SerijaSkrita moč: rodbine, tajna združenja in nevidni mehanizmi oblasti Del 9 / 55

Črno plemstvo: aristokracija v senci papeštva

Po letu 1870 je oznaka »črno plemstvo« zaznamovala rimske rodbine, zveste papežu. Zgodovina politične zvestobe ni dokaz skrite okultne hierarhije.

Umetniška interpretacija rimske aristokracije po letu 1870; barvi oblačil ne predstavljata zgodovinskega oblačilnega pravila.

Dne 20. septembra 1870 so italijanske čete po preboju mestnega obzidja zasedle Rim in s tem končale papeževo neposredno posvetno oblast nad mestom. Za Pija IX. je bila to nasilna izguba legitimne oblasti; v svoji okrožnici Respicientes ea je mesec in pol pozneje ostro zavrnil nastali položaj. Rimske plemiške družine, ki so bile stoletja povezane s papeškim dvorom, pa se ob tem prelomu niso enotno odzvale. Nekatere so se zbližale z novo italijansko državo, druge pa ostale zveste papežu. Prav s temi slednjimi je povezano zgodovinsko poimenovanje »črno plemstvo«. Črnina tukaj ni bila oznaka za okultni obred, temveč za politično zvestobo v sporu glede Rima. [1] [2] [3]

Od tod izhaja raziskovalno vprašanje tega članka: kako se je oblast starih rimskih rodbin prepletala z versko ustanovo, ki je bila hkrati stoletja tudi država? Ali je šlo za preverljive privilegije, zemljiške posesti, dvorske funkcije in medgeneracijske povezave ali za še kaj več? Odgovora ne bomo iskali v samem priimku. Zgodovinska listina, družinski arhiv, pravno pravilo in trditev o tajnem vodstvu nimajo enake dokazne teže.

Rim, kjer je bil papež tudi posvetni vladar

V srednjem in zgodnjem novem veku papež ni bil samo duhovni voditelj Katoliške cerkve. V Papeški državi je uveljavljal tudi ozemeljsko oblast, okoli njegovega dvora pa so delovali cerkveni dostojanstveniki in številni posvetni strokovnjaki, med njimi notarji, pravniki, bankirji ter upravniki. Dvorne službe, bližina odločevalcem, zemljišča in sorodstvene vezi so lahko postali družinsko premoženje v širšem pomenu besede: ne le stvari, ki jih je bilo mogoče podedovati, temveč možnosti, do katerih večina prebivalcev ni imela dostopa. [4] [5]

To pa ni pomenilo, da je imel Rim enega samega dednega gospodarja. Papeštvo ni bilo dedna monarhija: papeži so prihajali iz različnih družin, v poznem srednjem in zgodnjem novem veku pa je naslednika izbiral kardinalski zbor. Mestne in podeželske plemiške hiše so se medtem bojevale za posesti, zavezništva in vpliv nad izvoljenim vladarjem. Zgodovinarka Maria Antonietta Visceglia je opisala napetosti med rimskimi frakcijami na prehodu iz petnajstega v šestnajsto stoletje in opozorila, da celo posamezne rodbine niso bile povsem enotne politične skupine. [5]

Colonna in Orsini: od sorodstva do rivalstva

Rodbini Colonna in Orsini ponazarjata moč, ki je pustila sled v mestnih palačah, zemljiških posestih, cerkvenih službah in oboroženih spopadih. Uradna zgodovina Palazzo Colonna opisuje nastanek dinastije v srednjem veku in njeno dolgo bivanje v istem rimskem kompleksu. Oddone Colonna je bil leta 1417 izvoljen za papeža Martina V.; od leta 1420 je prebival v družinski palači, ki je v tem času služila tudi papeškemu sedežu. To je konkreten primer, kako se je družinski prostor lahko prekril z institucijo cerkvene oblasti. [6]

Orsiniji so prav tako vstopali na najvišje cerkvene položaje. Pietro Francesco Orsini je leta 1724 postal papež Benedikt XIII., kar potrjuje uradni vatikanski seznam papežev. Povezava priimka s papežem je dokazljiva; ni pa dovolj, da bi iz nje sklepali na neprekinjeno enotno oblast vseh poznejših vej rodbine. [7]

