Narava zla
Ko so nacistične oblasti organizirale preganjanje in umor milijonov ljudi, niso potrebovale samo ukazov in neposrednih morilcev. Potrebovale so tudi urade, dokumente, transport, zaplembe in ljudi, ki so vsak na svojem mestu opravili del naloge.
Interpretativna uredniška ilustracija.
Ko so nacistične oblasti organizirale preganjanje in umor milijonov ljudi, niso potrebovale samo ukazov in neposrednih morilcev. Potrebovale so tudi urade, dokumente, transport, zaplembe in ljudi, ki so vsak na svojem mestu opravili del naloge. V dokumentaciji ameriškega Muzeja holokavsta je razvidno, kako so se pri izvajanju zločinov povezovale državne službe, policija, vojska in gospodarski akterji. Zločin ni bil nič manj resničen zato, ker je bil razdeljen med številne vsakdanje postopke. [11]
Takšna zgodovina nas postavi pred vprašanje, ki ga samo ugotavljanje skrivnih hierarhij ne more razrešiti. Kje se zlo začne? V človeku, ki ukaže? V tistem, ki izvrši? V zamisli, ki žrtev razglasi za manjvredno? V ravnodušnosti, ki dopušča škodo? Ali obstaja tudi nekaj globljega, kar religije poimenujejo duhovno zlo? Če želimo prepoznavati zlorabo moči, moramo vprašanje obravnavati resno, ne pa ga zapreti z eno samo oznako za naše nasprotnike.
Kdaj je beseda »zlo« več kot žaljivka?
Besedo »zlo« hitro uporabimo za dogodek, ki nas prizadene, človeka, ki mu nasprotujemo, ali sistem, ki mu ne zaupamo. Toda izguba, bolečina in napačno ravnanje niso eno in isto. Potres lahko povzroči strašno trpljenje, čeprav nima namena. Človek lahko stori krivico iz nevednosti, malomarnosti, pohlepa ali zavestne želje po ponižanju. Pri namernem mučenju ali sistematičnem iztrebljanju se odpre vprašanje posebno hude moralne kršitve. Filozofska razprava razlikuje med širšim pojmom slabega in ožjim pojmom moralnega zla, pri katerem so pomembni storilec, dejanje, škoda in odgovornost. [1] [2]
Ta meja ni akademsko izmikanje sodbi. Prav nasprotno: omogoča natančnejšo sodbo. Če vsako neprijetno dejanje imenujemo zlo, izraz izgubi razlikovalno moč; če pa pozabimo na žrtev, ostane tudi najbolj natančna definicija prazna. Če ga pri najhujših kršitvah nočemo uporabiti, lahko zabrišemo resnost trpljenja žrtev. Moralno prepričanje, da je namerno poniževanje človeka nedopustno, je mogoče jasno izraziti tudi brez trditve, da smo odkrili popolno in za vse čase veljavno metafizično definicijo zla.
Zato mora biti tudi odgovornost presojena glede na to, kaj je človek vedel, kaj je naredil, katero škodo je povzročil in kako je ravnal, ko je imel možnost izbrati drugače. Moralna obsodba dejanja je lahko trdna, čeprav o notranjem doživljanju storilca vemo manj, kot bi želeli.
Obstaja še druga nevarnost: beseda, s katero presojamo dejanje, se spremeni v dokončno identiteto človeka ali celo celotne skupnosti. Ko enkrat nekoga razglasimo za zlo samo, se lahko zazdi, da dokazi, okoliščine in enaka pravila odgovornosti niso več potrebni. Toda prav to je logika, s katero so propagandisti v različnih obdobjih upravičevali izločanje in preganjanje. Opis dokazanega zločina in neutemeljeno razglašanje naroda, vere, družine ali nasprotnika za poosebljeno zlo nista isto.
Je zlo nekaj samostojnega ali odsotnost dobrega?
