Najstarejše glasbilo na svetu

Neandertalčeva piščal iz Divjih bab odpira vprašanje, ali so pred približno 60.000 leti glasbo ustvarjali tudi neandertalci.

Umetniška interpretacija prazgodovine; ne dokumentarna fotografija odkritja ali natančna rekonstrukcija najdene kosti.

Neandertalčeva piščal iz Divjih bab: 60.000 let stara najdba, ki odpira eno najzanimivejših vprašanj prazgodovine – ali so naši davni sorodniki že ustvarjali glasbo?

Pred približno 60.000 leti je bilo območje današnje Slovenije precej drugačno od sveta, ki ga poznamo. Po gozdovih in dolinah so se gibali jamski medvedi, velike zveri in druge živali ledene dobe. V tem okolju so živeli tudi neandertalci, naši izumrli človeški sorodniki. Znali so izdelovati orodja, uporabljati ogenj, loviti in sodelovati. Toda ali so znali tudi ustvarjati glasbo?

Predstavljajmo si neandertalca, ki v zavetju jame vzame v roke votlo živalsko kost. Namesto da bi jo odvrgel, vanjo izdela odprtine, jo prisloni k ustnicam in poskuša iz nje izvabiti različne tone. Morda njegov zvok pritegne pozornost drugih. Morda postane del skupnega večera ob ognju. To je zamišljen prizor, ne zgodovinsko dokazani dogodek.

Vendar pa obstaja resnična arheološka najdba, zaradi katere takšna možnost ni več zgolj fantazija. Leta 1995 so v jami Divje babe na Cerkljanskem odkrili preluknjano kost mladega jamskega medveda, staro približno 50.000 do 60.000 let. Narodni muzej Slovenije jo predstavlja kot neandertalčevo piščal in najstarejše znano glasbilo na svetu.

Če je ta razlaga pravilna, odkritje pomeni, da glasbena ustvarjalnost ni bila omejena na anatomsko modernega človeka. Lahko je bila del življenja neandertalcev mnogo prej, kot so nekoč domnevali. Toda za izjemno trditvijo se skriva tudi zahtevno vprašanje: ali so odprtine na kosti res nastale po človeški zaslugi?

Jama, ki je skoraj 60.000 let varovala skrivnost

Jama Divje babe I leži pod severnim robom Šebreljske planote, približno 230 metrov nad dolino Idrijce. V zadnji ledeni dobi je bila predvsem brlog jamskih medvedov. V njej so se skozi tisočletja kopičili njihovi ostanki, pomešani s sedimenti, kamnitimi predmeti in sledovi občasnih človeških obiskov. Arheološka izkopavanja so razkrila več kot dvanajst metrov globoko zaporedje plasti, ki omogoča raziskovalcem vpogled v dolgo zgodovino jame.

Notranjost jame Divje babe I, fotografirana leta 2013; ne gre za posnetek izkopavanja leta 1995.
Notranjost jame Divje babe I (2013). Foto: Thilo Parg / Wikimedia Commons, CC BY-SA 3.0; ni posnetek odkritja leta 1995. Slika: Thilo Parg / Wikimedia Commons (preview: resized and converted to WebP) CC BY-SA 3.0

Med raziskavami, ki jih je vodil arheolog Ivan Turk, je 18. julija 1995 prišla na dan nenavadna kost. Predmet je bil najden v srednjepaleolitski oziroma musterjenski plasti, povezani z neandertalci, v bližini ostankov kurišča. Šlo je za 11,4 centimetra dolg odlomek leve stegnenice mladega jamskega medveda, starega približno eno do dve leti.

Na kosti sta bili dve v celoti ohranjeni odprtini. Dodatni sledovi so raziskovalce vodili do sklepa, da sta bili prvotno prisotni še dve, danes le delno ohranjeni odprtini. Ta posebnost je bila ključna. Običajna živalska kost ni bila več videti kot naključen ostanek jamskega življenja. Spominjala je na predmet, ki bi ga bilo mogoče uporabiti za ustvarjanje zvoka.

