SerijaZakon privlačnosti Del 4 / 24

Od miselne privlačnosti do bogastva: Mulford, Atkinson in Wattles

Mulford, Atkinson in Wattles so misli povezovali s privlačnostjo, vibracijo in bogastvom, vendar na različne načine. Članek primerja njihove izvirne nauke in omejitve njihovih obljub.

Privlačnost kot zgodovinska metafora — magnet in kovanec simbolizirata primerjave in obljube zgodnjih piscev New Thought, ne dokazanega mehanizma vpliva misli na denar.

Predstavljajmo si tri knjige na isti polici. V prvi beremo, da misli niso zgolj zasebni dogodki v glavi, ampak nekakšni tokovi, ki človeka povezujejo s podobnimi vplivi. Druga pojasnjuje, da misli oddajajo vibracije in da naj bi v miselnem svetu deloval zakon privlačnosti, primerljiv z naravnimi zakoni. Tretja obljublja, da lahko človek s pravilnim mišljenjem in pravilnim delovanjem postane bogat.

Knjige bi lahko bile videti kot tri različice istega sodobnega priročnika za manifestacijo. Toda nastale so v obdobju, ko še ni bilo družbenih omrežij, spletnih tečajev in filmske uspešnice The Secret.

V poznem devetnajstem in zgodnjem dvajsetem stoletju so Prentice Mulford, William Walker Atkinson in Wallace D. Wattles na različne načine razvijali vprašanje, ki je zraslo iz gibanja New Thought: če notranje prepričanje vpliva na človeka, kako daleč naj bi segal njegov vpliv na zunanji svet?

Odgovori niso bili enaki. Mulford je govoril o miselnih tokovih. Atkinson je uporabljal jezik vibracij in privlačnosti. Wattles je oblikoval sistem, v katerem sta bila misel in dejanje povezana z obljubo materialne blaginje.

Njihova dela so zgodovinsko pomembna, vendar je treba razlikovati med tem, kaj so avtorji trdili, kaj lahko razumemo kot praktično psihološko priporočilo in kaj bi zahtevalo neodvisen dokaz. Zgodovina neke zamisli nam še ne pove, ali je njen domnevni mehanizem resničen.

Ko misel preneha biti samo misel

V prejšnjem članku smo spremljali razvoj mentalnega zdravljenja in New Thought. Pomembna sprememba se je zgodila, ko razmišljanje o odnosu med umom in telesom ni bilo več omejeno na zdravje.

Če nekdo verjame, da lahko napačno prepričanje vpliva na bolezen, se lahko hitro pojavi nadaljnje vprašanje: ali lahko podobno prepričanje vpliva tudi na uspeh, odnose, naključna srečanja in denar?

Ta razširitev ni bila samoumevna. Vplivati na lastno ravnanje ni isto kot neposredno vplivati na okoliščine, ki so zunaj našega nadzora. Vendar so nekateri avtorji New Thought začeli opisovati misel kot dejavno silo, ki naj bi povezovala posameznika z okoliškim svetom.

Tako je nastajal nov besednjak: miselni tokovi, miselne vibracije, miselna privlačnost in pozneje zakon privlačnosti. Ti izrazi niso vedno pomenili povsem istega. Včasih so označevali vpliv prepričanj na človekovo držo in vedenje, drugič pa domnevno neposredno delovanje misli skozi prostor.

Prav mešanje teh dveh ravni bo postalo ena najbolj vztrajnih značilnosti sodobne manifestacijske literature.

Prentice Mulford: misli kot tokovi

Prentice Mulford (1834–1891) je bil ameriški pisatelj in eden zgodnjih avtorjev, pomembnih za poznejši New Thought. Njegova besedila so izhajala v posameznih delih in zbirkah pod naslovom Your Forces and How to Use Them (Tvoje sile in kako jih uporabljati).

