Zakaj ljudje potrebujemo gotovost

Negotovost ni isto kot nevarnost

Predstavljajmo si dve situaciji. V prvi vemo, da se bo zgodilo nekaj neprijetnega. V drugi ne vemo, ali se bo zgodilo. Intuitivno bi lahko pričakovali, da je prva vedno bolj obremenjujoča, ker je slab izid zagotovljen. Toda v nekaterih okoliščinah lahko pomemben del stresnega odziva spremlja prav nepredvidljivost.

Archy de Berker in sodelavci so v laboratorijski nalogi preučevali učenje verjetnosti neprijetnega električnega dražljaja. Modelirane subjektivne ocene negotovosti so napovedovale dinamiko subjektivnega stresa, premera zenice in prevodnosti kože; avtorji so posebej poudarili akutni stres v kontekstu negotove grožnje, ne splošnega pravila za vse oblike negotovosti ali kroničnega stresa.

Iz tega ne sledi, da je vsaka negotovost nevarna ali neprijetna. Lahko je zanimiva, vznemirljiva in nujna za raziskovanje. Brez neznanega ne bi bilo odkrivanja. Pri informacijah, povezanih z varnostjo, pomembnimi odločitvami ali prihodnostjo, pa nepredvidljivost lahko pomeni, da ne vemo, kateri odziv je smiseln.

Zato je koristno ločiti nevarnost — nekaj, kar lahko povzroči škodo — od negotovosti, ki pomeni nepopolno znanje o tem, kaj je, kaj bo ali kateri izid je verjetnejši. Pojma se lahko prekrivata, nista pa ista.

Včasih nas ne obremenjuje samo možnost slabega izida. Obremenjuje nas tudi to, da ne vemo, kateri izid naj pričakujemo.

Intoleranca do negotovosti

V psihološki literaturi se uporablja izraz intoleranca do negotovosti. Ne pomeni zgolj, da človek ne mara nejasnosti. Gre za konstrukt, ki opisuje bolj izrazite negativne odzive na neznane ali negotove situacije ter na odsotnost dovolj jasnih informacij.

Nicholas Carleton je v pregledih literature obravnaval intoleranco do negotovosti in strah pred neznanim kot pomembna transdiagnostična konstrukta v raziskovanju tesnobe in sorodnih težav. To ne pomeni, da je negotovost izvor vseh psiholoških težav ali da lahko iz posameznikovega nelagodja sklepamo na diagnozo. Pomeni, da je način odzivanja na neznano raziskovalno pomembna razsežnost.

Želja po zmanjšanju negotovosti je sicer povsem običajna. Če slišimo nenavaden zvok iz avtomobila, želimo vedeti, kaj ga povzroča. Če čakamo pomemben rezultat, želimo odgovor. Če ne vemo, kaj se bo zgodilo z našo službo, želimo jasnost.

Problem zato ni želja po informacijah. Problem nastane, če se neopazno spremeni v pravilo: katerikoli odgovor je boljši od odprtega vprašanja. Takrat lahko psihološka potreba po zaključku začne prehitevati kakovost dokazov.

Zmanjšati negotovost je lahko razumen cilj. Toda zmanjšanje negotovosti ni isto kot povečanje znanja.

Potreba po kognitivnem zaključku: hitro zgrabiti in nato ohraniti odgovor

Donna Webster in Arie Kruglanski sta raziskovala potrebo po kognitivnem zaključku (angl. need for cognitive closure). V njunem okviru gre za željo po določenem odgovoru na neko vprašanje namesto nadaljevanja nejasnosti. Konstruktu so v prvotni merski lestvici pripisali vidike, kot so želja po predvidljivosti, red in struktura, nelagodje ob dvoumnosti ter težnja k zapiranju vprašanja.

Pomembno je, da teorija ne obravnava potrebe po zaključku samo kot trajne osebnostne razlike. Kruglanski in Webster sta jo opisovala tudi kot stanje, ki ga lahko povečajo okoliščine, v katerih je nadaljnje procesiranje informacij naporno ali kjer obstaja močan pritisk, da pridemo do odgovora.

