Victor Hugo, 1859 — francosko
Lorsque avec ses enfants vêtus de peaux de bêtes,
Échevelé, livide au milieu des tempêtes,
Caïn se fut enfui de devant Jéhovah,
Comme le soir tombait, l’homme sombre arriva
Au bas d’une montagne en une grande plaine ;
Sa femme fatiguée et ses fils hors d’haleine
Lui dirent : « Couchons-nous sur la terre, et dormons. »
Caïn, ne dormant pas, songeait au pied des monts.
Ayant levé la tête, au fond des cieux funèbres,
Il vit un œil, tout grand ouvert dans les ténèbres,
Et qui le regardait dans l’ombre fixement.
« Je suis trop près, » dit-il avec un tremblement.
Il réveilla ses fils dormant, sa femme lasse,
Et se remit à fuir sinistre dans l’espace.
Il marcha trente jours, il marcha trente nuits.
Il allait, muet, pâle et frémissant aux bruits,
Furtif, sans regarder derrière lui, sans trêve,
Sans repos, sans sommeil ; il atteignit la grève
Des mers dans le pays qui fut depuis Assur.
« Arrêtons-nous, dit-il, car cet asile est sûr.
Restons-y. Nous avons du monde atteint les bornes. »
Et, comme il s’asseyait, il vit dans les cieux mornes
L’œil à la même place au fond de l’horizon.
Alors il tressaillit en proie au noir frisson.
« Cachez-moi ! » cria-t-il ; et, le doigt sur la bouche,
Tous ses fils regardaient trembler l’aïeul farouche.
Caïn dit à Jabel, père de ceux qui vont
Sous des tentes de poil dans le désert profond :
« Étends de ce côté la toile de la tente. »
Et l’on développa la muraille flottante ;
Et, quand on l’eut fixée avec des poids de plomb,
« Vous ne voyez plus rien ? » dit Tsilla, l’enfant blond,
La fille de ses fils, douce comme l’aurore ;
Et Caïn répondit : « Je vois cet œil encore ! »
Jubal, père de ceux qui passent dans les bourgs
Soufflant dans des clairons et frappant des tambours,
Cria : « Je saurai bien construire une barrière. »
Il fit un mur de bronze et mit Caïn derrière.
Et Caïn dit : « Cet œil me regarde toujours ! »
Hénoch dit : « Il faut faire une enceinte de tours
Si terrible, que rien ne puisse approcher d’elle.
Bâtissons une ville avec sa citadelle,
Bâtissons une ville, et nous la fermerons. »
Alors Tubalcaïn, père des forgerons,
Construisit une ville énorme et surhumaine.
Pendant qu’il travaillait, ses frères, dans la plaine,
Chassaient les fils d’Énos et les enfants de Seth ;
Et l’on crevait les yeux à quiconque passait ;
Et, le soir, on lançait des flèches aux étoiles.
Le granit remplaça la tente aux murs de toiles,
On lia chaque bloc avec des nœuds de fer,
Et la ville semblait une ville d’enfer ;
L’ombre des tours faisait la nuit dans les campagnes ;
Ils donnèrent aux murs l’épaisseur des montagnes ;
Sur la porte on grava : « Défense à Dieu d’entrer. »
Quand ils eurent fini de clore et de murer,
On mit l’aïeul au centre en une tour de pierre ;
Et lui restait lugubre et hagard. « Ô mon père !
L’œil a-t-il disparu ? » dit en tremblant Tsilla.
Et Caïn répondit : « Non, il est toujours là. »
Alors il dit : « Je veux habiter sous la terre
Comme dans son sépulcre un homme solitaire ;
Rien ne me verra plus, je ne verrai plus rien. »
On fit donc une fosse, et Caïn dit : « C’est bien ! »
Puis il descendit seul sous cette voûte sombre ;
Quand il se fut assis sur sa chaise dans l’ombre
Et qu’on eut sur son front fermé le souterrain,
L’œil était dans la tombe et regardait Caïn.
slovenski prevod THY-REALITY
Ko je s svojimi otroki, oblečenimi v živalske kože,
razmršen in bled sredi neviht
Kajn zbežal izpred Jehova,
je ob večeru mračni mož prispel
pod goro na veliko ravnino.
