Sutre Čiste dežele — kaj je Sukhāvatī in zakaj je Amitābha postal eden najbolj čaščenih Bud?

Kaj pomeni Sukhāvatī?

Sanskrtsko: Sukhāvatī — približno: dežela blaženosti. V vzhodnoazijskih tradicijah jo pogosto imenujejo: Čista dežela. Toda ta izraz lahko zavede. Sukhāvatī ni večna nebeška nagrada stvarnika, temveč buddhakṣetra — Budovo polje. To je področje, povezano z Budovimi zaobljubami, zaslugami, modrostjo in dejavnostjo za dobro bitij. Ponovno rojstvo tam zato ni končni cilj, temveč soteriološko sredstvo.

Kdo je Amitābha?

Sanskrtsko: Amitābha — Neizmerna svetloba. Sorodno ime je Amitāyus — Neizmerno življenje. Na Kitajskem: Āmítuófó. Na Japonskem: Amida. Postal je eden najbolj čaščenih Bud v vzhodnoazijskem budizmu.

Toda zgodba se začne z Dharmākaro. V Daljši Sukhāvatīvyūhi je Amitābha sprva: Dharmākara. V nekaterih različicah nekdanji kralj, ki sreča Budo: Lokeśvararājo. Odpove se posvetnemu položaju, postane menih in bodhisattva ter oblikuje: velik projekt Budovega polja.

Njegove zaobljube. Dharmākara izreče vrsto velikih zaobljub. V danes standardni vzhodnoazijski različici jih je 48, vendar to število ni univerzalno. Ohranjene različice Daljše Sukhāvatīvyūhe poznajo: različna števila in razporeditve zaobljub. Najstarejše recenzije vsebujejo 24 zaobljub, poznejša vplivna tradicija pa 48. Zato je bolje reči: 48 je standard poznejše vzhodnoazijske tradicije, ne nujno prvotna univerzalna oblika besedila.

Pet ohranjenih kitajskih prevodov. Daljša Sukhāvatīvyūha ima: pet ohranjenih kitajskih prevodov. Prvi je nastal: že sredi 2. stoletja. Različice se med seboj razlikujejo: v naslovih, pripovedi, številu zaobljub, in posameznih doktrinarnih poudarkih. To je pomembno: Pure Land korpus ima lastno dolgo tekstno zgodovino.

18. zaobljuba. Poznejše Pure Land tradicije pogosto prav:

18. zaobljubo

razumejo kot osrednjo. Toda tu moramo biti previdni. Ne bomo zapisali: »Amitābha obljubi, da bo vsak, ki desetkrat izgovori njegovo ime, avtomatično odšel v Čisto deželo.« To je poznejša poenostavitev. V starejšem tekstnem jeziku gre za zaupanje, usmerjenost uma, željo po rojstvu v Sukhāvatī, spominjanje na Budo in formulacije o desetih mislih oziroma trenutkih spominjanja. Poznejše vzhodnoazijske tradicije bodo to vedno tesneje povezovale z ustnim izgovarjanjem imena.

Buddhānusmṛti. To je ključen izraz. Sanskrtsko: buddhānusmṛti — spominjanje oziroma kontemplacija Bude. To ni nujno samo izgovarjanje imena; lahko pomeni spominjanje Budovih kvalitet, mentalno osredotočenje, vizualizacijo, kontemplacijo ali meditacijo.

Nianfo

Kitajsko: nianfo. To je prevod oziroma razvoj ideje: buddhānusmṛti. V različnih obdobjih lahko pomeni mentalno spominjanje, vizualizacijo, kontemplacijo Bude, držanje njegovega imena v umu ali ustno recitiranje. Zato ni pravilno projicirati: poznejšega japonskega nembutsuja nazaj v najzgodnejšo indijsko prakso.

Nembutsu. Japonsko: nembutsu. V poznejših Pure Land šolah postane predvsem: izgovarjanje Amitābhovega imena. Najbolj znana formula: Namu Amida Butsu. Toda šele z zgodovinskim razvojem postane verbalna recitacija: tako osrednja.

Hōnen. Hōnen bo v 12. stoletju izbral: nembutsu kot osrednjo prakso. Poudarek ni več: na kompleksnih vizualizacijah ali širokem naboru meditacij, ampak na klicanju Amitābhovega imena in zaupanju v njegovo zaobljubo. To je poznejša japonska reformulacija.

Shinran. Shinran bo poudarek prestavil še bolj: od lastnega dosežka k: shinjin — globokemu zaupanju. Nembutsu pri njem ni predvsem: tehnika za zbiranje zaslug. Postane: izraz Amitābhove dejavnosti in hvaležnosti. Toda to je že: Jōdo Shinshū teologija, ne neposredna oblika zgodnjih indijskih suter.

