SerijaSkrita moč: rodbine, tajna združenja in nevidni mehanizmi oblasti Del 4 / 55

Izvor teorij o skrivni svetovni oblasti

Leta 1787 je Johann Joachim Christoph Bode pripotoval v Pariz. Bil je pomemben član bavarskih iluminatov, združenja, ki je v nemških deželah nastalo dobro desetletje prej.

Umetniška AI-ilustracija: resničen zapis se lahko razširi v mogočno pripoved, ne da bi ta dokazovala obstoj ene trajne skrite organizacije.

Leta 1787 je Johann Joachim Christoph Bode pripotoval v Pariz. Bil je pomemben član bavarskih iluminatov, združenja, ki je v nemških deželah nastalo dobro desetletje prej. Po ugotovitvah sodobnih raziskovalcev je na potovanju pridobil le nekaj francoskih prostozidarjev. Dve leti pozneje je izbruhnila francoska revolucija. Med resničnim obiskom in poznejšim prepričanjem, da je majhna tajna skupina iz ozadja sprožila revolucijo, je nastala zgodba, ki je preživela organizacijo, na katero se je sklicevala. [1]

To ni zgolj zgodovina nenavadnih knjig. Gre za vprašanje, kako ljudje iz dejanskih dogodkov, arhivskih dokumentov in medsebojnih povezav sestavimo razlago, ki obljublja en sam odgovor na veliko politično spremembo. Nekatere skrivne združbe so res obstajale, njihovi člani so imeli ideje in vpliv, oblasti pa so jih tudi preganjale. Drugo vprašanje je, ali iz teh podatkov lahko dokažemo neprekinjeno svetovno hierarhijo, ki naj bi iz stoletja v stoletje usmerjala države, vojne in družbe. Da bi to razliko razumeli, moramo slediti predvsem zgodovini trditev in njihovih virov.

Resnični iluminati in življenje po njihovem koncu

Adam Weishaupt je red iluminatov ustanovil leta 1776 v Ingolstadtu. Raziskovalna skupina Univerze v Erfurtu, ki preučuje ohranjene dokumente reda, njegovo delovanje na podlagi doslej znanih virov spremlja do leta 1787, čeprav se je v starejšem zgodovinopisju kot konec pogosto navajala prepoved leta 1785. To ni izmišljeno združenje iz poznejših romanov. Imelo je člane, notranje povezave, načrte in korespondenco; ime reda se je zato upravičeno zapisalo v zgodovino tajnih družb. [1]

Leta 1785 so bavarske oblasti red prepovedale. Pri preiskavah so zasegle del njegovih tajnih spisov in načrtov, ki so bili nato tudi objavljeni. S tem je nastal zanimiv paradoks: dokumenti, s katerimi je oblast želela razkriti in omejiti skrivno delovanje, so poznejšim avtorjem omogočili tudi gradnjo precej širših razlag njegove moči. Raziskovalci v Gothi so z novejšim preučevanjem pisem in gradiva iz Bodejeve zapuščine pokazali, da zgodbe o organizaciji ni mogoče skrčiti samo na bavarsko prepoved. Raziskovalci kot pomembno zadnje središče delovanja prepoznavajo Turingijo, kjer je red deloval še do poletja 1787. [1]

Toda zadnja znana dejavnost reda ni isto kot konec vseh osebnih stikov njegovih nekdanjih članov. Človek lahko po razpadu organizacije ohrani znance, prepričanja ali družbeni položaj. Prav tako iz posameznih poznejših stikov ne nastane samodejno dokaz, da je red kot enotna poveljniška struktura preživel nadaljnji dve stoletji. Za to bi potrebovali zaporedne dokaze o članstvu, vodstvu, pravilih, sredstvih in izvajanju konkretnih navodil. S pregledanimi viri takšne verige ne moremo pokazati. Podrobnejša organizacijska zgodovina iluminatov bo zato predmet ločenega članka te serije, tu pa nas zanima predvsem pot, po kateri je njihov ugled dobil novo življenje.

Francoska revolucija in potreba po enem skritem vzroku

Francoska revolucija je pretresla evropski družbeni in politični red. Za nekatere nasprotnike sprememb je bila misel, da so tako obsežne posledice nastale iz množice družbenih napetosti, političnih odločitev in nepredvidenih dogodkov, lahko manj prepričljiva kot razlaga o enotnem načrtu. Če je za spremembo odgovorna ena skrita organizacija, se raznolike okoliščine povežejo v pregledno pripoved z določljivim povzročiteljem. Ta razlaga je psihološko razumljiva, vendar njena preprostost še ni dokaz njene pravilnosti.

