Okultizem v glasbi: dokumentirani vplivi, ritualna estetika in trženje

Najprej ločimo pet dokaznih ravni

Pri tej temi je največja napaka že v začetni kategoriji. Dokumentirana pripadnost ali praksa je najmočnejša raven: organizacijski zapis, lastna izjava, ritualni dokument ali jasno opisano sodelovanje. Druga raven je dokazano osebno zanimanje — zbiranje knjig, založništvo, lastništvo pomembnega kraja ali ponavljajoče se izjave. Tretja je umetniška izposoja: ime, simbol, besedilo, filmski motiv ali oseba je namerno vključena v delo. Četrta je ritualna ali šok estetika, ki lahko deluje kot gledališče ali branding brez dokazljive verske pripadnosti. Peta je naknadna interpretacija, kjer povezavo zgradi občinstvo, medij ali kritik.

Isti izvajalec lahko hkrati nastopa na več ravneh. To je razlog, da vprašanje »ali je glasbenik okultist?« pogosto ni dovolj natančno. Jimmy Page je primer, kjer je mogoče dokumentirati precej več kot samo vizualno estetiko; pri Beatlesih je za Sgt. Pepper dokazljiva namerna vključitev Crowleyjeve podobe, ne pa iz same naslovnice tudi članstvo v Thelemi. Pri Black Sabbathu je satanistični jezik očiten, toda avtor besedila je pozneje pojasnil opozorilni namen.

Ta članek uporablja isto pravilo kot pri simbolih: dokaz ene plasti ne dokazuje vseh drugih, vendar jih tudi avtomatično ne izključuje. Umetniški citat je lahko samo citat ali znak globljega zanimanja; odločitev med možnostmi zahteva dodatno sled.

Pred rockom: Scriabin in ideja glasbe kot mističnega dogodka

Povezava med moderno glasbo in ezoteriko se ni začela z rockom. Aleksander Skrjabin je v začetku 20. stoletja razvijal glasbeni svet, v katerem so barva, zvok, ekstaza in mistična transformacija postali del istega projekta. Njegov Prometej je povezan z barvno-svetlobnimi zamislimi in tako imenovanim mističnim akordom, njegov nedokončani Mysterium pa je zamišljal sintezo umetnosti, religioznega dogodka in preobrazbe občinstva.

Literatura o Skrjabinu opozarja tudi, da oznake »mistik« ne smemo uporabljati kot nadomestek za analizo glasbe. Toda njegov primer je pomemben, ker pokaže nekaj, kar se pozneje večkrat ponovi: ezoterična ideja lahko vpliva na umetniško zasnovo, ne da bi bilo treba vsako noto razlagati kot skrivno kodo. Okultna oziroma mistična plast je lahko dokumentirana na ravni idej in programa, glasbena struktura pa še vedno ostane predmet običajne muzikološke analize.

Sgt. Pepper: Crowley je res na naslovnici — kaj iz tega sledi?

Aleister Crowley na naslovnici albuma Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band ni internetna domislica. Muzejski zapis ga identificira v zgornjem delu kolaža, Christie’s pa v zgodovini nastanka naslovnice navaja tudi produkcijski spomin, v katerem je bilo treba Crowleyjevo figuro med postavitvijo fizično nagniti. To pomeni, da je bila njegova podoba zavestno prisotna v končni kompoziciji.

Naslednji korak pa je težji. Peter Blake je Beatle prosil za sezname oseb, ki naj se pojavijo v množici figur; zgodovina projekta kaže, da je šlo za širok kulturni panteon, od gurujev in umetnikov do igralcev in pisateljev. Sam obstoj Crowleyja zato dokazuje namerno vključitev Crowleyja, ne pa še razloga, zakaj ga je določen član predlagal ali kakšen svetovni nazor je iz tega izhajal.

To je dober primer odprtega roba. Lahko potrdimo ikonografski citat. Če bi želeli dokazati globlji Thelemični program albuma, bi potrebovali dodatno, neodvisno sled: izjave, zapiske, korespondenco ali skladno zaporedje odločitev. Možnost dodatnega pomena ostaja odprta; naslovnica sama ga ne razreši.

