Vladanje s strahom
Strah nas lahko opozori na resnično nevarnost. Lahko pa postane tudi politično sredstvo, s katerim se pozornost od vprašanja, kaj je dokazano, premakne k vprašanju, koga moramo ubogati.
Simbolična uredniška ilustracija preverjanja dejstev ob občutku nevarnosti; ne prikazuje zgodovinskega dogodka.
Strah nas lahko opozori na resnično nevarnost. Lahko pa postane tudi politično sredstvo, s katerim se pozornost od vprašanja, kaj je dokazano, premakne k vprašanju, koga moramo ubogati. Med tema možnostma ni ostre črte, ki bi jo lahko potegnili samo na podlagi čustvenega tona govora. Odločilni so dejstva, nameni, konkretni ukrepi in možnost, da jim javnost ugovarja.
Kako ločiti legitimno opozorilo od izkoriščanja negotovosti? Psihološke raziskave povedo, kako lahko grožnja spremeni odzive ljudi; zgodovinski dokumenti pa pokažejo, kaj so oblasti v določenih primerih zares storile. Šele oboje skupaj omogoča trezno presojo oblasti, ki se sklicuje na nevarnost.
Ko nevarnost postane politično dovoljenje
Ko se zgodi napad, izbruh bolezni ali druga resnična nevarnost, imajo javne institucije odgovornost, da ljudi obvestijo in ukrepajo. Zavajajoče bi bilo trditi, da že resno opozorilo pomeni manipulacijo. Prav tako bi bilo nevarno sklepati, da je vsak poseg v svobodo upravičen zgolj zato, ker je oblast izrekla besedo »varnost«. Med ugotovitvijo tveganja in odločitvijo o ukrepu mora obstajati preverljiva pot: dokazi o grožnji, ocena koristi in škode, zakonska pristojnost in možnost popravka. Pojasnilo Svetovne zdravstvene organizacije k smernicam iz leta 2018 na primer poudarja pravočasno, razumljivo in zaupanja vredno obveščanje, ki ljudem omogoča zaščitno ravnanje. Gre za načela krizne komunikacije, ne za odobritev vsake konkretne državne odločitve. [12]
Vladanje s strahom se začne kot raziskovalni problem takrat, ko se opozorilo spremeni v zahtevo po nekritični poslušnosti: ko nasprotnik ni več nekdo z drugačno presojo, ampak domnevna grožnja sama; ko se odločitve ne presojajo po posledicah, ampak po domnevni zvestobi; ali ko začasni ukrep nima jasne meje. To so prepoznavni opozorilni znaki, ne pa samostojen dokaz namernega načrta. Za trditev o zlorabi potrebujemo dokumente, postopke, pričevanja in preverljive učinke, ne samo občutka, da nas je govor prestrašil.
Prav zato vprašanje »komu koristi strah?« še ni odgovor na vprašanje »kdo ga je povzročil?«. Korist je lahko politična posledica dogodka, ne njegov skriti vzrok. Toda od tod ne sledi, da prikrite zlorabe ne obstajajo. Naloga raziskave je poiskati trenutek, ko se hipotetični vzorec sreča z dokazanim dejanjem, in ga opisati brez pretiravanja.