Toda podobnost še ni dokaz.

Kako so določili njeno starost?

Najdba ni neposredno označena z datumom in nihče ne more preprosto prešteti let, odkar leži v zemlji. Arheologi njeno starost ugotavljajo na podlagi plasti, v kateri je bila odkrita, in različnih metod datiranja povezanega gradiva. Pri Divjih babah so bile uporabljene radiometrične raziskave, med drugim datiranje z elektronsko spinsko resonanco na zobeh jamskih medvedov.

Po novejših ugotovitvah se je plast z znamenito kostjo odložila pred približno 50.000 do 60.000 leti. Takšna starost predmet umešča v čas neandertalcev. Pomembno je tudi, da so v isti plasti našli kamnita orodja, značilna za njihovo kulturo. Arheološki kontekst torej zanesljivo povezuje kost s časom neandertalcev. Sam po sebi pa še ne dokazuje, da so odprtine izdelali prav oni.

Za takšen sklep je treba raziskati tudi nastanek poškodb.

So luknje izdelali neandertalci ali živalski zobje?

To je osrednje vprašanje celotne raziskave. Raziskovalci so kmalu po odkritju oblikovali dve glavni razlagi. Po prvi so neandertalci kost namerno preluknjali z uporabo kamnitih in koščenih orodij. Po drugi so luknje posledica ugrizov velikih mesojedih živali, ki so se prehranjevale z ostanki jamskih medvedov.

Leta 1998 so Francesco d'Errico, Paola Villa in sodelavci objavili primerjalno raziskavo poškodb na kosteh jamskih medvedov. Opozorili so, da lahko zobje zveri ustvarijo odprtine, ki so podobne tistim na najdbi iz Divjih bab. Leta 2015 je Cajus Diedrich predstavil dodatno razlago, po kateri bi lahko preluknjane kosti nastale med prehranjevanjem prazgodovinskih hijen.

Toda zagovorniki neandertalskega izvora so opozorili na težave takšnih primerjav. Med drugim so preverjali, kako se kost odziva na udarce kamnitih konic in koščenih prebijačev ter ali lahko takšna orodja ustvarijo odprtine primerljive oblike. Poskusi so pokazali, da je to mogoče. Z drugimi raziskavami so poskušali ugotoviti tudi, ali bi živalski zobje lahko povzročili vse opažene poškodbe, ne da bi kost pri tem razpokala ali se zlomila drugače.

Pri tem pa je treba ohraniti razliko med tremi trditvami: Da je določeno odprtino mogoče izdelati s kamnitim orodjem, še ne pomeni, da je dejansko nastala tako. Da lahko živalski zob povzroči podobno poškodbo, še ne dokazuje, da je povzročil prav to odprtino. In tudi če bi dokazali, da so odprtine nastale z namensko obdelavo, bi bilo treba posebej pojasniti, čemu je bil predmet namenjen.

Znanstveno vprašanje zato ni, katera razlaga je bolj privlačna, temveč katera bolje pojasni celoto ohranjenih dokazov.

Kaj je pokazala računalniška mikrotomografija?

Pomemben korak je predstavljala raziskava, objavljena leta 2012 v znanstveni reviji Archaeometry. Claudio Tuniz, Federico Bernardini, Ivan Turk, Ljuben Dimkaroski in sodelavci so predmet preučili z rentgensko računalniško mikrotomografijo. Ta tehnologija omogoča tridimenzionalen pogled v notranjo zgradbo kosti, ne da bi bilo treba dragoceno najdbo fizično poškodovati.

Analiza je podprla ugotovitev, da so bile prvotno prisotne štiri odprtine. Pokazala je tudi, da so nekatere površinske spremembe, ki so bile prej povezane z ugrizi mesojedcev, lahko nastale po odložitvi kosti v sediment. Raziskovalci so ob eni od odprtin opazili še spremembo površine, ki bi lahko bila povezana s pripravo kosti za preluknjanje.

