Naravni zakon Posodobljeno: 11 min branja THY-REALITY

Naravni zakon in Jezusovi nauki

Primerjava pokaže, kje se Jezusovi nauki jasno ujemajo z Naravnim zakonom, kje se ujemajo le delno zaradi drugačne utemeljitve in kje primerjava doseže svojo mejo.

Ta članek ni samostojna predstavitev Jezusove etike, ampak primerjalni pregled: vzamemo Naravni zakon kot referenčni okvir in vprašamo, kje se Jezusovi nauki z njim jasno skladajo, kje se skladajo samo delno oziroma z drugačno utemeljitvijo in kje primerjava ni več ustrezna.

Za ta podsklop Naravni zakon pomeni predvsem trditev, da obstajajo moralne norme in človeške dobrine, ki niso ustvarjene zgolj z voljo države, običajem ali trenutnim interesom. Klasična naravnopravna tradicija jih povezuje z razumom, človeško naravo, skupnim dobrim, pravičnostjo in pri Akvinskem tudi z udeležbo razumske stvaritve v večnem zakonu.

Jezusove nauke zato ne ocenjujemo po tem, ali uporabljajo isti filozofski besednjak. Primerjamo njihovo moralno strukturo: vzajemnost, neškodovanje, resnicoljubnost, odgovornost za namero, odnos do maščevanja, razumevanje oblasti in vprašanje, ali je pozitivno pravilo podrejeno višjemu dobremu.

Rezultat je mešan: na več točkah je ujemanje močno, na nekaterih delno, pri metafizični utemeljitvi in končnem cilju pa ostajajo pomembne razlike. Zgodovinsko pravilo ostaja: podobnost ≠ identiteta ≠ skupni zgodovinski izvor.

Merila primerjave: kaj tukaj pomeni Naravni zakon?

Primerjava potrebuje jasna merila. Za ta niz člankov preverjamo predvsem pet vprašanj: ali nauk priznava moralne zahteve, ki presegajo golo pozitivno pravo; ali varuje temeljne človeške dobrine; ali moralno odgovornost povezuje tudi z razumom, namero in značajem; ali oblast in pravila podreja pravičnosti oziroma skupnemu dobremu; ter ali ima norma univerzalno ali vsaj načelno nadskupinsko veljavnost.

Ne zahtevamo, da druga tradicija govori o »Naravnem zakonu« z istimi izrazi. Ujemanje pomeni podobno normativno strukturo. Neskladje pa lahko pomeni bodisi neposredno nasprotje bodisi to, da neko vprašanje v tradiciji preprosto ni razvito.

Močno ujemanje: zlato pravilo in vzajemnost

Matej 7:12 — ravnaj z drugimi, kakor želiš, da drugi ravnajo s teboj — se zelo dobro ujema z naravnopravno idejo, da moralno merilo ni zgolj moj trenutni interes. Perspektivo drugega človeka moram vključiti v presojo lastnega ravnanja.

Formulacija ni zgodovinsko izolirana: sorodno negativno pravilo pozna Hilelova tradicija. Za primerjavo je pomembno predvsem to, da Jezus zlato pravilo predstavi kot povzetek »Postave in prerokov«. Ujemanje z Naravnim zakonom je močno pri univerzalni vzajemnosti; utemeljitev pa ostaja znotraj judovske razodete tradicije.

Močno ujemanje: ljubezen do bližnjega, tujca in sovražnika

Ljubezen do bližnjega iz Marka 12 in Levitika 19, ljubezen do tujca v istem levitskem sklopu, usmiljenje Samarijana ter Jezusova zahteva po dobrohotnosti do sovražnika skupaj širijo moralno skrb prek ozkega kroga koristi lastne skupine.

To se močno sklada z naravnopravnim prepričanjem, da človeško dostojanstvo in osnovne dolžnosti niso odvisne samo od pripadnosti naši politični, etnični ali verski skupini. Vendar prilike in zapovedi niso formalna teorija univerzalnih pravic; govorijo v jeziku usmiljenja, zvestobe Bogu in posnemanja Božje dobrote.

Močno ujemanje: namera, značaj in resnicoljubnost

Matej 5 in Marko 7 premakneta moralno presojo od samega zunanjega dejanja tudi k jezi, poželenju, prevari, pohlepu, napuhu in drugim notranjim usmeritvam. Matej 5:33–37 dodatno zahteva, naj bo človekov »da« res da in »ne« res ne.

To se dobro ujema z naravnopravno in vrlinsko intuicijo, da moralna presoja ni gola tehnična skladnost s pravilom: pomembni so namen, resnica in to, kakšen človek z dejanji postajamo. Ujemanje je močno, čeprav evangeliji ne podajo poznejše formalne teorije moralnega objekta, okoliščin ali pravne krivde.