Ena vplivnih krščanskih razlag izhaja iz Avguštinovega razmišljanja. V svojem zrelem nauku zla ni razumel kot samostojne substance, ki bi bila enakovredna dobremu, temveč kot pokvarjenost oziroma pomanjkanje dobrega (privatio boni). Če je ustvarjeno bivajoče po svoji naravi dobro, je zlo povezano z odklonom in kvarjenjem tega dobrega. Njegova razlaga moralnega zla zato vodi k vprašanju volje: kako lahko bitje, ki je zmožno dobrega, svojo svobodo obrne proti njemu? [3]
Takšna misel je filozofsko pomembna, ker ne zahteva dveh enako močnih kozmičnih počel, ki bi si delili svet. Hkrati pa sproži težko vprašanje. Tistemu, ki trpi zaradi nasilja, ni dovolj povedati, da je zlo zgolj pomanjkanje. Poškodba, izguba in krivica so povsem resnične. Razlaga izvora zla ne odpravi vprašanja, zakaj je bilo trpljenje dopuščeno in kako naj zanj odgovarjamo. Razprava o tako imenovanem problemu zla je zato tudi razprava o tem, kako je mogoče uskladiti obstoj hudega trpljenja z vero v dobrega in vsemogočnega Boga; nobena kratka formula je ne zaključi. [13]
Immanuel Kant se je vprašanja lotil drugače. V delu Religija znotraj meja golega uma iz leta 1793 je razmišljal o nagnjenju človeka, da moralni zakon podredi drugim spodbudam. Njegova misel o »radikalnem zlu« ni enaka današnji navadi, da s tem izrazom označimo zgolj najbolj grozljive zločine. Dotika se temeljne možnosti, da človek razume moralno zahtevo, vendar pri odločitvi da prednost lastni koristi, samoljubju ali drugemu motivu. Kant je opozarjal tudi na družbeni vidik: ljudje lahko drug drugemu kvarimo moralno presojo. [4]
Avguštin in Kant ne ponudita istega odgovora. Eden izhaja iz teološke podobe stvarjenja in volje, drugi iz problema moralne avtonomije in razuma. Oba pa odpirata vprašanje, ki ostane aktualno tudi zunaj vere: ali je zlo vedno nekaj, kar počne povsem drugačen, tuj človek, ali moramo možnost moralnega spodrsljaja prepoznati tudi pri sebi, kadar svoje želje postavimo nad dostojanstvo drugih?
Duhovni jezik in meje zgodovinskega dokaza
V različnih religijah ima zlo različen pomen. V krščanskih tradicijah se prepletajo govorica greha, svobodne volje, skušnjave, zla kot duhovne resničnosti ter odgovornosti pred Bogom. Razlike so velike že znotraj posamezne tradicije. Budistični nauki pogosto postavijo poudarek drugam: govorijo o nevednosti, pohlepu in odporu kot koreninah neugodnega, škodljivega delovanja. V besedilu, znanem kot Mūla sutta (AN 3.69), so te tri korenine imenovane kot vzroki ne-spretnega ravnanja. Ne gre za trditev, da ima budizem povsem enako razumevanje greha ali demona kot krščanska teologija. [9]
Duhovno razmišljanje je lahko dragoceno tudi za človeka, ki se ne opredeljuje za vernega. Govor o izgubi vesti, zaslepljenosti, skušnjavi ali notranjem razkroju lahko opiše izkušnjo, ki jo zgolj pravni jezik ne zajame. Vendar je potrebna bistvena razlika med pomenom in dokazom. Če nekdo verjame, da je svet prizorišče boja med dobrim in zlom, lahko s tem izrazi svoj pogled na življenje. Iz tega ne sledi, da je neka konkretna politična skupina pod nadzorom demonske sile ali da je določena rodbina zaradi porekla nosilka metafizičnega zla. Takšne materialne obtožbe zahtevajo lastne preverljive dokaze.
Zgodovina daje še en razlog za previdnost. Ko versko ali moralno prepričanje o poslednjem boju postane dovoljenje za izključevanje domnevno nečistih ljudi, se lahko jezik dobrega spremeni v opravičilo za krivico. Pri razločevanju zato ni odločilno samo, kaj skupina govori o svetosti, pravici ali odrešenju, ampak tudi, kako ravna z ljudmi, ki se z njo ne strinjajo. Težko je zagovarjati dostojanstvo in ga hkrati odreči drugemu na podlagi njegove pripadnosti.
Kako človek opraviči dejanje, ki ga sicer obsoja?
