Isto nebo, različni svetovi

Isto fizično nebo ne pomeni istega kulturnega zemljevida

V članku »Kako iz zvezd nastane ozvezdje« smo videli, da ozvezdje ni tridimenzionalni predmet, ki bi kot figura lebdel v prostoru. Z Zemlje vidimo navidezne položaje zvezd in jih povezujemo v vzorce. Sodobna astronomija je nato imena ozvezdij uporabila tudi za natančno določena območja neba.

Ko v enačbo vključimo kulturo, postane slika še zanimivejša.

Iz iste razporeditve svetlih točk lahko nastane več različnih zemljevidov. Ena tradicija poveže pet zvezd v eno figuro, druga tri od teh zvezd vključi v drug vzorec, preostali dve pa v tretjega. Nekje je najpomembnejši posamezen zvezdni roj, drugje širši del Rimske ceste. Nekatera poimenovanja so povezana z živalmi, druga z družbenim redom, predniki, orodjem, pokrajino ali zgodbami.

Mednarodna astronomska zveza ima danes posebno področje kulturne astronomije prav zato, ker odnos med človekom in nebom ni samo zgodovina astronomskih meritev. Nebo je bilo v različnih družbah vključeno v čas, orientacijo, pripovedi, rituale, ekologijo in razumevanje sveta.

Toda pomembno je, da pri tem ne naredimo nasprotne napake in rečemo, da je vse popolnoma poljubno. Ljudje niso risali po praznem platnu.

Nekatere zvezde so izrazito svetlejše. Nekateri skupki so zelo kompaktni. Rimska cesta ima vidno strukturo. Določeni nebesni pojavi se ponavljajo. Nebo torej omejuje možnosti, kultura pa znotraj teh možnosti izbira, povezuje in razlaga.

Nebo ne pride z vnaprej narisanimi črtami

Najlažje je razliko razumeti, če odmislimo črte, ki jih vidimo v zvezdnih atlasih in aplikacijah. V naravi jih ni. Če dve kulturi opazujeta isti del neba, se jima ni treba strinjati, katere zvezde sploh spadajo skupaj. To ni samo vprašanje različnega imena za isto figuro. Razlikuje se lahko sama struktura zemljevida.

To dobro pokaže tradicionalna kitajska astronomija.

Hongkonški vesoljski muzej pri predstavitvi kitajskih zvezdnih območij poudarja, da se je kitajski sistem razvijal samostojno in da je imel lasten način povezovanja zvezd. Zgodovinski katalog, povezan z astronomom Chen Zhuojem v obdobju Treh kraljestev, je združeval 283 asterizmov in 1464 zvezd. Poznejša tradicija je nebo organizirala tudi v tri ograde oziroma Three Enclosures in osemindvajset luninih dvorcev oziroma Twenty-eight Mansions.

To je bistveno drugačna razdelitev od velikega dela grško-rimske tradicije, iz katere izhaja mnogo imen današnjih zahodnih ozvezdij.

Mednarodni projekt Dunhuang, ki hrani in raziskuje znameniti Dunhuanški zvezdni atlas, opozarja, da je bilo kitajsko grupiranje zvezd drugačno od grške tradicije velikih figur. Na atlasu najdemo številne manjše asterizme, povezane z dvorom, uradniki, prostori, predmeti in drugimi elementi takratnega kulturnega sveta.

Če bi torej na kitajski in grški zemljevid neba položili iste koordinate zvezd, ne bi dobili samo dveh jezikov za iste črte. Dobili bi dva različna sistema črt.

Matariki, Plejade in Subaru — isti zvezdni roj, različni pomeni

Še bolj neposreden primer je majhen zvezdni roj, ki ga večina ljudi s temnim nebom zlahka opazi s prostim očesom: Plejade. Fizično govorimo o istem odprtem zvezdnem roju.

V grški tradiciji so Plejade povezane z »Sedmimi sestrami«. Na Japonskem se roj imenuje Subaru; po njem je ime dobil tudi teleskop Subaru Nacionalnega astronomskega observatorija Japonske. V māorskih tradicijah Aotearoe je roj znan kot Matariki in ima pomembno mesto v astronomskem ter kulturnem izročilu.

Toda že znotraj tega enega primera moramo biti previdni pred poenostavljanjem.

