Ouroboros — kača, ki požira svoj rep: cikličnost, smrt in obnova

Kača brez začetka in konca

Krožna oblika ima posebno mesto v človeškem simbolnem mišljenju. Krog lahko označuje mejo, celoto, zaščiten prostor ali ponavljanje. Za razliko od ravne črte, ki nas vodi od ene točke do druge, se krožnica vrača k svojemu izhodišču. Kjerkoli se po njej začnemo gibati, se lahko nazadnje znajdemo tam, kjer smo začeli.

Ko krožnico oblikuje živo bitje, se njen pomen spremeni. Kača ni zgolj geometrijska meja. Je bitje, ki se premika, lovi, prehranjuje, skriva in menja kožo. Prav slednja značilnost je v različnih kulturah spodbujala povezovanje kač z obnovo in nadaljevanjem življenja, čeprav takšne povezave ne moremo samodejno pripisati vsaki kačji upodobitvi.

Ouroboros doda še nekaj. Kača ni obrnjena proti zunanjemu plenu, temveč proti sebi. Zaradi tega jo lahko razumemo kot podobo celote, ki vsebuje samo sebe, ali procesa, v katerem se nekaj nenehno porablja in obnavlja. Toda podoba skriva tudi nasprotno možnost. Krog lahko ščiti, vendar lahko tudi zapira. Lahko ponazarja povezanost, lahko pa ujetost. Kača lahko varuje tisto, kar obdaja, ali pa mu preprečuje izhod.

Zato je razširjena sodobna razlaga, po kateri ouroboros vedno pomeni pozitivno obnovo, večnost in duhovno popolnost, preveč enostranska. Njegov pomen je odvisen od zgodovinskega okolja, pripovedi in namena, zaradi katerega je bil uporabljen.

Stari Egipt: zaščitna kača in potovanje sonca

Med najzgodnejšimi ohranjenimi primeri motiva so upodobitve iz starega Egipta. Posebej pomemben je prizor na drugem pozlačenem svetišču iz grobnice faraona Tutankamona, ki izvira iz 14. stoletja pr. n. št. Na njem dve sklenjeni kači obdajata glavo in stopala velike božanske figure, ki jo raziskovalci povezujejo z združitvijo sončnega boga Raja in Ozirisa v podzemnem svetu. [1][3] Prizor je povezan z egipčanskimi predstavami o smrti, nočnem potovanju sonca in ponovnem vzpostavljanju kozmičnega reda.

V staroegipčanski mitologiji sončni bog vsak večer zapusti vidni svet in potuje skozi Duat, območje podzemnega oziroma onstranskega sveta. Njegovo potovanje je polno nevarnosti, kajti sonce se mora prebiti skozi temo in se ob zori ponovno pojaviti. To ni zgolj pripoved o vsakodnevnem astronomskem pojavu. Sončno potovanje je del širše religiozne predstave o vzdrževanju sveta. Kozmični red, ki so ga Egipčani imenovali ma'at, ni nekaj, kar bi bilo samoumevno in za vedno zagotovljeno. Nenehno ga ogrožajo sile nereda.

Med najpomembnejšimi sovražniki sončnega boga nastopa Apop oziroma Apep, velikanska kača, ki skuša preprečiti sončno potovanje. Toda v istem religioznem svetu srečamo tudi kačje božanstvo Mehen, katerega ime pomeni približno »oviti« ali »zaviti«. Mehen ima drugačno funkcijo: s svojim telesom obdaja in ščiti sončnega boga med nevarnim prehodom skozi podzemni svet. [2][4]

Ta razlika je bistvena. Kača v Egiptu ni predstavljala enotnega načela dobrega ali zla. Njena vloga je bila odvisna od konkretnega božanstva, prizora in besedilnega konteksta. Mehen je predstavljal zaščito, Apep pa nevarnost za kozmični red. Ko se Mehen ovije okoli sončnega boga ali pokojnika, njegovo telo deluje kot zaščitna meja. V takšnem okviru sklenjena kača ni nujno abstraktni znak neskončnosti, temveč predvsem živa zaščitna ovojnica.