Psiholog Albert Bandura je raziskoval, kako lahko posamezniki začasno odklopijo lastna moralna merila od ravnanja. Mehanizmi moralnega odklopa vključujejo, denimo, prikazovanje škodljivega dejanja kot služenja višjemu cilju, olepševanje jezika, primerjanje z domnevno še hujšo možnostjo, prelaganje ali razprševanje odgovornosti ter razvrednotenje žrtve. Ti procesi ne pomenijo, da je vsak storilec brez vesti. Pokažejo, kako lahko vest izgubi vpliv prav v trenutku, ko bi morala omejiti dejanje. [7]
Vzemimo splošen primer institucije, ki ranljivim ljudem povzroča škodo in svoje ravnanje opisuje kot nujni strošek reda, napredka ali varnosti. Posameznik, ki opravlja le majhen del postopka, morda nikoli ne vidi vseh posledic. Nadrejeni mu lahko zatrjuje, da o cilju odloča nekdo drug, sodelavci pa mu ponavljajo, da je njegovo delo povsem običajno. Vsaka od teh okoliščin lahko oteži neodvisno presojo, vendar nobena sama po sebi ne dokaže nedolžnosti. To je razlagalni primer, ne opis določene neimenovane organizacije.
Erich Fromm je iz drugačnega humanističnega izhodišča razvijal nasprotje med ljubeznijo do življenja (biofilija) in usmerjenostjo k mrtvemu, mehaničnemu oziroma destruktivnemu (nekrofilija, v njegovem posebnem značajskem pomenu). To razlikovanje je mogoče brati kot premislek o vrednotah in družbeni kulturi, ne kot klinično merilo, s katerim bi ljudi na daljavo razglasili za zle. Njegovo delo The Heart of Man iz leta 1964 obravnava te teme v okviru vprašanj človeške agresije in destruktivnosti. [6]
Pri psiholoških razlagah velja še posebej pomembno opozorilo: psihiatrična diagnoza ni sinonim za moralno zlo, razumevanje posameznikove osebnosti pa ni nadomestilo za dokazovanje njegovih dejanj. Človek z duševno motnjo ni zato avtomatično nevaren, kakor tudi krutega ali koruptivnega ravnanja ni mogoče razložiti samo z domnevno motnjo storilca. Članek o etiki ne sme postati javno diagnosticiranje političnih nasprotnikov. Odgovornost presojamo na podlagi dejanj, okoliščin in dokazov, ne po občutku, da nam nekdo deluje brez empatije.
Arendt, Eichmann in sporna »banalnost zla«
Hannah Arendt je po spremljanju sojenja Adolfu Eichmannu leta 1961 zapisala eno najvplivnejših in najbolj spornih razmišljanj o zlu v 20. stoletju. Eichmann je imel pomembno vlogo pri organizaciji deportacij Judov v nacističnem sistemu množičnega umora. Arendt je v njegovem javnem nastopu videla človeka, ki se zateka h klišejem in ne zmore resnično misliti z vidika drugih. Njena zamisel o »banalnosti zla« ni pomenila, da so bili zločini banalni, nepomembni ali opravičljivi. Pomenila je, da lahko storilec strašnih dejanj deluje brez vzvišene demonske veličine, ki mu jo radi pripišemo v svoji domišljiji. [5]
Toda z zgodovinsko podobo Eichmanna je povezan tudi tehten ugovor. Raziskovalci so opozorili na dokaze o njegovi zavestni nacistični in antisemitski predanosti ter na možnost, da je njegov nastop pred sodiščem zakrival drugačne motive. Zato Arendtine razlage ne smemo poenostaviti v stavek, da je Eichmann samo ubogal ukaze. Tudi sama ga ni razumela kot nedolžen zobnik v stroju. Njena filozofska ugotovitev o pomanjkanju presoje ostaja pomembna, ni pa nadomestilo za natančno preučevanje storilčeve ideologije, dejanj in odgovornosti. [5]
V tem je morda najmočnejše opozorilo Arendtinega dela: moralna katastrofa ne potrebuje nadnaravne maske, da bi bila grozljiva. Vendar se tudi ne rodi nujno samo iz praznega izpolnjevanja obrazcev. Včasih jo poganja premišljena ideologija, včasih korist, včasih strah, pogosto več dejavnikov hkrati. Uporabna razlaga mora prenesti tudi dejstva, ki nasprotujejo naši najljubši teoriji.