Bibliografski zapisi potrjujejo prvi zvezek pri založniku F. J. Needham leta 1887 in drugi zvezek leta 1888. Ker so poznejši ponatisi in preurejene zbirke pogosto združili različna besedila, ne smemo vsakemu odlomku samodejno pripisati letnice, navedene na naslovnici poljubne novejše izdaje. [1][2]

Mulfordova osrednja zamisel je bila, da misel ni brezpomembna notranja predstava. V eseju Thought Currents (Miselni tokovi) miselne tokove primerja s tokovi zraka in vode. Besedilo je vključeno v londonsko zbirko Thoughts Are Things (Misli so stvari), ki je pri George Bell and Sons izšla leta 1908 in združuje starejše eseje iz zbirke White Cross Library. Leto 1908 torej datira to izdajo zbirke, ne nujno prve objave eseja Thought Currents. Mulford trdi, da naj bi človek s svojim načinom mišljenja privabljal sorodne miselne vplive drugih ljudi. [3]

To ni zgolj običajen nasvet, naj pazimo na svoje besede. Mulford govori o dejanskih nevidnih tokovih, ki naj bi vplivali na duševno in telesno stanje posameznika.

Pri tem najdemo zametek poznejšega pravila, da podobno privlači podobno. Veseli in pogumni ljudje naj bi se povezovali s sorodnimi miselnimi tokovi, jeza in obup pa naj bi človeka odpirala podobnim negativnim vplivom.

Takšna razlaga je več kot psihološka trditev, da se družimo z ljudmi podobnih interesov. Predpostavlja poseben medosebni prenos misli, ki ga Mulford ni dokazal z merjenjem domnevnih tokov.

Zanimiva mešanica opažanja in metafizike

Del Mulfordovega opisa je mogoče razumeti tudi brez nevidnih miselnih tokov.

Če se nekdo pogosto pogovarja z ljudmi, ki pričakujejo neuspeh, lahko njihov odnos vpliva na njegovo pozornost, razpoloženje in odločitve. Če se druži z ljudmi, ki drug drugega spodbujajo k učenju in ustvarjanju, lahko pridobi več podpore in novih priložnosti.

Takšen vpliv lahko poteka prek pogovora, skupinskih norm, posnemanja in vedenja. Zanj ni treba predpostaviti posebne vibracije, ki bi prehajala od človeka do človeka.

Toda Mulford svoje razlage ni omejil na te običajne poti. Misel je razumel kot nekaj, kar dejavno sodeluje pri oblikovanju človekovega življenja, vključno s telesnim stanjem in zunanjimi možnostmi. [2][3]

Tu nastane pomembno metodološko vprašanje. Če podobno razpoloženje res prispeva k podobnim družbenim stikom, smo opazili posledico, ki jo lahko raziskujemo. Nismo pa še dokazali Mulfordove razlage o nevidnih tokovih.

Razlika je podobna tisti, ki smo jo srečali pri mentalnem zdravljenju: resničen vpliv pričakovanja še ne potrjuje vseh metafizičnih razlag pričakovanja.

Ali je Mulford izumil zakon privlačnosti?

V priljubljenih zgodovinskih pregledih lahko naletimo na trditev, da je Mulford ustvaril zakon privlačnosti.

Njegovo delo je nedvomno pomembno za razvoj ideje, da misli privlačijo sorodne vplive. Vendar iz tega ne sledi, da je prvi človek, ki je uporabljal izraz zakon privlačnosti, niti da je vsaka poznejša različica nastala neposredno iz njegovih besedil.

Izraz privlačnost se je v devetnajstem stoletju pojavljal v različnih religioznih, filozofskih in spiritualističnih okvirih. Poleg tega se je Mulfordovo pisanje širilo skozi več publikacij in poznejših zbirk, katerih datume moramo razlikovati. [1][2]

Zanesljivejša zgodovinska trditev je zato ožja: Mulford je eden pomembnih zgodnjih oblikovalcev nauka o miselni privlačnosti v okolju, iz katerega se je razvijal moderni New Thought. Zgodovinski pomen ni odvisen od tega, ali mu lahko pripišemo absolutno prvenstvo.

