Drugi korak: Razdeli ga

Resničnega konflikta ni treba ustvariti

To je pomembno razumeti. Za učinkovito delitev ni treba iz ničesar izumiti sovraštva. Družbe imajo resnične razpoke. Ljudje imajo resnične interese, zgodovinske zamere, ideološke razlike, različne vrednote in resnične izkušnje krivice. Prav zato je delitev tako učinkovita. Ni treba ustvariti razpoke. Dovolj je, da jo najdeš, jo povečaš in vsakemu taboru poveš, da je drugi razlog za njegovo trpljenje. Takšen postopek ni hipotetičen. Dokumentiran je.

Ameriški senat je v preiskavi ruske Internet Research Agency ugotovil, da so vplivniški operativci namerno uporabljali občutljive ameriške teme — raso, priseljevanje, pravico do orožja, LGBT vprašanja, policijsko nasilje, religijo in regionalno identiteto — z namenom, da bi Američane obračali drug proti drugemu in proti lastni vladi.[1] Operacija ni ustvarila samo ene propagandne strani. Ustvarila je različne identitete za različne tabore. Ena stran je igrala na konservativno domoljubje.

Druga na rasno krivico. Ena na pravico do orožja. Druga na policijsko nasilje. Ena na krščansko identiteto. Druga na LGBT identiteto. Senat je dokumentiral strani, kot so Being Patriotic, Blacktivist, Heart of Texas, United Muslims of America, LGBT United in Army of Jesus.[1] To je skoraj popoln učbenik drugega koraka. Ne potrebuješ ene ideologije. Potrebuješ dve. Po možnosti deset. In vsaki poveš nekaj drugega.

Najboljša propaganda pogosto ne laže o vsem

Če hočeš razdeliti ljudi, jim ni treba servirati popolnoma izmišljene zgodbe. Prav nasprotno. Najmočnejša propaganda vzame nekaj resničnega. Resnično krivico. Resničen zločin. Resnično neenakost. Resnično politično napako. Resničen strah. Nato iz tega zgradi identiteto, katere osnovno pravilo postane: oni so razlog za to, kar se dogaja tebi. Ko je enkrat nasprotnik dovolj dehumaniziran, mu ni več treba odgovarjati. Ni ga treba poslušati. Ni treba preveriti njegove trditve.

Ni treba razumeti, zakaj misli drugače. Ker ni več človek z drugačnim pogledom. Postal je kategorija. Fašist. Komunist. Rasist. Izdajalec. Globalist. Teoretik zarote. Ekstremist. Nevednež. Privilegiranec. Parazit. Sovražnik. Ko je človek spremenjen v etiketo, je delo skoraj opravljeno.

Dokaz, kako učinkovita je jeza

Sodobna tehnologija je staro politično načelo spremenila v nekaj bistveno močnejšega. Včasih je moral propagandist najprej najti občinstvo. Danes občinstvo najde algoritem. Raziskava, objavljena v Proceedings of the National Academy of Sciences, je analizirala več kot 2,7 milijona političnih objav na Facebooku in Twitterju. Ugotovila je, da so bile objave, ki so govorile o političnem nasprotnem taboru, deljene ali retvitane približno dvakrat pogosteje kot objave o lastnem taboru. Vsaka dodatna beseda, ki se je nanašala na politično nasprotno skupino, je bila povezana s 67-odstotnim povečanjem verjetnosti, da bo objava deljena.[2]

Pomislite, kaj to pomeni. Sovraštvo ni samo politično uporabno. Lahko je ekonomsko nagrajeno. Platformi ni treba verjeti v levo ali desno. Ni ji treba želeti rasnega konflikta. Ni ji treba načrtovati državljanske vojne. Dovolj je, da njen poslovni sistem nagrajuje vsebino, ki proizvaja več klikov, komentarjev, delitev in časa na zaslonu. Če je jeza bolj nalezljiva od miru, dobi jeza prednost. Če sovraštvo do drugega tabora ustvarja več engagementa kot razumen pogovor, sistem dobi naravno tendenco k konfliktu. To je še nevarnejše od klasične propagande. Ker delitev ne potrebuje več enega propagandnega ministra. Lahko postane stranski produkt ekonomije pozornosti.

