SerijaSkrita moč: rodbine, tajna združenja in nevidni mehanizmi oblasti Del 2 / 55

Vidna oblast in nevidna moč

Ko parlament sprejme zakon ali vlada objavi odločitev, je običajno mogoče ugotoviti, kdo je imel pravico glasovati, podpisati dokument ali odrediti njegovo izvajanje.

Uredniška ilustracija: vsebina in dnevni red odločitve se lahko oblikujeta še pred uradnim podpisom.

Ko parlament sprejme zakon ali vlada objavi odločitev, je običajno mogoče ugotoviti, kdo je imel pravico glasovati, podpisati dokument ali odrediti njegovo izvajanje. Precej težje je odgovoriti na druga vprašanja: kdo je predlagal prvotno zamisel, kdo je imel priložnost predstaviti svoje argumente, kdo je oblikoval možnosti, med katerimi so odločevalci izbirali, in zakaj nekatere možnosti sploh niso prišle na vrsto?

Razlika med vidno oblastjo in manj vidno močjo ni nujno razlika med zakonitostjo in zaroto. Je predvsem razlika med formalno pristojnostjo in dejanskim vplivom. Če želimo razumeti, kako se sprejemajo odločitve, moramo pogledati tudi obdobje pred podpisom, glasovanjem ali javno razglasitvijo. Prav tam se srečajo uradna pravila, osebni stiki, interesne skupine, strokovni nasveti in včasih tudi poskusi prikritega usmerjanja odločitev.

Kdo odloča in kdo vpliva na odločevalca?

Formalna oblast je razvidna iz ustave, zakonov, poslovnikov in opredeljenih pristojnosti. Povedo nam, kdo sme vložiti predlog, sklicati sejo, zahtevati mnenje, sprejeti predpis ali nadzorovati njegovo izvajanje. Takšna pravila so bistvena, ker omogočajo javno odgovornost: odločitev je mogoče pripisati organu ali osebi, od katere lahko zahtevamo pojasnilo. Toda formalni opis postopka ne pove vsega o razmerjih, zaradi katerih je bila izbrana prav določena rešitev.

Politolog Robert A. Dahl je v članku The Concept of Power iz leta 1957 moč obravnaval kot razmerje med ljudmi, ki ga je mogoče raziskovati tudi skozi njihove medsebojne učinke. Njegov pristop nas usmeri od splošnih predstav o »vplivnih ljudeh« k bolj preverljivemu vprašanju: v kateri zadevi je določen akter vplival na drugega in na podlagi česa to sklepamo? To je pomemben premik. Človek lahko uživa velik družbeni ugled, ne da bi imel odločilen vpliv na določen zakon; nasprotno pa lahko v manj opaznem postopku posameznik pomembno prispeva k besedilu predpisa. Navedeno izhaja iz dostopnega povzetka Dahlovega dela, ne iz celovite analize njegovega izvirnika. [1]

Kadar govorimo o skriti moči, zato ni dovolj navesti imen mogočnih oseb ali organizacij. Povezati moramo akterja, vprašanje, postopek in ugotovljivi učinek. Šele tedaj lahko ločimo splošni družbeni položaj od dejanskega vpliva na konkretno odločitev.

Javna hierarhija: zakon, mandat in odgovornost

Politični sistem je na prvi pogled urejen po hierarhiji. Parlament sprejema predpise, vlada vodi določene politike, ministrstva pripravljajo in izvajajo ukrepe, sodišča odločajo v svojih pristojnostih. Toda vsak formalni korak praviloma temelji na predhodnem delu: zbiranju podatkov, oblikovanju osnutkov, presojanju različnih rešitev, usklajevanju in posvetovanju. Odgovornost za končno odločitev in vpliv na njeno nastajanje zato nista vedno v istih rokah.

To ne pomeni, da so svetovalci, strokovne službe ali sodelujoče organizacije nevidni oblastniki. Pomoč pri odločanju je lahko nujna in koristna, še posebej pri vprašanjih, ki zahtevajo specializirano znanje. Pojavi pa se legitimno raziskovalno vprašanje, ali imajo vsi pomembni pogledi primerljivo možnost, da pridejo do odločevalcev, in ali je mogoče ugotoviti, zakaj je neki predlog prevladal. Uradni podpis pove, kdo je odločitev sprejel; za razumevanje njenega nastanka moramo pogosto preučiti tudi pot do podpisa.

