Pedofilija in imperij — Joachim Hagopian: zloraba otrok, institucije in model omrežij moči

Pet knjig, ena velika pripoved

Prvi zvezek sega od antike do sodobne Katoliške cerkve. Njegovo kazalo vključuje zgodovino spolnih zlorab, viteške in verske redove, Vatikan ter avtorjeve trditve o satanizmu, krvnem žrtvovanju in domnevnih zunajzemeljskih vplivih. Hagopian tako že na začetku ne piše samo zgodovine spolnega nasilja, ampak gradi širšo razlago izvora in kontinuitete sistema, za katerega meni, da obstaja skozi različna zgodovinska obdobja.[1]

Drugi in tretji zvezek se osredotočata predvsem na Združeno kraljestvo, britansko aristokracijo ter politične, medijske in institucionalne škandale. Četrti se premakne v Severno Ameriko in med drugim obravnava ameriško vojsko, CIA, Finders, Franklinov primer, Jeffreyja Epsteina, Jerryja Sanduskyja in NXIVM. Peti zvezek razširi pogled na druge dele sveta. Hagopian v teh zvezkih uporablja izraze, kot so »Illuminati«, »Deep State« in satanistično omrežje; to so deli njegovega interpretativnega modela, ne terminologija uradnih preiskav.[1][2]

Iz serije zato izhaja zelo velika teza: spolna zloraba otrok naj ne bi bila samo zbirka nepovezanih kaznivih dejanj, temveč naj bi bila v določenih okoljih povezana tudi z zaščito oblasti, kompromitiranjem in nadzorom vplivnih ljudi. Preden pogledamo ta širši sklep, je koristno pogledati primere, pri katerih obstaja močna neodvisna dokumentacija.

Savile in Westminster. Primer Jimmyja Savila pokaže, kako lahko slavna in dobro povezana oseba pridobi izreden dostop do okolij, kjer bi morali obstajati strogi zaščitni mehanizmi. Po njegovi smrti so britanske zdravstvene ustanove izvedle vrsto preiskav, do februarja 2015 pa je bilo objavljenih 44 poročil, povezanih z njegovim delovanjem v NHS in zdravstvenih ustanovah.[3]

V Hagopianovi obravnavi Savila in Broadmoorja postanejo širok institucionalni dostop, status, vpliv in pomanjkljivi varnostni postopki primer, kako se ugled in moč lahko prepleteta z ranljivostjo ter molkom institucije.[4]

Za Hagopiana je Savile del mnogo širše zgodbe. Toda že brez tega dodatnega modela dokumentacija pokaže konkreten institucionalni problem: status, neformalni dostop in slabo izvajanje postopkov lahko zmanjšajo učinkovitost zaščitnih mehanizmov.

Epstein, Maxwell in Finders

Hagopian primer Epstein–Maxwell uporablja kot osrednjo sodobno zgodbo, v kateri se spolno izkoriščanje mladoletnic preplete z bogastvom, družbenim statusom, novačenjem in dostopom do vplivnih ljudi.[6]

Skupina The Finders je eden najbolj nenavadnih primerov, ki jih Hagopian vključuje v ameriški del serije. Četrta knjiga jo že v naslovu poglavja predstavlja kot domnevno »CIA front« in primer, povezan s trgovino z otroki. To je Hagopianova formulacija.[2]

Obstoj FBI-jevega dosjeja in obstoj navedb o obveščevalnih povezavah zato nista isto kot uradna ugotovitev, da je bila skupina CIA-operacija. Članek pri Finders ohrani tri stvari ločeno: dejstvo, da je primer obstajal in bil preiskovan, vsebino uradnih dokumentov ter Hagopianovo interpretacijo teh dokumentov.

Verske institucije in zaščita ugleda

Ena od pomembnih stvari, ki jih pokažejo velike uradne preiskave, je, da institucionalna spolna zloraba otrok ni omejena na posamezen škandal. Avstralska Royal Commission into Institutional Responses to Child Sexual Abuse je po petletni preiskavi decembra 2017 objavila končno poročilo v 17 zvezkih. V njem je predstavila tisoče anonimiziranih pripovedi ljudi z izkušnjami spolne zlorabe otrok v institucionalnih okoljih ter oblikovala obsežen sklop priporočil.[8]

Komisija je obravnavala zgodovinske ustanove, zunajdružinsko varstvo, šole, športne in kulturne organizacije, priporne sisteme ter verske institucije.[8] Takšna dokumentacija pokaže, da problem ni omejen na enega človeka, eno cerkev ali eno državo.

Hkrati pokaže, da lahko dolgotrajni institucionalni neuspehi nastanejo skozi različne mehanizme: neustrezno poročanje, zaščito ugleda, hierarhijo, slabo izmenjavo informacij, ignoriranje žrtev, pomanjkljive postopke in neuspešno odgovornost. Hagopian te pojave združi v širši sistem, v katerem se institucionalna kultura, status, prikrivanje in zaščita ugleda medsebojno krepijo.