Pomembnejše je, da je ustvarjal podobo človekovega notranjega sveta kot dejavne sile, ki naj bi ga povezovala z drugimi ljudmi in okoliščinami. Poznejši avtorji so takšno predstavo predstavili še bolj sistematično.

William Walker Atkinson: zakon v naslovu

William Walker Atkinson (1862–1932) je bil izredno plodovit ameriški pisec, povezan z New Thought, osebno močjo, mentalnimi tehnikami in okultnimi nauki.

Leta 1906 je pri založbi New Thought Publishing Company izšla njegova knjiga Thought Vibration: Or, the Law of Attraction in the Thought World (Miselna vibracija oziroma zakon privlačnosti v svetu misli). Izvirno letnico in založnika potrjujeta zgodovinska bibliografska zapisa. [4]

To razlikovanje je pomembno, ker naletimo tudi na izdaje z letnico 1908. Te niso dokaz, da je knjiga prvič izšla šele tedaj. Poznejši ponatis in prvotna objava sta različni bibliografski dejstvi.

Atkinson je že v naslovu jasno združil dve ideji: misli naj bi vibrirale, zaradi teh vibracij pa naj bi v miselnem svetu deloval zakon privlačnosti.

V uvodnem poglavju svoj zakon primerja z gravitacijo in privlačnostjo med materialnimi telesi. Bralcu sporoča, da naj bi narava poznala še posebno obliko privlačnosti, ki deluje med mislimi. [5]

To je pomemben premik v obravnavanih besedilih. Kar je pri Mulfordu nastopalo kot opis miselnih tokov, je pri Atkinsonu predstavljeno z izraziteje sistematičnim besednjakom univerzalnega zakona. To ne pomeni, da je Atkinson izraz prvi uporabil.

Miselne vibracije: fizikalno dejstvo ali metafora?

Atkinsonov opis temelji na analogiji z naravnimi pojavi. Govori o valovanju, različnih frekvencah, magnetizmu in o tem, da lahko nevidne pojave zaznamo šele, ko razvijemo ustrezne instrumente.

Navaja tudi zamisel, da so možgani nekakšen sprejemnik miselnih valov. Pri tem se opira na tedanje navdušenje nad brezžično komunikacijo in trditve o telepatiji. [5]

Toda izraz vibracija sam po sebi ne dokazuje obstoja posebnega fizikalnega mehanizma. Atkinson ga ne uporablja samo kot pesniško metaforo; z njim poskuša pojasniti domnevno resničen prenos miselnih vplivov.

Pri zvoku lahko določimo nihanje medija. Pri elektromagnetnem valovanju lahko merimo ustrezne fizikalne količine. Pri domnevni miselni vibraciji, ki naj bi privabljala zunanje dogodke, pa bi morali najprej opredeliti, kaj natančno vibrira, kako se vpliv širi, kako ga merimo in kaj bi štelo za dokaz proti trditvi.

Dejstvo, da se z možgansko dejavnostjo povezujejo merljivi električni in drugi fiziološki procesi, samo po sebi ne potrjuje Atkinsonovega zakona privlačnosti.

Podobnost besednjaka ni istovetnost pojavov.

Atkinson je svojo analogijo z naravnimi zakoni predstavljal kot razlago resničnega delovanja misli, ne zgolj kot literarno primerjavo. Prav zato je njegova trditev podvržena vprašanju dokazov.

Atkinsonove afirmacije: dve razlagi iste vaje

Atkinsonova knjiga vsebuje še eno značilnost, ki je za našo raziskavo posebej pomembna.

Pri razlagi afirmacij in samosugestije, torej namernega vplivanja na lastne misli s ponavljanjem trditev, omenja dva učinka. Prvi je sprememba človekove duševne naravnanosti in značaja. Drugi pa naj bi bil usklajevanje s pozitivnimi miselnimi valovi drugih ljudi. [6]

Ti dve razlagi nista enakovredni.