Njihov sklep je bil pomemben, vendar previden: možnosti, da so predmet izdelali neandertalci, ni mogoče izključiti. Leta 2020 so Matija Turk, Ivan Turk in Marcel Otte v reviji Applied Sciences predstavili obsežen pregled dotedanjih raziskav. V njem so zagovarjali razlago o namensko izdelanem glasbilu ter izpostavili eksperimentalne, arheološke in glasbene argumente v njeno podporo.

Kljub temu v strokovni literaturi ostaja nasprotna razlaga o poškodbah, ki so jih povzročile živali. Zato je pravilno razlikovati med stališčem Narodnega muzeja Slovenije, ki predmet opredeljuje kot neandertalsko glasbilo, in širšo znanstveno razpravo, v kateri to ni povsem nesporen sklep.

Glasbilo, na katero je mogoče igrati tudi danes

Ena najbolj zanimivih razsežnosti raziskovanja se je začela z izdelavo rekonstrukcij. Če je bila preluknjana kost res glasbilo, se postavi vprašanje, kakšne zvoke bi bilo mogoče ustvarjati z njo. Zgodnje zvočne preizkuse sta opravljala Drago Kunej in Mira Omerzel - Mirit. Nadaljnji pomemben korak je naredil akademski glasbenik Ljuben Dimkaroski, ki je v sodelovanju z Ivanom Turkom preizkusil rekonstrukcije s štirimi odprtinami.

Posebej pomembna je bila sprememba orientacije glasbila. Pri takšni rekonstrukciji so tri odprtine namenjene prstom, četrta na nasprotni strani kosti pa se lahko zapira in odpira z dlanjo. Rekonstrukcija vsebuje tudi ustnik, oblikovan na podlagi razlage ohranjenega roba kosti. Rezultati glasbenih poskusov so bili presenetljivi.

Na glasbilu je bilo mogoče izvajati različne tone, prehode in tehnike igranja, ki jih poznamo tudi pri sodobnih pihalih. Dimkaroski je na rekonstruiranem predmetu dosegel tonski obseg približno treh oktav in pol. To je izjemna zmogljivost za tako majhno zvočilo. Pozneje je raziskovanje nadaljeval tudi glasbenik Boštjan Gombač.

Na rekonstrukcijo, izdelano s pomočjo natančnega tridimenzionalnega modela, je 8. februarja 2025 zaigral na odprtju Evropske prestolnice kulture Nova Gorica–Gorica, nato pa še ob odprtju muzejske razstave junija istega leta. Toda tu se pojavi bistvena omejitev. Rekonstruirano glasbilo je rezultat sodobnega raziskovalnega postopka. Manjkajoči deli so dopolnjeni na podlagi predpostavk o prvotni obliki in uporabi.

Dokaz, da je na rekonstrukcijo mogoče igrati, ni neposreden dokaz, da je nekdo pred 60.000 leti na enak način igral na izvirnik. Prav tako zvočni poskusi ne razkrivajo, katere melodije, ritme ali glasbene tradicije so morebitni uporabniki poznali. Povedo nam nekaj drugega: oblika predmeta je združljiva z glasbeno uporabo in omogoča presenetljivo raznovrstno zvočno izražanje.

To je pomemben argument v razpravi o njegovem namenu, ne pa njen dokončni zaključek.

So druga najstarejša glasbila res veliko mlajša?

Med najbolj prepričljivo potrjene prazgodovinske piščali spadajo najdbe iz jam Švabske Jure v današnji Nemčiji. Posebej znana je piščal iz jame Hohle Fels, izdelana iz kosti velike ptice. V bližnjih jamah so odkrili tudi glasbila iz ptičjih kosti in mamutovine. Njihova starost sega približno 35.000 do 40.000 let v preteklost, nekatere raziskave povezanih plasti pa kažejo tudi nekoliko starejše datacije.