Jimmy Page: ko povezava postane precej bolj dokumentarna

Pri Jimmyju Pageu je dokazna raven drugačna. Page je v intervjuju potrdil, da je Boleskine House prej pripadal Aleistru Crowleyju. Njegovo zanimanje se ni končalo pri nepremičnini: v Londonu je odprl Equinox, specializirano okultno knjigarno, in prek podjetja The Equinox izdal facsimile Crowleyjeve izdaje Goetie iz leta 1904. Bibliografski zapis Weiser Antiquarian to izdajo neposredno identificira kot kratkotrajni založniški podvig Jimmyja Pagea.

Tukaj zato ni več dovolj govoriti o naključni simboliki. Dokumentirano je aktivno zbirateljsko, založniško in kulturno zanimanje za Crowleyja in okultno literaturo. To še vedno ni isto kot dokaz trditve, da je Led Zeppelin kot skupina izvajal tajne obrede ali da vsaka nejasna grafika na albumu izvira iz ene same okultne sheme. Dokazuje pa, da je pri Pageu resnična zgodovinska povezava bistveno močnejša od poznejše asociacije oboževalcev.

To razlikovanje je pomembno tudi za teorije o simbolih Led Zeppelin. Kjer nimamo avtorjeve razlage konkretnega znaka, lahko govorimo o dokumentiranem okolju zanimanja, ne pa samodejno o dokumentiranem pomenu vsakega znaka. Močna kontekstualna povezava poveča verjetnost zavestnih aluzij, vendar posamezno aluzijo še vedno preverjamo posebej.

Kenneth Anger: neposredni most med ritualnim filmom in rockom

Eksperimentalni režiser Kenneth Anger je eden najjasnejših mostov med okultnim imaginarijem in rockovsko kulturo poznih šestdesetih in sedemdesetih. BFI navaja, da Invocation of My Demon Brother vključuje Micka Jaggerja, njegov ponavljajoči sintetizatorski zvočni zapis pa je ustvaril prav Jagger. Angerjev Lucifer Rising je bil navdihnjen s Crowleyjevo »Hymn to Lucifer«; pri filmu so sodelovali Marianne Faithfull, Jimmy Page in drugi, Page pa je pripravil glasbo, ki jo je Anger po njunem sporu zavrnil.

Tu je vpliv ritualnega in Crowleyjevega jezika programsko dokumentiran v samem filmskem projektu, sodelovanje znanih glasbenikov pa je prav tako dokumentirano. Toda sodelovanje v filmu še ni avtomatična izjava osebne vere. Mick Jaggerjev zvočni posnetek za Angerjev film dokazuje sodelovanje z umetniškim projektom; iz tega brez dodatnih virov ne moremo sklepati, da je Jagger sprejel celoten Angerjev ali Crowleyjev religiozni sistem.

Angerjev primer pokaže, zakaj je izraz »ugrabitev glasbe« preširok. Veliko natančneje je govoriti o stiku med eksperimentalnim filmom, ritualnim gledališčem, kontrakulturo in rockom, kjer so se ideje in ljudje dejansko srečevali.

David Bowie: Kabbalah in Crowley kot dokumentirana umetniška plast

Pri Davidu Bowieju je zelo uporaben uradni arhiv. Bowiejeva lastna spletna stran v predstavitvi skladbe Station to Station izrecno pravi, da skladba priklicuje okultno in vsebuje reference na Aleistra Crowleyja ter Kabbalah. To je močan dokaz, da ezoterična referenca ni samo naknadno opažanje poslušalcev.

Toda spet moramo ločiti ravni. Dokumentirana besedilna in umetniška referenca še ne pove sama po sebi, kakšno osebno metafizično prepričanje je Bowie imel v vsakem obdobju ali koliko posameznih simbolov je razumel kot literalno resničnost. Umetniki lahko gradivo raziskujejo, citirajo, ironizirajo ali uporabijo kot dramaturgijo identitete.

Za virskokritični članek je dovolj že tisto, kar je mogoče trdno pokazati: okultna, Crowleyjeva in kabalistična plast je del dokumentirane interpretativne zgodovine same skladbe. Ni je treba zmanjšati na domišljijo občinstva, hkrati pa je ni treba razširiti v trditve, za katere ni vira.