Pomemben protiargument vsaki predstavi o starodavnem usklajenem vodstvu je zgodovinsko rivalstvo samih rimskih rodbin. Colonna in Orsini so se povezovali, razhajali, bojevali in sklepali tudi prehodna zavezništva. Zgodovinske študije prikazujejo različne interese posameznih vej in sodelovanje z nasprotnimi političnimi tabori. Sorodstvo je omogočalo mobilizacijo ljudi in denarja, ni pa odpravilo konfliktov. Če želimo govoriti o skupnem poveljevanju, potrebujemo drugačne dokaze od seznama znanih priimkov. [5] [6]

Od papeškega sorodnika do plemiške hiše

V zgodnjem novem veku so se ob starejših rimskih rodbinah uveljavile tudi družine, ki so posebej zrasle zaradi povezanosti s papeškim položajem. Med njimi se v zgodovinskih pregledih pojavljajo Borghese, Barberini, Aldobrandini, Chigi, Odescalchi in druge. Giulio Marchetti Ferrante je leta 1929 v danes dostopnem objavljenem izvlečku razlikoval med starejšimi fevdalnimi rodbinami in hišami, katerih vzpon je bil posebej povezan z izbiro družinskega člana za papeža. Zato je napačno o vseh govoriti, kakor da bi imele isto pot do moči ali eno skupno ustanovno listino. [2]

Zgodovinarka Tracy L. Ehrlich opisuje rimski papeški dvor kot posebno politično okolje, v katerem sta bila cerkvena kariera in posvetni družinski vzpon tesno povezana. Papeško pokroviteljstvo je lahko družini omogočilo pridobivanje posesti, gradnjo vil, statusne poroke in kulturno reprezentacijo. To so zgodovinsko preučljivi mehanizmi. Hkrati pa uspeh ene rodbine ni pomenil trajne podrejenosti vseh drugih; menjave papežev so pogosto spremenile razporeditev priložnosti. [4]

Takšna ureditev odpira resno vprašanje o nepotizmu. Kadar vladar, ki razpolaga z javno močjo, koristi svojim sorodnikom, je treba preučiti konkretne privilegije in njihove posledice za druge prebivalce. Kdo je dobil službo, zemljišče, davčno ugodnost ali vojaško poveljstvo? Kdo je odločil in na kateri podlagi? To so vprašanja, pri katerih lahko zgodovinski dokument nekaj dokaže; sam priimek pa tega ne more.

Zakaj so nekaterim rekli »črni«?

Po zajetju Rima leta 1870 je nastal dolgotrajen spor med papeštvom in italijansko državo, imenovan rimsko vprašanje. Pij IX. je v okrožnici z dne 1. novembra 1870 zavrnil izgubo papeške posvetne oblasti in jo opisal kot kršitev svojih pravic. Besedilo je neposreden vir za papežev pogled, ne nepristranska razsodba o legitimnosti italijanskega združevanja. [3]

Zgodovinska fotografija rimskega obzidja pri Porta Pia, z vidnim prebojem po zavzetju Rima leta 1870.
Preboj pri Porta Pia leta 1870, fotograf Ludovico Tuminello. Zavzetje Rima je spremenilo položaj papeške posvetne oblasti, iz katerega je izšel poznejši razcep rimske aristokracije. Slika: Ludovico Tuminello, Breccia di Porta Pia, Rome (1870) / Wikimedia Commons — public domain; digitized source image is retouched; link to source Javna domena (oznaka na viru)

V takšnem okolju je del rimskega plemstva odklanjal sodelovanje z novim italijanskim režimom. Italijanska enciklopedija Treccani izraz aristocrazia nera pojasnjuje prav z zavračanjem ukinitve papeške posvetne oblasti in sodelovanja z državo po 20. septembru 1870. Na drugi strani so bili aristokrati, ki so se prilagodili novi politični ureditvi. Zgodovinski »črni« in »beli« zato označujejo politični razcep v določeni dobi, ne dveh nadnaravnih ali okultnih redov. [1]

Marchetti Ferrante je v članku iz septembra 1929 opisal oboje, vendar je tudi sam pisal iz zgodovinskega trenutka, ko so bili Lateranski sporazumi pravkar sklenjeni. Njegova presoja, da se razcep končuje, je dragoceno sodobno pričevanje o razpoloženju dela aristokracije, ne dokaz, da so se tedaj vse zasebne mreže razpustile ali da so bile politične razlike z enim podpisom za vselej izbrisane. [2]

