Judovstvo drugega templja: svet, iz katerega nastaneta rabinsko judovstvo in krščanstvo
Judovstvo drugega templja ni bilo ena sama enotna tradicija, temveč pluralen svet templja, Tore, diaspore, sekt, apokaliptike in imperijev, iz katerega se po letu 70 postopno razvijeta rabinsko judovstvo in krščanstvo.
Judovstvo drugega templja pogosto gledamo skozi dve poznejši tradiciji: rabinsko judovstvo in krščanstvo. To je razumljivo, vendar zgodovinsko nevarno. Človek v Jeruzalemu, Aleksandriji, Galileji ali ob Mrtvem morju v prvem stoletju pr. n. št. ni živel v svetu, v katerem bi bili ti dve poznejši religijski obliki že dokončno izoblikovani. Živel je v raznolikem judovskem svetu, kjer so si skupine delile vero v enega Boga, Toro in posebno zgodovino Izraela, hkrati pa so se ostro razlikovale glede templja, duhovništva, koledarja, čistosti, razlage postave, vstajenja, angelov, mesijanskih pričakovanj in odnosa do tuje oblasti.
Obdobje drugega templja se običajno razteza od obnovitve jeruzalemskega templja v perzijskem obdobju v poznem šestem stoletju pr. n. št. do njegovega rimskega uničenja leta 70 n. št. V teh stoletjih so se menjavali Perzijci, helenistični kralji, Hasmonejci, Herod in Rim. Judovske skupnosti so živele tako v Judeji kot v veliki diaspori, uporabljale hebrejščino, aramejščino in grščino ter razvijale različne načine, kako ostati zveste svojemu izročilu v svetu imperijev.
ta članek zato ne išče ene 'prave' različice judovstva drugega templja. Sprašuje, kakšen zgodovinski prostor je omogočil, da sta iz njega pozneje zrasla rabinsko judovstvo in krščanstvo, ne da bi katerokoli od njiju razglasili za edini samoumevni zaključek starejšega obdobja.
To je pomembno tudi za presojo oblasti. Institucije rade svojo sedanjo obliko projicirajo nazaj in ustvarijo vtis, da je bila zgodovina od začetka usmerjena prav k njim. V resnici je bil drugi tempelj čas sporov, prilagajanja, odpora in več možnih prihodnosti. Zgodovina ni dolžna potrditi poznejšega monopola nad tem, kaj je bila 'prava' vera.
Drugi tempelj ni pomenil enega samega judovstva
Izraz 'judovstvo drugega templja' je uporaben, dokler ga ne razumemo kot ime za eno samo enotno vero. Izraelska uprava za starine pri predstavitvi Mrtvomorskih rokopisov izrecno poudarja raznolikost in kompleksnost judovskega verskega življenja v tem obdobju. Jožef Flavij opisuje farizeje, saduceje in esene kot različne 'filozofije', vendar že njegova razvrstitev ni popoln zemljevid družbe: poleg teh skupin so obstajali duhovniški krogi, apokaliptična gibanja, lokalne skupnosti, pismouki, revolucionarni tokovi in Judje, ki niso pripadali nobeni formalni sekti.
Skupni imenovalci so bili pomembni: Bog Izraela, Tora, obreza, sobota, prazniki, spomin na izhod, Jeruzalem in tempelj so tvorili močan okvir identitete. Toda skupni tekst še ne proizvaja ene razlage. Prav spori o tem, kako pravilno živeti po Postavi, kdo ima legitimno duhovniško oblast in kako naj bo urejen koledar, kažejo, da je bila notranja pluralnost realna, ne poznejša izmišljija.
Zato je anahronistično vzeti poznejšo rabinsko normo ali krščansko teologijo in jo uporabiti kot merilo za vse Jude prvega stoletja. Najprej moramo rekonstruirati njihov lastni svet.