Prvo lahko raziskujemo s psihološkimi metodami. Lahko vprašamo, ali določena vaja spremeni človekova pričakovanja, občutke, ravnanje ali vztrajnost. Pri tem moramo upoštevati, da ista afirmacija ne deluje enako pri vseh ljudeh.

Druga trdi obstoj dodatnega prenosa miselnih valov. Za njen sprejem bi potrebovali dokaze o takšnem prenosu, ne samo opažanja, da se je človek po vaji počutil bolje.

To pojasni, zakaj so lahko nekatere stare metode še danes zanimive, četudi njihova prvotna razlaga ni potrjena.

Če neka vaja pomaga pri pripravi na zahteven pogovor, je to vredno raziskovanja. Toda uspeh v pogovoru sam po sebi še ne pomeni, da se je človek ujel z vibracijami vesolja.

Atkinsonova knjiga je zato dragocen primer, kako sta se v istem priročniku že pred več kot stoletjem prepletala praktično delo z navadami in širši metafizični nauk.

Od privlačnosti misli do privlačnosti rezultatov

Pri Atkinsonu je pomembna tudi sprememba merila.

Če trdimo, da človek privlači podobne misli, še nismo nujno rekli, da bo privlačil določen znesek denarja, določeno osebo ali točno določen dogodek.

Toda če misli razumemo kot splošno ustvarjalno silo, postane takšna razširitev skoraj neizogibna.

V nekaterih delih New Thought se je zato vprašanje duševnega stanja postopoma povezovalo s podjetnostjo, položajem v družbi in materialno blaginjo.

Ob tem ne smemo pozabiti, da tudi resnična sprememba notranje naravnanosti lahko vpliva na zunanji rezultat prek povsem običajnih poti. Samozavestnejši posameznik se lahko prijavi na delo, ki se mu je prej izogibal. Bolj vztrajen podjetnik lahko opravi več potrebnih korakov. Človek, ki bolje obvladuje strah, lahko jasneje komunicira.

Toda zunanjega uspeha ne oblikuje samo notranja naravnanost. Nanj vplivajo še zdravje, razpoložljiva sredstva, izobrazba, ekonomske razmere, družbeni odnosi in odločitve drugih.

Ko avtor iz možnosti psihološkega vpliva sklepa na zanesljivo materialno posledico, je prestopil pomembno mejo.

Ta prestop postane posebej izrazit pri Wallaceu D. Wattlesu.

Wallace D. Wattles: pravica do bogastva

Wallace Delois Wattles (1860–1911) je leta 1910 objavil The Science of Getting Rich (Znanost o bogatenju) pri založnici Elizabeth Towne. Izvirna izdaja je ohranjena v digitalizirani obliki. [7]

Že uvodno poglavje razkriva njegovo izhodišče. Wattles bogastva ne predstavlja kot moralno sumljivega cilja, ampak kot pogoj za polno razvijanje telesnih, duševnih in duhovnih zmožnosti.

Po njegovem človek potrebuje materialne dobrine, da lahko razvija svoje sposobnosti, se izobražuje, počiva in skrbi za ljudi, ki jih ima rad. Zato govori o pravici do bogastva. [8]

Ta del njegovega nauka ima razumljivo življenjsko jedro: revščina dejansko lahko omejuje možnosti za razvoj in svobodno odločanje.

Toda Wattles iz tega preide na precej močnejšo trditev: obstajala naj bi natančna metoda, s katero lahko vsakdo, ki jo pravilno uporablja, obogati.

Njegova knjiga tako ne ponuja samo spodbudnega pogleda na materialno varnost. Obljublja univerzalno zanesljiv postopek za doseganje bogastva.

Razlika med tema dvema trditvama je bistvena.