Poslušnost in dejavno sledenje
Stanley Milgram je leta 1963 objavil študijo o poslušnosti avtoriteti, ki je postala pomembna za razumevanje pritiska na posameznikovo presojo. Poskus je bil eksperimentalna situacija z določenimi pogoji, ne neposreden model vsakega vojnega zločina ali vseh institucij. Njegove ugotovitve zato zahtevajo pozornost na izvedbo in na to, kaj se iz laboratorija dejansko sme sklepati. [10]
Poznejša razlaga Stephena Reicherja, Alexandra Haslama in Joanne Smith opozarja, da sodelujoči niso nujno zgolj pasivno prenesli odgovornosti na vodjo. Lahko so se tudi dejavno poistovetili z namenom, ki jim je bil predstavljen kot koristen in vreden zaupanja. Razlaga »dejavnega sledenja« je za moralno presojo pomembna: človek lahko sodeluje pri škodljivem ravnanju ne zato, ker je povsem opustil vse vrednote, ampak zato, ker je sprejel nevarno predstavo o tem, kateri cilj je dober in kakšna sredstva naj bi ga upravičevala. To je strokovna interpretacija eksperimentov, ne dokončna razlaga vseh zgodovinskih hudodelstev. [8]
Če obstaja skupna nit med moralnim odklopom, poslušnostjo in dejavnim sledenjem, ni v sklepu, da so ljudje neizogibno zli. Je v opozorilu, da lahko dobro zveneč cilj, pritisk skupine in omejen pogled na posledice občutno popačijo moralno presojo. Zato je pomembno, ali ima človek možnost reči ne, preveriti navodila, slišati žrtve ter prepoznati razliko med lojalnostjo in odgovornostjo.
Ko zlo dobi pisarno, žig in urnik
Raziskovanje nacističnega preganjanja ni metafora o abstraktnem sistemu, ampak zgodovina dokazljivih dejanj. Ameriški Muzej holokavsta dokumentira, kako so pri množičnih deportacijah in pobojih sodelovale konkretne nacistične organizacije, državne ustanove in deli civilne družbe. Posamezne službe so opravile različne naloge; nekatere so načrtovale, druge organizirale prevoze, izvajale ukrepe, upravljale zaplembe ali koristile prisilno delo. Razlikovati moramo med vodilnimi storilci in drugimi stopnjami udeležbe, ne da bi zaradi delitve dela izginila dejanska odgovornost. [11]
Tudi beseda »opazovalec« je bolj zapletena, kot se zdi. Muzej opozarja, da so nekateri ljudje ostali pasivni iz strahu, drugi iz ravnodušnosti, predsodkov ali skrbi za svoj položaj, tretji pa so po svojih močeh sodelovali pri preganjanju. Posamezne situacije se razlikujejo in vseh ne smemo združiti v enako krivdo. Po drugi strani pa je z izrazom »samo opazovalec« včasih mogoče prikriti dejansko pomoč pri škodljivem sistemu. [12]
Zgodovinska odgovornost zato ni vprašanje, ali je obstajal en skrivni gospodar vseh odločitev. Potrebujemo ugotovljive odločitve, pristojnosti, ukaze, dejanja in posledice. To je tudi razlog, zakaj ne zadošča razglasiti, da je »celoten sistem zlo«: takšna sodba lahko izrazi ogorčenje, ne pove pa še, kdo je kaj naredil, kaj bi lahko preprečili in kje so bile odločitve dejansko sprejete. Podobno ne zadošča reči, da je vse zakrivil en sam voditelj, če so sodelovali številni drugi.
Nevarnost, da zlo vidimo samo na drugi strani
Človek laže prepozna prevaro, ko jo uporablja njegov nasprotnik, kot takrat, ko se z njo doseže cilj, s katerim se sam strinja. To ni dokaz, da so vsi interesi enako škodljivi ali da so vsi politični tabori enako odgovorni. Pomeni le, da moralno merilo ni dosledno, če z njim presojamo samo tiste, ki jih že prej zavračamo. Huda dejanja zahtevajo jasno obsodbo, vendar mora ta izhajati iz dejanja in dokazov, ne iz sorodstva, vere, narodnosti ali članstva kot takega.
Za raziskavo skrite moči je zato odločilen prehod od demoniziranja ljudi k natančnemu ugotavljanju mehanizmov, odločitev in odgovornosti. Če ima organizacija skrivno članstvo, je to lahko pomemben raziskovalni podatek. Če izvaja ali prikriva zlorabe, je to še pomembnejši podatek — vendar ga je treba dokazati posebej. Niti okultni simbol niti članstvo v bratstvu nista sama po sebi potrditev kaznivega dejanja, kakor tudi javno ugleden položaj človeka ne razbremeni odgovornosti za dokazano škodo.