Tempelj je bil središče — vendar ne celotna religijska pokrajina
Jeruzalemski tempelj je bil osrednja institucija drugega templja: prostor žrtvovanja, duhovništva, romanj in velikih praznikov. Tudi skupine, ki so kritizirale dejansko tempeljsko upravo, pogosto niso zavračale ideje templja. Qumranski teksti lahko sedanje duhovništvo obravnavajo kot pokvarjeno, hkrati pa razvijajo podrobno vizijo pravilnega templja in čistega kulta. Kritika institucije torej ni isto kot zavrnitev svetega, ki naj bi ga institucija predstavljala.
Toda judovsko življenje ni bilo omejeno na žrtveni kult. Sinagoge, branje Tore, molitev, skupnostni obroki, dobrodelnost in lokalno pravno-versko življenje so ustvarjali versko infrastrukturo tudi daleč od Jeruzalema. Izvor sinagoge ni tako preprost, kot ga pogosto predstavi učbenik; Cambridgeova zgodovina opozarja, da priljubljena zgodba o njenem nastanku v babilonskem izgnanstvu kot neposrednem 'nadomestku templja' nima trdne neposredne dokumentacije.
To je pomembno za leto 70: uničenje templja je bilo katastrofalen prelom, ne pa trenutek, ko bi iz nič nastala religija brez templja. Nekatere strukture, ki so omogočile življenje po katastrofi, so obstajale že prej.
Imperiji niso bili samo ozadje teologije
Drugi tempelj je stal skozi zaporedje imperijev. Po perzijskem obdobju je Aleksandrovo osvajanje odprlo dolg helenistični svet; Judeja je prehajala med Ptolemajci in Selevkidi, nato je makabejski upor vodil v Hasmonejsko državo, Pompej pa je leta 63 pr. n. št. vključil Judejo v rimski politični red. Herod je vladal kot rimski klient in monumentalno prenovil tempeljski kompleks.
Zgodovina zato ni preprosta zgodba 'čistega judovstva proti grškemu vplivu'. Grščina, helenistične politične oblike, arhitektura in filozofski jezik so postali del okolja tudi za Jude, ki so ostajali globoko zvesti Tori. Philo iz Aleksandrije je morda najjasnejši primer: judovski razlagalec Pisma, ki razmišlja v jeziku grške filozofije. Tudi Hasmonejci, rojeni iz upora proti prisilnim posegom Antioha IV., so pozneje uporabljali helenistične politične in kulturne oblike.
Toda kulturna izmenjava ni izbrisala prisile. Imperij je lahko obdavčil prebivalstvo, imenoval ali odstranjeval politične in duhovniške voditelje ter vojaško zatrl upor. Ko politična oblast poseže v sveto, ni treba, da spremeni vsako doktrino; dovolj je, da nadzoruje institucije, imenovanja, denar in kaznovanje.
Tora je bila skupna os, njena razlaga pa bojno polje
Skoraj vse glavne judovske skupine so se sklicevale na Toro, vendar niso soglašale o njeni pravilni razlagi. Farizejska tradicija je poudarjala razlagalno izročilo in uporabo postave v vsakdanjem življenju; saducejska elita je bila tesneje povezana s templjem in duhovništvom; skupnosti, povezane z Mrtvomorskimi rokopisi, so razvile lastna stroga pravila, koledar in interpretacije čistosti. Jožef te razlike opisuje tudi pri vprašanju usode, svobodne volje in posmrtnega življenja.
Mrtvomorski rokopisi dodatno pokažejo, da tudi 'Sveto pismo' ni bilo povsem enostavna zaprta knjižna zbirka v modernem smislu. Najdemo rokopise skoraj vseh poznejših knjig hebrejske Biblije, skupaj z Jubileji, Henohom, skupnostnimi pravili in drugimi deli, ki so jih nekatere skupine očitno cenile zelo visoko. Hkrati so krožile različne tekstualne oblike posameznih svetopisemskih knjig.
To nadaljuje pravilo »Kako nastanejo sveti teksti? Ustno izročilo, redakcija in kanon«: avtoritativno besedilo ni nujno isto kot pozneje zaprt kanon, in skupna Tora ne pomeni avtomatično ene institucionalno nadzorovane interpretacije.