Algoritem ne potrebuje ideologije

Facebook sam priznava, da pri razvrščanju vsebin uporablja na tisoče signalov in napoveduje, s čim bo uporabnik najverjetneje sodeloval.[3] Podjetje je kasneje začelo zmanjševati težo komentarjev in delitev pri političnih vsebinah ter javno govorilo o tem, da uporabniki vidijo preveč politične vsebine in da določeni engagement signali niso nujno enaki temu, kar ljudje dejansko želijo videti.[4] Evropska komisija je pod Digital Services Actom od velikih platform zahtevala pojasnila o njihovih priporočilnih sistemih prav zaradi tveganj, med katerimi izrecno omenja vpliv na volilne procese, javni diskurz, škodljive vsebinske spirale in tako imenovane rabbit holes.[5]

Pomembno je, da ne naredimo preveč preprostega sklepa. Raziskave ne kažejo, da je algoritem edini vzrok politične polarizacije. Veliki poskusi na Facebooku so pokazali, da zmanjšanje vsebin iz politično podobnih virov v kratkem obdobju ni avtomatično zmanjšalo politične polarizacije.[6] Toda to ne spremeni bistvene ugotovitve. Sistem zelo dobro ve, da konflikt ustvarja pozornost. In gospodarstvo, ki prodaja pozornost, bo imelo vedno skušnjavo, da jo zadrži. Tudi če je cena družbeni mir.

Najprej te naučijo, kdo si. Nato, koga moraš sovražiti

Najgloblji nivo delitve ni politično mnenje. Je identiteta. Ko politično stališče postane del človekovega občutka lastnega jaza, napad na idejo ni več napad na idejo. Postane napad nanj. Zato so identitetne teme tako eksplozivne. Rasa. Spol. Vera. Narodnost. Spolna usmerjenost. Politična pripadnost. Status cepljenja. Razred. Generacija. Ko človeka prepričaš, da mora svet najprej gledati skozi eno od teh oznak, mu daš tudi zemljevid sovražnikov. Vsaka krivica postane dokaz širše vojne. Vsak incident dokaz narave celotnega nasprotnega tabora. Vsak ekstremist postane predstavnik milijonov ljudi. In vsak kompromis izdaja lastne skupine. Takrat sredina izgine. Ostanejo samo fronte.

Najlepši del sistema je, da vsak tabor misli, da se bori proti sistemu

To je skoraj popolna past. Levi človek verjame, da se bori proti fašizmu, kapitalu, rasizmu in patriarhatu. Desni človek verjame, da se bori proti komunizmu, globalizmu, množičnim migracijam in kulturnemu razkroju. Oba lahko opozarjata na resnične probleme. Oba lahko imata v posameznih vprašanjih popolnoma prav. Toda kaj se zgodi, če oba večino svoje energije porabita za medsebojno sovraštvo? Kdo medtem oblikuje finančne standarde? Kdo piše zakone o podatkih?

Kdo gradi digitalno infrastrukturo? Kdo kupuje podjetja? Kdo nadzira distribucijske platforme? Kdo ustvarja nove sisteme identifikacije? Kdo oblikuje algoritme? Kdo odloča, kaj bo denar jutri sploh pomenil? Ljudstvo lahko dobi občutek, da živi v nenehni revoluciji, medtem ko se strukture nad njim skoraj neopazno utrjujejo.

Ko fronta vstopi domov

Politična delitev postane veliko močnejša, ko ne ostane na televiziji ali volitvah, ampak vstopi v družino, prijateljstvo in vsakdanji odnos. Ko družinsko kosilo ne preživi ene politične teme, ko prijateljstvo ne preživi ene volitve in ko generacije, moški in ženske ali cepljeni in necepljeni začnejo drug drugega doživljati predvsem kot nasprotna tabora, človek izgublja prav tiste vezi, ki bi mu lahko dale oporo zunaj velikih institucij. Delitev takrat ni več samo konflikt. Postane priprava na izolacijo.

Kaj pa, če je kulturna vojna popolna dimna zavesa?