Pacellijevi: vpliv ni vedno staro knežje poreklo

Zanimiv primer sprememb v rimskem elitnem okolju je družina Pacelli. Eugenio Pacelli, poznejši papež Pij XII., je odraščal v družini z dolgoletnimi pravniškimi in upravnimi povezavami s Svetim sedežem. Robert A. Ventresca v dostopnem uvodnem odlomku zgodovinske biografije pojasnjuje, kako so pravniške službe, papeške povezave in družinsko priznanje okrepili položaj Pacellijevih v rimskem katoliškem okolju. [8]

Ta primer razbije preveč preprosto predstavo, da je »črno plemstvo« vedno pomenilo eno samo starodavno krvno linijo. Družbena pripadnost je lahko izhajala tudi iz poklica, službe, podeljenih nazivov in bližine papeškemu dvoru. Prav tako ne bi bilo pravilno na podlagi družinskega okolja samodejno razložiti vseh poznejših Pacellijevih odločitev. Za vsako njegovo vlogo potrebujemo konkretne dokumente in zgodovinske okoliščine. [8]

Leto 1929: kaj so Lateranski sporazumi dejansko uredili?

Dne 11. februarja 1929 sta predstavnika Svetega sedeža in Kraljevine Italije podpisala Lateranske sporazume. Vključevali so pogodbo o razrešitvi rimskega vprašanja, finančno konvencijo in konkordat, ki je urejal razmerja med državo ter Katoliško cerkvijo v Italiji. V dokumentih se pojavljata kardinal Pietro Gasparri in italijanski predsednik vlade Benito Mussolini. Sporazumi so med drugim vzpostavili novo državo Vatikansko mesto in priznali njeno suverenost. [9]

Za zgodovino plemstva je posebej pomemben 42. člen konkordata, ki je predvidel možnost italijanskega priznanja plemiških naslovov, podeljenih s strani papežev, tudi po letu 1870. Člen ni bil del same državne pogodbe, čeprav je sodil v skupni sklop Lateranskih sporazumov. Zadeval je priznanje naslovov v takratni Kraljevini Italiji, ne ustanovitve zasebne nadnacionalne vlade aristokratskih družin. Ob nastanku Italijanske republike pa se je pravni okvir spremenil: XIV. prehodna in končna določba italijanske ustave izrecno določa, da plemiški naslovi niso priznani. Zato zgodovinskega člena konkordata iz leta 1929 ne smemo predstavljati kot današnjega pravnega priznanja plemiških naslovov v Italiji. [9] [13]

Pogodba in konkordat sta uradna dokumenta o pravnih razmerjih. Iz njiju lahko razberemo, da so bili plemiški naslovi in zgodovinska častna razmerja politično pomembni še leta 1929. Ne moremo pa iz same možnosti priznanja naziva sklepati, da je oseba s tem nazivom dobila oblast nad papežem, Italijo ali drugimi državami. Za takšen sklep bi potrebovali pravno določeno pristojnost ali sled konkretnemu dejanju.

Državljanstvo ni dedna vstopnica za vse rodbine

V nekaterih poznejših pripovedih se črnemu plemstvu pripisuje samodejna posebna vatikanska državljanska pravica. Pri tem je treba preveriti dejansko zakonodajo. Uradno pojasnilo Svetega sedeža za ureditev iz leta 1929 navaja predvsem kardinale, določene osebe s stalnim prebivališčem zaradi službe ali položaja, posameznike s posebnim dovoljenjem ter nekatere družinske člane pod določenimi pogoji. Vatikansko državljanstvo je bilo zato predvsem povezano s službo in prebivanjem, ne s splošnim seznamom aristokratskih priimkov. [10]

Besedilo dopušča določene oblike sočasnosti z državljanstvom druge države, vendar to še ne pomeni avtomatične dvojne državljanske pravice za člane vsake stare rimske družine. Zgodovinskega pravila iz leta 1929 zato ni pravilno predstavljati kot današnjo celotno ureditev. Vatikanski zakon št. CXXXI z dne 22. februarja 2011 je posebej uredil pridobivanje državljanstva, prebivanje in dostop: pomembni so služba, diplomatski položaj, dovoljenje za prebivanje in nekateri zakonsko določeni družinski primeri, ne pa samodejna dedna pravica pripadnikov poljubne aristokratske rodbine. Preverjena pravila so v tem pogledu natančnejša od sodobne trditve o splošni dedni »vstopnici«. Prav zato je treba razlikovati med plemiškim naslovom, državljanstvom, službo in dejansko politično močjo. [10] [14]

