Tathāgatagarbha sutra — ali nauk o Budova narava nasprotuje ne-jazu?

Kaj je Tathāgatagarbha sutra?

Gre za eno najzgodnejših ohranjenih jasnih formulacij nauka, ki ga bodo poznejše tradicije imenovale Budova narava. Besedilo ni več ohranjeno v svojem izvirnem indijskem jeziku; poznamo ga iz dveh kitajskih in dveh tibetanskih prenosov. Krajšo recenzijo je v kitajščino prevedel Buddhabhadra leta 420. Daljša recenzija je ohranjena v poznejšem kitajskem in tibetanskem prenosu.

Kaj pomeni tathāgatagarbha?

To ni preprost izraz. Tathāgata je naziv za Budo. Garbha lahko pomeni maternico, notranjost, zarodek, embrij, jedro, ali nekaj, kar nekaj vsebuje. Zato tathāgatagarbhe ni najbolje avtomatično prevesti samo kot Budova narava. V zgodnjem kontekstu je bolje ohraniti izraz in razložiti njegovo slikovitost: nekaj v bitju vsebuje oziroma skriva Tathāgato.

Kaj sutra pravzaprav počne? Ne poda dolge filozofske definicije, temveč uporablja devet prispodob. Vsaka pokaže isti osnovni vzorec: nekaj izjemno dragocenega je skrito pod nečim nečistim, navadnim ali neprepoznavnim.

Devet prispodob

Sutra primerja tathāgatagarbho z Budo v ovenelem lotosu, medom med čebelami, zrnom v lupini, zlatom v iztrebkih oziroma umazaniji, zakladom skritim pod hišo oziroma v zemlji, kaljo ali drevesom skritim v semenu, dragoceno podobo zavito v stare cunje, bodočim kraljem v maternici revne ženske, in zlato oziroma dragoceno figuro v glinenem kalupu. Vse te podobe imajo: isto osnovno logiko. Navzven je nekaj neprivlačnega, znotraj pa nekaj izjemnega.

Kaj je skrito? Sutra govori o Tathāgati. Toda tu moramo biti previdni. Če si predstavljamo: majhnega popolnoma oblikovanega Budo, ki dobesedno sedi v vsakem telesu, smo prispodobo preveč materializirali. Gre za religiozni in simbolni jezik. Njegovo sporočilo je trenutne kleśe bitja niso njegova zadnja meja.

Kleśe. Kleśe so pohlep, sovraštvo, zabloda, jeza, zavist, navezanost, nevednost in sorodne duševne omadeževanosti. Sutra jih predstavlja kot pokrov. Zakrijejo. Ne določajo pa nujno: zadnje možnosti bitja.

To je drugačen jezik od anattā

Zgodnji budizem pogosto govori prenehaj se oklepati, odpravi nevednost, prenehaj hrepenenje. Tathāgatagarbha sutra govori odstrani pokrov in razkrije se nekaj dragocenega. To je pomembna sprememba retorike.

Toda ali gre samo za isti nauk z drugim jezikom? Ne moremo tega preprosto trditi. Jezik je resnično drugačen. Zgodnji anattā predvsem preprečuje: identifikacijo z nečim kot trajnim jazom. Tathāgatagarbha sutra pa uporablja pozitivne podobe nečesa notranjega, dragocenega, zakritega in povezanega z Budovstvom. Napetost je resnična.

Zlato v umazaniji. Predstavljajmo si: kup umazanije. Navzven: nič dragocenega. V njem pa je zlato. Navaden človek vidi samo umazanijo. Nekdo z boljšim vidom vidi zlato. To je ena osnovnih logik sutre. Buda v bitju prepozna nekaj, česar bitje samo: še ne prepozna.

Česa ne smemo prehitro reči? Ne smemo prehitro reči, da je to zlato večna individualna duša, prav tako ne, da je to zlato samo praznina in nič drugega. Sama zgodnja sutra svojega slikovitega jezika: ne razreši v eno poznejšo filozofsko definicijo. To naredijo: kasnejše tradicije.

Prispodobe niso vse popolnoma iste. To je zelo zanimivo. Zlato je že popolnoma zlato, zaklad je že zaklad in podoba je že izdelana, medtem ko seme še ni drevo. Tu se pojavita vsaj dva različna načina razmišljanja.

