Petroglifi nad Ilirsko Bistrico — skrivnost znamenj v jami ob Trnovskem studencu

Jama z več imeni

Najdišče je v širši javnosti znano kot Japodska jama. Ime zveni kot neposredna povezava z Japodi, ljudstvom iz prazgodovine, ki je živelo na širšem območju severozahodnega Balkana. Takšna povezava pa bi bila prenagljena. Ime jame ni dokaz o tem, kdo je izdelal petroglife, še manj o njihovi starosti.

Etnologinja Katja Hrobat Virloget je v študiji iz leta 2014 pojasnila, da so domačini po zbranih pričevanjih uporabljali preprosto ime Jama oziroma opis Jama v bližini Trnovskega studenca. Po njeni presoji je ime Japodska jama verjetno nastalo v jamarskem okolju, ne kot podedovano lokalno poimenovanje. Zgodbe o jami so povezane tudi z vodo: po pripovedovanju naj bi ljudje vanjo zahajali, kadar je bližnji studenec presahnil. Po drugem izročilu je bila votlina nekoč pokrita, njen strop pa se je pozneje zrušil. To so pomembna pričevanja, vendar niso meritev starosti jame ali dokaz, da je bila v določenem obdobju svetišče.

Ob terenskem ogledu avgusta 2012 je raziskovalka z jamarjem in geografom Borutom Pericem opazila vlažne stene, vodo na dnu skalne vdolbine ter umetno zložena podporna zidova, pri katerih so bili uporabljeni leseni tramovi. Jama torej ni prizor iz nespremenjene prazgodovine. V njej so sledovi naravnih procesov, kasnejše človeške rabe in, žal, tudi poškodb. Tak kraj je mogoče razumeti šele, ko se te plasti ločijo druga od druge.

Jama je evidentirana kot naravna vrednota državnega pomena. V uradnem seznamu iz leta 2023 je pod imenom Japodska jama in evidenčno številko 47691 opisana kot spodmol oziroma kevdrc; ta oznaka je razvidna tudi iz starejšega seznama iz leta 2006. Ta status potrjuje pomen varovanja prostora. Sam zase pa ne potrjuje, da gre za arheološko datirano obredno svetišče. Tudi državna evidenčna številka je različna od jamske katastrske številke 7691, navedene v starejši literaturi.

Človek z lokom ali jezdec?

Na ohranjenem delu sigaste stene izstopa človekoliki lik. Med znaki, ki jih opisuje raziskava iz leta 2014, je prav ta opazno natančneje in globlje vrezan. Opazovalec lahko v njegovih črtah razbere razširjene noge, telo, glavo in podaljšano roko; dve diagonalni črti bi bili lahko lok s puščico. Če pa nekatere poteze povežemo drugače, se pred nami pokaže drugačna možnost: jezdec na stiliziranem konju.

To ni nepomembna podrobnost. Pri zelo shematiziranem znamenju se lahko razlaga spremeni že s tem, katero črto razumemo kot samostojen del in katero kot podaljšek druge. Enake vidne poteze dopuščajo različno rekonstrukcijo figure. Zato izraz »lokostrelec« v naslovu fotografije ali opisu ne pomeni, da je identiteta prizora rešena. Besedna zveza »strelec ali jezdec« je znanstveno manj odločena, vendar natančneje odraža stanje dokazov.

V članku iz leta 2014 so navedene primerjave z vklesanimi figurami iz Valcamonice, znamenite pokrajine skalne umetnosti v italijanskih Alpah. Podobnost s prazgodovinsko umetnostjo lahko usmeri pozornost na določen motiv, ne more pa nam sama povedati, kdaj je nastal vrez nad Ilirsko Bistrico. V Valcamonici obstajajo podobe iz številnih obdobij in drugačnih naravnih kontekstov, pogosto na odprtih skalah. Če sta si dva človekolika lika podobna, še ni nujno, da sta ju ustvarili ista kultura ali isto stoletje.

Največji problem je, da pri petroglifih iz te jame doslej ni bila izkazana neodvisna datacija, ki bi določila starost konkretne podobe. Brez tega ne moremo razločiti, ali so znamenja prazgodovinska, zgodnjesrednjeveška, kasnejša ali celo nastala v več različnih obdobjih.

Krogi, ki bi lahko pomenili Sonce

Drugo skupino tvorijo nepravilni krogi, skozi katere teče različno število črt. V mnogih tradicijah lahko krog s križem ali žarki predstavlja Sonce, kolo, smeri prostora, zaščito ali povsem drug pomen. Prav njihova razširjenost je težava: če se motiv pojavlja v različnih okoljih in stoletjih, njegovega pomena ne moremo določiti brez konteksta.