Nekateri vplivi ostajajo manj vidni zaradi običajne organizacije dela, varstva zasebnosti ali zaupnosti občutljivih informacij. Drugi postanejo vprašljivi, kadar se dostop sistematično omejuje na ozek krog ljudi, kadar so povezave prikrite ali kadar interesna nasprotja niso ustrezno razkrita. Ti položaji niso enaki. Resna raziskava mora najprej ugotoviti, za katero vrsto zaprtosti gre, preden ji pripiše nedopusten namen.

Neformalni vpliv: dostop, zaupanje in privilegiji

Neformalna mreža lahko nastane iz dolgoletnega sodelovanja, skupnega izobraževanja, pripadnosti isti organizaciji, poklicnih stikov ali osebnega zaupanja. Takšna mreža ni nujno tajna in njen obstoj sam po sebi ni sporen. Omogoča lahko hitro izmenjavo informacij, usklajevanje strokovnega dela in sodelovanje med ustanovami. Toda kadar imajo nekateri ljudje trajno lažji dostop do tistih, ki sprejemajo javne odločitve, nastane vprašanje neenakosti političnega vpliva.

Predstavljanje interesov je del javnega življenja. Sindikati, okoljske pobude, strokovna združenja, podjetniške organizacije, raziskovalci in posamezniki lahko želijo prepričati pristojne, naj sprejmejo ali zavrnejo določen ukrep. Njihova pravica do sodelovanja še ne pomeni, da so njihovi predlogi upravičeni, prav tako pa njihov poskus vplivanja samodejno ne pomeni korupcije. Pomembno je, kdo sodeluje, pod kakšnimi pogoji, katera stališča so bila predstavljena in ali obstaja sled, ki omogoča javno presojo. Priporočilo OECD o preglednosti in integriteti pri lobiranju in vplivanju, sprejeto leta 2010 in spremenjeno 3. maja 2024, prav zato obravnava pravila preglednosti in poštenosti vplivanja. Pri tem se opiramo na uradno dostopne bibliografske podatke in javne informacije o priporočilu, ne na celovito analizo vseh njegovih določb. [6]

Raziskovalna razlika je bistvena: poznanstvo ni navodilo, sestanek ni dogovor, sorodstvo ni dokaz skupnega političnega načrta in usklajena javna izjava še ne dokazuje, da je nekdo komu ukazoval. Vse to so lahko sledi za nadaljnje preverjanje, ne pa zaključki, ki bi jih smeli preskočiti.

Moč nad dnevnim redom

Moč se ne kaže samo pri izbiri med predlogoma, ki sta že na mizi. Kaže se lahko tudi pri odločitvi, katera vprašanja bodo sploh postala predmet razprave. Politologa Peter Bachrach in Morton S. Baratz sta v članku Two Faces of Power iz leta 1962 opozorila na omejitve raziskovanja, ki se osredotoča zgolj na vidne odločitve. Njuna razprava nas usmeri tudi k vprašanjem, ki iz različnih razlogov ne pridejo v formalno odločanje. Ta okvir je v dosjeju podprt z objavljenim izvlečkom in akademsko razlago; celoten članek še ni bil kritično pregledan. [2]

Vendar odsotnost neke teme z dnevnega reda še ne dokazuje, da jo je nekdo skrivaj preprečil. Razlogi so lahko vsebinski, postopkovni ali časovni, pristojni organ pa lahko predlog zavrne tudi iz javno obrazloženih razlogov. Če želimo govoriti o načrtnem izključevanju, moramo ugotoviti, kdo je temo predlagal, kdo je lahko odločal o njeni obravnavi, kateri razlogi so bili navedeni in ali obstajajo dokazi o pritisku ali prikritem vetu.

Razlika med neobravnavo in dokazanim preprečevanjem obravnave je eno od pomembnih meril raziskovanja nevidne moči. Kadar lahko sledimo prejšnjim različicam osnutka, zapisnikom odborov, predlogom dopolnil in javnim obrazložitvam, lahko raziskavo premaknemo od občutka, da je bila tema utišana, k preverljivemu zaporedju dogodkov. Kadar takšne sledi niso dostopne, moramo omejitev priznati, namesto da bi praznino zapolnili z gotovostjo.