Black Sabbath: satanistična podoba, vendar avtor govori o opozorilu

Če bi sklepali samo po naslovu, zvoku in besedilu skladbe Black Sabbath, bi bila oznaka »satanistična glasba« videti skoraj samoumevna. Uradno preverjeno besedilo res vsebuje črno figuro, Satana, ogenj in grozo. Toda Geezer Butler je v več intervjujih pojasnil, da je skladbo razumel kot opozorilo pred satanizmom in okultizmom, ne kot njuno slavljenje.

Butler je opisal tudi lastno obdobje branja literature o satanizmu. To pomeni, da okultno ozadje ni izmišljeno: avtor je temo dejansko raziskoval. Vendar je namen skladbe po njegovem lastnem pričevanju obraten od tistega, ki ga je del občinstva in medijev pripisal skupini.

Ta primer je metodološko dragocen. Temna ikonografija lahko izhaja iz resničnega zanimanja za okultno temo in je hkrati uporabljena kot svarilo. Če preskočimo avtorjevo izjavo, estetiko zamenjamo za doktrino.

Psychic TV in TOPY: ko se glasba in magična organizacija dejansko prekrivata

Pri Psychic TV in Thee Temple ov Psychick Youth (TOPY) je povezava bistveno neposrednejša. Recenzirana muzikološka literatura TOPY opisuje kot Genesis P-Orridgeovo mrežo oziroma sekto kaos magije, pri kateri je Psychic TV deloval kot umetniški glas oziroma komunikacijski kanal. Raziskava v reviji Nova Religio TOPY opisuje kot geografsko razpršen okultni kolektiv z lastnim »magickal media activism«.

Tudi Genesis P-Orridge je javno razlagal, kako se je iz skupnosti okoli glasbe razvila mreža z besedili, pošto, lokalnimi celicami in ritualno oziroma okultno identiteto. To je primer, kjer izraz »okultizem v glasbi« ni le opis podob ali teorija kritika: organizacijska in ritualna plast je del dokumentirane zgodovine projekta.

Prav takšni primeri so pomembni za merilo drugje. Če je povezava resnična, običajno pušča več sledi: besedila, organizacijska imena, članske mreže, arhive, intervjuje in akademske študije. Zato ni treba vsakega trikotnika ali pentagrama obravnavati kot enakovreden dokaz.

Ko je satanizem dobeseden — in ko je predvsem estetika, trženje ali panika

Obstajajo tudi primeri, kjer je oznaka satanistična glasba dobesedna v organizacijskem smislu. Church of Satan sama vodi glasbeni arhiv Antona LaVeya in The Satanic Mass opisuje kot avtentični posnetek svojega rituala. To je druga dokazna kategorija od izvajalca, ki na odru uporabi križ, rogove ali demonsko scenografijo zgolj kot provokativno podobo.

Akademske raziskave heavy metala zato opozarjajo na pomembno razliko med »Satanism« in »Satan stuff«. Metal je poln hudiča, demonov in okultnega izročila, vendar so pomeni raznoliki: od dejansko okultnih ali satanističnih izvajalcev do anti-satanističnih in krščanskih skupin ter velikega vmesnega območja grozljivke, ironije, teatralnosti, identitete subkulture in trženja.

V Združenih državah je to razlikovanje postalo tudi politično vprašanje. Na senatnem zaslišanju o označevanju plošč leta 1985 so zagovorniki opozoril navajali tudi skladbe, ki naj bi spodbujale »prakso okultnega«, medtem ko so Frank Zappa, John Denver in Dee Snider nasprotovali predlaganim načinom označevanja. To je zgodovinski primer, kako se lahko resnična prisotnost provokativne simbolike spremeni v širši moralni in regulativni spor o celotni popularni kulturi.

Še bolj poučen je primer Judas Priest. Družini dveh mladih sta trdili, da je album Stained Class vseboval skrite ukaze. Sodišče ni sprejelo trditve, da je skupina namerno vstavila sporni »do it« ali da je ta povzročil smrti. Rob Halford pa je hkrati priznal, da je skupina na poznejši skladbi Love Bites namerno uporabila obrnjeno frazo kot umetniški eksperiment. Sklep ni, da backmasking nikoli obstaja; temveč da je treba dokazovati konkretni posnetek, konkretni namen in konkretni učinek ločeno.