Zgodovinar Albert Soboul je opozoril, da pripovedi o zaroti ni izumil šele njen najbolj znani poznejši zagovornik, jezuit Augustin Barruel. Jacques-François Lefranc je že leta 1791 objavil brošuro Le Voile levé pour les curieux, leta 1792 pa delo Conjuration contre la religion catholique et les souverains, v katerih je francosko revolucijo povezoval z domnevno prostozidarsko zaroto. Obe izdaji sta bibliografsko ločeni in datirani. Soboul je opisal tudi zgodnjo kritiko takšnih razlag: Jean-Joseph Mounier jim je leta 1801 nasprotoval. Razprava je torej nastala že v času, ko so bile posledice revolucije neposredno politično vprašanje. [2] [15]

Soboul pri tem ne zagovarja teze, da prostozidarji niso imeli nikakršnih družbenih ali idejnih vplivov. V njegovi analizi so lože lahko prispevale k širjenju nekaterih razsvetljenskih zamisli, vendar so bile po sestavi in interesih preveč raznolike, da bi iz njihovega obstoja preprosto sklepali na enotno vodstvo revolucije. Prav to je pomemben protiargument obema skrajnostma: ni treba zanikati članstva ali idejnih povezav, da bi zavrnili nedokazano trditev o enem skritem režiserju. Izvirnih celotnih Lefrancovih in Mounierjevih besedil v tej fazi še nismo primerjalno kritično pregledali; navedba temelji na Soboulovi zgodovinski študiji in dodatni bibliografski primerjavi. [2] [15]

Barruel in Robison: ko razlaga postane knjiga

V letih 1797–1798 so takšne razlage dobile dve vplivni knjižni obliki. Augustin Barruel je v večzvezkovnem delu Mémoires pour servir à l'histoire du jacobinisme povezoval filozofske kroge, prostozidarstvo in iluminatska omrežja v razlago o revolucionarnem načrtu. Angleška izdaja Memoirs Illustrating the History of Jacobinism je izšla v Londonu leta 1798. John Robison pa je že leta 1797 v Edinburghu objavil knjigo z zgovornim naslovom Proofs of a Conspiracy against All the Religions and Governments of Europe, ki se v naslovu sklicuje na tajna srečanja prostozidarjev, iluminatov in bralnih družb. Zanesljivi knjižnični katalogi potrjujejo obstoj, avtorstvo in čas objave teh izdaj. [3] [4]

Zgodovinska litografija francoskega jezuita in pisca Augustina Barruela v duhovniški obleki, objavljena leta 1825.
Augustin Barruel na posmrtni litografiji Augusta Pidouxa, nastali po predlogi Desrosiersa (1825). Barruel je svoje vplivne razlage Francoske revolucije objavil že v letih 1797–1798. Slika: Auguste Pidoux, po Desrosiersu, litografija Augustina Barruela (1825); Wikimedia Commons; javna domena. Javna domena (Public Domain Mark – oznaka, ne licenca)

Že objava teh knjig je bila zgodovinsko dejanje: trditve so bile zapisane, natisnjene in ponujene bralcem kot razlaga dogajanja. Toda tu nastane ključna napaka, ki se pozneje pogosto ponovi. Knjiga z naslovom »Dokazi o zaroti« je dokaz, da je avtor trdil, da ima dokaze; naslov sam še ni dokaz resničnosti vseh navedb. Treba bi bilo ločeno preveriti dokument, na katerega se pisec sklicuje, njegovo datiranje, pomen v izvirnem kontekstu ter pot od domnevnega načrta do konkretnega zgodovinskega dogodka.