Raziskovalec Dana Michael Reemes je v doktorski disertaciji The Egyptian Ouroboros: An Iconological and Theological Study iz leta 2015 podrobno preučil to vprašanje. Opozoril je, da je današnja razlaga ouroborosa kot enotnega egipčanskega simbola neskončnega časa v veliki meri rezultat poznejših interpretacij. Po njegovi analizi so raziskovalci v staroegipčanske upodobitve pogosto projicirali pomene, ki so se jasneje oblikovali šele v poantični evropski tradiciji. [2]

Drugačen poudarek najdemo pri egiptologu Janu Assmannu, ki v študiji Ouroboros: The Ancient Egyptian Myth of the Journey of the Sun razpravlja o povezavah med sklenjeno kačo, obnovo sonca in egipčanskimi predstavami o krožnem času. [3] Ti razlagi nista povsem enaki. Assmann raziskuje širše religiozno in časovno ozadje motiva, Reemes pa posebej opozarja na nevarnost, da poznejši pomen simbola razumemo kot njegovo prvotno in nespremenljivo definicijo.

Prav zato je pomembno, da zgodnjih upodobitev ne beremo skozi današnje predstave o večnosti. Egipčanski izvor motiva lahko razumemo v povezavi z zaščito, smrtjo, obnovo in kozmičnim redom. Toda trditev, da je kača, ki grize svoj rep, že od začetka povsod pomenila neskončnost, ni zgodovinsko upravičena.

Alkimija: vse je eno

V grško-egipčanskem in poznejšem bizantinskem okolju je ouroboros dobil posebno mesto v alkimistični tradiciji. Alkimijo danes pogosto povezujemo zgolj s poskusi spreminjanja navadnih kovin v zlato. Zgodovinska alkimija pa je bila precej širše področje. Združevala je praktično delo s snovmi, razvoj postopkov segrevanja, raztapljanja in ločevanja ter filozofska razmišljanja o lastnostih in preobrazbah materialnega sveta.

Alkimisti so se spraševali, kako iz določenega začetnega stanja nastane drugo stanje in ali za navidez raznolikostjo snovi obstajajo skupna načela. V tem okolju je podoba kače, ki se vrača k sebi, postala posebej primerna za izražanje povezanosti, celote in preobrazbe.

Ena najbolj znanih alkimističnih upodobitev ouroborosa je ohranjena v grškem rokopisu Marcianus graecus 299 iz približno 10. ali 11. stoletja, ki ga hrani beneška Biblioteca Nazionale Marciana. Ob krožno oblikovani kači stoji grški zapis hen to pan (ἓν τὸ πᾶν), ki ga lahko prevedemo kot »eno je vse« oziroma »vse je eno«. [5][6] Ta kratki izraz je postal eden najprepoznavnejših spremljevalcev ouroborosa.

Če svet razumemo kot povezano celoto, potem preobrazba ne pomeni nujno nastanka iz popolnega nič. Pomeni lahko spreminjanje razmerij in oblik znotraj iste stvarnosti. Snov lahko spreminja svoje lastnosti in stanje, pri čemer posamezen rezultat postane izhodišče za nadaljnje procese. V takšnem simbolnem okviru ouroboros izraža povezanost začetka in konca.

Rokopisno upodobitev tradicionalno povezujemo z delom Chrysopoeia of Cleopatra, torej s Kleopatrino umetnostjo izdelovanja zlata. Vendar pri tem ne govorimo o Kleopatri VII., znameniti egipčanski vladarici, temveč o Kleopatri Alkimistki, osebnosti iz zgodovine grške alkimistične tradicije. Tudi povezava samega diagrama s Kleopatro ni povsem gotova. Raziskovalec Alexandre Mattos Roberts je opozoril, da se diagram nahaja med besedili, pripisanimi Zosimu iz Panopolisa, pomembnemu grško-egipčanskemu alkimistu. Podobne diagrame najdemo tudi v drugih rokopisih, kjer Kleopatrino ime ni navedeno. Zato znamenite upodobitve ne moremo brez dodatnih dokazov neposredno pripisati njenemu avtorstvu. [5]

Kljub vprašanju avtorstva je pomen upodobitve velik. Ouroboros v alkimističnem okolju ni zgolj okras. Je del simbolnega jezika, ki raziskuje preobrazbo, medsebojno povezanost in odnos med enim ter mnogim. Vendar moramo tudi tukaj ohraniti razliko med simbolno razlago in znanstveno trditvijo. Alkimistični izrek »vse je eno« sam po sebi ni dokaz, da ima celotno vesolje eno samo zavest ali da je mogoče s pomočjo duhovnih procesov neposredno spreminjati kemične elemente. Gre za filozofsko in simbolno predstavo, ki je bila vpeta v zgodovinske teorije ter praktično raziskovanje snovi.

