, oglaševanje in množični mediji lahko po njunem zmanjšujejo kritično razdaljo in ljudi prilagajajo obstoječemu sistemu.

Ta del interpretacije ima močno oporo v primarnem delu. Kjer pa izvorni tekst neposredno preskoči iz Hollywooda na današnje algoritme, je bolje govoriti o analogiji, ne o neposrednem dedovanju. Današnje platforme, personalizacija in ekonomija pozornosti lahko spominjajo na njuno diagnozo standardizirane zabave, vendar niso dokaz, da jih je Frankfurtska šola načrtovala.

Družina, avtoriteta, Freud in Marcuse

Frankfurtski raziskovalci so družino res obravnavali kot pomemben prostor oblikovanja avtoritete. Študije o avtoriteti in družini ter poznejša Avtoritarna osebnost so iskale povezave med zgodnjo socializacijo, konvencionalizmom, podrejanjem oblasti, agresijo in dovzetnostjo za fašistične ali antisemitske ideologije.

Toda trditev, da je obstajal skupni načrt »uničiti družino«, gre dlje od dokazov. Kritika patriarhalne ali avtoritarne družinske strukture ni isto kot zahteva, da družina kot institucija izgine. Pri posameznih avtorjih najdemo radikalne predloge glede spolnosti in vzgoje, vendar jih je treba pripisati konkretnemu besedilu in avtorju, ne celotni tradiciji.

Herbert Marcuse je šel pri vprašanju represije dlje kot Horkheimer ali Adorno. V Eros and Civilization je vprašal, koliko seksualnega in psihološkega zatiranja je res nujnega za civilizacijo in koliko ga ustvarja konkretna zgodovinska organizacija družbe. Razmišljal je o možnosti manj represivne kulture, drugačnem odnosu do dela, užitka in spolnosti.

Tu ima kritik tradicionalne morale resnično besedilno podlago. Marcuse ni samo analiziral obstoječih norm, ampak je zagovarjal njihovo radikalno preobrazbo. Vendar je njegov projekt predvsem filozofska in psihoanalitična teorija osvoboditve; trditev, da je s tem oblikoval tajni program za kasnejše družbene politike, zahteva dodatno dokazno verigo.

Lažne potrebe in represivna toleranca

V One-Dimensional Man Marcuse razlikuje med vitalnimi potrebami in »lažnimi potrebami«, ki jih posamezniku vsiljujejo družbeni interesi in jih nato doživlja kot lastne. Sem uvršča tudi potrebe po potrošnji, zabavi in načinu življenja, ki reproducirajo sistem dominacije.

Ta del ima močno oporo v primarnih besedilih kritične teorije. Marcusejeva poanta je prav v tem, da moderna družba ne nadzoruje le z represijo, ampak tudi z udobjem, potrošnjo in oblikovanjem želja. To je realna kritika kapitalistične potrošniške kulture, ne poznejša izmišljena atribucija.

Esej Repressive Tolerance iz leta 1965 je pomemben zato, ker pokaže, da Marcusejeva teorija ni vedno liberalna v klasičnem smislu. Trdil je, da navidezno enaka toleranca v družbi z neenako močjo lahko ohranja zatiranje. Zato je v določenih zgodovinskih razmerah zagovarjal umik tolerance regresivnim gibanjem in večjo toleranco do emancipatorne levice.

To stališče je mogoče kritizirati kot nevarno asimetrijo, ker nekdo mora odločiti, katera mnenja so »progresivna« in katera »regresivna«. Hkrati ga ni korektno preoblikovati v trditev, da je Marcuse izumil sodobno cenzuro ali da vsaka omejitev govora danes izvira iz njega. Dokumentiramo idejo; vpliv na konkretne kasnejše politike zahteva ločene dokaze.

Nova levica in »dolgi pohod skozi institucije«

Marcuse je postal eden najbolj prepoznavnih intelektualnih vplivov na Novo levico šestdesetih let. Njegova kritika potrošništva, militarizma, seksualne represije in »enodimenzionalne« družbe je močno odmevala med študenti in protivojnimi gibanji.