Današnja ameriška scena: od Roc diamanta do Horusa, demonov in ritualne ikonografije

Če pogled razširimo na sodobno ameriško popularno glasbo, isti vizualni besednjak postane skoraj nemogoče spregledati: trikotne in diamantne geste rok, eno oko, piramide, Horus, rogovi, demoni, obrnjena ali preoblikovana religiozna ikonografija, rdeča nit kabale ter neposredni citati iz Crowleyjevega izročila. Toda ti znaki ne izvirajo vsi iz iste tradicije. Prostozidarstvo, Thelema, kabala, ceremonialna magija, satanizem, staroegipčanska ikonografija in krščanska inverzija imajo različne zgodovine, čeprav se v sodobnem vizualnem jeziku pogosto prekrivajo.

Zato je smiselno pregledati najbolj izpostavljene ameriške primere, ne pa iz podobnosti avtomatično sklepati na članstvo v isti skriti organizaciji. Pri nekaterih izvajalcih poznamo izvor geste ali avtorjevo razlago; pri drugih je dokumentirana uporaba ezoteričnega gesla ali tradicije; pri tretjih lahko zanesljivo pokažemo le ponavljajočo se simboliko. Uradna razlaga ene plasti ne dokazuje, da dodatna plast ni obstajala, vendar tudi dodatne plasti brez dokumentarne sledi ne moremo razglasiti za dejstvo.

Ta pregled pokaže, zakaj vprašanje ni dobro zastavljeno kot »ali so ti glasbeniki masoni?«. Bolj natančno je vprašati: kateri simbol je dejansko uporabljen, kakšna je njegova starejša zgodovina, ali poznamo avtorja oziroma naročnika vizuala, ali je izvajalec pojasnil namen in ali obstaja neodvisna sled, ki povezuje uporabo z določeno tradicijo. Če takšne sledi ni, ostane podobnost resnična, njena genealogija pa odprta.

Dokazna matrika: od dokumentirane prakse do odprte interpretacije

Matrika pokaže kontinuum, ne ene same razlage. Nekateri primeri so organizacijsko in ritualno neposredni, drugi so dokumentirani kulturni citati, tretji gledališka ali tržna estetika, četrti pa trditve, pri katerih je dokazna veriga prešibka. To razlikovanje omogoča, da resničnih povezav ne zmanjšujemo in nedokazanih ne spreminjamo v gotovost.

Okultizem v glasbi je resničen pojav — vendar ni ena sama skrita zgodba

Po pregledu virov ni smiselno trditi, da je okultna plast popularne glasbe zgolj izmišljotina moralne panike. Obstajajo jasno dokumentirani vplivi, sodelovanja, publikacije, organizacije, ritualni posnetki in umetniške reference. V nekaterih primerih je povezava površinska in ikonografska; v drugih sega v osebno zbirateljstvo, založništvo ali organizirano magično prakso.

Prav tako pa iz virov ne nastane dokaz ene centralno vodene »ugrabitve glasbe«. Med Skrjabinom, Beatlesi, Pageom, Angerjem, Bowiejem, Black Sabbathom, Psychic TV in LaVeyem so različne zgodovine, različne motivacije in različne stopnje neposrednosti. Skupni besednjak simbolov ne dokazuje skupnega poveljniškega centra.

Najbolj plodno vprašanje zato ni: »Ali so okultni simboli v glasbi?« — pogosto so. Boljše vprašanje je: kaj v konkretnem primeru dokazuje povezavo in kakšna povezava je to? Če najdemo avtorjevo izjavo, založniški zapis, filmski kredit, organizacijski arhiv ali ritualni dokument, lahko gremo daleč. Če imamo samo podobno gesto, znak ali govorico, mora zgodovinska razlaga ostati odprta.

Članek se zato konča brez dveh udobnih skrajnosti. Ne pravi, da je vse samo trženje. Ne pravi niti, da je glasbena industrija dokazano enoten skriti kult. Dokumentirano okultno je treba priznati kot dokumentirano; simbolno in nedokumentirano pa pustiti odprto, dokler se ne pojavi sled, ki pove več.