Solarni miti in univerzalni arhetipi

Najprej skupna točka: isto Sonce

Egipčan, Grk, Mezopotamec, Indijec in prebivalec Japonske niso gledali petih različnih Sonc. Opazovali so isti tip izjemno izrazitega naravnega pojava: vzhod, dnevno pot, zahod, noč, ponovno pojavljanje, svetlobo, senco, toploto in sezonske spremembe. Že to ustvari skupen material, iz katerega lahko različne kulture neodvisno razvijejo podobne metafore.

Za povezavo med svetlobo in vidnostjo ali med vzhodom in novim začetkom zato ni nujno predpostaviti neposrednega kulturnega stika. Toda skupen zunanji referent še ne pomeni skupne religije ali istega pomena.

Re: Sonce kot kozmični cikel

V egipčanski tradiciji je solarna simbolika izredno razvita. Re je povezan z dnevnim potovanjem Sonca po nebu in nočnim prehodom skozi Duat, kjer se odvija proces, ki vodi v ponovno pojavljanje ob zori. Egipčansko gradivo ta cikel umešča v širši sistem kozmičnega reda, pogrebnih predstav in odnosa med Rejem, Ozirisom ter maat.

Motiv lahko primerjalno opišemo kot prehod skozi temo in obnovo, vendar s tem še nismo dokazali univerzalnega mita o »umirajočem in vstajajočem sončnem junaku«. Njegova konkretna egipčanska funkcija ostaja zgodovinsko pomembnejša od poznejše posplošitve.

Šamaš: Sonce, ki vidi

Sumerski Utu oziroma akadski Šamaš je sončno božanstvo, tesno povezano s pravičnostjo, sodbo in resnico. ORACC opozarja, da njegova vsevidnost izhaja iz sončne svetlobe, ki čez dan razkriva dogajanje; prav zato je lahko povezan tudi s prisegami, pogodbami in razkrivanjem prevare.

Tu dobimo močno simbolno verigo svetloba → vidnost → resnica → pravična sodba. Vendar prav ta posebnost pokaže, zakaj vseh sončnih božanstev ni smiselno zliti v en sam tip: pri Šamašu je pravni in sodni vidik izrazito močan.

Helios in večplastna zgodovina Apolona

V grški tradiciji je najbolj neposredna personifikacija Sonca Helios. Homerjeva himna ga opisuje kot sijočega boga, ki z vozom prečka nebo, zgodnejša in poznejša besedila pa razvijejo tudi motiv njegovega videnja dogajanja pod seboj.

Pri Apolonu je slika bolj večplastna. Helios in Apolon nista preprosto ista figura v vseh obdobjih grške religije, vendar raziskava Tomislava Bilića kaže, da identifikacije Apolona s fizičnim Soncem ni mogoče preprosto odložiti v zelo pozno filozofsko obdobje. To je dober primer splošnega pravila, da imajo simbolne povezave zgodovino in jih moramo časovno umestiti.

Surja: isti pojav, drugačna tradicija

Surja ima stare korenine v južnoazijskih tradicijah in je povezan že z Rigvedo. Metropolitanski muzej pri nekaterih zgodovinskih upodobitvah opozarja tudi na zahodnoazijske oziroma iranske značilnosti oblačil in širše povezave solarne ikonografije.

Ta primer je posebej poučen, ker hkrati pokaže dva možna mehanizma: neodvisno simboliziranje istega Sonca in dejanski zgodovinski prenos motivov med kulturami. Ko opazimo podobnost, zato ne smemo avtomatično izbrati samo ene razlage.

Amaterasu: Sonce niti ni nujno moški bog

V japonski tradiciji je Amaterasu sončna boginja. Zgodba o njenem umiku v nebeško skalno jamo in ponovnem prihodu je povezana z izgubo in vrnitvijo svetlobe; British Museum hrani več upodobitev prav prizora, v katerem Amaterasu ponovno pride iz jame.

Ponovno lahko prepoznamo širok vzorec odsotnost svetlobe → tema in motnja → vrnitev svetlobe. Toda genealogija, religiozna funkcija in kulturni kontekst so izrazito japonski. Amaterasu zato ni zgolj »japonska različica Reja«, ampak druga tradicija, ki istemu nebesnemu telesu pripiše drugačen sistem pomenov.

Kaj se torej res ponavlja?

Širši primerjalni vzorci so res vidni: vzhod lahko postane metafora začetka ali obnove, zahod prehoda, svetloba znanja in razkritja, Sonce nad svetom očesa ali pričevanja, toplota življenja in redni dnevni cikel reda ali stabilnosti. Takšne povezave so razumljive, ker izhajajo iz lastnosti opazovanega pojava.

Primerjalni vzorec še ni dokaz enega samega prazgodovinskega mita, še manj pa dokaz, da je vsaka zgodba o svetlobi, krogu ali ponovnem rojstvu prikrita zgodba o Soncu.