Te Papa Tongarewa izrecno opozarja, da ne obstaja samo ena enotna različica Matariki za vse iwi. Nekateri izročilni sistemi poudarjajo sedem zvezd, drugi devet. V nekaterih območjih Matariki ob primernem času ni dobro vidna in novoletno obdobje naznanja druga zvezda, na primer Puanga. Zgodbe in povezave se razlikujejo med iwi, hapū in whānau.

To je pomembno, ker izraz »različne kulture« včasih uporabljamo, kot da je vsaka kultura ena sama trdna škatla z enim pravilnim zemljevidom. Tudi znotraj kulturnih tradicij obstajajo krajevne, družinske in zgodovinske različice.

Matariki, Plejade in Subaru zato niso dokaz, da ljudje gledajo tri različne fizične objekte. Nasprotno: prav dejstvo, da lahko isti zvezdni roj prepoznamo v vseh treh primerih, nam omogoča videti, kako se isti opazovani pojav vključi v različne sisteme pomena.

Isti zvezdni roj lahko ostane isti astronomski objekt, ne da bi moral biti isti kulturni objekt.

Kitajsko nebo ni samo drugačen seznam imen

Pri Plejadah je skupina zvezd tako izrazita, da se primerjava hitro spremeni predvsem v vprašanje imen in pomenov. Kitajski primer pokaže nekaj globljega. Kultura ne izbere samo zgodbe za že pripravljen zahodni vzorec. Lahko drugače razreže celotno nebo.

V tradicionalnem kitajskem sistemu so številne zvezde razporejene v manjše asterizme. Osemindvajset dvorcev sledi območju, pomembnemu za gibanje Lune in drugih nebesnih teles, severni del neba pa je bil organiziran v podobe, povezane tudi s cesarskim dvorom in družbenim redom.

Na znamenitem Dunhuanškem atlasu, najstarejšem znanem popolnem ohranjenem zvezdnem atlasu, je nebo kartirano v sistemu, ki ga ne moremo preprosto prevesti tako, da vsak kitajski vzorec zamenjamo z enim današnjim zahodnim ozvezdjem.

Meje in združevanja se ne ujemajo ena proti ena. To je zelo pomembna lekcija za razumevanje kulturnega neba. Če začnemo z današnjimi 88 ozvezdji in nato vprašamo: »Kako so druge kulture imenovale Orion, Bika ali Veliki voz?«, smo že sprejeli en zemljevid kot osnovno mrežo in vse druge prisilili vanj.

Včasih je to praktično za primerjavo koordinat. Ni pa nevtralno, če želimo razumeti, kako je neka tradicija sama organizirala nebo.

Ko figura ni iz zvezd: Emu v temnih pasovih Rimske ceste

Morda najmočnejši primer, kako zelo se lahko razlikuje pozornost opazovalca, prihaja iz avstralskih staroselskih tradicij. Tako imenovani nebesni emu (Emu in the Sky) ni klasična figura, ki bi nastala tako, da med svetlimi zvezdami narišemo črte.

Velik del njegove oblike tvorijo temni oblaki in pasovi v Rimski cesti. Temni Coalsack ob Južnem križu lahko predstavlja glavo, preostala temna struktura pa se razteza skozi svetel pas Galaksije. V tem primeru pogled ni usmerjen predvsem k svetlim točkam, ampak k negativnemu prostoru med njimi.

Recenzirana raziskava Roberta Fullerja, Michaela Andersona, Raya Norrisa in Michelle Trudgett podrobno opisuje znanje Kamilaroi in Euahlayi skupnosti ter hkrati ugotavlja, da so poročila o nebesnem emuju razširjena med različnimi avstralskimi staroselskimi jezikovnimi skupinami. To pa ne pomeni, da imajo vse skupine identično ime, zgodbo ali uporabo.

Univerza v Melbournu je v sodelovanju z nosilci izročila opisala na primer imeni Gawarrgay v tradiciji Euahlayi in Gugurmin v tradiciji Wiradjuri. Tu vidimo še eno raven razlike. Dve osebi lahko gledata proti istemu delu Rimske ceste, vendar je ena naučena iskati svetle zvezde in med njimi prepoznavati križ ali škorpijona, druga pa opazuje obliko temnih oblakov med svetlimi območji.

Fizične zvezde in oblaki prahu so isti. Izbrani vizualni signal ni isti. To je lep primer, kako kultura ne vpliva samo na to, kaj nekaj pomeni, temveč tudi na to, čemu se naučimo nameniti pozornost.

Kultura izbira, vendar ne iz nič

Ob takih primerih lahko hitro zdrsnemo v trditev, da na nebu vidimo samo to, kar nam kultura naroči videti. Tudi to bi bilo preveč preprosto.