Močno do delno ujemanje: omejitev maščevanja

Jezusovi izreki o drugem licu, ne-povračanju in ljubezni do sovražnikov močno omejujejo osebno maščevanje. To se ujema z naravnopravnim razlikovanjem med pravičnostjo in zasebnim povračilom: posameznik ne sme preprosto enačiti pravice z vračanjem enakega zla.

Ujemanje ni popolno. Klasične naravnopravne tradicije lahko pod omejenimi pogoji priznajo samoobrambo, zaščito tretjih oseb, kaznovanje ali celo pravično vojno. Iz Jezusovih izrekov samih zato ni pošteno narediti celotne teorije legitimne sile. Skupna točka je zavrnitev maščevalnosti; obseg dopustne sile ostaja drugače razvit.

Stran Kodeksa Sinaiticus iz 4. stoletja z grškim besedilom Matejevega evangelija 5,22–6,4.
Kodeks Sinaiticus, Matej 5,22–6,4, 4. stoletje. Gre za zgodnjega rokopisnega pričevalca kanoničnega Matejevega evangelija, ne za Jezusov avtograf ali neodvisni dokaz točnih besed zgodovinskega Jezusa. Ohranjen tekst vsebuje več odlomkov, pomembnih za primerjavo z Naravnim zakonom — notranjo moralno odgovornost, resnicoljubnost, ne-maščevanje, ljubezen do sovražnikov in dobrodelnost — vendar sama starost rokopisa ne dokazuje, da je Jezus učil poznejšo tomistično teorijo Naravnega zakona. Slika: Wikimedia Commons / Codex Sinaiticus Public domain / Public Domain Mark 1.0

Delno ujemanje: pravilo mora služiti resničnemu dobremu

Izrek »Sobota je bila ustvarjena zaradi človeka, ne človek zaradi sobote« (Mr 2:27) ima izrazito teleološko logiko: pravilo ni samo sebi namen. Podobno Naravni zakon pozitivno pravo presoja glede na dobrine, ki naj bi jih pravo varovalo in uresničevalo.

Toda Jezus govori znotraj konkretne judovske razprave o soboti, ne podaja splošnega pravnega testa veljavnosti vseh norm. Ujemanje je delno in strukturno: formalna norma se razlaga glede na višji namen, vendar iz tega ne sledi, da vsaka neprijetna norma izgubi veljavo.

Delno ujemanje: sklic na stvarjenje pred pozitivnim dovoljenjem

V Mateju 19 Jezus pri vprašanju ločitve presoja Mojzesovo dovoljenje s sklicem na stvarjenje »od začetka«. To je ena najmočnejših analogij z naravnopravnim razmišljanjem: pozitivna pravna ureditev se primerja s prvotnejšim redom, ki naj bi imel normativno težo.

Vendar gre za specifičen spor o zakonu, ne za splošno teorijo, da je mogoče vse moralne norme neposredno prebrati iz biologije ali narave. Ujemanje je zato metodološko, ne popolna identiteta teorije.

Delno ujemanje: oblast je pod višjim moralnim merilom

Marko 10 kritizira vladarje, ki drugim gospodujejo, in veličino preobrne v služenje. To se ujema z naravnopravno idejo, da oblast ni moralno legitimna samo zato, ker ima moč; presojati jo je treba glede na način, kako služi ljudem in dobremu.

Jezus pa ne razvije teorije ustave, skupnega dobrega, tiranije, legitimnosti pozitivnega prava ali naravnih pravic. Tudi »dajte cesarju, kar je cesarjevega« ni že moderna teorija cerkve in države. Skupna točka je moralna omejitev oblasti; politična teorija ostaja nerazvita.

Kje se primerjava ne ujema oziroma ni neposredno primerljiva

Jezusova etika je izrazito teonomna in eshatološka: ukoreninjena je v Bogu Izraela, Tori, Božjem kraljestvu, sodbi, usmiljenju, molitvi in posnemanju Božje dobrote. Klasični Naravni zakon pa želi vsaj del moralnega reda artikulirati kot razumsko dostopen tudi brez neposrednega sklica na posebno razodetje.

Poleg tega Jezus ne razvije celovite teorije naravnih pravic, države, zakonodaje ali institucionalnega skupnega dobrega. Nekatere njegove zahteve — zlasti ljubezen do sovražnika in radikalna odpoved povračilnosti — lahko delujejo tudi kot moralni ideal, ki presega minimalni standard, ki ga pravo sploh lahko zahteva. Tu primerjava doseže svojo mejo.

Zgodovinska meja: Jezus ni Akvinski

Najbolj neposredno novozavezno besedilo o poganih, ki »po naravi« delajo, kar zahteva postava, in imajo delo postave zapisano v srcu, je Rim 2:14–15. To je Pavel, ne Jezusov izrek. Tomaž Akvinski pa šele stoletja pozneje sistematično razvije večno, naravno, človeško in božjo postavo.