Farizeji, saduceji in eseni niso tri moderne denominacije
Jožefova trojica farizejev, saducejev in esenov je uporabna, vendar jo je nevarno prevesti v sodobni model treh cerkva ali strank z jasnim članstvom. Jožef piše za grško-rimsko občinstvo in jih namenoma predstavlja kot 'filozofije'. Njegov opis moramo brati kot dragocen primarni vir in hkrati kot avtorsko oblikovan prikaz.
Saduceje povezuje z uglednimi in premožnimi krogi ter z drugačnimi pogledi na posmrtno življenje; farizejem pripisuje velik vpliv med ljudstvom in kombinacijo božje previdnosti s človeško odgovornostjo; esene opisuje kot disciplinirane skupnosti z izrazito lastninsko, obredno in asketsko organizacijo. Mrtvomorski rokopisi imajo pomembne vzporednice z esenskimi opisi, vendar sodobna raziskava ni več tako preprosta, da bi vsak rokopis iz Qumrana avtomatično označila za 'esenski'.
Bistvo ni izdelati popolno shemo sekt, ampak razumeti, da politična in verska avtoriteta nista bili enotno porazdeljeni. Tempeljska funkcija, priljubljenost med ljudstvom, interpretativna avtoriteta in ločena skupnostna disciplina so predstavljale različne oblike moči.
Čistost, vstajenje, angeli in konec časa niso bili obrobne teme
Pozno drugo-templjsko judovstvo je bilo polno razprav, ki jih poznejši bralec hitro pripiše samo krščanstvu: vstajenje mrtvih, poslednja sodba, angeli in demoni, prihodnja prenova sveta, mesijanske figure in apokaliptična pričakovanja. Knjiga Daniela, Henohova izročila, Mrtvomorski rokopisi in drugi teksti kažejo širok spekter teh idej. Toda tudi tu ni ene doktrine. Vstajenje je bilo pomembno in vse bolj vplivno upanje, ne soglasje vseh Judov; Jožef saducejem pripisuje njegovo zavračanje.
Podobno ritualna čistost ni bila abstraktna teologija. Arheološki podatki o potopnih bazenih in kamnitih posodah skupaj z besedili kažejo, da so pravila čistosti v pozni dobi drugega templja močno oblikovala vsakdanje življenje. Različne skupine pa so ista pravila razširjale in razlagale različno.
Ko kasnejše religije podedujejo pojme, kot so vstajenje, mesija, sodba ali ritualna čistost, jih zato ne prevzamejo iz vakuuma. Vstopajo v starejše judovske razprave in jih preoblikujejo.
Diaspora ni bila periferija 'pravega' judovstva
Velik del Judov je živel zunaj Judeje: v Babiloniji, Egiptu, Mali Aziji, Siriji, Rimu in drugod. Diaspora zato ni bila pozna posledica leta 70, ampak osnovno dejstvo judovske zgodovine že stoletja prej. Ti Judje so lahko ohranjali močno povezavo z Jeruzalemom in templjem, hkrati pa živeli v drugačnih jezikovnih in političnih okoljih.
Aleksandrija je najjasnejši primer. Tam je grščina postala medij judovske misli in svetopisemskega branja; Septuaginta je omogočila, da so judovski spisi živeli v grškem jeziku, Philo pa je Mojzesovo izročilo interpretiral s pojmi platonizma in stoicizma, ne da bi sebe razumel kot nekoga, ki je zato prenehal biti Jud.
To ruši lažno izbiro med 'judovskim' in 'grškim'. Identiteta v antiki je bila lahko večplastna. Prav ta diasporni svet je pozneje postal tudi eno ključnih okolij širjenja zgodnjega Jezusovega gibanja.