Utrujena žena in sinovi brez sape
so mu rekli: »Uležimo se na zemljo in zaspimo.«
Kajn pa ni spal; ob vznožju gora je premišljeval.
Ko je dvignil glavo, je globoko v pogrebnem nebu
zagledal oko, povsem odprto v temi,
ki ga je iz sence nepremično gledalo.
»Preblizu sem,« je rekel in vztrepetal.
Zbudil je speče sinove in izmučeno ženo
ter se znova zlovešče pognal v beg skozi prostor.
Hodil je trideset dni, hodil je trideset noči.
Šel je nemo, bled, ob vsakem šumu trepetajoč,
skrivaj, brez pogleda nazaj, brez premora,
brez počitka, brez spanja; dosegel je morsko obalo
v deželi, ki so jo pozneje imenovali Asur.
»Ustavimo se,« je rekel, »to zavetje je varno.
Ostanimo. Dosegli smo skrajni rob sveta.«
Toda ko je sedel, je v turobnem nebu
na istem mestu ob obzorju zagledal oko.
Takrat ga je stresel črn mraz.
»Skrijte me!« je zakričal; s prstom na ustih
so vsi sinovi gledali, kako se trese surovi praoče.
Kajn je rekel Jabelu, očetu tistih, ki potujejo
pod šotori iz dlake skozi globoko puščavo:
»Na tej strani razpni šotorsko platno.«
Razpeli so plavajočo steno;
ko so jo pritrdili s svinčenimi utežmi,
je Tsilla, svetlolasa deklica,
hči njegovih sinov, nežna kakor zarja, vprašala:
»Zdaj ne vidiš več ničesar?«
Kajn pa je odvrnil: »To oko še vedno vidim!«
Jubal, oče tistih, ki hodijo skozi mesta,
pihajo v rogove in udarjajo po bobnih,
je zaklical: »Jaz bom znal zgraditi pregrado.«
Postavil je bronast zid in za njim skril Kajna.
Kajn pa je rekel: »To oko me še vedno gleda!«
Henoh je rekel: »Narediti moramo obzidje stolpov,
tako strašno, da se mu ne bo moglo nič približati.
Zgradimo mesto s citadelo,
zgradimo mesto in ga zapremo.«
Tedaj je Tubalkajn, oče kovačev,
zgradil ogromno, nadčloveško mesto.
Medtem ko je delal, so njegovi bratje na ravnini
preganjali Enosove sinove in Setove otroke;
vsakemu mimoidočemu so iztaknili oči;
zvečer pa so proti zvezdam streljali puščice.
Granit je zamenjal šotor s platnenimi stenami,
vsak blok so povezali z železnimi vezmi,
in mesto je bilo videti kakor mesto pekla;
sence stolpov so po deželi delale noč;
zidovom so dali debelino gora;
nad vrata pa vrezali: »Bogu vstop prepovedan.«
Ko so končali zapiranje in zidanje,
so praočeta postavili v sredino, v kamnit stolp;
tam je ostal temačen in iz sebe. »O moj oče!
Je oko izginilo?« je trepetaje vprašala Tsilla.
Kajn je odgovoril: »Ne, še vedno je tam.«
Tedaj je rekel: »Pod zemljo hočem živeti,
kakor osamljen človek v svojem grobu;
nič me več ne bo videlo in jaz ne bom videl ničesar.«
Izkopali so torej jamo in Kajn je rekel: »Dobro je.«
Nato je sam stopil pod temni obok;
ko je sedel na stolu v temi
in so nad njegovo glavo zaprli podzemlje,
je bilo oko v grobu in je gledalo Kajna.