Barruelovih in Robisonovih trditev tudi ne smemo samodejno šteti za dve povsem neodvisni potrditvi iste zgodbe. Objavljala sta v istem času in v ozračju sorodnih političnih sporov, vendar njunih celotnih izvirnih del v tej raziskovalni fazi nismo vzporedno kritično analizirali. Zgodovinar Michael Taylor je obravnaval njun vpliv na britanski konservativni odziv med 1797 in 1802, a smo uporabili samo dostopni akademski povzetek njegove razprave. Zato ne trdimo ne, da sta bili knjigi povsem enaki, ne, da sta bili popolnoma neodvisni; to bi zahtevalo podrobnejši pregled besedil in njihovih izposoj. [5]

S tiskom se je spremenil tudi način širjenja zgodbe. Ni bila več vezana na govorice ali dokumentacijo dejanskega reda. Bralec je lahko v drugem mestu ali drugi državi prevzel celotno razlago, jo vključil v svoj politični spor in jo predstavil kot nekaj, kar je že »dokazano« v knjigi. Tako se je lahko ustvarjala kontinuiteta pripovedi, ne da bi obstajala kontinuiteta organizacije, o kateri je pripoved govorila.

Atlantik leta 1798: pridiga in Washingtonovo pismo

Spomladi 1798 so podobne trditve odmevale tudi v Združenih državah. Duhovnik Jedidiah Morse je 9. maja v pridigi svaril pred domnevnim vplivom iluminatov in se skliceval na Robisonovo knjigo. Akademska obravnava njegove pridige jo umešča v tedanje ameriške verske in politične razprave. To potrjuje, da se je teorija širila in dobila novo občinstvo, ne pa, da je imel bavarski red v Ameriki dejansko enotno poveljstvo. Celotne prvotne pridige v tej fazi nismo prebrali od začetka do konca. [6]

Posebno poučen je primer Georgea Washingtona. V pismu Georgeu Washingtonu Snyderju z dne 24. oktobra 1798 se je odzval na razlago svojega prejšnjega pisanja o iluminatih. Washington je menil, da so se nekateri nauki, pripisovani iluminatom, in jakobinska načela širili tudi v ZDA. Hkrati je izrecno pojasnil, da ni verjel, da bi ameriške prostozidarske lože kot združenja namerno širile takšne nauke. Dopustil je možnost vpliva posameznikov, vendar je zavrnil posplošitev o vseh ložah kot organizacijah. Rokopisni zapis pisma hrani Library of Congress; za podrobnejše branje smo uporabili tudi zgodovinski prepis, ki ga je leta 1915 objavil Julius Friedrich Sachse. [7] [8]

To razlikovanje je bistveno. Pismo je primarni dokaz Washingtonovega stališča leta 1798. Ni neposredni dokaz, da je neko tajno vodstvo dejansko delovalo v ameriških ložah, in tudi ne splošno dokazilo, da nihče nikoli ni skušal širiti določenih idej. Njegove besede je treba razumeti kot zgodovinski odgovor v konkretnem dopisovanju, ne kot brezčasno potrditev vsega, kar se danes pripisuje iluminatom. Rokopis smo identificirali po knjižničnem zapisu, ne pa na novo paleografsko prepisali vseh strani. [7] [8]

Ko politična satira postane lažni »tajni dokument«

Približno stoletje po prvih polemikah o iluminatih se je razvila še nevarnejša oblika istega pripovednega vzorca: besedilo, ki se ni predstavljalo zgolj kot razlaga, temveč kot domnevni zapis tajnega načrta. Protokoli sionskih modrecev so bili prvič objavljeni leta 1903 v ruskem časopisu Znamia. Trdili so, da razkrivajo judovsko zaroto za svetovno oblast. Ta očitek ni zgodovinsko odprto vprašanje: Protokoli so dokumentiran antisemitski ponaredek, ne pristni zapis sestanka in ne dokaz kolektivnega delovanja Judov. [9]

Ameriški Spominski muzej holokavsta opisuje besedilno genealogijo ponaredka. Velik del njegovega gradiva izvira iz politične satire Mauricea Jolyja iz 1864, v kateri Judje sploh niso tema. Druge motive je mogoče povezati z romanom Hermanna Goedscheja, Biarritz, iz 1868. Leta 1921 je novinar Philip Graves v londonskem časopisu The Times objavil primerjavo odlomkov, ki je pokazala obsežno izposojo iz Jolyjevega besedila. Za ugotovitev, da gre za ponaredek, torej nimamo zgolj sodobne moralne sodbe, temveč preverljivo zgodovino sestavljanja, pripisovanja in razkrivanja besedila. Izvirnih izdaj vseh treh del v tej fazi nismo samostojno vzporedno prepisali; opiramo se na muzejsko dokumentirano primerjavo. [9] [10]