Za dinamiko sta uporabila izraza »hitro oprijemanje odgovora« (seizing) in »utrjevanje odgovora« (freezing). Prvi opisuje hitro sprejetje razpoložljivega odgovora, ki omogoči zaključek, drugi pa težnjo, da doseženi odgovor ohranimo in se manj odpiramo informacijam, ki bi zahtevale ponovno presojo.

Predstavljajmo si govorico na delovnem mestu: »Podjetje bo odpuščalo.« Informacije so nejasne. Nekdo sliši, da je imel direktor zaprt sestanek. Pod pritiskom po hitrem zaključku lahko ta omejeni podatek hitro postane: »Torej je res. Odpuščanja so že odločena.« Od tega trenutka nove informacije niso več samo podatki, ampak lahko postanejo grožnja že oblikovani razlagi.

Včasih zgodbo hitro sprejmemo ne zato, ker nam je všeč, ampak zato, ker je stanje brez zgodbe težko prenašati.

Hiter odgovor lahko zmanjša negotovost, ne da bi povečal znanje

Predstavljajmo si tri odgovore na vprašanje »Zakaj se je to zgodilo?« Prvi pravi: »Ne vemo še.« Drugi: »Verjetno A, vendar imamo premalo podatkov.« Tretji: »Zagotovo A. Nobenega dvoma ni.« Tretji odgovor daje največji občutek zaključka, vendar njegova psihološka zadovoljivost sama po sebi ne pove ničesar o kakovosti dokazov.

Če ima drugi odgovor boljšo evidenčno osnovo, je epistemološko boljši, četudi je manj prijeten. Zmanjšanje negotovosti in povečanje znanja sta zato dva različna procesa. Dober odgovor lahko zmanjša negotovost, ker smo dobili boljše podatke. Slab odgovor jo lahko zmanjša zgolj zato, ker smo nehali spraševati.

Potreba po zaključku lahko vpliva tudi na nadaljnjo obdelavo informacij. Dijksterhuis in sodelavci so v dveh eksperimentih preučevali zaznavanje družbenih skupin. Udeleženci z višjo dispozicijsko potrebo po zaključku so v njihovih nalogah relativno bolje priklicali informacije, skladne s stereotipom, ciljne skupine pa presojali bolj stereotipno in bolj homogeno; večino vzorca so ponovili tudi v drugem, kompleksnejšem eksperimentu.

Tak rezultat ne pomeni, da je vsak človek z večjo potrebo po zaključku vedno stereotipen ali da ena mera napoveduje vedenje v vseh situacijah. Pokaže pa, da lahko želja po stabilnem zaključku v določenih nalogah vpliva na to, katere informacije dobijo večjo težo v spominu in presoji.

Občutek »zdaj mi je jasno« je psihološki signal zaključka. Ni pa samostojen dokaz, da je zaključek pravilen.

Gotovost, skupine in identiteta

Negotovost ni vedno samo vprašanje »Kaj se dogaja?«. Lahko je tudi »Kdo sem?«, »Kam spadam?« ali »Kako naj razumem svoje mesto v svetu?«. Michael Hogg je v teoriji negotovosti in identitete razvil model, po katerem lahko skupinska identifikacija v določenih okoliščinah zmanjša negotovost o sebi, ker skupina ponuja prototipe, norme in pričakovanja za razumevanje sebe in drugih.

Iz tega ne sledi, da se ljudje skupinam pridružujejo predvsem zato, ker ne prenašajo negotovosti. Pripadnost ima številne funkcije: odnose, sodelovanje, kulturo, skupne cilje in občutek pripadnosti. Teorija opozarja le, da je zmanjševanje določenih oblik samonegotovosti lahko eden od motivacijskih procesov.

Zelo jasen sistem odgovorov je zato lahko psihološko privlačen, še preden vemo, ali je resničen. Svet ima sive cone, sistem jih spremeni v črno in belo. Svet ima odprta vprašanja, sistem jih zapre. Jasnost je lastnost razlage; resničnost pa je vprašanje njenega ujemanja z dokazi.

Pri THY-REALITY moramo paziti tudi na nasprotno skrajnost. Ko človek odkrije, da lahko gotovost zavaja, lahko sprejme nov absolutni odgovor: »Nikomur ne moreš zaupati«, »Vse je manipulacija« ali »Uradna razlaga je vedno napačna.« Tak skepticizem lahko psihološko opravlja isto funkcijo kot dogma, če ponudi odgovor, ki ga nič več ne more resno ogroziti.