Ko je solarna razlaga tako prilagodljiva, da je ni mogoče ovreči

Če kategorijo definiramo dovolj široko, lahko skoraj vsako zgodbo solariziramo. Junak premaga temo, zato je Sonce; junak umre in se vrne, zato gre za zahod in vzhod; zlata barva postane sončni dokaz; dvanajst spremljevalcev postane zodiak. Težava nastane, ko ista razlaga sprejme skoraj vsak možni podatek.

Dobra razlaga ne sme samo sprejemati ujemanj. Omogočiti mora tudi možnost, da nekaj ni solarno.

Štirje možni razlogi za podobne mite

1. Neodvisen razvoj: različne družbe lahko podobno interpretirajo isti naravni pojav.
2. Kulturni stik in difuzija: simboli se lahko selijo s trgovino, migracijami, imperiji, prevodi in religioznimi stiki.
3. Skupna starejša dediščina: dve tradiciji lahko ohranita različne potomce starejšega skupnega izročila.
4. Splošne značilnosti človeške psihologije: podobna telesa, čustva in kognitivne sposobnosti lahko povečajo verjetnost nekaterih ponavljajočih se metafor.

Te razlage se med seboj ne izključujejo. Pri konkretnem primeru moramo iskati zgodovinske, jezikovne, arheološke in besedilne podatke, ki nam pomagajo oceniti, kateri mehanizem je verjetnejši.

Kaj pomeni »univerzalni arhetip«?

Beseda arhetip se danes uporablja zelo ohlapno. V vsakdanjem govoru lahko pomeni samo zelo star in pogosto ponavljajoč se tip podobe ali zgodbe. V Jungovi analitični psihologiji pa je pojem zahtevnejši, saj se povezuje s kolektivnim nezavednim in univerzalnimi strukturami psihe.

Christian Roesler je pri pregledu razprave opozoril, da ni trdne znanstvene podlage za trditev, da se kompleksni simbolni vzorci, denimo celoten mit o junaku, biološko prenašajo tako, da bi imel vsak posameznik neposreden dostop do njih neodvisno od kulture. Zato je treba ločiti med opažanjem, da se nekateri motivi pogosto ponavljajo, in bistveno močnejšo trditvijo o prirojenih kompleksnih simbolnih vsebinah.

Univerzalno ne pomeni identično

Tudi zelo razširjen simbol nima nujno povsod istega pomena. Sonce je lahko moško ali žensko, kraljevsko, sodniško, zaščitniško, ustvarjalno ali nevarno; lahko je oko, voznik voza, potnik v barki ali božanski prednik. Prav razlike pogosto povedo največ o kulturi, ki je simbol uporabljala.

Če v vseh teh oblikah vidimo samo »isti arhetip«, lahko nehote odstranimo prav tisto zgodovinsko posebnost, ki bi jo morali razložiti.

Tudi »solarno« ima različne stopnje dokazljivosti

• Močna solarna povezava: besedilo ali ikonografija figuro neposredno identificira s Soncem, kot pri Reju, Heliosu, Šamašu, Surji ali Amaterasu.
• Dobro dokumentirana solarna asociacija: zgodovinski viri kažejo povezavo s Soncem ali solarnim kultom, vendar je treba navesti čas, kraj in vrsto dokaza.
• Primerjalna solarna interpretacija: raziskovalec opazi motiv, ki ga je mogoče primerjati s sončnim ciklom, vendar ostaja na ravni interpretacije.
• Špekulativna solarizacija: posamezne splošne podobnosti, kot so zlato, krog, smrt ali število dvanajst, se obravnavajo kot zadosten dokaz solarnega pomena.

Takšna lestvica ne prepoveduje interpretacije. Pomaga pa jasno ločiti, kdaj opisujemo neposredni zgodovinski dokaz in kdaj ponujamo primerjalno možnost.

Sonce je skoraj idealen laboratorij za primerjalno simboliko

Pri solarnih mitih imamo nekaj redkega: zelo jasen skupni zunanji referent. Vemo, da so kulture dejansko opazovale Sonce, zato lahko spremljamo, kako ista fizična resničnost rodi različne kulturne modele. Egipčanska nočna pot Reja, Šamaševa pravičnost, Heliosov voz, Surjeva tradicija in Amaterasujin umik niso ena zgodba, vendar so vse odzivi na nebesno telo, ki je skupno vsem.

Fizični pojav je skupen. Kulturni pomen ni.

Arhetip kot vprašanje, ne kot bližnjica

Najbolj uporabno je zato izraz arhetipski uporabljati kot raziskovalno vprašanje, ne kot avtomatičen odgovor. Lahko vprašamo, zakaj se svetloba, tema, krog, vzpon, spust, oko in ponovno pojavljanje tako pogosto uporabljajo za razmišljanje o človeku in svetu, ne da bi že vnaprej trdili, da imajo vsi primeri isti izvor.

Takšno vprašanje dopušča psihologijo, antropologijo, zgodovino in astronomijo ter hkrati ohrani možnost, da je pri različnih kulturah odgovor drugačen. Podobnost je začetek raziskovanja, ne njegov zaključek.

Primerjalna mitologija je najbolj zanimiva takrat, ko ne spremeni vseh zgodb v eno, ampak pokaže, kako lahko človeštvo pod istim nebom ustvari mnogo različnih svetov.