Za razliko od predmeta iz Divjih bab so ta glasbila v znanstveni skupnosti precej širše sprejeta kot namenoma izdelani glasbeni instrumenti. Povezujejo jih z zgodnjimi anatomsko modernimi ljudmi. Če je piščal iz Divjih bab res glasbilo, predstavlja bistveno starejši dokaz glasbene ustvarjalnosti. Toda starosti ohranjenih glasbil ne smemo zamenjevati s starostjo glasbe same.

Človek oziroma njegovi sorodniki so lahko peli, ploskali, udarjali po predmetih ali ustvarjali ritmične vzorce že veliko prej. Takšne dejavnosti praviloma ne pustijo arheoloških ostankov, ki bi jih bilo mogoče nedvoumno prepoznati. Zato ne vemo, kdaj je nastala prva glasba. Vemo le, kako daleč v preteklost segajo doslej odkrite in razložene materialne sledi njenega obstoja.

Neandertalec ni bil primitiven človek brez ustvarjalnosti

Podoba neandertalca se je v zadnjih desetletjih precej spremenila. Nekoč je bil v javnosti pogosto prikazan kot grobo, nerodno in miselno omejeno bitje. Danes vemo, da je bila takšna predstava močno poenostavljena. Neandertalci so izdelovali specializirana orodja, poznali različne materiale, uporabljali ogenj in sodelovali pri zahtevnih vsakodnevnih dejavnostih.

Nekatere arheološke najdbe kažejo tudi na vedenje, ki ga je mogoče povezovati s simbolnim mišljenjem in kulturnim izražanjem. Toda podoba njihovih sposobnosti se ne spreminja zato, ker bi si želeli, da bi bili bolj podobni nam. Spreminja se zaradi novih dokazov. Najdba iz Divjih bab se vključuje prav v to raziskovalno zgodbo.

Če so neandertalci res namensko izdelovali glasbila, bi to pomenilo, da so znali material oblikovati za nadzorovano ustvarjanje zvoka. Takšna dejavnost bi lahko zahtevala znanje, ustvarjalno načrtovanje in izkušnje, ki so se prenašale med posamezniki. Ali bi glasba pri njih služila zabavi, povezovanju skupnosti, sporazumevanju ali obredom, ne vemo.

Tukaj je potrebna še ena pomembna razlika. Glasbena ustvarjalnost lahko predstavlja del kulturnega in simbolnega življenja, sama po sebi pa še ne dokazuje obstoja religioznih verovanj ali določene duhovne predstave o svetu. Iz ene same kosti ne moremo rekonstruirati notranjega sveta neandertalcev. Lahko pa z njo preverjamo, ali je bil ta svet ustvarjalnejši in kulturno bogatejši, kot smo dolgo domnevali.

To vprašanje si zasluži resno raziskovanje, ne glede na to, kakšen bo dokončni odgovor o izvoru odprtin.

Slovensko odkritje svetovnega pomena

Neandertalčeva piščal je danes eden najbolj prepoznavnih predmetov slovenske arheološke dediščine. Hrani jo Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, kjer je predstavljena kot dragocenost svetovnega pomena. Leta 2025 je muzej ob trideseti obletnici odkritja pripravil razstavo Neandertalčeva piščal – 60.000 let glasbe, na kateri so bili predstavljeni arheološki dokazi, tehnološke raziskave, rekonstrukcije in glasbeni poskusi.

Razstava je bila odprta od 26. junija 2025 do 8. februarja 2026. Pomen tega odkritja ni samo v morebitnem rekordu najstarejšega glasbila. Pomembno je tudi to, da je majhen predmet iz slovenske jame sprožil mednarodno raziskovalno razpravo, ki povezuje arheologijo, proučevanje živalskih ostankov, akustiko, eksperimentalno izdelavo glasbil in raziskovanje razvoja človekove kulture.

Takšne najdbe nas opozarjajo, kako malo neposrednih sledov je ostalo od življenja naših davnih sorodnikov. In kako veliko lahko razkrije ena sama kost, če ji zastavimo prava vprašanja.

Ali je v Divjih babah pred 60.000 leti odmevala glasba?