Kdo oblikuje predstave o tem, kaj je mogoče?

Obstaja še manj oprijemljiva razsežnost moči: vpliv na to, kaj ljudje prepoznajo kot pomembno, razumno, zaželeno ali sploh izvedljivo. Steven Lukes je v knjigi Power: A Radical View iz leta 1974 razširil razpravo o moči na oblikovanje interesov, prepričanj in preferenc. Pri predstavitvi tega pristopa se opiramo na akademski pregled P. E. Digeserja; celotnega Lukesovega izvirnega besedila nismo neposredno preverili. [3]

Javna razprava ni prostor, v katerem vsi izhajamo iz enakih informacij. Vpliv na izbiro tem, strokovnih razlag in jezika lahko prispeva k temu, da določene možnosti dojemamo kot samoumevne, druge pa kot nepredstavljive. Toda podobne besede, prepričanja ali vrednote še niso dokaz, da obstaja skriti usmerjevalec. Za raziskavo takšnega vpliva bi morali primerjati izvor in čas sporočil, organizacijske povezave, spremembe v ravnanju in razlage, ki ne predpostavljajo koordinacije.

Pri tem ne smemo pozabiti, da ljudje niso samo pasivni prejemniki sporočil. Mnenja oblikujejo tudi na podlagi lastnih izkušenj, sporov, znanja in javnega preverjanja trditev. Raziskovanje vplivanja mora zato pustiti prostor tako za manipulacijo kot za prepričevanje, svobodno strinjanje in neodvisno razmišljanje. Podrobnejša obravnava propagande in psihologije nadzora sodi v poznejše članke serije.

Sledovi vpliva: evropski register preglednosti

O tem, da želijo številni akterji vplivati na javne odločitve, ni treba ugibati. Evropska unija ima javni register preglednosti, namenjen dejavnostim zastopanja interesov, usmerjenim v oblikovanje ali izvajanje politik, zakonodajo in odločanje institucij EU. Medinstitucionalni sporazum, na katerem temelji ureditev, je začel veljati 1. julija 2021. Po uradnih smernicah je registracija načeloma prostovoljna, vendar je za določene stike in dejavnosti potrebna predhodna registracija. Podatke v register vpisujejo zastopniki interesov sami, za njihovo točnost pa so odgovorni; sekretariat izvaja nadzor nad kakovostjo vpisov. [4][8]

Fotografija zunanjosti stavbe Berlaymont v Bruslju, kjer ima sedež Evropska komisija, iz leta 2006.
Stavba Berlaymont v Bruslju, sedež Evropske komisije (JLogan, 2006). Fotografija prikazuje institucijo, ne konkretnega lobističnega stika ali podatkov registra preglednosti. Slika: JLogan / Wikimedia Commons / CC BY 3.0 (2006) CC BY 3.0 Unported

Evropska komisija v skladu s predpisanimi pravili objavlja podatke in zapisnike o določenih sestankih svojih članov, članov njihovih kabinetov ter uslužbencev na vodstvenih položajih s predstavniki interesov. Sklepa Komisije (EU) 2024/3081 in 2024/3082 sta bila sprejeta 4. decembra 2024, uporabljata pa se od 1. januarja 2025. To ni popoln dnevnik vseh pogovorov znotraj evropske politike in tudi ne dokaz, da se je v posameznem primeru stališče interesnega predstavnika uveljavilo. Je pa uradno priznana sled, da zastopanje interesov obstaja in da ga je mogoče vsaj delno javno preverjati. [5]

Register lahko odgovori na vprašanja, katera organizacija se predstavlja kot zastopnica določenih interesov, kateri sestanki so javno evidentirani in katera področja delovanja so prijavljena. Ne more pa sam po sebi odgovoriti, ali je določen sestanek spremenil besedilo zakonodaje. Za to bi morali primerjati predloge, pripombe, različice besedila, časovni potek postopka in obrazložitve odločevalcev. Tudi odsotnost vpisa ni zanesljiv dokaz, da stik nikoli ni potekal; obseg registra in pravil o objavi je omejen. [4][5]

Prav zato preglednost ne pomeni, da so vse nepravilnosti že odpravljene. Pomeni pa, da je mogoče nekatera vprašanja zastaviti natančneje. Namesto splošne trditve, da »nekdo odloča v ozadju«, lahko preverimo, kdo je z določenim organom komuniciral, o kateri temi in kaj je v postopku dejansko sledilo.