V jami ni enega samega nedvoumno prepoznavnega »sončnega kolesa«, iz katerega bi lahko razbrali namen izdelovalca. Hrobat Virloget opisuje nepravilne, plitvejše in medsebojno deloma prekrivajoče se poteze. Primerja jih z drugimi vklesanimi krogi, tudi s petroglifi v sosednjih regijah, vendar opozarja, da ikonografska analiza ni zanesljiva pot do zaključka.

Raziskava iz leta 2014 ob sončni razlagi obravnava tudi druge možnosti. Restavrator Božidar Premrl je opozoril na primerljive krožne znake na železniških stavbah iz sedemdesetih let 19. stoletja v Ilirski Bistrici, raziskovalka pa omenja še krščansko in kamnoseško simboliko. Tudi te primerjave ne določajo starosti jamskih vrezov; pomembne so zato, ker pokažejo, kako večpomenska je lahko preprosta geometrijska podoba.

Možnost sončne simbolike je zato vredna raziskave, ne pa samodejne potrditve. Podobnost med dvema znamenjema ni isto kot neprekinjenost verovanja. Tudi če bi neko znamenje res ponazarjalo Sonce, iz njega še ne bi mogli sklepati, kateri boginji ali bogu je bilo namenjeno, ali je bilo del obreda in kdo ga je vrezal.

Zakaj je manjkajoči del kapnika tako pomemben?

Spodnji del sigaste tvorbe je bil ob ogledu leta 2012 že delno odrezan; po opisu raziskovalke je manjkal velik del površine. Na steni so bili vidni sledovi umetnega posega, med drugim vrtanja. V raziskavi je zabeležen tudi posreden spomin jamarja, ki naj bi nekoč videl še celoten kapnik in na njem znamenja, podobna neznani pisavi. To ni neposredna dokumentacija izgubljenega dela. Ne poznamo fotografije, ki bi zanesljivo pokazala vse tedanje znake, niti njihove starosti ali usode odrezanega kosa.

Prav zaradi manjkajočega dela je vsak celovit prevod ali rekonstrukcija »sporočila« posebej problematična. Morda je bila na steni nekoč ena povezana kompozicija. Morda pa so se na istem mestu skozi čas nabirali različni vrezi ljudi, ki niso poznali prvotnega pomena starejših znamenj. Slednjo možnost raziskovalci pogosto opisujejo kot palimpsest: isti prostor nosi več plasti dejavnosti, ki jih danes vidimo skupaj, čeprav niso nastale hkrati.

Starost sige ni enaka starosti vrezov na njej. Kamnita površina je lahko mnogo starejša od človeškega posega. Dokaz bi morali iskati v značilnostih vrezov, prekritosti z novo sigo, morebitnem spremljajočem arheološkem gradivu in drugih primernih neinvazivnih preiskavah, ne v velikosti tvorbe ali njeni nenavadni obliki.

S tem postane poškodba najdišča še posebej žalostna. Ni izgubljen le del kamna. Morda je izgubljen tudi del zaporedja, ki bi lahko pojasnil razmerja med simboli. Njegovega videza ne smemo nadomestiti z domišljijo, naj bo zamisel o starem svetišču še tako privlačna.

Siga, voda in obredi plodnosti

Siga s prednje strani lahko spominja na falus. Ta podobnost je raziskovalko vodila k primerjavam z jamami, kjer so podobne oblike povezane z izročili o rodnosti in plodnosti. V bližnjem kraškem svetu je posebej pomemben spodmol Triglavca, ki je v zapisih ljudskega izročila povezan z obredi in simbolnim razmerjem med moškim ter ženskim načelom.

Hrobat Virloget opozori tudi na primer jame v Nakovani na polotoku Pelješac. Tam so poleg izstopajoče sigaste oblike dokumentirane koncentracije arheološkega gradiva, na primer fine keramike in živalskih kosti. Prav to so dodatni dokazi, zaradi katerih je mogoče razpravljati o obrednem okolju z več opore kot zgolj ob nenavadnem kamnu.

Te primerjave so dragocene, če razumemo njihove meje. Ne moremo sklepati, da je vsaka jama z obliko, ki spominja na falus, nujno plodnostno svetišče. Prav tako posamezen izročilni obred v Triglavci ne dokazuje, da se je enak obred odvijal v jami nad Ilirsko Bistrico. Primeri pomagajo oblikovati vprašanja. Odgovoriti nanje pa morajo dokazi, zbrani na konkretnem najdišču.