To ne izključuje duhovnega jezika. Vernik lahko uničevanje človeškega dostojanstva razume tudi kot nasprotovanje svetemu; nevernik ga lahko obravnava kot kršitev človekovih pravic in moralnih dolžnosti. Morda ne bosta soglašala o zadnji razlagi izvora zla, lahko pa se sporazumeta o tem, da je treba zaščititi žrtev, preveriti dejstva in zahtevati odgovornost storilca. Takšen skupni prostor ni zanikanje razlik v prepričanju, temveč možnost sodelovanja brez prisile, da bi morali vsi sprejeti isto metafiziko.
Kaj lahko o naravi zla resnično sklenemo?
Če vprašanje »kaj je zlo?« pomeni iskanje ene same formule, ki bi razložila vse krivice, je odgovor omejen. Filozofija ponuja različne pojme, religije različne duhovne razlage, psihologija raziskuje nekatere mehanizme ravnanja, zgodovina pa dokumentira konkretne zločine in vloge njihovih storilcev. Nobena od teh ravni ne more brez dodatnih dokazov prevzeti naloge vseh drugih. Dokazi ne omogočajo sklepa, da je za vsakim hudim dejanjem ena sama nadnaravna ali tajna organizacijska sila.
Lahko pa sklenemo nekaj pomembnega. Moralno zlo ne izgubi teže, če ga pojasnimo skozi človeške odločitve in družbene razmere. Nasprotno: tako postanejo vidna mesta, kjer je bilo mogoče izbrati drugače, opozoriti, zavrniti sodelovanje, zaščititi bližnjega ali zahtevati nadzor. Zlo lahko razumemo kot hud napad na dobro in dostojanstvo, ne da bi vsakokrat vedeli, ali ima njegovo najgloblje bistvo teološko, filozofsko ali psihološko razlago.
Ostane vprašanje, ki nas pelje naprej: ali je resnična moč v zmožnosti prisiliti druge ali v sposobnosti, da tudi ob pritisku ne zapustimo resnice, vesti in odgovornosti? To ni še odgovor na vse, kar pomeni odpor. Je pa nujno izhodišče za naslednji članek, Moč proti sili.
Viri in nadaljnje branje
- The Concept of Evil, Stanford Encyclopedia of Philosophy; filozofski pregled pojmov moralnega zla, dejanja, značaja in odgovornosti. Vir
- Kinds and Origins of Evil, Stanford Encyclopedia of Philosophy; filozofske razlike med vrstami in izvori zla. Vir
- Saint Augustine, Stanford Encyclopedia of Philosophy, izdaja pomlad 2023, § 7.5 »Will and Evil«; pregled privatio boni, svobode in volje. Vir
- Kant’s Philosophy of Religion, Stanford Encyclopedia of Philosophy; razlaga Kantovega dela Religion innerhalb der Grenzen der bloßen Vernunft (1793). Vir
- Hannah Arendt, Stanford Encyclopedia of Philosophy, § 6.1; Arendtina razlaga Eichmanna in najpomembnejši ugovori. Vir
- International Erich Fromm Society, »The Psychological Roots of War and Destruction, Part 2: Necrophilous Destructiveness«; opis predavanj iz aprila 1963 in pojmov iz knjige The Heart of Man (1964). Vir
- Albert Bandura, »Moral Disengagement in the Perpetration of Inhumanities«, Personality and Social Psychology Review 3, št. 3 (1999), str. 193–209; DOI: 10.1207/S15327957PSPR0303_3. Vir
- Stephen D. Reicher, S. Alexander Haslam in Joanne R. Smith, »Working Toward the Experimenter: Reconceptualizing Obedience Within the Milgram Paradigm as Identification-Based Followership«, Perspectives on Psychological Science 7, št. 4 (2012), str. 315–324; DOI: 10.1177/1745691612448482. Vir
- Mūla Sutta: Roots (AN 3.69), prevod iz palija: Thanissaro Bhikkhu, Access to Insight; tri korenine ne-spretnega delovanja. Vir
- Stanley Milgram, »Behavioral Study of Obedience«, Journal of Abnormal and Social Psychology 67 (1963), str. 371–378; DOI: 10.1037/h0040525. Vir
- United States Holocaust Memorial Museum, Holocaust Encyclopedia, »Perpetrators«; pregled institucij, izvajalcev in odgovornosti. Vir
- United States Holocaust Memorial Museum, Holocaust Encyclopedia, »Bystanders«; ravni vpletenosti, strahu, ravnodušnosti in sodelovanja. Vir
- The Problem of Evil, Stanford Encyclopedia of Philosophy; analitični pregled filozofskih argumentov in teodicej. Vir