Razkritje. Nekaj dragocenega je že prisotno in ga je treba: odkriti.

Razvoj. Nekaj vsebuje možnost, ki mora: dozoreti. Sama sutra tako omogoča: več kot en poudarek.

Med in čebele. Med je že sladek. Čebele ga: zakrivajo in varujejo. Če jih odstranimo: med ni na novo ustvarjen. To je močna podoba: kleśe ne določajo zadnje narave oziroma možnosti bitja.

Seme. Seme pa deluje drugače. V njem je možnost drevesa. Toda drevo se mora: razviti. Zato je preveč preprosto reči: Tathāgatagarbha sutra uči samo: »že popolnega Budo v vsakem človeku.« Nekatere njene podobe poudarijo prisotnost, druge razvoj.

Kaj je torej najbolj varna formulacija? Sama sutra govori vsa čuteča bitja nosijo oziroma vsebujejo tathāgatagarbho, ki je zakrita s kleśami. Buda to: vidi. Bitje pa tega: še ne vidi.

Ali je tathāgatagarbha isto kot Budova narava?

Poznejša tradicija ju pogosto obravnava skoraj kot sinonima. Toda zgodovinsko je bolje razlikovati. Tathāgatagarbha je specifičen zgodnji izraz. Budova narava postane širša kategorija, v katero poznejše tradicije vključujejo: tathāgatagarbho, buddhadhātu, gotro, takšnost, dharmakāyo in druge povezane pojme. Ti izrazi niso od začetka: popolnoma isti.

Tathāgatagarbha Sutra še ni Ratnagotravibhāga

To je ena najpomembnejših varovalk. Poznejša Ratnagotravibhāga bo sistematično povezovala tathāgatagarbho, dharmakāyo, tathatā, gotro in Budova telesa. Toda to je poznejša filozofska sistematizacija. Ne smemo je retroaktivno položiti: v vsak stavek zgodnje sutre.

Prav tako še ni Mahāyāna Mahāparinirvāṇa Sutra. Poznejša Mahāyāna Mahāparinirvāṇa Sutra uporablja še izrazitejši pozitivni jezik. V nekaterih kontekstih celo: ātman — jaz. Tega ne smemo avtomatično pripisati: Tathāgatagarbha sutri.

Problem anattā ostaja

Zdaj se lahko vrnemo: k začetnemu vprašanju. Anattā pravi ničesar ne prijemaj kot trajni samostojni jaz. Tathāgatagarbha sutra govori o nečem dragocenem, skritem pod kleśami, povezanem z Budovstvom. Se to sliši kot ātman? Na ravni jezika: lahko. Zato napetosti ne bomo: skrivali.

Toda iz same sutre še ne sledi ena metafizika. Prispodoba skritega zlata sama po sebi še ne odgovori: ali je tathāgatagarbha: substanca, potencial, takšnost, praznina, dharmakāya ali kaj drugega. Te odgovore razvijejo: poznejši komentarji in šole.

Zato se kasneje pojavijo različna branja. Nekateri bodo poudarjali: možnost Budovstva. Drugi: takšnost in praznino. Tretji: prvotno čistost. Četrti bodo uporabljali skoraj: substancialen pozitivni jezik. To ni ena sama interpretacija.

Ali je Budova narava praznina? V nekaterih poznejših tradicijah: zelo tesno. V drugih: ne povsem. Tathāgatagarbha literatura bo razvila zapletene formule o praznosti kleś in Budovih kvalitetah. Toda takšni izrazi imajo: težko tekstno in prevodno zgodovino, zato jih ne bomo kot gotov sistem pripisali zgodnji Tathāgatagarbha sutri.

Zakaj se je ta pozitivni jezik pojavil?

Morda ima: močno pedagoško funkcijo. Če človek sliši samo: »ni jaza« ali »vse je prazno«, lahko to razume nihilistično. Tathāgatagarbha je drugačen govor. Pravi: tvoja trenutna zmedenost ni tvoja končna meja.

To je zelo močno sporočilo. Človek je lahko jezen, vendar jeza ni zadnja beseda; lahko je neveden, vendar nevednost ni zadnja beseda; lahko je globoko ujet v kleśe. Toda sutra ga še vedno vidi skozi horizont Budovstva.