Posledice ponaredka niso ostale pri napačnem pripisovanju avtorstva. Ponaredek je bil uporabljen za širjenje protijudovskih predsodkov, demonizacijo in propagando, vključno z nacistično. Že razkritje ponaredka ni preprečilo njegove nadaljnje uporabe. Prav tu vidimo, kako lahko dokumentu podoben videz in ponavljanje izmišljene trditve ustvarita navidezno avtoriteto, tudi ko je besedilo dokazano nepristno. O teh posledicah je treba govoriti jasno, brez lažne simetrije med preverjenim ponaredkom in neutemeljeno obtožbo ljudi, ki jih je ciljal. [9]

Toda ob tem je pomembna še druga meja: kritika konkretnega bančnega posla, politične odločitve, medijske organizacije ali vplivnega posameznika sama po sebi ni ista stvar kot antisemitska zarotniška pripoved. Takšno kritiko presojamo po dejstvih o določenih dejanjih in odgovornostih. Prehod v predsodek nastane, ko se namesto preverljive odgovornosti posameznikov pojavi ideja o dedni ali kolektivni krivdi celotne verske oziroma etnične skupnosti. To razliko mora raziskava varovati enako skrbno kot razliko med resničnim dokumentom in ponaredkom.

Dvajseto stoletje: stare zgodbe, nova občinstva

Pripovedi o skritih združenjih niso izginile z devetnajstim stoletjem. Nesta Helen Webster je leta 1924 objavila delo Secret Societies and Subversive Movements, katerega naslov kaže, da je zanimanje za domnevno politično vlogo tajnih združb ostalo živo. Knjižnični katalog potrjuje izid knjige; sam po sebi pa ne dokazuje, kateri poznejši avtorji so jo brali, kako so prevzemali njene teze ali kateri njeni sklepi so resnični. To so dodatna vprašanja za zgodovino recepcije, ne dejstva, ki jih lahko sklepamo samo iz bibliografije. [11]

Leta 1964 je zgodovinar Richard Hofstadter v razpravi The Paranoid Style in American Politics opisoval značilen slog političnega pojasnjevanja, v katerem je nasprotnik videti kot skrajno močna, natančno organizirana in skoraj vseprisotna sila. Njegov »paranoidni slog« je zgodovinsko-retorični pojem, ne klinična diagnoza človeka, ki dvomi o uradnih razlagah. Tudi ta okvir ne sme postati bližnjica: če neko trditev označimo za »paranoidno«, s tem še nismo preverili dokumentov, na katere se sklicuje. Najprej je treba ugotoviti, kaj natančno trdi in na čem temelji. [12]

V poznejših desetletjih so se različni motivi lahko sestavljali v nove pripovedi: ime iluminatov, podobe finančne in politične moči, strahovi pred centralizacijo, verska pričakovanja konca zgodovine in nezaupanje do mednarodnih ustanov. Politolog Michael Barkun v delu A Culture of Conspiracy opisuje sodobne teorije o »novem svetovnem redu« kot preplet religioznih in posvetnih tokov, ki so se razvijali po različnih poteh in se nato srečali. V tem raziskovalnem koraku je bil pregledan povzetek ustreznega poglavja, ne celotna študija. Njegova razlaga je historiografski okvir nastajanja pripovedi, ne dokaz skupnega izvora vseh skupin, o katerih pripovedi govorijo. [14]

»Novi svetovni red«: javna politična fraza in drugačna teorija

Predsednik George H. W. Bush je 11. septembra 1990 pred ameriškim kongresom uporabil izraz new world order. Izvirni prepis govora pokaže njegov kontekst: iraško zasedbo Kuvajta, sodelovanje Združenih držav in Sovjetske zveze ter zamisel o mednarodnem redu, ki naj bi po hladnovojnih delitvah temeljil na skupnih pravilih in sodelovanju držav. Politično je tak govor seveda mogoče kritizirati: vprašamo lahko, čigave interese je podpirala opisana ureditev, katera sredstva so bila uporabljena in ali so se načela enako uporabljala za vse države. Toda javna uporaba besedne zveze ni sama po sebi priznanje obstoja skrivnega svetovnega poveljstva. [13]

V konspirativnih pripovedih ima ista besedna zveza drugačno vlogo. Ne pomeni več predlagane meddržavne ureditve, temveč ime za domnevno skrito strukturo, ki naj bi že obvladovala ali želela obvladovati skoraj vse pomembne ustanove. Če obe rabi združimo samo zaradi istih besed, zamenjamo podobnost izraza za dokaz, da opisujeta isto stvar. Za takšen preskok bi potrebovali dokumente o dejanskem usklajevanju, akterjih in pristojnostih, ne zgolj govora z odmevno formulacijo. [13] [14]

