Od zlatih plošč do globalne cerkve: mormonstvo med razodetjem, zgodovinskimi spremembami in institucionalno avtoriteto

Joseph Smith in nastanek nove ameriške religije

Joseph Smith je odraščal v zgodnjem 19. stoletju v severovzhodnih Združenih državah, v času izjemno živahnega protestantskega verskega preporoda. Po lastnem pričevanju je kot mladenič molil, kateri cerkvi naj se pridruži, in doživel videnje Boga Očeta in Jezusa Kristusa. Ta dogodek je danes znan kot Prvo videnje in predstavlja osrednji del LDS pripovedi o obnovi prvotnega krščanstva.[1] Cerkev je bila formalno organizirana 6. aprila 1830. Smith je učil, da običajne krščanske cerkve nimajo več polnosti prvotne apostolske oblasti in da se je prek njega začela »obnova« izgubljenega duhovništva, prerokov in razodetja.[1] Osrednje novo sveto besedilo je postal Mormonova knjiga, ki naj bi bila prevod starodavnega zapisa ljudstev, ki so se iz Bližnjega vzhoda preselila v Ameriko. Smith je trdil, da je besedilo prevedel »po Božjem daru in moči«.

Prvo videnje: ena zgodba, več zgodovinskih različic. Danes kanonična različica Prvega videnja opisuje, kako sta se Smithu prikazala Bog Oče in Jezus Kristus. Toda LDS zgodovinski oddelek sam priznava, da obstajajo štirje Smithovi oziroma po njegovem naročilu zapisani opisi dogodka, ki se razlikujejo po poudarkih in nekaterih podrobnostih. Dva sta bila objavljena že v njegovem življenju, zgodnejša neobjavljena zapisa pa sta bila za širšo javnost ponovno odkrita in objavljena šele v 20. stoletju.[2] Obstoj več različic sam po sebi ne dokazuje, da se dogodek ni zgodil. Ljudje isti dogodek pogosto opisujejo različno glede na namen in občinstvo. Vendar je to zgodovinsko pomembno, ker je poznejša standardizirana pripoved mnogo bolj določna in teološko izdelana kot najzgodnejši zapis.

Zato je pravo vprašanje manj senzacionalno: koliko poznejša uradna pripoved odraža prvotni spomin in koliko poznejši razvoj Smithove lastne teologije?

Zlate plošče – toda prevod pogosto ni potekal z gledanjem plošč

Ena najbolj zanimivih razlik med popularno predstavo in zgodovinskimi viri zadeva nastanek Mormonove knjige. Cerkev danes sama pojasnjuje, da je Smith uporabljal dva tipa pripomočkov: tako imenovane »tolmače«, povezane s ploščami, in tako imenovani preroški kamen, ki ga je imel že pred pridobitvijo plošč. Pri delu prevoda je kamen ali tolmača položil v klobuk, obraz približal odprtini, da je blokiral svetlobo, ter narekoval besede, ki naj bi se mu prikazovale.[3] Uradna stran dodatno priznava, da so umetniške upodobitve v velikem delu 20. stoletja večinoma kazale Smitha, kako neposredno preučuje zlate plošče, ker je bilo zgodovinsko znanje o uporabi kamna med člani postopoma manj prisotno. Novejše cerkvene publikacije to zgodovino prikazujejo bolj neposredno.[3] Tudi to samo po sebi ni dokaz proti verski trditvi. Je pa primer, kako se lahko javna podoba nastanka svetega besedila skozi čas precej razlikuje od zgodnejših pričevanj.

Mormonova knjiga, starodavna Amerika in DNK. Mormonova knjiga pripoveduje o skupinah ljudi, ki naj bi v predkolumbovskem obdobju prišle iz Bližnjega vzhoda v Ameriko. Zato se je z razvojem genetike pojavilo očitno vprašanje: ali je mogoče med ameriškimi staroselci zaznati genetsko povezavo s temi migracijami?

Uradni LDS esej Book of Mormon and DNA Studies priznava, da večina do zdaj preučenega DNK sodobnih staroselskih populacij kaže najbližje sorodstvo z vzhodnoazijskimi populacijami.[4] Cerkev odgovarja, da genetika populacij ne omogoča enostavnega sklepa, da majhna starodavna migracija ni mogla obstajati. Majhna skupina bi lahko pustila genetski signal, ki bi se skozi tisočletja zaradi genetskega zdrsa, ozkih grl in poznejšega mešanja izgubil.[4] Zato DNK podatki sami po sebi niso preprost laboratorijski »dokaz«, da se nobena od migracij iz Mormonove knjige ni mogla zgoditi. Po drugi strani pa trenutna genetika tudi ne daje neposredne pozitivne potrditve za tradicionalno predstavo, da so ljudstva iz Mormonove knjige glavni predniki ameriških staroselcev.