Voda je v tej zgodbi posebej zanimiva. Po lokalnem izročilu je bila jama uporabna, kadar je bližnji izvir presahnil. V številnih kulturah se okoli vode oblikujejo izročila, obredi in predstave o očiščenju ali rodnosti. Toda najdišče je lahko hkrati vir vode, prostor zavetja in kraj simbolnih dejanj. Človeška raba prostora ni vedno omejena na eno samo nalogo. Narobe bi bilo izbrati med »zgolj praktično« in »izključno sveto« funkcijo, ko ne vemo, katere dejavnosti so se zares odvijale.

Snežnik, Devin in mitološka pokrajina

Razlaga petroglifov ni ostala omejena na stene jame. Okoliško pokrajino zaznamujejo krajevna imena, hribi in izročila, ki jih je mogoče raziskovati v okviru slovanske mitologije. Med pogosto omenjenimi so Devin, Snežnik, bližnji vodni viri in kraji, povezani z drugimi predkrščanskimi motivi. Takšna pokrajina lahko ohranja sledi starejših predstav, pri čemer pa današnje ime ni vedno neposredno okno v čas, ko so bile vklesane podobe.

Ladislav Placer je leta 2020 raziskal geomorfološko podobo Milanje in okoliških vzpetin, med drugim velik fosilni rotacijski plaz, katerega odlomni rob oblikuje značilno polkrožno sleme. Na podlagi zgodovinskih kart, krajevnih imen in geometrijskih razmerij je predlagal razlago te pokrajine kot prostora, povezanega z Mokošjo. V nadaljevanju iz leta 2021 je predstavil razširjen »ideogram« Mokoši in Jarila: Veliko Milanjo označuje kot mitično središče »Sončevega kroga«, Japodsko jamo s falično sigo pa kot središče »Mesečevega polkroga«. Gre za izrazito razdelano hipotezo o prostorski simboliki, ne za neodvisno arheološko identifikacijo božanstev ali datacijo vrezov. Takšna razlaga lahko odpira vprašanja o doživljanju pokrajine kot celote, vendar sama geometrijska ujemanja še ne povedo, kdo je izdelal petroglife in kdaj.

Enako velja za imena, v katerih bi lahko prepoznali sledi starejših božanstev. Etimološke primerjave morajo upoštevati dokumentirane stare zapise, jezikovne spremembe in alternativne razlage, ne zgolj podobnega zvena. Sklicevanje na Kresnika, Peruna ali Mokoš je lahko upravičeno kot opis posameznih raziskovalnih hipotez, ne pa kot dejanska identifikacija božanstva, katerega čaščenje bi bilo za to jamo dokazano.

Takšen pristop ne jemlje ničesar mistični privlačnosti kraja. Ravno nasprotno: omogoča, da se ohranita tako kulturni spomin kot strokovna natančnost. Vprašanje, kako so si ljudje nekoč razlagali krajino, je samo po sebi vredno raziskovanja, četudi za vsak njen del ne najdemo enega samega dokončnega odgovora.

Kresnikovo svetišče in vprašanje Sonca

Leta 2016 je Saša Iskrić predstavil odločnejšo interpretacijo. Človekoliko figuro je povezal s Perunom oziroma Kresnikom, kroge s sončno simboliko, lego jame pa s smermi, ki naj bi bile pomembne za opazovanje Sonca. Takšna teza ima prepoznaven mitološki okvir. Toda zaradi njega še ni neodvisno potrjena.

Pri opisu poletnega opazovanja je treba ločiti dve jezikovni različici istega besedila. Slovenska objava navaja 20. junij 2015, angleška pa 20. julij 2015, čeprav obe datum opišeta kot dan pred poletnim solsticijem. Ker solsticij nastopi junija, je julijski zapis zelo verjetno prevodna ali uredniška napaka. Ni razlog, da bi samo opazovanje zavrnili; prav tako nam brez terenskih podatkov ne daje pravice, da bi avtorjeve meritve šteli za potrjene. Pomembnejše je, da avtor svetlobni pojav opisuje v bližini znamenj: po njegovi oceni se sončni žarek ob solsticiju znamenjem približa na približno 75 centimetrov. To ni neposredna osvetlitev petroglifov in samo po sebi ne dokazuje, da so bili vrezi izdelani zaradi svetlobnega pojava.

Za preverjanje astronomske hipoteze bi potrebovali ponovljive meritve, jasno določeno točko opazovanja, usmeritev in obliko starega jamskega vhoda, podatke o lokalnem obzorju ter dokumentacijo, ki omogoča preverjanje datuma. Morebitne kasnejše spremembe stropa ali rastja otežujejo rekonstrukcijo pretekle svetlobe. Brez teh podatkov lahko govorimo o hipotezi sončne povezave, ne pa o dokazani solsticijski napravi.