Plejade so resnično kompakten in vpadljiv roj. Orionov pas je resnično izrazita vrsta treh svetlih zvezd. Rimska cesta ima resnične svetle in temne strukture. Coalsack je dejanski temni oblak medzvezdnega prahu, ki zastira svetlobo zvezd za njim.

Kulturni zemljevid zato ni ustvarjen brez stika z resničnostjo. Bolje ga je razumeti kot izbor iz resničnih zaznavnih možnosti. Na ta izbor vplivajo vidnost zvezd, zemljepisna širina, letni časi, lokalno obzorje, način življenja, jezik, pripovedi, družbena ureditev in vprašanja, ki jih neka skupnost potrebuje ali želi zastavljati nebu.

Zato ni presenetljivo, da izraziti vzorci pritegnejo pozornost v več tradicijah. Svetel, kompakten roj ima več možnosti, da ga ljudje opazijo in poimenujejo kot naključno skupino komaj vidnih zvezd. Toda iz tega še ne sledi, da bo povsod dobil isto število članov, isto figuro ali isti pomen.

Resničnost postavlja omejitve. Kultura znotraj njih organizira pozornost.

Različni zemljevidi niso različna vesolja

Članek »Ena resničnost, mnogo zemljevidov« je opozoril, da več zemljevidov iste resničnosti ne pomeni več resničnosti. Ta članek to pokaže na nebu. Ko grška, māorska, japonska, kitajska ali avstralska staroselska tradicija isto nebesno območje organizira drugače, iz tega ne sledi, da ima vsaka svoje fizično vesolje.

Zvezda ima določeno lego, razdaljo, spekter in gibanje ne glede na ime, ki ji ga damo. Zvezdni roj ostane fizična skupina tudi, če ga ena skupnost poimenuje Matariki, druga Subaru in tretja Plejade. Toda tudi nasprotna trditev bi bila napačna: da so zato kulturna imena in vzorci nepomembni dodatki, ki jih lahko preprosto zavržemo.

Kulturni zemljevidi nam povedo, kaj so ljudje opazovali, kako so si nebo zapomnili, katere odnose so v njem prepoznavali in kako so nebesne pojave povezovali z življenjem na Zemlji. Sodobna astronomija za znanstveno komunikacijo potrebuje standardizirane koordinate, imena in območja. To je drugačna naloga od ohranjanja kulturnega izročila.

Enega sistema ni treba razglasiti za mit samo zato, ker drugi služi natančnemu merjenju. Treba je vedeti, katero vprašanje zastavljamo.

Kaj nam različni nebesni svetovi povedo o zaznavi

Ko pogledamo primere skupaj, se pokaže vzorec. Najprej obstaja fizično nebo: zvezde, zvezdni roji, medzvezdni prah, njihova svetlost, položaji in gibanja. Nato obstaja zaznavni izbor: katere točke ali temne površine sploh izstopijo iz ozadja.

Sledi povezovanje: kaj bomo obravnavali kot eno skupino in kje se ta skupina konča. Nato pride poimenovanje: kako bomo vzorec imenovali. In nazadnje pomen: v kakšno zgodbo, prakso, časovni sistem ali predstavo o svetu ga bomo vključili.

Te ravni niso enake, vendar so povezane. Prav zato je nočno nebo tako dober laboratorij za vprašanje, ki ga THY-REALITY spremlja od prvega članka naprej: kakšen je odnos med tem, kar je, in tem, kako to organiziramo v svojem zaznavanju?

Nebo nas pri tem uči dvojne skromnosti. Prva je znanstvena: naše črte niso narisane med zvezdami v prostoru. Druga je kulturna: naš znani zemljevid ni edini način, kako so ljudje skozi zgodovino smiselno organizirali nebo.

Isto fizično nebo lahko podpira več človeških zemljevidov. Razlika med njimi ne izbriše resničnosti — pokaže, koliko dela pri njenem razumevanju opravi opazovalec.

Naslednji korak naredi članek »Nebo kot prvi koledar in kompas«. Tam vprašanje ni več predvsem, kaj so ljudje na nebu videli, ampak kaj so z nebom počeli. Kako je opazovanje zvezd, Sonca in ponavljajočih se nebesnih ciklov pomagalo ljudem vedeti, kdaj prihaja določen del leta in v katero smer potujejo?

To temo nadaljuje članek »Nebo kot prvi koledar in kompas«.