Strah ne deluje kot stikalo za poslušnost
V psihologiji so sporočila, ki vzbujajo strah, posebna vrsta prepričevalne komunikacije. Metaanaliza Melanie Tannenbaum in sodelavcev iz leta 2015 je vključila 127 poročil, 248 neodvisnih vzorcev in skupaj 27.372 udeležencev. Povprečni učinek na sestavljeni kazalnik stališč, namenov in vedenja je bil standardizirani učinek d = 0,29. To ni podatek, da bi 29 odstotkov prebivalcev ubogalo govorca, niti merilo učinkovitosti političnega režima. Gre za povprečje različnih raziskovalnih okoliščin, predvsem komunikacijskih intervencij. [1]
Metaanaliza je pokazala tudi, da je sporočilo lahko uspešnejše, če poleg resnosti nevarnosti pojasni, kaj lahko posameznik učinkovito stori. Podobno sta Kim Witte in Mike Allen leta 2000 ugotovila, da lahko močna opozorila, združena z visoko zaznano učinkovitostjo odziva, spodbudijo prilagoditveno ravnanje; ob šibkem občutku učinkovitosti pa se lahko okrepita obrambno izogibanje in odpor. Ne gre za pravilo, ki velja za vse ljudi ali vsa politična okolja. [2]
Druga, kritična metaanaliza Gjalta-Jorna Ygrama Petersa in sodelavcev je opozorila, da le majhen del predhodnih študij dovolj jasno ločuje eksperimentalno spreminjanje stopnje grožnje in učinkovitosti. Za osrednji preizkus njunega medsebojnega učinka je ustrezalo šest študij. To zoži gotovost pri razlagi mehanizma, čeprav ne izniči vseh ugotovitev o prepričevalnih sporočilih. Tannenbaumova metaanaliza pri svojih merjenih izidih ni našla okoliščin, v katerih bi sporočila v povprečju povzročila nasprotni učinek, Witte in Allen pa sta posebej analizirala tudi obrambne odzive; teh različnih meril ne smemo zamenjati. [1] [2] [6]
Najpomembnejša razlika je med strahom, ki človeku pomaga prepoznati nevarnost in ukrepati, ter strahom, ki ga potisne v nemoč. Občutka nemoči ni mogoče avtomatično prevesti v politično poslušnost: človek lahko umolkne, odkloni sporočilo, išče druge informacije ali nasprotuje govorcu. Prehod od laboratorijskega ali javnozdravstvenega poskusa do dolgoročnega nadzora nad družbo bi zahteval povsem drugačne podatke.
Volilni oglasi, pozornost in različna čustva
Ted Brader je leta 2005 v dveh eksperimentih, izvedenih med dejansko volilno kampanjo, preučeval čustvene namige v političnih oglasih. V njegovih ugotovitvah so signali navdušenja krepili aktivacijo obstoječih političnih naklonjenosti in motivacijo za sodelovanje, signali strahu pa budnost, odzivnost na aktualne ocene in možnost prepričevanja. To pomeni, da lahko način predstavitve vpliva na politično presojo. Ne pomeni pa, da lahko določen oglas nadzoruje volivčevo voljo ali da je znan izid posameznih volitev posledica enega čustvenega prijema. [3]
Pomembno je tudi, katero čustvo pravzaprav opazujemo. Jennifer Lerner in sodelavci so v raziskavi po napadih 11. septembra 2001 pokazali, da strah in jeza nista enakovredna odziva pri presoji terorističnih tveganj. Strah je bil v njihovem eksperimentalnem okviru povezan z drugačnimi ocenami tveganja kot jeza. Če bi obe čustvi zložili pod enotno besedo »panika«, bi izgubili del razlage političnega vedenja. [4]
Leonie Huddy in Stanley Feldman sta v pregledu ameriških odzivov na 11. september izpostavila, da je bila podpora odločnejšemu državnemu odzivu povezana tako z zaznano verjetnostjo prihodnjih napadov kakor z jezo na napadalce. Ta poseben zgodovinski kontekst ne pove, kako bodo v vseh državah ljudje reagirali na epidemijo, vojno, migracije ali gospodarsko krizo. Politično sporočilo je treba zato presojati skupaj z dejanskimi razmerami, in ne prek domneve o enem univerzalnem psihološkem gumbu. [5]
Ko je vojna histerija odvzela pravice posameznikom
Devetnajstega februarja 1942 je predsednik ZDA Franklin D. Roosevelt podpisal Executive Order 9066. Odredba je vojaškim oblastem omogočila določitev območij, iz katerih bi lahko izključile osebe. Pomembna podrobnost je, da dokument sam ni izrecno imenoval ljudi japonskega porekla; množična odstranitev in zapiranje te skupine sta sledila izvajanju ukrepov. Brez te razlike bi zgodovini pripisali besedilo, ki ga v odredbi ni. [9]