Pomemben razvoj je prav v tem premiku: sodobna obramba se opira na omejen geografski in demografski model, ne na starejše široke predstave o skoraj celotnem izvoru ameriških staroselcev iz ljudstev Mormonove knjige.

Knjiga Abrahamova: največji tekstualni problem

Še bolj neposreden problem predstavlja Knjiga Abrahamova, danes del LDS kanona v Dragocenem biseru. Leta 1835 je Smith dobil egipčanske mumije in papirusne zvitke. Trdil je, da eden od zvitkov vsebuje Abrahamove zapise, in začel »prevajati« besedilo. Delo je bilo leta 1842 objavljeno kot Knjiga Abrahamova.[5] Del papirusov je bil pozneje izgubljen, vendar so bili nekateri fragmenti v 20. stoletju ponovno odkriti in vrnjeni cerkvi. Tu je posebej pomembno, da uradni LDS esej priznava naslednje: ohranjene fragmente so strokovnjaki identificirali kot dele standardnih egipčanskih pogrebnih besedil; na fragmentih ni Abrahamovega imena niti dogodkov iz Knjige Abrahamove; LDS in ne-LDS egiptologi se strinjajo, da znaki na ohranjenih fragmentih ne ustrezajo besedilu Knjige Abrahamove ter pravila in prevodi v Smithovi oziroma njegovih sodelavcev »egipčanski slovnici« ne ustrezajo tistim, ki jih priznava sodobna egiptologija[5].

Cerkev danes zato ne vztraja nujno pri klasičnem modelu običajnega jezikovnega prevoda. Ponuja možnost, da je papirus deloval kot katalizator razodetja, ali pa da je prvotni Abrahamov tekst vseboval danes izgubljeni del zbirke.[5] To je pomembna sprememba načina obrambe. Zgodnja pripoved je govorila o prevajanju egipčanskih zapisov. Ko je egipčanski jezik postal razumljiv sodobnim strokovnjakom, se je razlaga vse bolj premaknila proti razodetju, ki ni nujno neposredno povezano z besedilom ohranjenega papirusa.

Poligamija: od skrivne prakse do opustitve. Joseph Smith je uvedel pluralni zakon oziroma poligamijo. Današnji uradni LDS esej priznava, da natančno število Smithovih žena ni znano, vendar je bilo veliko. Nekatere so bile z njim »zapečatene« samo za večnost, druge za čas in večnost; nekatere so bile že poročene z drugimi moškimi.[6] Najmlajša, Helen Mar Kimball, je bila ob zapečatenju Smithu nekaj mesecev mlajša od petnajst let.[6] Cerkev poligamijo pojasnjuje kot začasno Božjo zapoved, ki jo je Smith sprejel z odporom. Nasprotniki jo razumejo kot primer, kako je bila prerokova avtoriteta uporabljena za legitimiranje zakonskih ureditev, ki so bile za številne člane izredno težke.

Po desetletjih konflikta z ameriško državo je predsednik Wilford Woodruff leta 1890 izdal Manifest, ki je sprožil konec uradne prakse pluralnega zakona. Cerkev danes monogamijo predstavlja kot običajni Božji standard, poligamijo pa kot zgodovinsko izjemo.[7] Glavna LDS cerkev danes ne prakticira poligamije. Fundamentalistične skupnosti, ki jo še vedno izvajajo, so ločene organizacije.

Črnski člani, duhovništvo in tempelj: omejitev, ki je trajala do 1978

Od sredine 19. stoletja do leta 1978 moški črnega afriškega porekla v LDS cerkvi praviloma niso mogli prejeti duhovništva, črnski moški in ženske pa niso mogli sodelovati pri večini tempeljskih obredov.[8] To je posebej pomembno, ker je cerkev sama priznala, da je nekaj temnopoltih moških v času Josepha Smitha duhovništvo imelo. Omejitev je javno uvedel Brigham Young leta 1852.[8] Skozi desetletja so cerkveni voditelji ponujali različne teološke razlage, povezane s predzemeljskim življenjem, Kajnovim prekletstvom ali domnevno manjšo zvestobo pred rojstvom. Današnja cerkev teh razlag ne sprejema. Uradna stran izrecno pravi, da pretekle teorije, ki so temno polt razlagale kot znak prekletstva, manjvrednosti ali predzemeljske neposlušnosti, niso današnji nauk.[8] Leta 1978 je predsednik Spencer W. Kimball oznanil razodetje, s katerim so bile rasne omejitve odpravljene.[7] To odpira isto institucionalno vprašanje kot pri drugih spreminjajočih se verskih sistemih: če se neka politika desetletja brani z razlagami verskih voditeljev, poznejša generacija pa te razlage zavrne, kako vernik v realnem času ve, katera razlaga je razodetje in katera kulturno pogojen sklep voditeljev?