Kaj pa, če večina tem, zaradi katerih vsak dan besnimo drug na drugega, sploh ni nepomembna? Kaj pa, če so nekatere izredno pomembne? Toda kaj pa, če je način, kako nam jih servirajo, zasnovan tako, da iz resničnega problema naredi neskončno identitetno vojno, v kateri rešitev postane skoraj nemogoča? Kaj pa, če ni cilj, da ena stran zmaga? Kaj pa, če je dovolj, da se obe strani nikoli ne nehata bojevati?

Dokumentiran primer ruske IRA je tu skoraj neprijeten v svoji jasnosti. Operativci niso stavili samo na eno stran družbe. Ustvarjali so strani in vsebine za nasprotne identitetne skupine, se predstavljali kot avtentični Američani ter uporabljali obstoječe kulturne razpoke za dodatno jezo in razdor.[1] Če je takšna strategija dovolj dobra za obveščevalsko vplivno operacijo, zakaj bi mislili, da je nihče drug ne razume? In če se vsebine o nasprotnem taboru dokazano delijo bistveno pogosteje, platforme pa razvrščajo vsebine tudi s pomočjo signalov sodelovanja uporabnikov, zakaj bi sploh potrebovali centralnega režiserja? Morda sistem sam proizvaja tisto, kar najbolj učinkovito monetizira. Jezo. Strah. Plemensko pripadnost. Sovražnika.

Ko se ljudje sovražijo, jih ni treba prisiliti v molk

Sami bodo utišali drug drugega. Zahtevali bodo prepoved nasprotne strani. Zahtevali bodo odstranitev govorcev. Zahtevali bodo kaznovanje napačnih besed. Zahtevali bodo, da podjetje odpusti človeka, ki je rekel nekaj neprimernega. Zahtevali bodo, da platforma odstrani profil. Zahtevali bodo, da država ukrepa proti tistim, ki jih imajo za nevarne. In vsaka stran bo prepričana, da cenzura ni cenzura, če utiša pravega sovražnika. To je trenutek, ko oblast dobi nekaj neprecenljivega.

Prebivalstvo, ki samo zahteva instrumente nadzora, ker verjame, da bodo uporabljeni proti drugemu taboru. Toda infrastruktura, ki jo zgradiš proti svojemu sovražniku danes, lahko jutri dobi drugega uporabnika. In takrat bo prepozno odkrivati načela.

Ne pusti jim, da ti izberejo sovražnika

To ne pomeni, da ni zlih dejanj. Ne pomeni, da se ni treba upreti kriminalu, korupciji, nasilju, avtoritarnosti ali ideologijam, ki človeku jemljejo svobodo. Pomeni nekaj težjega. Sovraži dejanje, ne dovoli pa, da ti nekdo iz milijonov ljudi izdela en sam obraz sovražnika. Ker tam se začne manipulacija. Ko ne vidiš več posameznika. Ko vidiš samo skupino. Ko je vsak človek na drugi strani že kriv, še preden spregovori. Takrat nisi več neodvisen mislec. Postal si vojak v vojni, katere zemljevida morda nisi nikoli videl.

Drugi korak je končan, ko pozabiš, da potrebuješ druge ljudi

Sistem popolnega nadzora ne potrebuje človeka, ki zaupa družini, skupnosti in sosedom. Potrebuje izoliranega posameznika. Posameznika, ki svojega soseda sumi. Ki svojega političnega nasprotnika sovraži. Ki svojo identiteto dobi iz zaslona. Ki svoje moralne signale dobiva iz množice. Ki pripada taboru, ne skupnosti. Kajti skupnost lahko preživi brez sistema. Tabor pa potrebuje nenehnega sovražnika. In ko so ljudje dovolj razdeljeni, pride naslednji korak skoraj sam od sebe.

Razdeljen človek je še vedno lahko močan, če ima ljudi, ki jim zaupa in na katere se lahko opre. Zato delitev sama ni dovolj. Naslednji korak je, da oslabijo prav te vezi — ne nujno z zakonom ali prepovedjo, ampak z atomizacijo, oddaljevanjem in zamenjavo neposrednega odnosa z digitalnim približkom. Ko človek ostane sam, je veliko lažje določati, komu bo verjel in od koga bo odvisen.

Takrat smo pripravljeni na tretji korak: Izoliraj ga.