Gnostični obrat: ko krog postane območje ujetosti

Eden najzanimivejših premikov v pomenu ouroborosa se pojavi v nekaterih gnostičnih besedilih. Izraz gnosticizem uporabljamo za raznolika religiozna in filozofska gibanja, predvsem iz prvih stoletij našega štetja, ki so pomembno mesto pripisovala odrešilnemu spoznanju oziroma gnozi.

Nekatera od teh gibanj so materialni svet razumela kot območje omejitve, nevednosti in oblasti nižjih kozmičnih sil. Odrešitev duše je bila v takšnih predstavah povezana s preseganjem teh omejitev. V besedilu Pistis Sophia, ohranjenem v koptski rokopisni tradiciji, najdemo posebej zanimiv opis velikanskega zmaja. V 126. poglavju je zunanja tema opisana kot velik zmaj z repom v ustih, ki obdaja svet. Znotraj njega so območja kaznovanja, razdeljena na dvanajst prostorov z različnimi vladarji. [7]

Tukaj krožna podoba nima očitno pozitivnega pomena zaščitene celote. Povezana je z mejo, temo in območji kaznovanja. Pri tem moramo upoštevati pomembno podrobnost: besedilo govori o zunanji temi, ki obdaja svet, ne pa preprosto o tem, da je ves kozmos v vseh gnostičnih tradicijah en sam zmajev zapor. Posameznega odlomka zato ne smemo posplošiti na vse gnostično mišljenje.

Kljub temu je primer pomemben, ker kaže na drugačno simbolno možnost. Sklenjen krog ni nujno znamenje popolnosti. Lahko označuje tudi prostor, iz katerega si človek prizadeva izstopiti. Sodobni raziskovalec Dmitry Uzlaner je v razpravi The Corrupted “Wheel of Life”: An Essay on Ouroboroses iz leta 2024 ouroboros uporabil kot izhodišče za razmislek o človekovi nesvobodi, ponavljanju in različnih oblikah ujetosti. [8]

V takšni interpretaciji se krožna podoba spremeni v vprašanje o svobodi. Če se neko stanje nenehno reproducira, ali to pomeni, da je popolno? Ali pa je prav njegovo vztrajno ponavljanje znak, da iz njega ne znamo izstopiti?

Razlika je bistvena. V enem zgodovinskem okolju lahko kačji krog ščiti tisto, kar obdaja. V drugem predstavlja mejo, ki jo je treba preseči. Ista oblika tako dopušča nasprotni interpretaciji.

Jörmungandr: kača, ki obdaja svet

Motiv velikanske kače, ki grize svoj rep, poznamo tudi iz nordijske mitologije. V Prozni Eddi, povezani z islandskim avtorjem Snorrijem Sturlusonom iz 13. stoletja, nastopa Jörmungandr, imenovan tudi Miðgarðsormr, kača Midgarda oziroma sveta ljudi. Po pripovedi je Jörmungandr eden od otrok Lokija in velikanke Angrbođe. Bogovi ga odvržejo v ocean, kjer zraste do tako velikanskih razsežnosti, da obda svet in zagrabi svoj rep. Ta opis najdemo v 34. poglavju dela Gylfaginning. [9]

Podobnost z ouroborosom je očitna. Kača oblikuje sklenjeno mejo, njeno telo pa obdaja svet. Toda Jörmungandr ni zgolj abstraktni simbol večnosti. Je mitološko bitje, povezano z mejami sveta, nevarnostjo in dogodki Ragnaröka, velikega spopada, v katerem se obstoječi kozmični red poruši.

Med Ragnarökom se Jörmungandr spopade s Thorom. Njuno srečanje sodi v širšo pripoved o katastrofi, smrti številnih božanstev ter nadaljevanju sveta po velikem uničenju. Nordijska svetovna kača zato združuje dva pomembna motiva: sklenjeno mejo in nevarnost, ki ogroža obstoječi red.