Vrata med javnim in zasebnim sektorjem

Posebno občutljivo področje so prehodi med službami v javnem in zasebnem sektorju, pogosto imenovani vrtljiva vrata. Človek, ki je sodeloval pri pripravi javnih politik, lahko pozneje svoje strokovno znanje uporablja drugje. Takšen prehod ni nujno nezakonit ali neetičen: zaposleni imajo legitimno pravico do poklicne poti, izkušnje iz različnih okolij pa so lahko koristne. Tveganje nastane, kadar nove naloge ustvarjajo konflikt interesov, kadar se lahko uporabijo zaupne informacije ali kadar osebni stiki omogočajo privilegiran vpliv.

Evropska varuhinja človekovih pravic je v zadevi OI/1/2021/KR pregledala 100 spisov, povezanih s takšnimi prehodi uslužbencev Evropske komisije. V odločbi z dne 16. maja 2022 je ugotovila resnične izboljšave v primerjavi s prejšnjim pregledom, vendar tudi primere, ko so bili odobreni prehodi nekdanjih višjih uslužbencev kljub pomislekom, ali postavljene omejitve dovolj zmanjšujejo morebitna tveganja konflikta interesov in uporabe znanja ali stikov. Varuhinja je priporočila strožjo presojo, bolj izvedljive omejitve in pravočasnejšo javno objavo informacij. [7]

Pomembna je natančnost takšne ugotovitve. Varuhinja je obravnavala kakovost nadzora in tveganja; ta odločba ne dokazuje, da je vsak obravnavani uslužbenec vplival na določen zakon, storil kaznivo dejanje ali ravnal koruptivno. Primer pokaže, zakaj je treba razlikovati med možnostjo zlorabe, ugotovljeno administrativno pomanjkljivostjo in dokazano odgovornostjo posameznika. Zlasti pri ljudeh, katerih imena so javno znana, je ta razlika bistvena.

Kdaj povezava postane dokaz usklajevanja?

Raziskovanje nevidne moči se pogosto začne pri povezavah. Ista oseba nastopa v več organizacijah; predstavniki različnih ustanov se srečujejo; nekateri predlogi različnih skupin so si podobni. Takšna opažanja so lahko pomembna, vendar so šele začetek. Če iz njih takoj sklepamo na skupno skrivno poveljstvo, preskočimo ključni del dokazovanja. Če jih vnaprej razglasimo za nepomembna, pa lahko prezremo dejanske poti vpliva.

Zanesljivejša pot se začne pri formalni pristojnosti: kdo je odločitev sploh lahko sprejel? Nadaljuje se z identifikacijo akterjev in njihovih vlog, sledmi dostopa, dejansko vsebino pobud in časovnim zaporedjem. Šele nato lahko presojamo, ali je zaznana sprememba predloga povezana s konkretnim vplivanjem in ali obstajajo druge, enako ali bolj prepričljive razlage. Kadar je vključeno vprašanje nepravilnosti, moramo posebej preveriti ugotovitve pristojnih nadzornih organov ali sodišč, ne zgolj javnih obtožb.

Dokumentiran sestanek lahko potrdi stik, ne pa še dogovora. Dopis s predlogom lahko potrdi poskus vplivanja, ne pa tudi sprejetja predloga. Sprememba besedila po sestanku je lahko razlog za dodatno preverjanje, ni pa sama po sebi dokaz vzročnosti. In tudi kadar je neupravičen vpliv prepričljivo dokumentiran, to še ne pomeni, da je mogoče vse druge institucije ali mreže povezati v eno središče. Posamezna dejstva morajo ostati povezana z obsegom, ki ga res podpirajo.

To ni metoda, namenjena izključno ovrganju sumov. Namenjena je temu, da jih je mogoče resnično preizkusiti. Nekatere hipoteze bodo pridobile dokumentarno oporo, druge bodo naletele na protiargumente, pri tretjih bo ostal odgovor odprt. Pomanjkanje javno dostopnih dokazov ni dokaz, da neko prikrito delovanje ni mogoče. Prav tako pa ni dovoljenje, da njegovo vsebino in izvajalce razglasimo za znane.