Kasnejša posledica je bila prisilna odstranitev in zapiranje velikega števila ljudi japonskega porekla, tudi ameriških državljanov. Vojna z Japonsko je bila resnična; iz tega pa še ni sledila individualno dokazana nevarnost vsake osebe, ki je pripadala določeni skupini. Prav ta zamenjava — pripadnost za krivdo — je središče primera. Pokaže, kako lahko kolektivni strah, predsodki in državne pristojnosti skupaj ustvarijo hudo krivico, ne da bi morali domnevati skrivno svetovno zaroto. [9] [10]
Ameriška komisija za preiskavo vojnega preseljevanja in internacije civilistov je v poročilu Personal Justice Denied, javno predstavljenem leta 1983, ugotovila, da ukrepi niso bili upravičeni z vojaško nujnostjo. Med glavne zgodovinske vzroke je uvrstila rasne predsodke, vojno histerijo in odpoved političnega vodstva; njena ugotovitev je temeljila na arhivskem in pričevanjskem pregledu, ne zgolj na poznejšem čustvenem vtisu. To je poznejša, dokumentirana ocena uradne preiskave, ne psihološka diagnoza vseh takratnih odločevalcev. [10]
Primer je pomemben tudi zaradi poznejšega popravka: leta 1988 so ZDA sprejele zakon Civil Liberties Act, ki je prinesel uradno opravičilo in odškodnine za upravičene preživele. Poprava ni mogla izbrisati izgubljenih let, vendar je pokazala, da se lahko država javno sooči z lastno nepravičnostjo. Zgodba zato ne govori samo o moči strahu, ampak tudi o pomenu arhivov, pričevanj, preiskovalnih komisij in pravice do odgovornosti. [10]
COINTELPRO: od domneve o sovražniku do tajnega posega
Drugačen dokumentiran primer je program COINTELPRO ameriškega FBI. Preiskovalni odbor senata, znan kot Churchov odbor, je v sedemdesetih letih raziskal tajne obveščevalne dejavnosti in odkril operacije, katerih namen je bil motiti in diskreditirati organizacije ali posameznike, označene kot družbeno nevarne. Med tarčami so bile skupine gibanja za državljanske pravice, nasprotniki vietnamske vojne in posamezniki, med njimi Martin Luther King mlajši. [11]
Tu ne gre samo za teorijo, da bi oblast lahko prikrito delovala proti nasprotnikom. Kongresna preiskava je raziskovala dejansko izvedene programe in dokumente. Vendar je treba paziti na drugo mejo: iz dokazanega namena motenja ali diskreditacije ne moremo brez dodatnih virov izračunati, koliko ljudi je živelo v strahu, niti dokazati, da je vsako dejanje imelo prav tak psihološki cilj. Dokumentirana tajna operacija je dejstvo; njeni posamezni čustveni učinki zahtevajo svojo raziskavo. [11]
Pri presoji je koristno slišati tudi odgovor institucije, ki je bila predmet preiskave. FBI v svojem zgodovinskem pregledu navaja, da je tedanji direktor Clarence Kelley opozoril na varnostne zahteve obdobja in pomanjkljive prejšnje smernice za preiskave. Ob tem FBI priznava, da je bil program predmet kritike in da so po preiskavi sledile reforme. Ti argumenti pojasnjujejo institucionalni kontekst, ne razveljavijo pa ugotovitev senata o dejanskih zlorabah. [11] [14]
Churchov odbor je priporočil okrepitev pravnega in parlamentarnega nadzora nad obveščevalnimi dejavnostmi. To ni obrobna podrobnost zgodbe: kadar lahko institucija skrivaj posega v življenje ljudi, se vprašanje demokracije preseli od lepih izjav k dokazljivim omejitvam pristojnosti, dostopu nadzornikov do dokumentov in možnostim pravnega varstva. [11]
Izredna pooblastila niso izven prava
Resnična kriza lahko zahteva začasno hitrejše odločanje, vendar nevarnost ne odpravi potrebe po pravni presoji. Odbor Združenih narodov za človekove pravice v Splošnem komentarju št. 29 glede 4. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah pojasnjuje stroge pogoje za odstopanja od nekaterih obveznosti v uradno razglašenih izrednih razmerah. Takšni posegi morajo biti omejeni na obseg, ki ga okoliščine strogo zahtevajo, in ne morejo služiti za poljubno odpravo vseh pravic. [13]