To ima etično posledico. Ne reduciraj drugega človeka na najslabše, kar trenutno kaže. To je sorodno motivu: Sadāparibhūte v Lotosovi sutri. Tam bodhisattva nikogar ne zaničuje: ker bo lahko postal Buda. Tukaj sutra govori da je tathāgatagarbha v vseh čutečih bitjih.

Ali je to isto kot ekayāna? Ne. Lotosova sutra vpraša: kam vodijo različna vozila? Odgovor: proti enemu Budovemu vozilu. Tathāgatagarbha sutra pa vpraša: kaj je v bitju takega, da Budovstvo sploh lahko postane njegova možnost? To sta sorodni, a različni vprašanji.

Ali tathāgatagarbha nasprotuje anattā?

Najbolj pošten odgovor je odvisno od interpretacije. Če jo razumemo kot večno individualno dušo, ki obstaja sama po sebi in neodvisno od vsega, je konflikt z anattā: zelo močan. Če jo razumemo kot jezik za univerzalno možnost Budovstva, takšnost, praznost kleś ali nereificirano Budovo dimenzijo, se lahko odnos razloži: drugače.

Toda ne bomo izbrali odgovora namesto tradicij. To je pomembno. Naš članek ne bo rekel: »Tathāgatagarbha v resnici pomeni samo X.« Pokazali bomo: samo zgodnjo sutro, njene prispodobe, in poznejšo raznolikost interpretacij.

Kaj torej dejansko pravi zgodnja sutra? Najvarneje: vsa čuteča bitja vsebujejo oziroma nosijo tathāgatagarbho, ki je zakrita s kleśami; Buda to prepozna in uči zato, da se ta skrita Budova možnost oziroma dimenzija razkrije. To je dovolj blizu: besedilu. In dovolj previdno: filozofsko.

Devet podob v enem stavku. Buda v lotosu. Med med čebelami. Zrno v lupini. Zlato v umazaniji. Zaklad v zemlji. Drevo v semenu. Podoba v starih cunjah. Kralj v maternici revne žene. Dragocena figura v glinenem kalupu. Vse govorijo: ne sodi samo po ovoju.

Zaključek

Tathāgatagarbha sutra govori v drugačnem tonu kot Anattalakkhaṇa Sutta. Zgodnji nauk pravi ne identificiraj ničesar kot trajni jaz. Tathāgatagarbha pa govori o nečem dragocenem, zakritem s kleśami, povezanem z Budovstvom. To je resnična napetost. Toda sama napetost še ne pove: kako jo moramo rešiti. Zgodnja sutra ne poda: popolnoma razvite ontologije Budova narava. Daje: podobe. Poznejše budistične tradicije bodo te podobe razlagale: različno. Nekatere skozi praznino. Druge skozi takšnost. Druge skozi potencial. Druge skozi prvotno čistost. In nekatere bodo uporabljale: zelo pozitivni, skoraj substancialni jezik. Zato na vprašanje: »Ali Budova narava nasprotuje ne-jazu?« ni mogoče pošteno odgovoriti: z enim stavkom. Lahko pa rečemo: če jo spremenimo v večno individualno dušo, se od klasičnega anattā zelo oddaljimo.

Če pa jo razumemo kot način govorjenja o univerzalni možnosti prebujenja in o tem, da kleśe niso zadnja narava bitja, je odnos: drugačen. Sama Tathāgatagarbha sutra nas predvsem uči: ne zamenjuj umazanije za zlato, ovoja za vsebino in trenutne kleśe za zadnjo možnost bitja. Toda kako natančno razumeti: to zlato, bo postalo eno največjih vprašanj: poznejše mahajanske filozofije.

Viri in literatura

Primarna besedila in referenčne izdaje

• Zimmermann, Michael. A Buddha Within: The Tathāgatagarbhasūtra. IRIAB, 2002 (študija in anotirani angleški prevod).

Opomba: preveritveni viri so del uredniškega aparata. Kjer izvirna uporabljena izdaja med rekonstrukcijo ni bila ohranjena, standardna referenčna izdaja ni predstavljena kot domnevni prvotni vir članka.