Zgodovinski črno-beli portret Wallacea D. Wattlesa iz izdaje leta 1910.
Portret Wallacea D. Wattlesa, objavljen kot frontispicij v knjigi The Science of Getting Rich (1910). To ni naslovna stran knjige. Slika: The Science of Getting Rich (1910) / Wikimedia Commons Public domain (historical print; PD-US)

Misleča prasnov in ustvarjanje materialnega sveta

Wattlesova filozofija temelji na predpostavki o posebni izvorni misleči prasnovi (Thinking Substance oziroma Formless Substance).

Po njegovi razlagi naj bi iz te prasnovi nastajale vse materialne oblike. Človekove misli naj bi se lahko vtisnile vanjo in prispevale k nastanku ustreznih stvari v zunanjem svetu. [9]

To ni zgolj nasvet, da si moramo cilj najprej zamisliti, preden ga začnemo uresničevati.

Pri običajnem ustvarjanju načrt vpliva na izdelek prek dejanj: arhitekt pripravi načrt, gradbeniki zgradijo hišo. Wattles trdi nekaj dodatnega, in sicer da lahko misel z vplivom na univerzalno prasnov sodeluje pri nastajanju želenih okoliščin.

Wattles te trditve predstavi kot temeljna načela znanosti o bogatenju. Toda izraz znanost v naslovu ni dokaz, da je metoda znanstveno potrjena.

Znanstvena razlaga bi morala opredeliti merljiv mehanizem, omogočiti preverjanje napovedi in razlikovati delovanje metode od drugih vzrokov.

Wattlesova misleča prasnov je filozofska oziroma metafizična predpostavka njegovega sistema. Ne moremo je potrditi s tem, da nekdo po branju njegove knjige dobi bolje plačano delo.

Takšen rezultat bi lahko imel veliko različnih vzrokov.

Wattles ni učil samo vizualizacije

Ena najpogostejših poenostavitev starejših naukov o manifestaciji je predstava, da naj bi človek zgolj razmišljal o želenem in čakal, da mu ga vesolje prinese.

Wattlesovo besedilo temu nasprotuje veliko bolj neposredno, kot bi morda pričakovali.

V enajstem poglavju, Acting in the Certain Way (Delovanje na določen način), izrecno opozori, da samo mišljenje brez osebnega delovanja ni dovolj. Poudari, da mora človek ukrepati v svojem sedanjem okolju, opraviti današnje delo in uporabiti konkretne možnosti, ki jih ima pred seboj. [10]

Če si nekdo želi druge zaposlitve, naj po Wattlesu ne ostane samo pri zamišljanju prihodnjega položaja, temveč naj deluje tam, kjer je trenutno zaposlen, in pripravlja pot do spremembe.

Ta del nauka je lahko praktično razumljiv tudi brez sprejemanja misleče prasnovi. Cilj lahko vpliva na vedenje, dejavnost pa na možnosti za rezultat.

Vendar Wattlesovo vztrajanje pri delu ne odpravi njegove metafizične obljube. Meni namreč, da človek s pravilnim mišljenjem sproži tudi ustvarjalno delovanje univerzalne sile.

Zato bi bilo enako napačno reči, da Wattles uči samo pasivno sanjarjenje, kot ga predstavljati zgolj kot zgodnjega zagovornika sodobnega načrtovanja ciljev.

Njegov sistem vključuje oboje: dejavno ravnanje in domnevni univerzalni ustvarjalni mehanizem.

Ustvarjanje namesto tekmovanja

Wattles veliko prostora namenja razliki med ustvarjalnim in tekmovalnim načinom mišljenja.

Po njegovem človek ne sme izhajati iz predpostavke, da je količina dobrega omejena in da lahko napreduje samo tako, da nekaj odvzame drugim. Bogastvo naj bi izhajalo iz ustvarjanja novih možnosti in večje vrednosti. [11]

To zveni privlačno in vsebuje pomembno etično možnost: delo, ki drugim dejansko koristi, je drugačno od uspeha, doseženega z izkoriščanjem.