Ko so se spremenile ustanove papeškega dvora

Dvorne funkcije in častna mesta so stoletja zagotavljala bližino papežu. Niso pa ostala nespremenjena. Papež Pavel VI. je 28. marca 1968 z dokumentom Pontificalis Domus reorganiziral papeško gospodinjstvo in ukinil oziroma preimenoval vrsto tradicionalnih funkcij. Pomembna podrobnost je, da dokument hkrati našteva tudi funkcije, ki so v novi ureditvi ostale: zato bi bilo napačno zapisati, da je čez noč odpravil vse posvetne dvorne vloge. [11]

Dve leti pozneje je Pavel VI. v pismu z dne 14. septembra 1970 sporočil odločitev o razpustitvi papeških oboroženih zborov, razen švicarske garde, in predvidel reorganizacijo varnostne službe; sama izvedba posameznih sprememb je zahtevala dodatne korake. Takšni akti so konkretni dokazi, da se je institucionalni okvir spreminjal. Če je katera družina ohranila kulturni ugled ali premoženje, iz tega še ne sledi, da je obdržala isto službo ali pristojnost kot pred reformami. [12]

Za raziskovanje neformalnega vpliva ostaja prostor: tudi po odpravi formalne funkcije lahko obstajajo poznanstva, družbene poti in dostop do vplivnih oseb. Toda takšen vpliv je treba dokazovati za določeno obdobje, posameznike in odločitev, ne ga avtomatično prenašati iz prejšnjega stoletja.

Primerjalna tabela šestih dokumentiranih sprememb od 1870 do 2011: vsak vir loči potrjeno določbo od sklepa, ki ga ne dokazuje.
Od zavzetja Rima do sodobnejše vatikanske zakonodaje: preverljivi dokumenti omogočajo razlikovanje med družinskim ugledom, pravno določbo in politično oblastjo. Viri so navedeni v članku SM-09.

Kaj pa beneške rodbine in sodobne teorije o skrivni hierarhiji?

V delu sodobnih raziskovalnih in alternativnih zapisov, ki so zabeleženi tudi v zgodovini te serije, se rimskim imenom dodajajo beneške družine, denimo Contarini in Dandolo, ter omembe domnevnega »Sveta 13« ali »Komiteja 300«; izvor in razširjenost teh seznamov še nista bila neodvisno bibliografsko preverjena. Beneško plemstvo je zgodovinsko obstajalo, vendar je imelo drugačno politično okolje: Beneško republiko in njene ustanove. Izraz »črno plemstvo« ima v natančnem zgodovinskem pomenu posebno rimsko ozadje po letu 1870. Seznam evropskih plemiških priimkov sam po sebi ne dokazuje pripadnosti eni formalni organizaciji. [1] [2]

Predhodna raziskava serije je identificirala sodobne avtorje, ki povezujejo rimsko aristokracijo s svetovno tajno hierarhijo. V dostopnih raziskovalnih zapisih so takšne povezave evidentirane kot trditve avtorjev, ne kot pregledan ustanovni akt ali preverjeno zaporedje ukazov ene same hierarhije. Obravnavani zgodovinski viri dokazujejo obstoj družin, papeških služb, pravnih priznanj in političnih zvestob, ne pa enotne globalne zarotniške organizacije. To ne zapira možnosti raziskovanja konkretnih današnjih stikov; zahteva le, da vsako povezavo posebej dokažemo. [2] [5] [9]

V tem članku zato ne bomo rekonstruirali hipotetične piramide sveta. Podrobni izvori teorij o krvnih linijah pripadajo kasnejšemu SM-14; finančno lastništvo ter investicijske strukture pa ločeni seriji Who Owns the World?. Tukaj so predmet rimske aristokratske rodbine in njihovi izkazani odnosi s papeško ustanovo.

Moč, ki je vidna v dokumentih

Zgodba o črnem plemstvu je dovolj pomembna že brez nadnaravne razlage. Družine so lahko pridobivale posesti, pravice in dostop do ustanov; ime je lahko odpiralo vrata, ki so ostala drugim zaprta. Papeško pokroviteljstvo, lastništvo palač, poročne povezave in dvorne službe so resnični zgodovinski mehanizmi družbene neenakosti. Z njimi so bile povezane tudi osebne odločitve, tekmovanja in spopadi, ki razkrivajo meje njihove moči. [4] [5] [6]