Jezusovo gibanje se začne znotraj tega judovskega sveta
Jezus iz Nazareta, njegovi prvi učenci in najzgodnejša jeruzalemska skupnost niso nastopili v zgodovini kot pripadniki že oblikovane religije, imenovane krščanstvo. Delovali so znotraj judovskega sveta prvega stoletja: razpravljali so o Tori, templju, soboti, čistosti, vstajenju, Božjem kraljestvu in mesijanskih pričakovanjih. Tudi konflikti, ki jih opisujejo evangeliji, so pogosto notranjejudovski spori, čeprav so bili teksti zapisani v obdobju, ko so se odnosi že spreminjali.
To ne pomeni, da je poznejše krščanstvo samo 'ena judovska sekta'. Gibanje se je izredno hitro odprlo nejudom, razvijalo lastne oblike skupnosti in teologije ter postopoma oblikovalo identiteto, ki je lahko obstajala brez polnega prevzema judovske postave. Proces ni bil linearen in ni potekal povsod enako.
Metodološko je zato nevarno brati prvo stoletje skozi poznejši spor 'Judje proti kristjanom'. Na začetku je veliko pomembnejše vprašanje, kateri Judje so se prepirali z drugimi Judi o tem, kako razumeti Boga, Mesija, Toro in prihod Izraelove prenove.
Leto 70 je katastrofa in prelom — ne čarobno stikalo
Rimsko uničenje Jeruzalema in templja leta 70 n. št. je odstranilo institucijo, okoli katere so se stoletja organizirali žrtvovanje, duhovništvo in velika romanja. To je prisililo judovske skupnosti v globoko prilagajanje. Toda iz katastrofe ni naslednji dan nastalo dokončno rabinsko judovstvo, prav tako niso vsi prejšnji tokovi preprosto izginili v enem trenutku.
Starejši učbeniki so včasih govorili o 'koncilu v Jamniji/Javneju', ki naj bi po letu 70 uredil judovsko pravovernost ali celo zaprl svetopisemski kanon. Sodobna raziskava je do takšne slike precej bolj skeptična. Rabinski krog v Javneju je pomemben, vendar rabinska oblast in institucije nastajajo postopno; tudi kanon ni bil zaključen z enim samim glasovanjem v tem mestu.
Enako velja za razmerje s krščanstvom. Po letu 70 se poti vse jasneje ločujejo, vendar 'ločitev poti' ni en sam datum. Različne judovske in kristjanske skupnosti so se prekrivale, tekmovale, polemizirale in definirale druga proti drugi še dolgo v pozni antiki.
.jpg)
Iz enega pluralnega sveta nastaneta dve veliki poznejši tradiciji
Rabinsko judovstvo je iz sveta drugega templja podedovalo Toro, razpravo o postavi, molitev, sinagogalno življenje, praznike, interpretativne tradicije in številne starejše spore, nato pa jih je po izgubi templja preoblikovalo v nov sistem učenja in prakse. Krščanstvo je iz istega sveta podedovalo hebrejske spise, mesijanski jezik, apokaliptične predstave, vero v vstajenje in judovsko etično-teološko dediščino, vendar jih je reorganiziralo okoli Jezusa in vse bolj večinskega nejudovskega članstva.
Nobena pot ni bila v prvem stoletju že vnaprej zapisana. Poleg njiju so obstajale tudi druge judovske skupnosti in načini življenja, nekateri izgubljeni ali slabo dokumentirani. Poznejši zmagovalni kanoni in institucije lahko ustvarijo iluzijo, da so bili njihovi predhodniki edina realna možnost. ta članek temu ugovarja: zgodovina je bila širša od spomina institucij, ki so jo preživele.
Po merilu Naravnega zakona je sklep preprost. Sveto izročilo ne postane resnično zato, ker nad njim stoji imperij, duhovniška elita, koncil ali poznejša večina. Prav tako ga ne moremo zavrniti samo zato, ker je skozi zgodovino dobilo institucije. Naloga je ločiti vero, izročilo in moralno vsebino od oblasti, ki si lahko prisvoji pravico do njihove edine dovoljene razlage. Zgodovina drugega templja kaže, kako nevarno je pluralno preteklost prepisati v eno samo uradno zgodbo.