Nič od tega ne pomeni, da so mednarodne ustanove, zasebni interesi ali procesi koncentracije moči zunaj kritične presoje. Nasprotno: o njih je mogoče in treba raziskovati s konkretnimi vprašanji o odločanju, lastništvu, financiranju in odgovornosti. Toda kadar ugotovimo povezavo med dvema institucijama, s tem še nismo dokazali, da je povezana z bavarskim redom iz osemnajstega stoletja. Današnja mreža vpliva zahteva današnje dokaze, ne samo zgodovinskega imena.

Kaj je skozi stoletja res preživelo?

Ko zaporedoma preberemo zgodovino iluminatov, Lefrancovo razlago, Barruela in Robisona, ameriške odzive iz leta 1798, antisemitski ponaredek in sodobne razprave o »novem svetovnem redu«, lahko opazimo določeno kontinuiteto. V različnih časih se ponavljajo motivi skrivnih srečanj, vpliva na vladarje, preobrazbe družbe in domnevnega načrta, ki naj bi razložil zelo različne dogodke. Dokumentiramo lahko tudi potovanje besedil: knjigo, ki jo nekdo bere in navaja, govor, ki ga povzame drug avtor, ter ponaredek, katerega odlomki so izposojeni iz starejših del. To je resnična zgodovina vpliva pripovedi.

Povsem druga trditev pa je, da so vsi ti avtorji, gibanja, dogodki in besedila izraz ene same, neprekinjene organizacije. Za tak sklep bi morali pokazati verigo preverljivih dejanj, dokumentov, članstva in navodil čez posamezna desetletja in ustanove. Na podlagi pregledanih virov je ne moremo pokazati. To ni razglasitev, da se nikjer nikoli ne morejo oblikovati prikrite mreže. Pomeni samo, da o njih ne moremo sklepati iz podobnih simbolov, ponavljajočih se besed ali dejstva, da je starejši pisec že trdil, da skrivna mreža obstaja.

Zgodovinsko raziskovanje si mora priznati tudi lastne meje. V tej fazi nismo kritično prebrali vseh izvirnih izdaj Barruela, Robisona, Lefranca, Jolyja, Goedscheja in Websterjeve; celotna zgodovinska pot med posameznimi izdajami in poznejšimi prevzemi še ni rekonstruirana. Zato lahko zanesljiveje govorimo o dokumentiranem obstoju in nekaterih povezavah med besedili kot pa o vsaki smeri njihovega vpliva. Odsotnosti popolne evidence ne smemo uporabljati niti kot dokaza za skrivno organizacijo niti kot dokaza, da posameznih poznejših povezav ni bilo.

Zmožnost neodvisne presoje je tukaj več kot raziskovalna tehnika. Ima tudi moralno razsežnost. Če zaradi nezaupanja do oblasti nekritično sprejmemo vsako zgodbo o skriti oblasti, nismo postali svobodnejši; eno avtoriteto smo samo zamenjali z drugo. Če pa zaradi škodljivih ponaredkov posmehljivo zavrnemo vsa vprašanja o vplivnih združenjih, se odpovemo preverjanju resnične moči. Med tema skrajnostma obstaja zahtevnejša pot: vprašati, kdo trdi, kaj dokazuje in koga lahko napačna obtožba prizadene. Resnica ne potrebuje niti slepega zaupanja niti slepega suma.

Ta pregled zato ne zapira raziskovanja prikritih povezav. Določa le razliko med potjo neke zgodbe in potjo ljudi, ki so morda dejansko sodelovali. V naslednjem sklopu se bomo obrnili od zgodovine velikih pripovedi k bolj oprijemljivemu vprašanju: kako se politična, družbena in materialna moč prenaša med generacijami, rodbinami in institucijami – in kaj je pri takšnem prenosu mogoče dokumentirati?

Nadaljevanje: Ko se moč deduje (SM-05).

Dokumentarni viri in arhivske povezave

Povezave vodijo do dokumentov, arhivskih zapisov ali fotografij na spletnih straneh njihovih izvornih ustanov.