Vendar skozi stoletja ni obstajala ena sama, nespremenjena pravna in politična ureditev. Papeška država je izgubila Rim; pozneje je bilo ustanovljeno Vatikansko mesto, pravni položaj plemiških naslovov in dvornih služb pa se je spreminjal. Kdor želi dokazati skrito moč v določeni dobi, mora zato najprej pojasniti, katera ustanova je odločala, kdo je imel pooblastilo, komu je odločitev koristila in kdo je nosil posledice. Vprašanje ni, ali je neki priimek star ali impresiven, temveč kaj je oseba s konkretnim položajem dejansko mogla storiti. [3] [9] [11] [12]

Takšna metoda dopušča tudi jasno moralno presojo. Dedni privilegij je mogoče kritizirati tam, kjer je bil dokumentiran, ne da bi celotno družino obdolžili za domnevni načrt, o katerem nimamo zanesljivega dokaza. Preiskovanje moči ne potrebuje izmišljene vsevednosti: potrebuje zgodovinski spomin, preverljive sledi in enako merilo odgovornosti za vse.


Viri in nadaljnje branje

  1. Treccani, Enciclopedia: »Aristocrazia«, geslo z razlago izraza aristocrazia nera po 20. septembru 1870. vir Vir
  2. Giulio Marchetti Ferrante (1929). »The Roman Aristocracy Since 1870: The End of the ‘Blacks’ and the ‘Whites’.« Blackfriars, 10(114), 1320–1325. DOI: vir (dostopen je objavljen izvleček in bibliografski zapis; celotno besedilo ni bilo pregledano; spletna objava arhivskega članka: 2024). Vir
  3. Pij IX. (1. 11. 1870). Okrožnica Respicientes ea, uradni italijanski zapis. vir Vir
  4. Tracy L. Ehrlich (2002). Landscape and Identity in Early Modern Rome: Villa Culture at Frascati in the Borghese Era, Cambridge University Press, poglavje »Papacy and Aristocracy«, str. 15 in nasl. vir (pregledani so dostopni deli besedilnega predogleda, ne celotna knjiga; poskus slikovnega pregleda PDF ni uspel). Vir
  5. Maria Antonietta Visceglia (2017). »Factions in Rome between Papal Wars and International Conflicts (1480–1530).« Odprtodostopno znanstveno poglavje, str. 83 in nasl., DOI: 10.1163/9789004345348_006. vir (pregledan uvodni del izluščenega besedila; pregled strani kot slik ni uspel). Vir
  6. Galleria Colonna. »The Colonna Family« in »Colonna Palace«, zgodovina palače in rodbine. vir ; vir Vir
  7. Sveti sedež. »Benedict XIII«, uradni seznam papežev, Pietro Francesco Orsini, pontifikat 1724–1730. vir Vir
  8. Robert A. Ventresca (2013). Soldier of Christ: The Life of Pope Pius XII, Belknap Press/Harvard University Press, poglavje 1, »The Black Nobility and Papal Rome«, str. 7–37; pregledan je dostopni uvodni odlomek, ne celotno poglavje. vir Vir
  9. Sveti sedež in Kraljevina Italija (11. 2. 1929). Patti lateranensi: pogodba, finančna konvencija in konkordat; zlasti pogodba čl. 1–3, 26 in konkordat čl. 42. vir Vir
  10. Tiskovni urad Svetega sedeža. »Cittadinanza vaticana«, uradno objavljen zgodovinski informativni pregled (kot vir navaja Mondo Vaticano – Passato e Presente, ur. Niccolò Del Re, 1995), ki pojasnjuje zakon št. III z dne 7. 6. 1929. vir (ni sam po sebi dokaz celotnega veljavnega prava leta 2026). Vir
  11. Pavel VI. (28. 3. 1968). Motu proprio Pontificalis Domus, §7 in druge določbe o reorganizaciji papeškega dvora. vir Vir
  12. Pavel VI. (14. 9. 1970). Pismo kardinalu Giovanniju Villotu o odločitvi za razpustitev papeških oboroženih zborov razen švicarske garde ter reorganizacijo varovanja. vir Vir
  13. Italijanska republika. Costituzione della Repubblica Italiana, XIV. prehodna in končna določba: plemiški naslovi niso priznani; ustava velja od 1. 1. 1948. Uradna objava italijanskega senata: vir Vir
  14. Država Vatikansko mesto. Legge sulla cittadinanza, la residenza e l’accesso, št. CXXXI, 22. 2. 2011, zlasti člen 1 (načini pridobitve državljanstva). Uradna objava: vir ; pojasnilo: Library of Congress, »The Current Legislation on Citizenship in the Vatican City State« (2012), vir (pregledani uradna objava zakona in pojasnilo; celovita revizija vseh poznejših sprememb ni izvedena). Vir