Članek »Od prepričanja do preverjanja« je zato postavil uporabnejše pravilo: moč prepričanja prilagajamo kakovosti dokazov. Članek »Ne vem« kot začetek znanja pa je dodal, da je »ne vem« veljavno stanje znanja. Sposobnost prenašati nekaj negotovosti omogoča, da novi dokazi sploh dobijo čas za spremembo našega odgovora.

Jasnost je lahko zelo prijetna. Toda jasnost in resničnost nista isti kriterij.

Kako živeti z negotovostjo, ne da bi obtičali v njej

Cilj ni slaviti negotovosti. Če lahko vprašanje dobro rešimo, ga rešimo. Če imamo kakovostne dokaze, oblikujmo sklep. Če odločitev ne more čakati, jo sprejmimo na podlagi najboljših trenutno dostopnih informacij. Popolna gotovost pred vsakim dejanjem je pogosto nedosegljiva; enako problematično pa je zahtevati takojšen odgovor tam, kjer ga podatki še ne dovoljujejo.

Pri pomembnem vprašanju si lahko pomagamo s šestimi koraki:

1. Kaj je tukaj dejansko negotovo? Nejasnost omejim na konkretne dele, namesto da vse razglasim za neznano.
2. Ali potrebujem odgovor zdaj? Nekatere odločitve so časovno občutljive, druge lahko počakajo na boljše informacije.
3. Ali iščem nov podatek ali predvsem občutek olajšanja? Ponovno preverjanje včasih prinese znanje, drugič samo kratkotrajno zagotovilo.
4. Kako zanesljiv mora biti odgovor glede na posledice? Večje posledice praviloma upravičujejo strožji standard preverjanja.
5. Lahko odločitev sprejmem pod negotovostjo? Pogosto je dovolj poznati možnosti, njihove približne verjetnosti ter načrt za različne izide.
6. Kaj bi moralo spremeniti mojo trenutno oceno? Tako začasni odgovor ne postane neopazno nedotakljiva gotovost.

Tak pristop negotovosti ne odpravi, ampak jo naredi obvladljivejšo. Namesto »Moram vedeti« dobimo vprašanje »Kaj trenutno lahko utemeljim in kaj bom naredil, če se pojavijo nove informacije?«

Dobra odločitev ne zahteva vedno popolne gotovosti. Zahteva dovolj dober model, jasno označene negotovosti in pripravljenost na popravek.

Gotovost ni cilj raziskovanja

Človek potrebuje dovolj stabilnosti, da lahko deluje. Zato je želja po redu, predvidljivosti in odgovorih razumljiva. Gotovost ima psihološko in praktično funkcijo. Toda raziskovanje resničnosti zahteva še eno sposobnost: prenašati vrzel med vprašanjem in odgovorom.

V tej vrzeli se lahko pojavi nov dokaz, boljša razlaga, popravek ali ugotovitev, da je bilo vprašanje napačno zastavljeno. Prehiter zaključek to možnost zapre. Predolgo zavračanje vsakega zaključka pa nas lahko ohromi.

Cilj zato ni največ gotovosti in ni največ dvoma. Cilj je kalibracija. Kjer so dokazi močni, je visoka stopnja gotovosti smiselna. Kjer so šibki, mora ostati več prostora za negotovost. Kjer ne vemo, naj bo dovoljeno reči: »Za zdaj ne vem.«

In kjer moramo kljub negotovosti ukrepati, lahko rečemo: »To je trenutno najboljša odločitev na podlagi informacij, ki jih imam. Če se podatki spremenijo, bom popravil tudi odločitev.«

Ta članek zato ne zagovarja sveta brez odgovorov. Zagovarja razlikovanje med odgovorom, ki je dobro podprt, in odgovorom, ki je predvsem psihološko pomirjujoč. Če tega ne ločimo, lahko potrebo po gotovosti neopazno zamenjamo za dokaz resničnosti.

Zrelo raziskovanje ne zahteva sveta brez negotovosti. Zahteva, da potrebe po gotovosti ne zamenjamo za dokaz, da je nekaj resnično.