Pri omejevanju svobode izražanja ima pomembno vlogo tudi Splošni komentar št. 34 k 19. členu istega pakta. Omejitve potrebujejo zakonsko podlago, legitimen cilj, nujnost in sorazmernost. Ta merila ne pomenijo, da je vsaka omejitev govora nezakonita: med legitimne cilje lahko spadajo tudi varovanje pravic drugih ter javnega zdravja ali varnosti, kadar so izpolnjeni strogi pogoji. Različni pravni sistemi imajo dodatna pravila in sodno prakso; splošni komentar ni odločitev o posameznem nacionalnem primeru. [7]
Britanska Komisija za enakost in človekove pravice v razlagi 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah poudarja pomen možnosti kritike oblasti brez neupravičenega strahu pred pregonom. Pri tem pravica do izražanja ni brezmejna in je treba razlikovati med zakonito kritiko, dejanskimi grožnjami ter drugimi zakonsko opredeljenimi omejitvami. Kritika ukrepa ni avtomatično zanikanje nevarnosti. [8]
Morda je najpomembnejše praktično vprašanje povsem preprosto: kdo odloči, da je ukrep še nujen, in kdo ima pooblastilo odgovor preveriti? Časovna omejitev, javno obrazloženi podatki, sodno varstvo, parlamentarni nadzor in možnost revizije niso luksuz mirnih časov. Njihova vrednost se poveča prav takrat, ko so državljani najbolj prestrašeni in je zato politična razprava najtežja.
Kako ločiti zaščito od manipulacije
Za pošteno presojo je treba začeti s štirimi ločenimi vprašanji. Ali je grožnja resnična in kako zanesljivo je izmerjena? Ali sporočilo pojasni negotovost ter ponudi izvedljivo zaščito? Ali predlagani ukrep dejansko zmanjšuje nevarnost in po kakšni ceni? In ali sme javnost preverjati dokumente ter nasprotovati odločitvam brez neupravičenega kaznovanja? Nobeno od teh vprašanj ne zahteva vnaprejšnjega zaupanja oblasti, nobeno pa tudi vnaprejšnjega prepričanja, da vsako opozorilo prikriva zaroto.
Zdravstveno opozorilo o nalezljivi bolezni lahko reši življenja, če temelji na razumljivih podatkih, razloži negotovosti in omogoči razumno zaščitno ukrepanje. Pojasnilo Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2018 zato izpostavlja sodelovanje s skupnostmi, zaupanje in pravočasno obveščanje. Takšni cilji niso dokaz, da je vsaka posamezna kampanja dobra ali sorazmerna; so pa pomemben protiargument trditvi, da je vsako opozorilo na nevarnost sredstvo podrejanja. [12] [1] [2]
Nasprotno pa se tveganje za manipulacijo poveča, kadar sporočilo stalno ponuja le dve možnosti — poslušnost ali katastrofo —, ko se drugačna vprašanja razglašajo za izdajstvo ali ko se ukrepi ohranjajo brez javnega preverjanja. Tudi to so diagnostični namigi, ne sodba o konkretnem človeku. Če trdimo, da je nekdo zavestno ustvaril grožnjo, moramo dokazati prav ta namen. Če trdimo, da je nezakonito omejeval pravice, potrebujemo opis zakona, dejanske uporabe in ustrezne pravne presoje. [7] [13]
Pri raziskovanju skritih mehanizmov je to posebej pomembno. Zgodovina COINTELPRO kaže, da prikritih operacij ne smemo odpraviti kot nemogoče; zgodovina japonsko-ameriške internacije pa, da lahko državna moč povzroči dokazljivo krivico tudi ob javno deklarirani varnosti. Noben primer sam po sebi ne dokazuje enotnega sistema, ki upravlja vse krize ali vsa čustva. Naš sklep mora biti toliko oster, kolikor so močni dokazi — ne toliko, kolikor je pretresljiva tema. [9] [10] [11]
Moč, ki ji ni treba vladati s strahom
Strah je del človeške sposobnosti preživetja, zato ga ni smiselno moralno obsoditi. Brez njega bi spregledali tudi resnične grožnje. Politični problem nastane, ko se naša ranljivost uporabi za odvzem presoje: ko strah nadomesti dokaz, ko pripadnost nadomesti individualno odgovornost in ko izrednost postane navada. Zgodovinska primera kažeta, da so takšni premiki mogoči; znanstveni podatki obenem zavračajo predstavo o enostavnem, vedno učinkovitem gumbu za množično poslušnost.