Zato Jezusovih naukov ne smemo opisati, kot da so že izdelana tomistična teorija. Bolj natančno je reči, da več evangeljskih moralnih struktur dobro sovpada z načeli, ki jih bo poznejša krščanska naravnopravna tradicija filozofsko sistematizirala.

Primerjalni sklep

Jasno ujemanje: zlato pravilo in vzajemnost; široka dolžnost ljubezni in usmiljenja; resnicoljubnost; moralna pomembnost namere in značaja; omejitev osebnega maščevanja; oblast kot služenje.

Delno ujemanje z drugačno utemeljitvijo: teleološko razumevanje pravil; sklic na prvotnejši stvarjenjski red; moralna omejitev politične oblasti. Neujemanje oziroma neprimerljivost: Jezusov eshatološki in teonomni okvir, odsotnost sistematične teorije naravnih pravic in države ter radikalne zapovedi, ki lahko presegajo minimalni naravnopravni standard.

Najbolj pošten rezultat je zato primerjalni, ne identifikacijski: Jezusovi nauki se na pomembnih moralnih točkah skladajo z Naravnim zakonom, vendar niso ista teorija in iz podobnosti ne sledi skupni zgodovinski izvor.

Viri in nadaljnje branje

  1. Matthew 5:17–48, NRSVUE — Law and Prophets, interiorization of murder/adultery, oaths, retaliation and love of enemies
  2. Matthew 7:12, NRSVUE — the Golden Rule identified with “the Law and the Prophets”
  3. Mark 12:28–34, NRSVUE — love of God and neighbour as the greatest commandments
  4. Deuteronomy 6:4–5 and Leviticus 19:18, NRSVUE — scriptural sources of the greatest-commandment pairing
  5. Leviticus 19:34, NRSVUE — love of the resident alien as oneself
  6. Luke 10:25–37, NRSVUE — the Good Samaritan and the question “who is my neighbour?”
  7. Babylonian Talmud, Shabbat 31a — Hillel’s negative formulation of the Golden Rule and summary of Torah
  8. Mark 7:14–23, NRSVUE — moral defilement associated with what comes from the human heart
  9. Matthew 5:33–37, NRSVUE — truthfulness and “Yes” / “No” without manipulative oath-taking
  10. Luke 6:27–36, NRSVUE — love of enemies, nonretaliation and imitation of divine mercy
  11. Exodus 23:4–5 and Proverbs 25:21 — benevolent duties toward enemies in Israelite wisdom/law traditions
  12. Library of Congress, Translation of the Community Rule Scroll — sectarian language of enduring hatred toward outsiders/enemies
  13. Mark 2:23–28, NRSVUE — “the Sabbath was made for humankind”
  14. Matthew 19:3–9, NRSVUE — appeal to creation “from the beginning” in the divorce controversy
  15. Mark 10:42–45, NRSVUE — critique of domination and leadership as service
  16. Mark 12:13–17, NRSVUE — Caesar, God, taxation and the limits of a simple political reading
  17. Markus Bockmuehl, “Halakhah and ethics in the Jesus tradition,” in Early Christian Thought in its Jewish Context — Jesus’ ethics in Jewish moral context
  18. Peter J. Tomson, “Jesus and his Judaism,” The Cambridge Companion to Jesus — historical necessity of interpreting Jesus within first-century Judaism
  19. Alicia D. Myers, “Matthew’s Story: The Gospel in Jewish Contexts,” An Introduction to the Gospels and Acts (OUP, 2021) — Matthew as a Jewish text and intra-Jewish polemic
  20. Richard Bauckham, Jesus: A Very Short Introduction, ch. 5 — kingdom of God and Jesus’ distinctive interpretation of Torah
  21. Jack R. Lundbom, Jesus’ Sermon on the Mount: Mandating a Better Righteousness (2015) — continuity with Israelite prophetic and Jewish moral traditions
  22. Simon J. Joseph, “Love Your Enemies: The Adamic Wisdom of Q 6:27–28, 35c–d,” Biblical Theology Bulletin 43.1 (2013) — enemy-love in Jewish context without anti-Jewish caricature
  23. Jeffrey Wattles, The Golden Rule (OUP, 1996) — comparative history of Golden Rule traditions and New Testament context
  24. Gary N. Knoppers, Jews and Samaritans (OUP, 2013), ch. 8 — Roman-era Samaritan–Jewish relations were conflictual but not reducible to total separation
  25. Romans 2:14–16, NRSVUE — “by nature” and the work of the law written on hearts; Paul, not a Jesus saying
  26. Stanford Encyclopedia of Philosophy, “The Natural Law Tradition in Ethics” — practical reason, basic goods and universal normativity
  27. Stanford Encyclopedia of Philosophy, “Thomas Aquinas” — distinction of natural law, human law and divine law; old and new law