Victor Hugo — Legenda stoletij: izbrana primarna besedila

Francoski izvirnik + slovenski prevod THY-REALITY

Dodatek vsebuje tri vrste primarnega gradiva, ki jih R331 neposredno interpretira: izbrane celotne programske odstavke iz predgovora iz leta 1859, celotno pesem La Conscience in celotno pesem Après la bataille. Namen ni reproducirati celotne Legende stoletij, ampak omogočiti branje zaokroženih enot, na katere se članek najmočneje opira.

Pravice: Victor Hugo (1802–1885) je avtor javnodomenskih izvirnikov. Francosko besedilo je preverjeno proti validiranim transkripcijam izdaje Hetzel 1859 na French Wikisource. Wikisource transkripcije so objavljene pod CC BY-SA; ta besedilni dodatek ob navedbi vira ohranja isto licenčno sled. Slovenski prevod je pripravil THY-REALITY. Viri: Préface, La Conscience, Après la bataille.

Uredniška meja: daljša dela, ki jih R331 prav tako omenja, med njimi Pleine mer in Plein ciel, ostajajo povezana z izvirnimi viri, niso pa tu reproducirana v celoti, ker članek iz njih obravnava le izbrane motive.

Predgovor — izbrani celotni programski odstavki

Predgovor — programski odstavek o vzponu proti svetlobi — francosko
Exprimer l’humanité dans une espèce d’œuvre cyclique ; la peindre successivement et simultanément sous tous ses aspects, histoire, fable, philosophie, religion, science, lesquels se résument en un seul et immense mouvement d’ascension vers la lumière ; faire apparaître, dans une sorte de miroir sombre et clair ― que l’interruption naturelle des travaux terrestres brisera probablement avant qu’il ait la dimension rêvée par l’auteur ― cette grande figure une et multiple, lugubre et rayonnante, fatale et sacrée, l’Homme ; voilà de quelle pensée, de quelle ambition, si l’on veut, est sortie la Légende des Siècles.
slovenski prevod
Izraziti človeštvo v nekakšnem cikličnem delu; ga zaporedoma in hkrati naslikati z vseh njegovih strani — zgodovine, mita, filozofije, religije in znanosti — ki se stekajo v eno samo neizmerno gibanje vzpona proti svetlobi; v nekakšnem temnem in svetlem ogledalu, ki ga bo naravna prekinitev zemeljskega dela verjetno razbila, še preden doseže razsežnost, o kateri sanja avtor, prikazati to veliko figuro, eno in mnogotero, temačno in sijočo, usodno in sveto — Človeka: iz te misli, iz te ambicije, če hočemo, je nastala Legenda stoletij.
Predgovor — nit Napredka in mozaik človeka — francosko
On y trouvera quelque chose du passé, quelque chose du présent (XIII. Maintenant), et comme un vague mirage de l’avenir. Du reste, ces poëmes, divers par le sujet, mais inspirés par la même pensée, n’ont entre eux d’autre nœud qu’un fil, ce fil qui s’atténue quelquefois au point de devenir invisible, mais qui ne casse jamais, le grand fil mystérieux du labyrinthe humain, le Progrès. Comme dans une mosaïque, chaque pierre a sa couleur et sa forme propre ; l’ensemble donne une figure. La figure de ce livre, on l’a dit plus haut, c’est l’homme.
slovenski prevod
V njih bomo našli nekaj preteklosti, nekaj sedanjosti in kakor medel privid prihodnosti. Te pesmi, različne po temi, a navdihnjene z isto mislijo, med seboj ne veže nič drugega kakor nit — nit, ki se včasih stanjša skoraj do nevidnosti, vendar se nikoli ne pretrga: velika skrivnostna nit človeškega labirinta, Napredek. Kakor v mozaiku ima vsak kamen svojo barvo in svojo obliko; celota pa sestavi figuro. Figura te knjige, kot je bilo rečeno zgoraj, je človek.
Predgovor — človek iz teme proti idealu — francosko
L’épanouissement du genre humain de siècle en siècle, l’homme montant des ténèbres à l’idéal, la transfiguration paradisiaque de l’enfer terrestre, l’éclosion lente et suprême de la liberté, droit pour cette vie, responsabilité pour l’autre ; une espèce d’hymne religieux à mille strophes, ayant dans ses entrailles une foi profonde et sur son sommet une haute prière ; le drame de la création éclairé par le visage du créateur, voilà ce que sera, terminé, ce poëme dans son ensemble ; si Dieu, maître des existences humaines, y consent.
slovenski prevod
Razcvet človeškega rodu iz stoletja v stoletje, človek, ki se iz teme vzpenja k idealu, rajska preobrazba zemeljskega pekla, počasno in najvišje razpiranje svobode — pravica za to življenje, odgovornost za drugo; nekakšna verska himna s tisoč kiticami, ki v svoji notranjosti nosi globoko vero in na vrhu visoko molitev; drama stvarjenja, osvetljena z obrazom stvarnika — to bo ta pesnitev kot celota, ko bo dokončana, če bo Bog, gospodar človeških življenj, to dopustil.