Podobnost z egipčanskimi in alkimističnimi upodobitvami je zanimiva, vendar sama po sebi ne dokazuje neposrednega zgodovinskega prenosa. Za trditev, da je nordijski motiv nastal s prevzemom egipčanskega simbola, bi potrebovali konkretne dokaze o kulturnih stikih in prenosu podob ali pripovedi. Različna ljudstva lahko podobne ideje izrazijo s sorodnimi podobami, ne da bi bila njihova izročila neposredno povezana. Jörmungandr je zato pomemben primer primerjalne mitologije, vendar ga ne smemo obravnavati kot preprosto nordijsko različico alkimističnega ouroborosa.

Kako je ouroboros postal simbol večnosti

Ko danes vidimo ouroboros, ga pogosto skoraj samodejno povežemo z večnostjo, neskončnostjo in večnim vračanjem. Toda zgodovina te povezave ni enostavna. V antičnem, poznoantičnem, srednjeveškem in renesančnem svetu so stare podobe dobivale nove pomene. Filozofi, teologi, alkimisti in avtorji simbolnih priročnikov so jih vključevali v različne razlage narave časa, stvarstva in kozmičnega reda.

Posebno pomembna je bila evropska renesančna recepcija Egipta, v kateri so številne starodavne podobe razumeli kot nosilke skrite filozofske modrosti. V tem obdobju se je ouroboros vse izraziteje uveljavljal kot znamenje časovne celote in večnosti.

Dana Michael Reemes posebej opozarja, da razlage ouroborosa kot simbola časa in večnosti ne smemo brez kritičnega preverjanja prenesti nazaj v faraonsko obdobje. [2] Jan Assmann pa raziskuje širšo zgodovino povezav med krožno kačo, sončnim potovanjem in poznejšo evropsko simboliko. [3]

Pomemben dodatek k tej zgodovini je raziskava Aleide Assmann Ouroboros: The Circle as a Concept of Infinity, objavljena leta 2019. Avtorica pokaže, kako je krog v evropski filozofiji in literaturi pridobival nove pomene. Posebej zanimiva je njena obravnava ameriškega misleca Ralpha Walda Emersona, ki je v eseju Circles iz leta 1841 krogu pripisal pomen gibanja, preseganja in nenehne obnove. [13]

Tako se simbolni poudarek postopoma spreminja. Krog ni več nujno samo znamenje popolne, že sklenjene celote. Lahko postane tudi podoba procesa, v katerem človek presega prejšnje meje in ustvarja nove. To je pomemben premik: od kroga kot statične popolnosti proti krogu kot dinamični spremembi.

Ouroboros je zato do sodobnosti prišel obogaten s številnimi zgodovinskimi interpretacijami. Njegova starost je resnična. Toda vsi pomeni, ki jih danes povezujemo z njim, niso enako stari.

Jung, Neumann in psihologija preobrazbe

V 20. stoletju je ouroboros dobil novo mesto v analitični psihologiji. Carl Gustav Jung je alkimistično simboliko razumel kot pomembno gradivo za raziskovanje psihičnih procesov. Posebej so ga zanimali simboli, ki izražajo nasprotja, njihovo združevanje in možnost notranje preobrazbe. V delu Mysterium Coniunctionis je obravnaval alkimistično idejo združevanja nasprotij in njene povezave s psihološkimi procesi. [10]

V takšnem okviru ouroboros ni samo zgodovinska upodobitev kače. Postane tudi metafora celote, ki vsebuje notranja nasprotja in v kateri se odvija proces spremembe. Pomembno vlogo pri nadaljnji psihološki razlagi je imel Jungov sodelavec Erich Neumann. V knjigi The Origins and History of Consciousness, izvirno objavljeni leta 1949 v nemščini, je ouroboros uporabil kot podobo prvotnega, še nerazločnega psihičnega stanja, iz katerega se postopoma oblikuje zavestni jaz. [11]

Pri Neumannu je ta prvotna celota dvoumna. Po eni strani predstavlja izvor, iz katerega se zavest razvija. Po drugi strani pomeni stanje, iz katerega se mora posameznik postopoma osamosvojiti, če želi vzpostaviti razliko med seboj in svetom.

Sodobno lahko to podobo razumemo tudi skozi izkušnje ponavljajočih se življenjskih vzorcev. Človek se lahko vedno znova znajde v podobnih odnosih, konfliktih ali odločitvah. Včasih ohranja določene navade, čeprav ve, da ga omejujejo. Krog se nadaljuje, ker se njegovi sestavni deli medsebojno vzdržujejo.