Vrnimo se k zamišljenemu prizoru z začetka. Neandertalec sedi ob ognju in v rokah drži preluknjano kost. Prisloni jo k ustnicam in skozi jamski prostor se razširi zvok. Ali se je to res zgodilo? Tega ne vemo.

Morda so odprtine rezultat namerne izdelave in je bila kost res glasbilo. Morda je šlo za poškodbe, ki so nastale brez človeškega posega. Zagovorniki obeh razlag so predstavili znanstvene argumente, raziskovanje pa je skozi desetletja postajalo vse natančnejše. Toda tudi če se izkaže, da je bila kost res glasbilo, ne bomo vedeli, kakšne melodije so neandertalci igrali, kdaj so jih igrali in kaj jim je glasba pomenila.

Njihovi glasovi so utihnili. Njihove zgodbe niso bile zapisane. Večina njihovega vsakdanjega in kulturnega življenja se je izgubila brez neposrednih sledi. Ostali so kamnita orodja, ognjišča, živalske kosti in nekaj predmetov, katerih pomen še vedno raziskujemo. Med njimi je tudi majhna preluknjana kost iz Divjih bab. Na videz je skromna, skoraj nepomembna. Toda če jo pogledamo skozi prizmo arheoloških raziskav, postane izjemno pričevanje o mejah našega poznavanja preteklosti.

Če je bila piščal, je lahko eden najstarejših ohranjenih dokazov glasbene ustvarjalnosti neandertalcev. Če ni bila, ostaja pomemben primer tega, kako zahtevno je razlikovati med naravnimi poškodbami in sledovi namerne izdelave. V obeh primerih nas uči nekaj pomembnega. Preteklosti ne smemo podcenjevati samo zato, ker se je od nje ohranilo tako malo.

Odsotnost ohranjenih pesmi še ne pomeni, da v prazgodovini ni bilo glasbe. In odsotnost dokončnega odgovora še ne pomeni, da vprašanja ni vredno zastaviti. Morda prav zato najdba iz Divjih bab tako močno nagovarja našo domišljijo. Po skoraj 60.000 letih nas še vedno vabi, da prisluhnemo svetu, iz katerega ni ostal noben neposreden zapis melodije.


Viri in nadaljnje branje

  1. Narodni muzej Slovenije. Neandertalčeva piščal. Uradna muzejska predstavitev najdbe, njenega izvora, starosti in interpretacije. Vir 1 Vir 2
  2. Narodni muzej Slovenije (2025). Neandertalčeva piščal – 60.000 let glasbe. Dokumentacija razstave ob 30. obletnici odkritja. Vir 1 Vir 2
  3. Turk, M., Turk, I., Otte, M. (2020). The Neanderthal Musical Instrument from Divje Babe I Cave (Slovenia): A Critical Review of the Discussion. Applied Sciences, 10(4), 1226. Vir
  4. Tuniz, C. in sodelavci (2012). Did Neanderthals Play Music? X-ray Computed Micro-tomography of the Divje Babe ‘Flute’. Archaeometry, 54(3), 581–590. Vir
  5. D'Errico, F., Villa, P., Pinto Llona, A. C., Ruiz Idarraga, R. (1998). A Middle Palaeolithic Origin of Music? Using Cave-bear Bone Accumulations to Assess the Divje Babe I Bone ‘Flute’. Antiquity, 72(275), 65–79. Vir
  6. Diedrich, C. G. (2015). ‘Neanderthal Bone Flutes’: Simply Products of Ice Age Spotted Hyena Scavenging Activities on Cave Bear Cubs in European Cave Bear Dens. Royal Society Open Science, 2(4), 140022. Vir
  7. Conard, N. J., Malina, M., Münzel, S. C. (2009). New Flutes Document the Earliest Musical Tradition in Southwestern Germany. Nature, 460, 737–740. Vir
  8. EXARC Journal (2020). Experimental Research on the Neanderthal Musical Instrument from Divje Babe I Cave (Slovenia). Eksperimentalne raziskave izdelave odprtin in glasbene uporabnosti. Vir