Okultno podzemlje in okultni establišment — James Webb: dva dela zgodovine zahodnega okultizma
James Webb je okultizem obravnaval kot »zavrnjeno znanje« in sledil njegovim potem od spiritualizma in teozofije do umetnosti, politike in kontrakulture; članek njegovo pionirsko sintezo primerja s poznejšim raziskovanjem zahodne ezoterike.
James Webb je v sedemdesetih letih napisal dve knjigi, ki sta poskušali narediti nekaj nenavadnega: zgodovino zahodne moderne pripovedovati skozi ideje, ki so jih univerze, cerkve, znanstvene ustanove in politični centri pogosto potisnili na rob. The Occult Underground iz leta 1974 je predelana različica njegovega zgodnejšega The Flight from Reason; The Occult Establishment iz leta 1976 zgodbo nadaljuje v dvajseto stoletje. [1][2][3][4]
Webb pri tem besede okultno ne uporablja samo za magijo. Njegova širša kategorija je »zavrnjeno znanje«: spiritualizem, teozofija, ezoterične religije, alternativna znanost, mistični nacionalizem in druga gibanja, ki stojijo zunaj prevladujočega kulturnega soglasja. Prav ta razširitev mu omogoči, da poveže salon, seanso, politični klub, umetniški krog in ideološko gibanje v eno zgodovino. [1][7]
Toda Webbova moč je hkrati njegova največja nevarnost. Ko izraz »iracionalno« postane zelo širok, lahko med seboj prehitro združimo pojave, ki so bili zgodovinsko različni. Poznejše raziskovanje zahodne ezoterike ga zato priznava kot pomembnega zgodnjega raziskovalca, hkrati pa popravlja njegove ostrejše delitve med Razumom, Podzemljem in Establišmentom. [5][6]
Dve knjigi, ena zgodba: od Napoleonovega padca do krize dvajsetega stoletja
The Occult Underground obravnava predvsem dolgo devetnajsto stoletje. Webb začne v svetu po Napoleonu, ko sta industrializacija in znanstveni napredek obljubljala vedno bolj racionalno družbo, hkrati pa so se širili spiritualizem, magnetizem, okultna bratstva, teozofija in različne oblike religioznega eksperimentiranja. Knjiga je leta 1974 izšla kot predelana ameriška izdaja The Flight from Reason. [1][2]
The Occult Establishment nadaljuje lok v obdobje po prvi svetovni vojni. Njegovo vprašanje se spremeni: ne več samo, kako marginalne ideje preživijo zunaj institucij, temveč kako lahko nekatere od njih vstopijo v politiko, psihologijo, umetnost, izobraževanje in širšo kulturo. [3][4] Tako drugi zvezek ni ločena knjiga, temveč zavestno nadaljevanje istega zgodovinskega vprašanja.
Webbov ključ: okultno kot »zavrnjeno znanje«
Najpomembnejša Webbova metodološka poteza je definicija okultnega kot področja znanja, ki ga prevladujoči kulturni establišment zavrača. Zato njegov »okultni podzemni svet« ni ena tajna organizacija in tudi ne enotna zarota. Je mreža raznorodnih ljudi, knjig, klubov, verskih skupin in političnih eksperimentov, ki jih povezuje predvsem njihov odnos do dominantnega soglasja. [1][7]
To je razlog, da sta knjigi še vedno zanimivi. Namesto vprašanja »ali je bila določena paranormalna trditev resnična?« Webb pogosto sprašuje »zakaj je bila za ljudi privlačna, skozi katere mreže je potovala in kaj se je zgodilo, ko je stopila v stik z oblastjo?« S tem se približa poznejši zgodovini ezoterike, ki pozabljene in izključene intelektualne tradicije obravnava kot del splošne kulturne zgodovine. [5][7]
Spiritualizem, teozofija in nova religiozna tržišča