Toda »Frankfurtska šola« se pri tem razcepi. Adorno je imel zapleten in vse bolj konflikten odnos do študentskega gibanja ter je nasprotoval neposrednemu prevodu teorije v revolucionarno prakso; Horkheimer je bil prav tako precej bolj zadržan. Marcuse je bil med starejšimi predstavniki izrazita izjema po neposredni politični angažiranosti.

Izraz »dolgi pohod skozi institucije« je povezan z Rudijem Dutschkejem in zahodnonemško Novo levico, ne z izvirnim programom Frankfurtskega inštituta iz dvajsetih ali tridesetih let. Marcuse je strategijo pozneje izrecno podprl.

V govoru iz leta 1971 je razložil, da pohod pomeni vstopiti v institucije, se naučiti njihovega dela, izobraževati sebe in druge ter graditi tudi protiinstitucije in alternativne medije. Zato te strategije ni upravičeno obravnavati kot popolno izmišljotino. Popravek je v atribuciji: gre za strategijo Dutschkeja in delu Nove levice, ki jo je Marcuse sprejel, ne za dokaz, da so Adorno, Horkheimer in vsi dediči kritične teorije izvajali enoten načrt infiltracije.

Tradicija, moralni relativizem in religija

Velik del njihovega dela je nedvomno usmerjen proti tradicionalnim oblikam avtoritete, seksualne morale, kapitalistične proizvodnje in množične kulture. Marcuse je posebej radikalno razmišljal o seksualnosti in družbenih normah. Adorno in Horkheimer sta bila globoko skeptična do konformizma in tradicionalne avtoritete, vendar tudi do množične kulture, ki je rušila stare kulturne oblike in jih nadomeščala s komercialnim standardom.

Zato je opis »kritika tradicije« utemeljen. Manj utemeljena je ideja enostavnega programa: uničiti družino, vero, moralo in nacijo zato, da bi bilo ljudi lažje nadzorovati. Njihovi lastni teksti praviloma oblast in manipulacijo napadajo, ne zagovarjajo. Paradoks je prej drugje: emancipatorna teorija lahko sama razvije mehanizme, ki jih kritik razume kot nove oblike ideološke prisile.

Frankfurtski šoli se pogosto pripisuje idejo, da univerzalne moralne vrednote ne obstajajo in da je morala samo družbeni konstrukt moči. To je kot skupna oznaka preširoko. Kritični teoretiki so res napadali moralo, kadar so jo razumeli kot legitimacijo zatiranja, vendar so njihovi lastni argumenti temeljili na močnih normativnih pojmih: svobodi, zmanjšanju trpljenja, nedominaciji, racionalnosti in emancipaciji.

Zato jih je težko hkrati opisati kot popolne moralne relativiste in kot mislece, ki ostro obsojajo fašizem, antisemitizem, manipulacijo ter družbeno dominacijo. Bolj natančno je reči, da so problematizirali tradicionalne moralne avtoritete in iskali drugačne temelje normativne kritike.

Marksistična kritika religije je del intelektualnega ozadja kritične teorije, vendar Frankfurtske šole ni mogoče preprosto zvesti na slogan »religija je opij za ljudstvo«. Različni člani so se do religije, judovske tradicije, teologije in sekularizacije vedli zelo različno.

Adorno, Benjamin in poznejši kritični teoretiki so denimo uporabljali tudi teološke motive in negativno teologijo kot vire kritike obstoječega sveta. Zato trditev o enotnem programu odstranjevanja religije nima enake dokazne opore kot njihova dokumentirana kritika kapitalizma ali avtoritarizma.

»Kulturni marksizem«, poreklo članov in dejanski vpliv

Izraz »kulturni marksizem« se uporablja v več pomenih. V širokem akademskem smislu lahko označuje marksistično ali neomarksistično analizo kulture, ideologije in medijev. V političnem jeziku pa je postal tudi oznaka za veliko širšo teorijo, po kateri naj bi usklajena mreža intelektualcev načrtno prevzela izobraževanje, medije in kulturo, da bi razgradila zahodne vrednote.

Zgodovinski problem druge različice je, da združuje Frankfurtsko šolo, Gramscija, Dutschkeja, poststrukturalizem, feminizem in številna poznejša gibanja v eno organizirano genealogijo, čeprav med njimi obstajajo razlike, spori in časovne vrzeli. Nekateri raziskovalci opozarjajo tudi, da so določene politične različice te pripovedi prevzele antisemitske motive; to pa ne pomeni, da je vsaka kritika kritične teorije ali kulturne levice avtomatično antisemitska.