Vrednostno izhodišče te serije je, da moč ni isto kot prisila. Moč lahko pomeni sposobnost zaščititi druge, pojasniti odločitev, priznati napako in dopustiti ugovor; prisila pa lahko temelji na utišanju in ustvarjanju občutka, da ni izbire. To je filozofska presoja, ne meritev iz laboratorija. Prav zato je ni treba predstavljati kot znanstveno dokazano zakonitost človekove narave.
Vladanje s strahom je torej dokumentiran zgodovinski problem in hkrati raziskovalno vprašanje, na katero ni enega odgovora za vse družbe. Njegovo najmočnejše nasprotje ni zanikanje nevarnosti, temveč možnost, da se z njo soočimo ob resničnih informacijah, odgovorni oblasti in ohranjenem dostojanstvu. Državljan, ki lahko postavi vprašanje, ne da bi ga zato razglasili za sovražnika, ni ovira varnosti. Je eden od pogojev, da se varnost ne spremeni v izgovor za oblast brez meja.
Dokumentarni viri in arhivske povezave
Povezave vodijo do dokumentov, arhivskih zapisov ali fotografij na spletnih straneh njihovih izvornih ustanov.
Viri in nadaljnje branje
- Tannenbaum, Melanie B., in sod. (2015). »Appealing to Fear: A Meta-Analysis of Fear Appeal Effectiveness and Theories«. Psychological Bulletin. vir Vir
- Witte, Kim, in Mike Allen (2000). »A Meta-Analysis of Fear Appeals: Implications for Effective Public Health Campaigns«. Health Education & Behavior. vir Vir
- Brader, Ted (2005). »Striking a Responsive Chord: How Political Ads Motivate and Persuade Voters by Appealing to Emotions«. American Journal of Political Science. vir Vir
- Lerner, Jennifer S., Roxana M. Gonzalez, Deborah A. Small in Baruch Fischhoff (2003). »Effects of Fear and Anger on Perceived Risks of Terrorism: A National Field Experiment«. Psychological Science. vir Vir
- Huddy, Leonie, in Stanley Feldman (2011). »Americans Respond Politically to 9/11: Understanding the Impact of the Terrorist Attacks and Their Aftermath«. American Psychologist. vir Vir
- Peters, Gjalt-Jorn Ygram, in sod. (2013). »Threatening Communication: A Critical Re-analysis and a Revised Meta-analytic Test of Fear Appeal Theory«. Health Psychology Review. vir Vir
- Odbor ZN za človekove pravice (2011). General Comment No. 34: Article 19 — Freedoms of Opinion and Expression. vir Vir
- Equality and Human Rights Commission (Združeno kraljestvo). Article 10: Freedom of Expression. vir Vir
- U.S. National Archives (1942). Executive Order 9066: Resulting in Japanese-American Incarceration (izvirna odredba, 19. februar 1942, arhivska razlaga). vir Vir
- U.S. House of Representatives, History, Art & Archives. Long Road to Redress (opis ugotovitev komisije Personal Justice Denied, 1983, ter zakona Civil Liberties Act, 1988). vir Vir
- U.S. Senate, Senate Historical Office. Senate Select Committee to Study Governmental Operations with Respect to Intelligence Activities (Churchov odbor, preiskava 1975–1976, COINTELPRO). vir Vir
- World Health Organization. Emergencies: Emergency Risk Communication Guidance (uradna razlaga načel in smernic obveščanja v krizah). vir Vir
- Odbor ZN za človekove pravice (2001). General Comment No. 29: Article 4 — Derogations during a State of Emergency. vir Vir
- Federal Bureau of Investigation. Crime and Corruption Across America, 1972–1988 (uradni zgodovinski pregled, razdelek »A New Era in Domestic Intelligence«, odziv FBI na Churchov odbor). vir Vir