Prvi del je poln gibanj, ki so nastajala na meji med vero, poskusom in spektaklom. Spiritualistični mediji so trdili, da omogočajo stik z mrtvimi; društva za psihične raziskave so poskušala takšne pojave raziskovati; teozofija Helene P. Blavatsky pa je vzhodne religiozne motive, zahodni ezoterizem in idejo skritih mojstrov povezala v transnacionalno gibanje. Webb te pojave bere kot odziv na krizo tradicionalne religiozne avtoritete in na omejitve materialističnega pogleda na svet. [1]
Pri tem je pomembno, da njegov prikaz ni preprosto katalog prevar. Zanimajo ga organizacijske povezave, prehodi članov med skupinami in načini, kako se jezik skrivne modrosti preseli iz ene tradicije v drugo. Prav ta mrežna zgodovina je eden najbolj trajnih delov njegovega pristopa. [1][5]
Od salona do politike: ko ideja zapusti podzemlje
V drugem delu postane Webb bolj političen. Proučuje trenutke, ko ezoterične ali kvazireligiozne ideje ne ostanejo v zasebnem krogu, ampak se vežejo na nacionalizem, rasne teorije, revolucionarna gibanja ali projekte družbene prenove. Njegov izraz za takšno prepletanje je pogosto »illuminated politics« — politika, v kateri politični program dobi mitološko, odrešenjsko ali skrivno-zgodovinsko razsežnost. [3]
Tu je treba biti posebej previden. Dejstvo, da sta se dva kroga osebno ali idejno dotikala, še ne pomeni, da je okultizem povzročil politično gibanje. Poznejša literatura o nemško govoreči Evropi je Webbovo pionirsko delo cenila, a tudi opozorila, da je bilo njegovo enačenje okultizma z iracionalnim in antimodernim preširoko. [6]
Nacizem in okultno: področje, kjer je legenda hitrejša od dokaza
Webb je pomagal odpreti vprašanje razmerja med völkisch ezoteriko, ariozofijo, rasnim misticizmom in nacističnim okoljem. Kasnejši Nicholas Goodrick-Clarke je to področje obdelal z ožjo arhivsko metodo. Njegova slika je pomembno bolj zadržana od popularnega mita o »okultnih nacistih«: določene ariozofske in völkisch skupine so res združevale rasizem, nacionalizem in ezoteriko, njihove ideje pa so skozi posredne mreže dosegle dele radikalne desnice; to pa ni isto kot trditev, da je bil nacizem kot celota tajni okultni projekt. [8]
Ta razlika je bistvena tudi za branje Webba. Njegovo knjigo lahko beremo kot zemljevid možnih intelektualnih tokov in stikov; vprašanje, ali je posamezna politična odločitev izhajala iz ezoterične doktrine, pa zahteva ločeno obravnavo. [6][8]
Psihologija, umetnost in kontrakultura: meja med podzemljem in establišmentom se premika
Webbov drugi zvezek ne govori samo o skrajni politiki. Zanima ga tudi prehod nekaterih nekoč marginalnih idej v psihologijo, umetnost in kontrakulturo. To je osrednji pomen besede »establishment« v naslovu: ideja, ki je v nekem obdobju zavrnjena, lahko pozneje postane predmet akademske raziskave, kulturne mode ali institucionalne prakse. [3]
Prav tu se pokaže omejitev preprostega binarnega modela. Podzemlje in establišment nista dve stalni skupini ljudi. Sta spremenljivi mesti v kulturnem polju. Nekaj, kar je leta 1880 veljalo za nesprejemljivo, je lahko leta 1970 že del množične kulture; nekaj drugega lahko ostane marginalno ali izgine. Sodobna zgodovina ezoterike zato Webbovo metaforo uporablja bolj previdno kot Webb sam. [7]
Zakaj je bil Webb prezgodaj — in zakaj so ga pozneje znova odkrili
Webb je umrl leta 1980 pri štiriintridesetih letih. V času njegovega življenja akademska zgodovina zahodne ezoterike še ni bila utrjeno raziskovalno področje. Harvardov pregled njegovega dela poudarja, da sta The Flight from Reason / The Occult Underground in The Occult Establishment nastala desetletja pred institucionalnim razcvetom študij zahodne ezoterike v devetdesetih letih. [5]