Več pomembnih članov inštituta je bilo judovskega porekla in prav nacistični režim jih je prisilil v beg. To je pomembno za razumevanje njihovega zanimanja za fašizem, antisemitizem in avtoritarno osebnost.

Ni pa metodološko dopustno iz njihovega porekla sklepati na skupno politično zaroto ali na namen »razgradnje zahodne civilizacije«. Ideje je treba presojati po besedilih, institucijskih povezavah in dokumentiranem vplivu. Etnična ali verska identiteta sama ne dokazuje političnega motiva.

Vpliv je nedvomno obstajal, vendar ni enakomeren. Marcuse je močno vplival na dele Nove levice; kritična teorija je postala pomembna v sociologiji, filozofiji, medijskih in kulturnih študijah; Habermas in poznejše generacije so jo razvijale v nove smeri.

Toda iz dejstva, da so nekatere ideje postale akademsko vplivne, ne sledi, da je večina univerzitetnih sprememb rezultat ene doktrine. Sodobne humanistične in družboslovne smeri izvirajo tudi iz liberalizma, feminizma, poststrukturalizma, postkolonialnih študij, analitične filozofije, empirijske sociologije in številnih drugih tradicij, med katerimi so pogosti konflikti.

Kaj je podprto in kaj zahteva popravek

Prvič, ideje res lahko preživijo svoje avtorje in dolgoročno vplivajo na institucije. Drugič, kritična teorija ni bila politično nevtralna: želela je prispevati k emancipaciji in transformaciji družbe. Tretjič, Marcuse je dejansko zagovarjal radikalno kritiko seksualne represije, potrošniških »lažnih potreb«, asimetrično toleranco in pozneje tudi strategijo dolgega pohoda skozi institucije.

Četrtič, kritika kulturne industrije ostaja presenetljivo uporabna za razumevanje standardizirane zabave, oglaševanja in sistemov, ki monetizirajo pozornost. Tega dela Frankfurtske šole ni smiselno odpraviti samo zato, ker ga uporabljajo zelo različni politični tabori.

Ni dokazano, da je Frankfurtska šola kot enotna organizacija oblikovala načrt za razgradnjo družine, vere, morale in nacionalne identitete, da bi ljudi nato lažje nadzorovala. Ni natančno pripisati »dolgega pohoda« prvotni Frankfurtski šoli brez Dutschkeja in Marcusejeve poznejše podpore. Prav tako je preširoko vse člane opisovati kot moralne relativiste ali kot neposredne ideologe sodobne identitetne politike.

Pomembno je tudi razlikovati med vplivom in vzročnostjo. Če je neka poznejša ideja podobna Marcusejevi, to še ne dokazuje, da je zgodovinsko nastala iz Marcuseja. Potrebujemo citate, recepcijo, študijske programe, politične dokumente ali neposredne genealogije, preden iz podobnosti naredimo dokazni niz.

Paradoks: teorija proti nadzoru lahko postane orodje novega nadzora

Najbolj ploden del izvorne teme ni trditev, da je Frankfurtska šola preprosto ustvarila »kulturo nadzora«. Njeni avtorji so pravzaprav veliko pisali proti administrirani družbi, fašizmu, manipulaciji, množični konformnosti in psihološkemu nadzoru.

Resnično vprašanje je bolj neprijetno: ali lahko projekt osvoboditve, ki razglasi nekatere potrebe za lažne, nekatere oblike tolerance za represivne in nekatere tradicije za nosilce dominacije, sam ustvari novo avtoriteto, ki ljudem pove, katera zavest je pravilna? To vprašanje izhaja iz njihovih lastnih besedil in ne potrebuje teorije zarote.

Članek zato ohranja bistvo izhodiščne teze — ideje imajo posledice — vendar ga obrne v natančnejšo obliko: ne iščemo enega skritega centra, ampak sledimo konkretnim besedilom, njihovim dejanskim naslednikom in trenutkom, ko kritika oblasti sama začne zahtevati oblast nad jezikom, institucijami ali dopustnimi idejami.