Toda Wattles temu doda veliko širšo trditev o neomejeni razpoložljivosti materialnega bogastva. V tretjem poglavju izrecno trdi, da delavcev kapital in gospodarski monopoli ne držijo neizogibno v revščini ter da lahko vsakdo, ki ravna na »določen način«, izkoristi drugo priložnost. V petem in šestnajstem poglavju še močneje zagovarja neomejeno razpoložljivost bogastva ter trdi, da ustreznega posameznika niti vlada niti kapitalistični sistem ne moreta zadržati pred obogatitvijo. [11][13]

Takšna obljuba je problematična, če jo razumemo dobesedno.

Možnosti posameznika niso povsem neodvisne od lastništva, plač, dostopa do zemlje, izobrazbe, zakonodaje in razmerij gospodarske moči. Spodbuda k ustvarjalnemu delu lahko pomaga, vendar ne odpravi vseh zunanjih omejitev.

Tako lahko v istem besedilu najdemo koristen poziv k ustvarjanju vrednosti in neutemeljeno zagotovilo, da lahko vsak posameznik z ustreznim mišljenjem preseže vse ekonomske ovire.

Čigavo voljo smemo spreminjati?

Wattles ima tudi pomembno, pogosto spregledano etično omejitev.

V devetem poglavju, How to Use the Will (Kako uporabljati voljo), nasprotuje poskusu, da bi s svojo voljo prisiljevali druge ljudi. Zapiše, da posameznik nima pravice uporabljati mentalne moči za podrejanje druge osebe, niti če meni, da je to zanjo dobro. [12]

Ta poudarek je vreden pozornosti, ker se v sodobnih spletnih skupnostih manifestacija včasih predstavlja kot način za pridobitev povsem določene osebe, ne glede na njeno lastno odločitev.

Wattlesova etična meja kaže, da niti zgodovinskih naukov o ustvarjalni moči misli ne smemo obravnavati kot enotnega zagovora neomejenega nadzora nad drugimi. V istem poglavju pa dopušča, da naj bi njegovo miselno delovanje nezavedno vplivalo na ravnanje drugih ljudi; ta napetost med zavračanjem prisile in zatrjevanjem posrednega vpliva ostane nerešena. [12]

Vendar njegov nauk še vedno predpostavlja, da lahko notranje stanje vpliva na zunanje okoliščine po posebni metafizični poti.

Zato je treba etično stališče in trditev o vzročnosti ocenjevati ločeno.

Lahko se strinjamo, da drugih ljudi ne smemo prisiljevati, ne da bi zato sprejeli domnevo, da se zunanje okoliščine odzivajo na naše misli.

Ko je uspeh zagotovljen, neuspeh pa vedno razložljiv

Najzahtevnejša težava Wattlesovega sistema je njegova gotovost.

V šestnajstem poglavju zatrjuje, da ustrezno mislečega in delujočega človeka nobena kombinacija okoliščin ne more zadržati pred bogastvom; uspeh primerja celo z gotovostjo aritmetičnega računa. Če človek ne dobi pričakovane priložnosti, pa jo Wattles označi za »navidezen neuspeh«, ki naj bi se pozneje izkazal za pot do boljšega izida. Tako izrecna obljuba o uspehu kot vnaprejšnja razlaga neuspeha sta del istega sistema. [13]

S tem se pojavi nevarnost razlage, ki jo je težko ovreči.

Če nekdo obogati, je to mogoče razglasiti za dokaz metode. Če mu ne uspe, se lahko neuspeh razloži kot odmik od predpisanega mišljenja ali delovanja; če želenega izida ni, se lahko razlaga premakne na domnevno boljši prihodnji izid. V tej obliki se trditev izmika preverjanju.

Toda če vedno obstaja dodatna razlaga, zakaj neuspeh ne šteje, postane skoraj nemogoče ugotoviti, ali metoda sploh deluje tako, kot obljublja.

Učinek metode bi morali presojati tudi na podlagi ljudi, ki so ji sledili in niso dosegli obljubljenega rezultata. Potrebovali bi primerjavo z ljudmi, ki podobne priložnosti iščejo brez domnevne metafizične tehnike.

