Prvi korak: Prestraši človeka

Ko se zgodi nepredstavljivo

11. september 2001 je pretresel ZDA in velik del sveta. Skoraj čez noč se je varnostna paradigma spremenila.

26. oktobra 2001, le šest tednov po napadih, je bil podpisan USA PATRIOT Act. Sam uradni naslov zakona pove njegov namen: okrepiti orodja za prestrezanje, preiskovanje in preprečevanje terorizma. Zakon je bistveno razširil preiskovalna in obveščevalna pooblastila države.[1]

Kasneje je ameriški Privacy and Civil Liberties Oversight Board dokumentiral tudi program množičnega zbiranja telefonskih zapisov po Section 215 PATRIOT Acta ter posebej obravnaval njegove posledice za zasebnost in državljanske svoboščine.[2] Naslednje leto je Homeland Security Act ustvaril popolnoma nov Department of Homeland Security. Ministrstvo se je odprlo marca 2003 in združilo velik del zveznega varnostnega aparata v strukturo, ki pred napadi ni obstajala v tej obliki.[3] To je pomembno. Ne zato, ker bi ti dokumenti dokazovali, kdo je povzročil 11. september. Tega tukaj sploh ne potrebujemo. Dokazujejo nekaj drugega: velika travma lahko v izredno kratkem času spremeni odnos med državljanom in državo.

Kar je bilo 10. septembra politično težko predstavljivo, je bilo nekaj tednov pozneje mogoče sprejeti kot odgovor na novo nevarnost. In ko je nova infrastruktura enkrat zgrajena, se svet zelo redko preprosto vrne na prejšnjo točko.

Strah ne potrebuje diktatorja. To je eden najbolj nevarnih nesporazumov o izgubi svobode. Ljudje si predstavljajo, da jim mora nekdo svobodo ukrasti. Pogosto jo v krizi predajo sami. Ne zato, ker so neumni. Ne zato, ker ljubijo oblast. Ampak zato, ker so prestrašeni. Če verjameš, da je naslednja bomba lahko na tvojem letalu, bo dodatni pregled videti kot majhna cena. Če verjameš, da se smrtonosna bolezen lahko širi od človeka do človeka, bodo omejitve gibanja, zbiranja ali vstopa videti drugače kot v normalnem času. Če verjameš, da država stoji pred vojaškim napadom, boš sprejel stopnjo centralizacije, nadzora in tajnosti, ki bi se ti leto prej zdela nevarna.

To ni skrivnost človeške psihologije. To je njena logika. Ko je nevarnost dovolj velika, človek preneha spraševati, koliko oblasti daje stran. Najprej želi preživeti.

Potem je prišla pandemija

COVID-19 je pokazal isti mehanizem v drugačnem okolju in v globalnem obsegu. Države so omejevale gibanje, prehajanje meja, zbiranja in druge dejavnosti zaradi javnega zdravja. V Evropski uniji je nastal EU Digital COVID Certificate, ki je povezoval podatek o cepljenju, testiranju ali prebolelosti z možnostjo lažjega prehajanja meja v času, ko so države omejevale potovanja. Evropska komisija navaja, da je bilo izdanih več kot 2,3 milijarde certifikatov.[4] To je bila infrastruktura, ki še nekaj let prej v vsakdanjem evropskem življenju ni obstajala. Vzpostavila se je zelo hitro, ker je obstajala kriza. In tu postane zgodba posebej zanimiva.

Uredba o EU Digital COVID Certificate je bila junija 2022 podaljšana za eno leto[5] in je 30. junija 2023 dejansko prenehala veljati.[4] To je pomembno priznati. Ni vsak krizni instrument večen. Toda naslednji dan, 1. julija 2023, je Svetovna zdravstvena organizacija prevzela tehnični okvir evropskega sistema kot prvi gradnik svoje Global Digital Health Certification Network. Evropska komisija pojasnjuje, da naj bi se sistem sčasoma uporabljal tudi za dodatne vrste digitalnih zdravstvenih dokumentov.[4] Poglejte vzorec. Začasna pravna ureditev lahko izgine. Tehnična infrastruktura, standard, znanje in institucijska praksa pa lahko nadaljujejo življenje v novi obliki.