Zato je njegov položaj nenavaden. Ni ustanovitelj discipline v današnjem formalnem smislu, je pa eden od zgodnjih avtorjev, ki so marginalne religiozne in ezoterične tokove obravnavali kot resen zgodovinski predmet. Poznejši raziskovalci lahko popravijo njegove kategorije prav zato, ker je pomagal pokazati, da je gradivo vredno raziskovati. [5][7]
Kaj je v Webbovem modelu danes treba popraviti
Največja težava je izraz iracionalno. Spiritualizem, teozofija, modernistična umetnost, rasni misticizem, alternativna medicina in politični radikalizem niso ena ista zgodovinska stvar. Če jih združimo samo zato, ker so nasprotovali določenemu establišmentu, izgubimo razlike v doktrini, družbeni bazi, političnih ciljih in odnosu do znanosti. Staudenmaier izrecno opozarja, da je poznejše raziskovanje Webbovo predstavo o okultizmu kot iracionalnem in antimodernem pomembno korigiralo. [6]
Druga težava je smer vpliva. Podobni simboli ali skupni člani še ne povedo, ali je ena skupina idejo povzročila, jo samo prevzela ali pa sta obe črpali iz širšega kulturnega okolja. Webb je izvrsten pri odkrivanju povezav; pri merjenju njihove dejanske teže mora bralec pogosto poseči po poznejših specializiranih študijah. [6][8]
Najtrajnejša Webbova lekcija: zgodovino razumemo slabše, če gledamo samo zmagovalne ideje
Ena od osrednjih poant obeh knjig je, da Webb opisuje, kako kulturno obrobje in kulturno središče nenehno izmenjujeta ljudi, besede in simbole. Ideje, ki propadejo, so še vedno zgodovinska dejstva; ideje, ki jih institucije zavrnejo, lahko vplivajo na umetnost, religijo ali politiko; in ideje, ki nekoč veljajo za obrobne, se lahko pozneje normalizirajo. [1][3][7] Takšno branje dopušča, da so povezave opisane brez enotnega vzročnega sklepa.
Zato sta The Occult Underground in The Occult Establishment danes najbolj zanimiva kot zgodovina premikanja meja legitimnega znanja. Njuna vrednost ni v tem, da bi Webb vedno pravilno ocenil vsako povezavo, temveč v vprašanju, ki ga je postavil dovolj zgodaj: kaj izgubimo iz zgodovine, če proučujemo samo tisto, kar je bilo na koncu sprejeto kot razumno, ugledno in uradno? [5][6][7]
Viri in nadaljnje branje
- James Webb, The Occult Underground, Open Court, 1974; bibliografija, opis in izdaja knjige. Vir
- Open Library — The Occult Underground (1974); bibliografski zapis, ki potrjuje, da gre za predelano izdajo Webbovega The Flight from Reason. Vir
- James Webb, The Occult Establishment, Open Court, 1976; bibliografski podatki in kazalo drugega dela. Vir
- WorldCat — The Occult Establishment, 1976; bibliografska potrditev izdaje pri Open Court Publishing Company. Vir
- Carole M. Cusack, »G. I. Gurdjieff, the Work, and the Academic Study of Religion and Esotericism«, Harvard Divinity School; Webb kot zgodnji zunanji raziskovalec ezoterike in poznejša ponovna ocena njegovega dela. Vir
- Peter Staudenmaier, »Occultism, Race and Politics in German-speaking Europe, 1880–1940«, European History Quarterly 39(1), 2009; pregled poznejše literature in kritika Webbovega enačenja okultizma z iracionalnim oziroma antimodernim. Vir
- Wouter J. Hanegraaff, »Foreword: Bringing Light to the Underground«, Oxford University Press, 2012; sodobni raziskovalni okvir ezoterike kot zgodovine kulturno zavrnjenega oziroma pozabljenega znanja. Vir
- Nicholas Goodrick-Clarke, The Occult Roots of Nazism, 1985; podrobnejša poznejša analiza ariozofije, völkisch okultizma in njegovih omejenih, posrednih povezav z nacizmom. Vir