Prav tako bi morali opredeliti, kaj pomeni pravilna uporaba, še preden vidimo izid, ne šele potem, ko je rezultat znan.

Brez takšnih razlikovanj lahko obljuba o univerzalnem uspehu postane nepreverljiva.

Tri različne predstave o isti moči

Zdaj lahko Mulforda, Atkinsona in Wattlesa primerjamo natančneje.

Pri Mulfordu je v ospredju misel kot tok, ki naj bi posameznika povezoval s sorodnimi duševnimi vplivi. Njegova razlaga obsega značaj, doživljanje, zdravje in širše življenjske možnosti.

Pri Atkinsonu je izraziteje razvita podoba zakona privlačnosti v miselnem svetu. Pri tem uporablja fizikalne analogije, zlasti vibracije in magnetizem, ter vključuje tudi praktične metode samousmerjanja.

Pri Wattlesu osrednji cilj postane materialna blaginja. Njegov sistem povezuje jasno zamišljen cilj, vero, hvaležnost, sedanje delovanje in domnevno mislečo prasnov, ki naj bi omogočala uresničitev želenega.

Vse tri lahko povežemo z zgodovino New Thought, vendar jih ne moremo preprosto zliti v en sam nauk.

Skupna jim je širša predstava, da ima človekovo notranje stanje pomembnejšo vlogo pri oblikovanju življenja, kot mu jo pripisuje zgolj pasivno razumevanje misli.

Različni pa so v tem, kako pojasnjujejo domnevno povezavo in kaj predvsem obljubljajo.

Kaj ostane, če odstranimo nedokazani mehanizem?

To je morda najpomembnejše vprašanje za sodobnega bralca.

Če iz Mulfordovega nauka odstranimo domnevne nevidne tokove, ostane vprašanje, kako na človeka vplivajo okolje, pogovori in pričakovanja.

Če iz Atkinsonovega nauka odstranimo posebne miselne vibracije, ostanejo vprašanja o navadah, usmerjanju pozornosti, samosugestiji in človekovem ravnanju.

Če iz Wattlesovega nauka odstranimo mislečo prasnov, ostanejo jasnost cilja, doslednost, ustvarjanje vrednosti in konkretno delovanje.

Toda s takšnim prevodom v psihološki in vedenjski jezik ne smemo ustvarjati vtisa, da smo dokazali prvotne nauke.

Pravzaprav smo jih spremenili.

Trditev, da se človeku ob boljši organizaciji dela povečajo možnosti za uspeh, ni enaka trditvi, da se vesolje odzove na njegovo misel in ustvari želeni dogodek.

Prva ima prepoznaven možen potek vzročnosti. Druga zahteva dodaten dokaz.

Zato lahko spoštujemo zgodovinski pomen teh avtorjev, preizkušamo uporabnost posameznih vaj in obenem ostanemo skeptični do njihovih univerzalnih obljub.

Zakaj se je ta zamisel ohranila?

Miselna privlačnost ponuja privlačno kombinacijo upanja in osebne odgovornosti.

Človeku pove, da ni povsem nemočen pred okoliščinami. Spodbuja ga, naj opazi svoje ponavljajoče se predstave, premisli o ciljih in začne delovati drugače.

Toda ista obljuba lahko prestopi v prepričanje, da je posameznik odgovoren skoraj za vse, kar se mu zgodi.

Če nekdo zboli, izgubi delo ali živi v revščini, je lahko krivično in netočno sklepati, da je takšno stanje privabil z napačnimi mislimi.

Zgodovinska besedila, ki govorijo o privlačnosti podobnega, ustvarjalni prasnovi in neizogibnem uspehu, niso nevtralni nasveti. Vsebujejo tudi trditve o tem, kako je zgrajena resničnost in kdo nosi odgovornost za življenjski izid.