La Conscience — celotna pesem

Victor Hugo, 1859 — francosko
Lorsque avec ses enfants vêtus de peaux de bêtes, Échevelé, livide au milieu des tempêtes, Caïn se fut enfui de devant Jéhovah, Comme le soir tombait, l’homme sombre arriva Au bas d’une montagne en une grande plaine ; Sa femme fatiguée et ses fils hors d’haleine Lui dirent : « Couchons-nous sur la terre, et dormons. » Caïn, ne dormant pas, songeait au pied des monts. Ayant levé la tête, au fond des cieux funèbres, Il vit un œil, tout grand ouvert dans les ténèbres, Et qui le regardait dans l’ombre fixement. « Je suis trop près, » dit-il avec un tremblement. Il réveilla ses fils dormant, sa femme lasse, Et se remit à fuir sinistre dans l’espace. Il marcha trente jours, il marcha trente nuits. Il allait, muet, pâle et frémissant aux bruits, Furtif, sans regarder derrière lui, sans trêve, Sans repos, sans sommeil ; il atteignit la grève Des mers dans le pays qui fut depuis Assur. « Arrêtons-nous, dit-il, car cet asile est sûr. Restons-y. Nous avons du monde atteint les bornes. » Et, comme il s’asseyait, il vit dans les cieux mornes L’œil à la même place au fond de l’horizon. Alors il tressaillit en proie au noir frisson. « Cachez-moi ! » cria-t-il ; et, le doigt sur la bouche, Tous ses fils regardaient trembler l’aïeul farouche. Caïn dit à Jabel, père de ceux qui vont Sous des tentes de poil dans le désert profond : « Étends de ce côté la toile de la tente. » Et l’on développa la muraille flottante ; Et, quand on l’eut fixée avec des poids de plomb, « Vous ne voyez plus rien ? » dit Tsilla, l’enfant blond, La fille de ses fils, douce comme l’aurore ; Et Caïn répondit : « Je vois cet œil encore ! » Jubal, père de ceux qui passent dans les bourgs Soufflant dans des clairons et frappant des tambours, Cria : « Je saurai bien construire une barrière. » Il fit un mur de bronze et mit Caïn derrière. Et Caïn dit : « Cet œil me regarde toujours ! » Hénoch dit : « Il faut faire une enceinte de tours Si terrible, que rien ne puisse approcher d’elle. Bâtissons une ville avec sa citadelle, Bâtissons une ville, et nous la fermerons. » Alors Tubalcaïn, père des forgerons, Construisit une ville énorme et surhumaine. Pendant qu’il travaillait, ses frères, dans la plaine, Chassaient les fils d’Énos et les enfants de Seth ; Et l’on crevait les yeux à quiconque passait ; Et, le soir, on lançait des flèches aux étoiles. Le granit remplaça la tente aux murs de toiles, On lia chaque bloc avec des nœuds de fer, Et la ville semblait une ville d’enfer ; L’ombre des tours faisait la nuit dans les campagnes ; Ils donnèrent aux murs l’épaisseur des montagnes ; Sur la porte on grava : « Défense à Dieu d’entrer. » Quand ils eurent fini de clore et de murer, On mit l’aïeul au centre en une tour de pierre ; Et lui restait lugubre et hagard. « Ô mon père ! L’œil a-t-il disparu ? » dit en tremblant Tsilla. Et Caïn répondit : « Non, il est toujours là. » Alors il dit : « Je veux habiter sous la terre Comme dans son sépulcre un homme solitaire ; Rien ne me verra plus, je ne verrai plus rien. » On fit donc une fosse, et Caïn dit : « C’est bien ! » Puis il descendit seul sous cette voûte sombre ; Quand il se fut assis sur sa chaise dans l’ombre Et qu’on eut sur son front fermé le souterrain, L’œil était dans la tombe et regardait Caïn.
slovenski prevod THY-REALITY
Ko je s svojimi otroki, oblečenimi v živalske kože, razmršen in bled sredi neviht Kajn zbežal izpred Jehova, je ob večeru mračni mož prispel pod goro na veliko ravnino. Utrujena žena in sinovi brez sape so mu rekli: »Uležimo se na zemljo in zaspimo.« Kajn pa ni spal; ob vznožju gora je premišljeval. Ko je dvignil glavo, je globoko v pogrebnem nebu zagledal oko, povsem odprto v temi, ki ga je iz sence nepremično gledalo. »Preblizu sem,« je rekel in vztrepetal. Zbudil je speče sinove in izmučeno ženo ter se znova zlovešče pognal v beg skozi prostor. Hodil je trideset dni, hodil je trideset noči. Šel je nemo, bled, ob vsakem šumu trepetajoč, skrivaj, brez pogleda nazaj, brez premora, brez počitka, brez spanja; dosegel je morsko obalo v deželi, ki so jo pozneje imenovali Asur. »Ustavimo se,« je rekel, »to zavetje je varno. Ostanimo. Dosegli smo skrajni rob sveta.« Toda ko je sedel, je v turobnem nebu na istem mestu ob obzorju zagledal oko. Takrat ga je stresel črn mraz. »Skrijte me!« je zakričal; s prstom na ustih so vsi sinovi gledali, kako se trese surovi praoče. Kajn je rekel Jabelu, očetu tistih, ki potujejo pod šotori iz dlake skozi globoko puščavo: »Na tej strani razpni šotorsko platno.« Razpeli so plavajočo steno; ko so jo pritrdili s svinčenimi utežmi, je Tsilla, svetlolasa deklica, hči njegovih sinov, nežna kakor zarja, vprašala: »Zdaj ne vidiš več ničesar?« Kajn pa je odvrnil: »To oko še vedno vidim!« Jubal, oče tistih, ki hodijo skozi mesta, pihajo v rogove in udarjajo po bobnih, je zaklical: »Jaz bom znal zgraditi pregrado.« Postavil je bronast zid in za njim skril Kajna. Kajn pa je rekel: »To oko me še vedno gleda!« Henoh je rekel: »Narediti moramo obzidje stolpov, tako strašno, da se mu ne bo moglo nič približati. Zgradimo mesto s citadelo, zgradimo mesto in ga zapremo.« Tedaj je Tubalkajn, oče kovačev, zgradil ogromno, nadčloveško mesto. Medtem ko je delal, so njegovi bratje na ravnini preganjali Enosove sinove in Setove otroke; vsakemu mimoidočemu so iztaknili oči; zvečer pa so proti zvezdam streljali puščice. Granit je zamenjal šotor s platnenimi stenami, vsak blok so povezali z železnimi vezmi, in mesto je bilo videti kakor mesto pekla; sence stolpov so po deželi delale noč; zidovom so dali debelino gora; nad vrata pa vrezali: »Bogu vstop prepovedan.« Ko so končali zapiranje in zidanje, so praočeta postavili v sredino, v kamnit stolp; tam je ostal temačen in iz sebe. »O moj oče! Je oko izginilo?« je trepetaje vprašala Tsilla. Kajn je odgovoril: »Ne, še vedno je tam.« Tedaj je rekel: »Pod zemljo hočem živeti, kakor osamljen človek v svojem grobu; nič me več ne bo videlo in jaz ne bom videl ničesar.« Izkopali so torej jamo in Kajn je rekel: »Dobro je.« Nato je sam stopil pod temni obok; ko je sedel na stolu v temi in so nad njegovo glavo zaprli podzemlje, je bilo oko v grobu in je gledalo Kajna.