Toda psihološka uporaba ouroborosa ostaja simbolna interpretacija. Jungova teorija arhetipov in Neumannova shema razvoja zavesti nista eksperimentalno potrjena univerzalna modela, ki bi ju lahko brez pridržkov uporabili za vse ljudi ali kulture. Ouroboros nam lahko pomaga razmišljati o notranjih procesih, ne more pa sam po sebi dokazovati skritih psiholoških zakonov.

Najzanimivejša razlika je morda prav med ponavljanjem in razvojem. Če se vračamo k enakim okoliščinam, vendar jih vsakič razumemo drugače, se nekaj spreminja. Če pa se vedno znova odzovemo na enak način in dosežemo enak rezultat, je lahko krog predvsem znamenje zastoja. Preobrazba torej ni nujno v tem, da se krog nadaljuje. Včasih je v tem, da ga prepoznamo.

Kekuléjeva kača in nastanek znanstvene zamisli

Ena najbolj znanih zgodb o kači, ki grize svoj rep, prihaja iz zgodovine kemije. Nemški kemik August Kekulé je leta 1890 v govoru ob obletnici svoje benzenske teorije opisal izkušnjo iz časa svojega raziskovanja v belgijskem Gentu. Med dremežem ob kaminu naj bi si predstavljal skupine atomov, ki so se premikale kakor kače. Ena od teh podob naj bi se zvila in zagrabila svoj rep. Prizor ga je spodbudil k razmišljanju o sklenjeni strukturi molekule benzena. [12]

Pripoved je postala priljubljen primer nenadnega znanstvenega uvida. Toda v zgodbi sta pomembni dve podrobnosti. Prvič, Kekulé je to doživetje opisal za nazaj, približno četrt stoletja po nastanku teorije. Njegov govor je zgodovinski vir o tem, kako je pozneje predstavil svoje raziskovalno delo, ni pa neposredna dokumentacija trenutka odkritja.

Drugič, sam Kekulé je poudaril, da moramo zamisli, ki nastanejo v domišljiji ali sanjah, preveriti z budnim razumom. Njegova teorija ni nastala v intelektualni praznini. Temeljila je na predhodnem znanju o kemijskih vezeh, razvoju strukturne teorije in nadaljnjem raziskovanju kemijskih spojin. Kačja podoba je lahko spodbudila novo razmišljanje, vendar ni nadomestila znanstvene metode.

Prav v tem je zgodba posebej dragocena. Ne dokazuje, da starodavni simboli vsebujejo skrivne formule sodobne kemije. Pokaže, da lahko človeški um znanstvene probleme obravnava tudi s podobami, analogijami in domišljijo. Simbol lahko pomaga oblikovati hipotezo. Njeno pravilnost pa moramo preveriti neodvisno od tega, kako privlačna je bila podoba, iz katere se je razvila.

Ali se vse res vrača?

Ouroboros danes pogosto uporabljamo kot podobo večnega vračanja. V naravi res obstajajo številni ciklični procesi. Dan in noč se izmenjujeta zaradi vrtenja Zemlje. Letni časi se ponavljajo zaradi Zemljinega gibanja okoli Sonca in nagiba njene osi. V ekosistemih potekajo procesi kroženja vode, ogljika in drugih snovi.

Toda iz obstoja posameznih ciklov še ne sledi, da se celotna resničnost neskončno ponavlja. Tudi tam, kjer se procesi vračajo, njihova posamezna stanja niso nujno enaka. Pomlad se vrne, vendar drevo ni več enako kot leto prej. Novi organizmi se rodijo, vendar niso povsem enake kopije svojih prednikov. Družbe se lahko soočajo s podobnimi problemi kot nekoč, vendar se zgodovinske okoliščine spreminjajo. Ponavljanje torej ne izključuje spremembe.

Prav tako moramo razlikovati med kroženjem snovi in vprašanjem osebne zavesti. Iz tega, da se snov po smrti organizma vključuje v nove naravne procese, ne moremo neposredno sklepati, da osebna zavest preživi smrt ali se ponovno rodi. Podobno različne kozmološke teorije, ki dopuščajo ciklične modele vesolja, ne pomenijo, da je večni povratek vesolja v popolnoma enako stanje znanstveno dokazan. Ouroboros je uporaben kot simbol takšnih vprašanj, ni pa dokaz zanje.