Tri osrednje sutre

Poznejša vzhodnoazijska tradicija pogosto združuje tri osrednje sutre:

1. Daljšo Sukhāvatīvyūho. Dharmākara, zaobljube, Amitābha, Sukhāvatī.

2. Krajšo Sukhāvatīvyūho. Zgoščen opis: Amitābhe, Sukhāvatī in spominjanja na Budo.

3. Sutro vizualizacije Bude neizmernega življenja. Vaidehī, Amitābha in: šestnajst kontemplacij.

Toda te tri nimajo iste tekstne zgodovine. Prvi dve imata: indijski tekstni rodovnik. Tretja je drugačen primer. Pri Sutri vizualizacije: ni ohranjenega sanskrtskega izvirnika. Ni znanega: tibetanskega prevoda. Njena struktura in izrazje močno kažejo: na kitajsko oziroma srednjeazijsko-kitaj­sko tekstno okolje. Zato jo številni sodobni raziskovalci obravnavajo kot poznejšo kompozicijo zunaj Indije.

Tradicionalno in zgodovinsko-kritično

Tradicionalna perspektiva: Budov govor. Zgodovinsko-kritična perspektiva: besedilo s kompleksnim kitajskim oziroma srednjeazijskim nastankom. Naš članek ne bo ene ravni zamenjal za drugo.

Vaidehī. Visualization Sutra pripoveduje o kraljici Vaidehī. Njena družinska tragedija jo pripelje: do obupa nad svetom. Obrne se: k Budi. Buda ji pokaže: različna Budova polja. Ona izbere Sukhāvatī.

Šestnajst kontemplacij. Nato prejme navodila za šestnajst meditativnih vizualizacij. Med njimi: zahajajoče sonce, vodo, tla Budovega polja, draguljna drevesa, prestol, Amitābho, Avalokiteśvaro, Mahāsthāmaprāpto in stopnje ponovnega rojstva. To pokaže: Pure Land praksa ni bila samo verbalna recitacija.

Kakšna je Sukhāvatī?

Sutre jo opisujejo: z jezeri, lotusi, dragocenimi tlemi, drevesi, svetlobo, glasbo, in bitji oziroma zvoki, ki: spominjajo na Dharmo. Celotno okolje je urejeno tako, da podpira: prakso.

To je bistvo. V običajnem samsāričnem svetu: pogoji pogosto hranijo kleśe. V Sukhāvatī: naj bi pogoji hranili: prebujenje.

Ali je Sukhāvatī dobesedno resničen kraj? Tradicionalne šole odgovarjajo: različno. Nekatere: da — resnično Budovo polje. Druge govorijo: o Čisti deželi uma. Tretje: obe perspektivi združujejo. Naš članek zato ne bo rekel: dokazano gre za fizični kraj v vesolju. In tudi ne: gre samo za psihološko metaforo. Bolj pošteno: sutre jo predstavljajo kot Amitābhovo Buddhakṣetro; poznejše tradicije pa njen ontološki status razlagajo različno.

Ali je Sukhāvatī nirvāṇa?

Ne preprosto. Sukhāvatī je Budovo polje. Ponovno rojstvo tam je izjemno ugoden korak na poti proti prebujenju, ne zgolj večno bivanje v blaženosti.

Zakaj je Pure Land pristop tako pomemben? Ker spremeni vprašanje. Namesto: »Ali sem dovolj popoln za prebujenje?« vpraša: »Ali lahko vstopim v pogoje, ki mi omogočijo nadaljevanje poti?« To je velik premik.

Lastna moč in druga moč

Poznejši japonski budizem bo govoril o jiriki — lastni moči in: tariki — drugi moči. Toda to je poznejša sistematizacija. Ne smemo je predstaviti: kot izvirno tehnično terminologijo prvih Sukhāvatī suter.

Kaj pomeni »druga moč«? V nekaterih Pure Land tradicijah: pot do osvoboditve ni odvisna samo od: moje meditativne sposobnosti, moje discipline, mojega razumevanja. Povezana je tudi: z Amitābhovo izpolnjeno zaobljubo. To ni enako: teistični milosti stvarnika. Gre za mahajanski okvir Budove dejavnosti, zaslug in bodhisattvinske zaobljube.

Amitābha ni stvarnik. To je pomembna varovalka. Amitābha ni Bog stvarnik, ni ustvaril vesolja in ni absolutni gospodar vseh bitij. Je Buda. Toda pobožnost do njega lahko navzven izgleda: zelo teistično. Molitve. Ime. Zaupanje. Prizadevanje za rojstvo v njegovem polju. To je budistična devotionalna oblika, ne monoteizem.

Zakaj je Amitābha tako priljubljen? Ker združuje: jasno podobo Bude, jasno Budovo polje, jasne zaobljube, in prakso, dostopno: zelo širokemu krogu ljudi. Ni treba biti menih ali filozof niti obvladati najzahtevnejših meditacijskih sistemov.