Moč, odgovornost in integriteta

Nobena družba ne more odpraviti vseh osebnih poznanstev, strokovnih svetovanj in interesnih razlik. Vprašanje zato ni, kako bi lahko obstajala oblast brez vpliva, temveč kako bi lahko moč ostala odgovorna ljudem, na katere njene odločitve vplivajo. Preglednost postopkov, dostop do dokumentov, pravica do kritike in neodvisen nadzor ne zagotavljajo popolne pravičnosti, ustvarjajo pa možnosti, da se neupravičen vpliv razkrije in omeji.

Ob tem ostaja tudi moralno vprašanje. Človek lahko ravna v skladu z vsemi formalnimi pravili, pa kljub temu uporablja svoj položaj brez občutka za dostojanstvo drugih; lahko pa vpliva na javno odločitev odkrito, odgovorno in v korist skupnosti. Prava meja torej ni preprosto med vidnim in skritim, ampak tudi med odgovornim vplivanjem in oblastjo, ki se izogiba odgovornosti. Z duhovnega in filozofskega vidika se tu dotaknemo vprašanja vesti: ali je moč namenjena služenju ali podrejanju?

Če želimo razumeti, kdo dejansko oblikuje naš svet, moramo znati prepoznati tako formalne ustanove kot neformalne odnose, vendar ostati zvesti razliki med vprašanjem, sumom in dokazom. To je nujna podlaga za naslednji korak raziskave: kako prepoznati resnično zaroto in kako presoditi teorijo, za katero dokazi še niso zadostni.

Nadaljevanje: Resnične zarote in nedokazane teorije (SM-03).

Dokumentarni viri in arhivske povezave

Povezave vodijo do dokumentov, arhivskih zapisov ali fotografij na spletnih straneh njihovih izvornih ustanov.

Viri in nadaljnje branje

  1. Robert A. Dahl (1957). The Concept of Power. Behavioral Science, 2(3), 201–215. DOI: 10.1002/bs.3830020303. Uporabljen objavljeni izvleček, ne celotno besedilo. Vir Vir
  2. Peter Bachrach in Morton S. Baratz (1962). Two Faces of Power. American Political Science Review, 56(4), 947–952. DOI: 10.2307/1952796. Uporabljen objavljeni izvleček in osnovna akademska razlaga; celotno besedilo ni kritično pregledano. Vir Vir
  3. P. E. Digeser (2015). Steven Lukes, Power: A Radical View. V: The Oxford Handbook of Classics in Contemporary Political Theory. Oxford University Press. DOI: 10.1093/oxfordhb/9780198717133.013.44. Uporabljen akademski izvleček o Lukesovi knjigi iz leta 1974, ne celotno Lukesovo izvirno delo. Vir Vir
  4. EU Transparency Register Secretariat (smernice po reviziji leta 2024). Guidelines. I. del, poglavja 1–3; javni register, prostovoljnost registracije in pogoji za določene dejavnosti. Uradne smernice Vir
  5. European Commission. Transparency Register; zlasti razdelek Meetings with interest representatives in povezavi na sklepa Komisije (EU) 2024/3081 in 2024/3082 z dne 4. decembra 2024. Uradna predstavitev · Sklep (EU) 2024/3081 · Sklep (EU) 2024/3082 Vir 1 Vir 2 Vir 3
  6. OECD Council (2010; sprememba 3. 5. 2024). Recommendation of the Council on Transparency and Integrity in Lobbying and Influence. OECD/LEGAL/0379. V C0/C1 preverjeni bibliografski podatki in javno dostopne informacije, ne celotna poglobljena analiza določb. Uradni instrument Vir
  7. European Ombudsman (16. 5. 2022). Decision on how the European Commission manages ‘revolving door’ moves of its staff members (OI/1/2021/KR). Uradna odločba in opis pregleda 100 spisov. Uradni dokument Vir
  8. EU Transparency Register Secretariat. FAQs and Contact, pojasnila o zajetih dejavnostih in obveznosti registracije. Uradna vprašanja in odgovori Vir