Prav zato jih moramo brati celovito: ne samo izbrati njihovih najbolj spodbudnih stavkov, ampak tudi preveriti njihove domneve in posledice.

Od starih knjig do sodobne manifestacije

Ko danes naletimo na trditve, da misli oddajajo vibracije, da podobno privlači podobno ali da lahko jasno zamišljeno bogastvo postane materialna resničnost, poslušamo besednjak, ki se je pomembno oblikoval že mnogo pred sodobno spletno kulturo.

Mulford je pomagal širiti predstavo o mislih kot dejavnih tokovih. Atkinson je leta 1906 v naslov knjige postavil zakon privlačnosti v miselnem svetu. Wattles je leta 1910 ponudil podroben sistem bogatenja, ki je združeval metafizične predpostavke in zahtevo po konkretnem delovanju.

Nobenega od njih ni treba razglasiti za edinega izumitelja zakona privlačnosti, da bi razumeli njihov pomen.

Njihova dela nam pokažejo, kako se je iz vprašanja o vplivu notranjega stanja razvila veliko širša obljuba: da lahko človek z ustrezno mislijo, voljo in ravnanjem usmerja ne samo sebe, temveč tudi okoliščine, ki ga obdajajo.

Ostaja pa odločilno vprašanje: koliko od tega res poteka prek sprememb v zaznavanju, vedenju in odnosih ter koliko naj bi zahtevalo še poseben, neodvisno neizkazan mehanizem?

To razlikovanje nam bo pomagalo tudi pri obravnavi poznejših učiteljev in metod manifestacije. Njihove trditve bomo lahko primerjali po dejanskem domnevnem načinu delovanja, ne zgolj po privlačnih besedah, ki jih uporabljajo.

Viri in nadaljnje branje

  1. Mulford, P. (1887). Your Forces and How to Use Them (zv. 1). F. J. Needham. Zgodovinska izdaja, digitalizirana iz New York Public Library. vir Vir
  2. Mulford, P. (1888). Your Forces and How to Use Them (zv. 2). F. J. Needham. Zgodovinska izdaja, digitalizirana iz New York Public Library. vir Vir
  3. Mulford, P. (1908). Thought Currents. V Thoughts Are Things: Essays Selected from the White Cross Library (str. 32 in naslednje). George Bell and Sons, London. Letnica velja za to zbirko, ne za nujno prvo objavo eseja. Naslovna stran: vir ; besedilo: vir Vir 1 Vir 2
  4. Atkinson, W. W. (1906). Thought Vibration: Or, the Law of Attraction in the Thought World. New Thought Publishing Company. Izvirni bibliografski zapis. vir Vir
  5. Atkinson, W. W. (1906). Thought Vibration, poglavje I, The Law of Attraction in the Thought World. Digitalni prepis zgodovinskega besedila. vir Vir
  6. Atkinson, W. W. (1906). Thought Vibration, razlaga afirmacij, miselne naravnanosti in miselnih valov, str. 17. Digitalni prepis. vir Vir
  7. Wattles, W. D. (1910). The Science of Getting Rich. Elizabeth Towne. Digitalizirana izvirna izdaja in prepis. vir Vir
  8. Wattles, W. D. (1910). The Science of Getting Rich, poglavje I, The Right to be Rich. vir Vir
  9. Wattles, W. D. (1910). The Science of Getting Rich, poglavje IV, The First Principle in the Science of Getting Rich. vir Vir
  10. Wattles, W. D. (1910). The Science of Getting Rich, poglavje XI, Acting in the Certain Way. vir Vir
  11. Wattles, W. D. (1910). The Science of Getting Rich, poglavji III in V, o priložnostih, ekonomski strukturi ter ustvarjanju namesto tekmovanja. vir ; vir Vir 1 Vir 2
  12. Wattles, W. D. (1910). The Science of Getting Rich, poglavje IX, How to Use the Will. vir Vir
  13. Wattles, W. D. (1910). The Science of Getting Rich, poglavje XVI, Some Cautions, and Concluding Observations. vir Vir