Ob tem se pokaže še globlja razlika med različnimi tipi razlage. Etnologinja lahko predstavi možne analogije in odkrito pove, da pomen ni ugotovljen. Avtor, ki predlaga Kresnikovo svetišče, lahko iz istih znakov sestavi bolj zaokroženo zgodbo. Toda odločnejši sklep sam po sebi ne pomeni močnejših kamnitih dokazov. Za trditev, da je bila jama posvečena točno določenemu božanstvu, potrebujemo več kot prepričljiv pripovedni okvir.

Kaj bi pomenil močnejši dokaz?

Dobra primerjava je Božična jama pri Novi Štifti, ki sta jo leta 2020 strokovno obravnavala Domen Češarek in Pavel Jamnik. Tam so poleg jamskega konteksta evidentirane materialne najdbe, med drugim keramika in novec, kar odpira bolj določljiva vprašanja o času in rabi prostora. Če so takšni predmeti zanesljivo dokumentirani v kontekstu, lahko raziskovalci preučujejo njihove datacije in razmerje do domnevnih obrednih dejavnosti.

To ne pomeni, da imamo za vsako najdbo dokončno razlago. Pomeni, da lahko del sklepanja naslonimo na material, ki je časovno in funkcionalno bolj določen. Pri petroglifih nad Ilirsko Bistrico bi bila podobno pomembna zanesljiva dokumentacija najzgodnejših fotografij, zgodovine odrezanega kapnika, morebitnih starejših terenskih zapisov in morebitnih spremljajočih najdb. Posebno težo bi imeli rezultati strokovnih, dovoljenih raziskav, ki bi pomagale določiti zaporedje vrezov.

Hrobat Virloget kot prvo objavljeno poročilo o petroglifih navaja zapis Franca Poklarja iz leta 2009 v Numizmatičnem listu Primorskega numizmatičnega društva. Tu pa se pokaže bibliografska težava: v njenem seznamu literature se pod Poklarjevim imenom pojavlja naslov Motiv na spominskem kovancu za 10 let EMU – 2009, ki ne ustreza temi jame. Ni jasno, ali je napačen naslov bibliografskega vnosa ali gre za drugo napako. Ker izvirne številke nismo neposredno pregledali, tega nasprotja ne smemo razglasiti za razrešeno. Objava iz leta 2009 ostaja pomemben raziskovalni cilj, ne pa vir, iz katerega bi smeli brez vpogleda povzeti dodatne podrobnosti.

Jama bi si zaslužila predvsem dobro dokumentiranje in varovanje. V njej je bil del sigaste stene že poškodovan. Javna navodila za iskanje občutljivega mesta ali spodbujanje neorganiziranih obiskov ne bi ničesar prispevala k razumevanju najdišča; povečala bi lahko le možnost nadaljnje škode.

Neznano ni isto kot izmišljeno

Petroglifi nad Ilirsko Bistrico so resnični. Resnična sta tudi človekoliki vrez in skupina krogov. Resničen je poškodovani kapnik. Resnična so izročila in strokovne razprave, ki poskušajo umestiti ta prostor v širšo zgodovino kraške in slovanske mitološke pokrajine.

Ni pa dokazano, da so bili vsi znaki vrezani v enem obdobju, da predstavljajo Peruna ali Kresnika oziroma da je bila jama uporabljena kot astronomsko svetišče. O tem za zdaj ne odloča privlačnost interpretacije, ampak manjkajoči podatki.

Najdišče ostaja zanimivo prav zato, ker se vprašanja dotikajo različnih področij: arheologije, ljudskega izročila, geografije, zgodovine verovanj in varstva dediščine. Vsako od teh področij lahko prispeva del razumevanja; nobeno pa samo z nekaj podobnostmi ne more nadomestiti dokazov, ki jih je iz kamna že odstranil človek.

Morda je bilo to nekoč svetišče. Morda so bili njegovi vrezi izdelani ob različnih priložnostih. Morda je bil prostor najprej preprosto vir dragocene vode, ki je pozneje dobil tudi simbolni pomen. Pošteno je pustiti vse te možnosti odprte, dokler nimamo razlogov, da katero zanesljiveje potrdimo ali zavrnemo.

Najpomembnejša naloga tako ni, da za vsako ceno razglasimo skrivnost za rešeno. Je, da ohranimo dovolj dokazov, da jo bo mogoče nekoč bolje razumeti.

---