Prvi zvezek Pedofilija in imperij namenja veliko prostora Katoliški cerkvi, Vatikanu, jezuitom in drugim verskim oziroma zgodovinskim strukturam. Hagopian te teme poveže še s skrivnimi redovi, satanizmom in svojo širšo teorijo moči.[1]

Neodvisno od teh širših povezav obstaja obsežna uradna dokumentacija o spolnih zlorabah otrok znotraj verskih ustanov ter o pomanjkljivih institucionalnih odzivih nanje. Avstralska Royal Commission je religijskim institucijam namenila celoten del končnega poročila in analizirala ne le dejanja posameznih storilcev, ampak tudi načine, kako so institucije odgovarjale na prijave in varovale otroke.[8]

Hagopian nato institucionalne zgodbe poveže s svojo širšo zgodovinsko in ezoterično interpretacijo.

Moč, status in kompromitiranje. Ko pregledujemo Savila, Westminster, Epstein-Maxwell in velike institucionalne preiskave, se večkrat ponovi vprašanje vpliva statusa. IICSA je pri Westminstru neposredno opozorila na deferenco do ljudi, ki so veljali za pomembne, ter na vlogo bogastva in družbenega položaja.[5]

Broadmoorjeva dokumentacija pri Savilu kaže drugačen, vendar soroden problem: nekateri zaposleni so verjeli, da ima Savile pomembne povezave in moč, njegovega dostopa pa niso vedno omejevali tako, kot bi ga morali.[4]

To ne vzpostavlja enotne teorije o skupnem omrežju. Pokaže pa, da je vprašanje razmerja med močjo, ugledom in institucionalnim odzivom legitimni del raziskovanja teh primerov.

Hagopian se ne ustavi pri vprašanju, ali lahko vplivni ljudje dobijo nenavadno stopnjo zaščite. Naslednji korak njegove razlage je možnost, da se spolna dejanja uporabljajo tudi kot kompromitirajoče sredstvo. Osnovni princip je preprost: če nekdo poseduje informacije, katerih razkritje bi drugi osebi povzročilo resne osebne, pravne ali poklicne posledice, lahko tak material postane vzvod pritiska.

Hagopian v svoji seriji številne zgodbe poveže prav skozi takšen model kompromata.[2] Pri tem uporablja stike, dogodke, pričevanja, sekundarne vire in lastno povezovanje okoliščin.

Satanistična ritualna zloraba in adrenokrom

Eden najbolj izrazitih delov serije je Satanic Ritual Abuse — SRA. Izraz se pojavlja skozi več zvezkov in je v naslovih ter opisih predstavljen kot pomemben del avtorjeve razlage.[1][2]

Hagopian svojo razlago nadaljuje s trditvami o adrenokromu, ritualni uporabi krvi, kanibalizmu, »Illuminati« krvnih linijah in dolgotrajni kontinuiteti istega sistema moči. Te ideje niso obrobna opomba, ampak se pojavljajo že v strukturi in naslovih njegovih zvezkov.[1][2]

V seriji se sodni in uradni zapisi pojavljajo ob pričevanjih, zgodovinskih razlagah in ezoteričnih motivih kot različne plasti iste pripovedi.

Od posameznih primerov do večjega sistema. Hagopianova serija je značilna prav po tem, da poskuša iz velikega števila posameznih primerov sestaviti eno skupno razlago.

Zakaj je takšna serija nastala

V zadnjih desetletjih so uradne preiskave v različnih državah razkrile dolgotrajne spolne zlorabe otrok in resne institucionalne neuspehe pri njihovem preprečevanju ali obravnavanju. Avstralska Royal Commission je potrebovala pet let in sedemnajst zvezkov končnega poročila; britanske preiskave Savila so ustvarile desetine ločenih poročil; IICSA pa je obravnavala številna britanska institucionalna okolja.[3][5][8]

Pet zvezkov kot zemljevid tem in povezav

Pedofilija in imperij je mogoče brati tudi kot velik zemljevid trditev, imen, dogodkov, dokumentov in predlaganih povezav. Kadar Hagopian omenja obsodbo, jo lahko primerjamo s sodnim zapisom. Kadar omenja uradno preiskavo, lahko poiščemo njeno poročilo. Kadar se sklicuje na FBI, lahko pogledamo dejanske dokumente.

Pet zvezkov je mogoče brati tudi kot katalog tem, imen, institucij in povezav, ki se skozi serijo vedno znova vračajo.

Skozi pet zvezkov so Savile, Westminster, Epstein, Maxwell, verske ustanove in drugi primeri zloženi v kumulativno pripoved o dostopu, statusu, institucionalnem molku, kompromitiranju in moči.[3][4][5][6][8]

Zato vprašanja, ki jih odpirajo ti primeri, niso nastala šele z njegovo knjigo. Dokumenti, sodbe in preiskave obstajajo neodvisno od nje. Njegova posebnost je v tem, da med številnimi takšnimi primeri postavlja bistveno več povezav.

Sklep: Hagopianov model imperija. Zaključni učinek petih zvezkov je kumulativen: posamezni primeri, ustanove, ljudje in motivi se nalagajo drug na drugega, dokler ne nastane Hagopianov model »imperija«, v katerem so zloraba, kompromitiranje, status in skrivnost povezani z vzdrževanjem politične ter družbene moči.