Viri in nadaljnje branje
- Israel Antiquities Authority — Dead Sea Scrolls Historical Background: Second Temple Jewish life was diverse and complex; disputes concerned Temple, priesthood, calendar, afterlife, law and observance.
- Cambridge — Religion of Second-Temple Judaism: Temple-centered first-century Judaism, Torah, festivals, synagogue and eschatology; earliest Jesus followers arose within Jewish practice.
- Cambridge — Varieties of Second-Temple Judaism: common commitment to God and Torah coexisted with significant differences among groups including Pharisees, Sadducees and Essenes.
- Josephus, Antiquities XVIII: ancient description of Pharisees, Sadducees and Essenes and their differing views of fate, law and the afterlife.
- Josephus, Jewish War II: parallel ancient description of Pharisaic, Sadducean and Essene traditions.
- Israel Antiquities Authority — Dead Sea Scrolls Introduction: biblical and non-biblical literature, sectarian texts and scholarly caution regarding the identification of all Qumran material with one group.
- Israel Antiquities Authority — Scrolls Content: Yahad literature, apocalyptic expectation, law, calendar and diversity within the Qumran corpus.
- Israel Museum — Nature and Significance of the Dead Sea Scrolls: biblical, non-canonical and sectarian manuscripts from the Hellenistic-Roman period.
- Israel Museum — Versions and Translations of Isaiah: evidence for concurrent textual forms and the later rise of the proto-Masoretic tradition.
- Israel Museum — Temple Scroll: ideal Temple law and evidence that criticism of existing priestly arrangements could coexist with intense Temple idealization.
- Cambridge History of Judaism — The Temple and the Synagogue: Temple centrality, emergence of synagogues and caution against an overly simple exile-origin theory.
- Cambridge History of Judaism — Interpenetration of Judaism and Hellenism: complexity of Hellenization and the limits of a simple Judaism-versus-Hellenism binary.
- Cambridge Ancient History — Jews under Hasmonean Rule: Hasmonean state formation, internal conflict and Roman intervention.
- Cambridge History of Judaism — Hasmonean Revolt and Dynasty: political and religious transformation under the Hasmoneans.
- Metropolitan Museum — The World between Empires: Jerusalem, Herod, pilgrimage, Roman client kingship and the Second Temple landscape.
- Oxford/Yale — Ritual Purity, The Origins of Judaism: textual and archaeological evidence for widespread purity observance in late Second Temple Judaea.
- Oxford — Resurrection of the Dead in Early Judaism: resurrection as an emerging and contested Second Temple belief tied to divine justice.
- Cambridge History of Christianity — The Jewish Diaspora: diaspora as a formative feature of Second Temple Jewish history long before 70 CE.
- Cambridge Companion to Philo — Introduction: Philo at the intersection of Jewish biblical heritage and Greek philosophical culture in Alexandria.
- Cambridge History of Christianity — Social and Ecclesial Life of the Earliest Christians: the Jesus movement began as a Jewish sect and diversified rapidly in the Greco-Roman world.
- Cambridge Companion to the Apostolic Fathers — Image of Jews and Judaism: rabbinic Judaism and Christianity both trace back to diverse late Second Temple Judaism, with separation developing after 70 CE rather than in one instant.
- Cambridge History of Religions — Post-70 Judaism in Judea and the Near East: later rabbinic ritual, law, exegesis and liturgy developed across centuries after 70.
- Shaye J. D. Cohen — The Significance of Yavneh: challenges the older model of Yavneh as a single triumphalist council that imposed uniform orthodoxy and closed the canon.
- Timothy H. Lim, The Formation of the Jewish Canon — The Emergence of the Canon Reconsidered: re-evaluation of the old three-stage/Yavneh canonization model.
- Jason A. Staples, The Idea of Israel in Second Temple Judaism: identity and the boundaries of Israel were themselves contested throughout the period.