Viri in nadaljnje branje

  1. Forschungszentrum Gotha, Universität Erfurt. Illuminati Research Unit. Raziskovalni pregled zgodovine reda, prepovedi leta 1785, Bodejevega obiska Pariza leta 1787 in ohranjenega arhivskega gradiva. Raziskovalna ustanova Vir
  2. Albert Soboul (1974). La franc-maçonnerie et la Révolution française. Annales historiques de la Révolution française, 215, 76–88. Zgodovinska analiza Lefranca, Barruela, Mounierja in različnih razlag politične vloge prostozidarstva. Izvirna študija Vir
  3. John Robison (1797). Proofs of a Conspiracy against All the Religions and Governments of Europe. Edinburgh; knjižnični zapis potrjuje avtorja, naslov in leto. Celotna knjiga ni bila kritično pregledana. Wellcome Collection Vir
  4. Augustin Barruel (1798, angleška izdaja). Memoirs Illustrating the History of Jacobinism. London, štirje zvezki, prevod Robert Clifford; francoska izvirna izdaja je začela izhajati prej. Podatki so uporabljeni na bibliografski ravni. University of Pennsylvania – Online Books Page Vir
  5. Michael Taylor (2014). British Conservatism, the Illuminati, and the Conspiracy Theory of the French Revolution, 1797–1802. Eighteenth-Century Studies, 47(3). Uporabljen akademski povzetek, ne celotna študija. DOI Vir
  6. Jedidiah Morse (9. maj 1798), pridiga o domnevni iluminatski zaroti; bibliografsko in zgodovinsko obravnavana v: Jonathan M. Yeager (ur.), Early Evangelicalism: A Reader (2013), odlomek A Conspiracy Theorist’s Theory. Uporabljen povzetek izdaje, ne celotna pridiga. Oxford Academic Vir
  7. George Washington (24. oktober 1798). George Washington to George Washington Snyder. George Washington Papers, Series 4, Library of Congress. Identificiran izvirni rokopis; vseh strani nismo samostojno paleografsko prepisali. Library of Congress Vir
  8. Julius Friedrich Sachse (ur., 1915). Washington’s Masonic Correspondence. Zgodovinski tiskani prepis Washingtonovega pisma Snyderju, 24. oktober 1798; brati ga je treba skupaj z arhivsko identiteto rokopisa. Project Gutenberg Vir
  9. United States Holocaust Memorial Museum. An Antisemitic Conspiracy: The Protocols of the Elders of Zion. Dokumentiran nastanek ponaredka, prvi tisk 1903, besedilni izvori in propagandne posledice. Holocaust Encyclopedia Vir
  10. United States Holocaust Memorial Museum. The Times, August 17, 1921. Arhivska predstavitev Gravesove primerjave ponarejenih Protokolov s satiro Mauricea Jolyja; originalnih vseh primerjanih izdaj nismo sami vzporedno obdelali. Arhivski prikaz Vir
  11. Nesta Helen Webster (1924). Secret Societies and Subversive Movements. Kataloško potrjena izdaja; njena natančna vsebina in vpliv na določene poznejše pisce v tej fazi nista celovito raziskana. University of Pennsylvania – Online Books Page Vir
  12. Richard Hofstadter (1964). The Paranoid Style in American Politics. Harper’s Magazine. Izvirni esej, uporabljen kot razlagalni okvir politične retorike, ne kot diagnoza posameznikov ali dokaz o posamezni zaroti. Izvirna objava Vir
  13. George H. W. Bush (11. september 1990). Address Before a Joint Session of Congress. Izvirni prepis govora z besedno zvezo new world order v kontekstu zalivske krize in meddržavnega sodelovanja. V C1 je bil preverjen celotni dostopni prepis. Miller Center, University of Virginia Vir
  14. Michael Barkun (2003). New World Order Conspiracies I: The New World Order and the Illuminati. V: A Culture of Conspiracy: Apocalyptic Visions in Contemporary America, pogl. 3, str. 39–64. Uporabljen akademski povzetek, ne celotno poglavje. DOI Vir
  15. Charles Porset (1990). Les Francs-maçons et la Révolution (autour de la « Machine » de Cochin). Annales historiques de la Révolution française, 279, str. 14–31, zlasti op. 4 (Lefrancovi različni izdaji 1791 in 1792). Dodatno primerjano s katalogom Bibliothèque nationale de France; celotni deli še nista kritično prebrani. Izvirna historiografska študija Vir