Après la bataille — celotna pesem

Victor Hugo, 1859 — francosko
Mon père, ce héros au sourire si doux, Suivi d’un seul housard qu’il aimait entre tous Pour sa grande bravoure et pour sa haute taille, Parcourait à cheval, le soir d’une bataille, Le champ couvert de morts sur qui tombait la nuit. Il lui sembla dans l’ombre entendre un faible bruit. C’était un Espagnol de l’armée en déroute Qui se traînait sanglant sur le bord de la route, Râlant, brisé, livide, et mort plus qu’à moitié, Et qui disait : « À boire ! à boire par pitié ! » Mon père, ému, tendit à son housard fidèle Une gourde de rhum qui pendait à sa selle, Et dit : « Tiens, donne à boire à ce pauvre blessé. » Tout à coup, au moment où le housard baissé Se penchait vers lui, l’homme, une espèce de maure, Saisit un pistolet qu’il étreignait encore, Et vise au front mon père en criant : « Caramba ! » Le coup passa si près, que le chapeau tomba Et que le cheval fit un écart en arrière. « Donne-lui tout de même à boire, » dit mon père.
slovenski prevod THY-REALITY
Moj oče, junak z tako blagim nasmehom, ki mu je sledil en sam huzar, najljubši med vsemi zaradi velike hrabrosti in visoke postave, je na večer neke bitke jezdil čez polje, prekrito z mrtvimi, na katere je padala noč. Zdelo se mu je, da je v senci zaslišal rahel glas. Bil je Španec iz razbite vojske, ki se je krvav vlekel ob robu ceste, hropeč, zlomljen, bled, več kakor napol mrtev, in prosil: »Piti! Piti, usmilite se!« Ganjen je moj oče zvestemu huzarju podal čutaro ruma, ki mu je visela ob sedlu, in rekel: »Vzemi, daj piti temu ubogemu ranjencu.« Nenadoma, ko se je sklonjeni huzar nagibal k njemu, je mož, nekakšen Mavr, zagrabil pištolo, ki jo je še vedno stiskal, in pomeril očetu v čelo ter zavpil: »Caramba!« Strel je švignil tako blizu, da mu je klobuk padel, konj pa je odskočil nazaj. »Vseeno mu daj piti,« je rekel moj oče.