To je veliko pomembnejše od preprostega vprašanja, ali je določen krizni ukrep formalno potekel.

Tako se premika meja normalnega. To je bistvo prvega koraka. Pred krizo bi se marsikatera ideja zdela pretirana. Med krizo se spremeni v nujnost. Po krizi lahko izgine, lahko ostane ali pa se preoblikuje v nekaj novega. Toda družba je medtem že dokazala, da je sposobna živeti z njo. Prvič je najtežje. Drugič je precedens že ustvarjen. Tretjič obstaja infrastruktura. Četrtič se ljudje komaj še spomnijo, da je bilo nekoč drugače. Tako se meja normalnega ne premakne za sto metrov naenkrat. Premika se po centimetrih.

»Samo začasno« je eden najmočnejših stavkov oblasti. Skoraj noben velik krizni ukrep se ne prodaja kot: to boste imeli za vedno. Prodaja se kot izjema. Kot začasna rešitev. Kot most nazaj v normalnost. In včasih je res začasen. Toda že sama kriza lahko ustvari zakone, institucije, baze podatkov, tehnične standarde, kadre, pogodbe, nova pričakovanja in novo definicijo tega, kaj je politično dopustno. Zato vprašanje nikoli ne sme biti samo: Kdaj bo ta ukrep odpravljen? Vprašati moramo tudi: Kaj bo ostalo za njim? Kateri zakon? Katera institucija? Katera baza? Katera infrastruktura? Kateri standard? Katera navada?

Kateri precedens? In predvsem: katera meja, ki je bila včeraj nedotakljiva, je danes postala pogajljiva?

Kaj pa, če kriza postane način upravljanja?

Tu pridemo na teren, kjer dokument sam ne more dati dokončnega odgovora. Kaj pa, če se sodobna družba počasi navadi živeti iz ene izredne situacije v drugo? Terorizem. Finančni zlom. Pandemija. Vojna. Energetska kriza. Podnebna izrednost. Kibernetski napad. Naslednja bolezen. Naslednja grožnja. Vsaka je lahko resnična. Vsaka lahko zahteva resničen odziv. Toda če vsaka hkrati premakne državo, tehnologijo in družbo še en korak proti večjemu nadzoru, potem postane drugo vprašanje skoraj pomembnejše od izvora posamezne krize: kam nas zaporedje odzivov pelje? Morda največja nevarnost ni, da je vsaka kriza načrtovana.

Morda je dovolj, da je sistem ugotovil, kako učinkovito je mogoče krizo uporabiti. In kaj, če potem oblast, industrija, birokracija in tehnologija vsakič naredijo tisto, kar sistemi skoraj vedno naredijo — izkoristijo možnost, da povečajo svoj doseg? Ni potrebna ena soba, v kateri sedi deset ljudi in načrtuje naslednjo katastrofo. Dovolj je, da vsaka kriza nagradi širjenje iste vrste infrastrukture.

Najprej te mora biti strah

Ker prestrašen človek ne vpraša najprej: Kaj bo to pomenilo čez deset let? Vprašal bo: Ali me bo to zaščitilo danes? In prav med tema dvema vprašanjema se lahko izgubi ogromno svobode. Zato prvi korak na poti v popolni nadzor ni digitalna identiteta. Ni digitalni denar. Ni kamera. Ni umetna inteligenca. Ni implantat. Prvi korak je veliko starejši in veliko preprostejši. Strah. Kajti šele ko človeka dovolj prestrašiš, bo morda sam prosil za sistem, proti kateremu bi se v miru boril. In ko se na ta način premakne prva meja, je drugi korak lažji. Ker prestrašeni ljudje ne iščejo samo zaščite. Iščejo tudi krivca.

In tu se začne naslednja stopnja poti: Razdeli ga.