Njegova največja vrednost morda ni v tem, da bi nam razkrival skriti zakon vesolja, temveč v tem, da nas opozarja na zapleten odnos med kontinuiteto in spremembo. Nekaj se lahko nadaljuje, čeprav se njegova oblika spreminja. Nekaj se lahko ponavlja, čeprav se njegovi sestavni deli nikoli povsem ne vrnejo v prejšnje stanje.

Zato bi za nekatere naravne, zgodovinske in psihološke procese morda bolje uporabili podobo spirale kot popolnoma sklenjenega kroga. Spirala se vrača okoli središča, vendar se njena pot lahko premika naprej. Ohranja podobnost s prejšnjim gibanjem, ne da bi bila njegova popolna ponovitev. Ouroboros nas tako pripelje do vprašanja, ali je ponavljanje samo po sebi dovolj za obnovo ali pa resnična preobrazba zahteva tudi odmik od prejšnjega stanja.

Ko krog pomeni celoto — in ko pomeni omejitev

Če pogledamo celotno zgodovino ouroborosa, odkrijemo zanimivo protislovje. V egipčanskem izročilu lahko sklenjena kača predstavlja zaščito. V alkimiji lahko izraža povezanost in preobrazbo. V nekaterih gnostičnih besedilih se pojavlja v kontekstu nevarnih meja in kaznovanja. V nordijski mitologiji velikanska kača obdaja svet, vendar je hkrati povezana z grožnjo njegovemu obstoju. V moderni psihologiji pa lahko krožna podoba ponazarja tako izvorno celovitost kot stanje, iz katerega se mora zavest razviti. Zato je nemogoče celotno zgodovino simbola povzeti z eno samo definicijo.

Toda med različnimi pomeni obstaja zanimiva skupna značilnost. Ouroboros vedno znova odpira vprašanje meje. Kaj pripada celoti in kaj ostaja zunaj nje? Ali meja varuje ali omejuje? Ali se proces nadaljuje zato, ker se obnavlja, ali zato, ker iz njega ni izhoda?

Na ravni posameznika je lahko določena navada vir stabilnosti, lahko pa postane omejitev. Na ravni skupnosti lahko tradicija ohranja znanje in spomin, vendar lahko v določenih okoliščinah ovira potrebne spremembe. To je sodobna filozofska uporaba simbola, ne njegov enoten zgodovinski pomen. Vendar prav takšna uporaba pokaže, zakaj je ouroboros ostal privlačen skozi stoletja. Njegova sklenjena oblika nas ne prisili k enemu odgovoru. Predstavi nam napetost med ohranjanjem in preseganjem, med varnostjo in svobodo, med nadaljevanjem in koncem.

Sklep: ko konec sreča začetek

Ouroboros je preživel tisočletja ne zato, ker bi različne kulture v njem videle popolnoma isto sporočilo, temveč zato, ker lahko njegova preprosta oblika izraža številna, včasih celo nasprotujoča si vprašanja. Zaščita in ujetost. Smrt in obnova. Celota in meja. Ponavljanje in sprememba.

V starem Egiptu so krožne kačje upodobitve nastopale v okviru zaščite, posmrtnega sveta in sončnega potovanja. V alkimistični tradiciji so se povezale s preobrazbo snovi in idejo celote. V določenih gnostičnih besedilih je podoben motiv dobil drugačno, omejujočo funkcijo. Poznejša evropska filozofija mu je pripisovala pomene večnosti in neskončnosti, moderna psihologija pa ga je uporabila za simbolno razmišljanje o notranjih procesih. Nobene od teh razlag ne moremo preprosto razglasiti za edini in nespremenljivi pomen ouroborosa.

Morda je prav zgodovina simbola najboljši primer tega, kar sam pogosto ponazarja: podoba se ohranja, medtem ko se njeni pomeni spreminjajo. Staro postane del novega, vendar novo ni nujno samo ponovitev starega.

Ko gledamo kačo, ki grize svoj rep, lahko v njej prepoznamo obljubo obnove. Lahko pa tudi opozorilo pred življenjem, v katerem se vedno znova vračamo k istemu. Ouroboros nam ne dokazuje, da se mora vse ponoviti. Vabi nas k vprašanju, kaj se v ponavljanju zares spremeni.