Toda to ni »lahek budizem«. To bi bila pokroviteljska poenostavitev. Pure Land tradicije razvijejo: zelo sofisticirane nauke o zaupanju, zaslugah, Budovih telesih, praznini, zaobljubi, karmi, prenosu zaslug, in razmerju med lastnim prizadevanjem ter Budovo dejavnostjo.

Pure Land ni samo japonska tradicija. Pred Hōnenom in Shinranom obstaja: dolga kitajska Pure Land zgodovina. Pomembni so Huiyuan, Tanluan, Daochuo, Shandao in drugi. Praksa se širi tudi: v Korejo, Vietnam, Japonsko in druga budistična okolja.

Nianfo se spreminja skozi čas. Pri zgodnejših praksah lahko pomeni meditativno spominjanje. Kasneje: držanje imena v umu. Pri Shandau: vedno pomembneje tudi: ustno recitiranje. V Japonski: nembutsu postane osrednja praksa posebnih Pure Land šol. To je zgodovinski razvoj, ne ena nespremenjena praksa od začetka.

Chan in Pure Land. Na Kitajskem nista nujno: nasprotna tabora. Chan menihi lahko izvajajo: nianfo. Pure Land praktik lahko: meditira. Poznejša kitajska tradicija pogosto razvije: kombinirane prakse. Zato enačba: Zen proti Pure Land ni zgodovinsko vedno ustrezna.

Najgloblja tema: zaupanje. Pri Prajñāpāramiti: modrost. Pri Avataṃsaki: relacijski kozmos. Pri Pure Land učenju pride močno v ospredje: zaupanje. Ne samo v Amitābho. Tudi v možnost: da prebujenje ni projekt popolnoma samozadostnega posameznika.

To ima neposredno povezavo z anattā. Če ni: samostojnega jaza, zakaj bi bila osvoboditev: izključno moj individualni projekt? Pure Land lahko odgovorimo: tudi pot sama je relacijska. Učitelji. Zaobljube. Budova dejavnost. Zasluge. Skupnost. Vse sodeluje.

Toda praksa še vedno obstaja. Zaupanje ne pomeni pasivnosti. Pure Land tradicije lahko vključujejo: etiko, nianfo, nembutsu, vizualizacijo, bodhicitto, meditacijo, prenos zaslug in: zaobljube.

Zaključek

Sutre Čiste dežele oblikujejo: eno najbolj vplivnih mahajanskih tradicij. Njihova osnovna pripoved je preprosta. Dharmākara izreče velike bodhisattvinske zaobljube. Doseže Budovstvo kot Amitābha. Njegovo Budovo polje je Sukhāvatī. Bitja se lahko: usmerijo k njemu, se ga spominjajo, razvijajo željo po rojstvu v njegovem polju in tam: nadaljujejo pot. Toda pod to preprostostjo je dolga tekstna zgodovina. Pet kitajskih različic Daljše sutre. Različna števila zaobljub. Razvoj od: buddhānusmṛti prek: nianfo do: nembutsuja. Visualization Sutra z drugačno zgodovinsko provenienco. In poznejši spori o lastni in drugi moči. Zato Pure Land ni najbolje razumeti kot »budistična nebesa.« Sukhāvatī ni večni počitniški cilj, temveč Budovo polje, namenjeno nadaljevanju poti do prebujenja. Amitābhova zaobljuba pa ni poceni bližnjica okoli budistične prakse, temveč mahajanski odgovor na zelo človeško vprašanje: Kaj se zgodi z bitji, ki želijo prebujenje, vendar vedo, da njihove lastne sposobnosti niso popolne? Odgovor Pure Land tradicije je pot ni odvisna samo od tvoje lastne moči. Tudi Budova zaobljuba, spominjanje, odnos, zaupanje in okolje: lahko postanejo del poti.

Viri in literatura

Primarna besedila in referenčne izdaje

• Inagaki, Hisao, with Harold Stewart, trans. The Three Pure Land Sutras. rev. 2nd ed. Numata Center / BDK, 2003.

Raziskovalna in preveritvena literatura

• Inagaki, Hisao, with Harold Stewart, trans. The Three Pure Land Sutras. Revised 2nd ed. Numata Center for Buddhist Translation and Research, 2003. ISBN 9781886439184.
• Quinter, David. “Visualization/Contemplation Sutras.” Oxford Bibliographies in Buddhism. Published 2013; version 2018. DOI 10.1093/obo/9780195393521-0137.

Opomba: preveritveni viri so del uredniškega aparata. Kjer izvirna uporabljena izdaja med rekonstrukcijo ni bila ohranjena, standardna referenčna izdaja ni predstavljena kot domnevni prvotni vir članka.