»Beseda modrosti«: od nasveta do pogoja verske discipline. LDS verniki so danes znani po izogibanju alkoholu, tobaku, kavi in čaju. Toda uradna zgodovina priznava, da razodetje iz leta 1833, znano kot Beseda modrosti, več desetletij ni bilo izvajano tako strogo kot danes. Člani in celo cerkveni voditelji so še dolgo pili kavo ali čaj, nekateri so uporabljali tobak, pri alkoholu pa je obstajala večja toleranca kot v poznejšem obdobju.[9] Šele postopoma je popolna abstinenca postala standard pričakovanega verskega vedenja in eden od pogojev za tempeljsko priporočilo. Gre za dober primer, kako se lahko besedilo razodetja ne spremeni, spremeni pa se institucionalna teža, ki jo organizacija pripiše njegovemu izvajanju.

Tempeljski obredi in krsti za mrtve

Ena najbolj prepoznavnih LDS praks je opravljanje obredov v imenu umrlih. Cerkev uči, da mrtvi v duhovnem svetu lahko sprejmejo evangelij, vendar se tam ne morejo fizično krstiti. Živ član je zato lahko v templju krščen kot zastopnik umrle osebe.[10] Cerkev poudarja, da takšen obred pokojnika ne naredi avtomatično za člana: mrtvi naj bi ga lahko v duhovnem svetu sprejeli ali zavrnili.[10] Za vernike je to izraz ideje, da Bog vsakemu človeku omogoči enako možnost odrešenja. Za zunanje opazovalce je praksa nenavadna predvsem zato, ker se verski obred opravlja v imenu človeka, ki med življenjem te vere ni nujno sprejel. Prav ta teologija je tudi eden od razlogov za izjemno močan LDS interes za genealogijo in razvoj projekta FamilySearch.

Apokaliptična komponenta: »poslednji dnevi«, Zion in pričakovanje Kristusove vrnitve. Ime cerkve samo vsebuje pojem »poslednjih dni«. Zgodnje mormonstvo je imelo izrazito milenaristično komponento. Smith je učil, da Bog ponovno zbira Izrael, da bo zgrajen Zion in da se svet pripravlja na Kristusov drugi prihod. Zgodnji člani so se fizično zbirali v Ohiju, Missouriju in pozneje Illinoisu, ker so svojo skupnost razumeli kot del velikega preroškega procesa.[1] V nasprotju z nekaterimi katastrofalnimi apokaliptičnimi gibanji LDS cerkev ni zgradila svoje identitete na enem samem vedno bližnjem datumu svetovnega konca. Današnja cerkev tudi ne uči, da člani poznajo datum Kristusove vrnitve. Zato je natančneje LDS opisati kot milenaristično oziroma restoracionistično tradicijo z apokaliptično komponento, ne kot »apokaliptični kult«.

Mountain Meadows: ko versko-politična napetost postane nasilje

Najtemnejši dogodek zgodnje zgodovine v Utahu je pokol pri Mountain Meadows leta 1857. Uradna LDS zgodovinska stran priznava, da je lokalna enota teritorialne milice, sestavljena iz svetih iz poslednjih dni, ob pomoči nekaterih ameriških staroselcev napadla migrantski vozovni konvoj in po predaji pobila približno 120 moških, žensk in starejših otrok. Preživelo je 17 majhnih otrok.[11] Cerkev dogodek danes označuje kot najbolj tragično epizodo svoje zgodovine.[11] Neodvisni pregled ameriške National Park Service prav tako opisuje sodelovanje pripadnikov mormonske milice in pajutskih sil pri poboju več kot sto članov Fancherjevega vozovnega konvoja ter Johna D. Leeja kot enega od vodij na kraju.[15] Pomembna je zgodovinska natančnost: neposredni dokazi, da je Brigham Young ukazal pokol, niso bili ugotovljeni; odgovornost za načrtovanje in izvedbo je bila predvsem lokalna. Vendar je dogodek nastal v okolju visoke politične in verske napetosti, retorike oblegane skupnosti ter močne lokalne hierarhije.

To je pomembnejši nauk od poenostavljenega vprašanja, ali je neka religija »nasilna«: kadar se sveta zgodovina, politična ogroženost in zaprta avtoriteta združijo, se lahko lokalne odločitve radikalizirajo.

Denar, Ensign Peak in SEC. Sodobna LDS cerkev upravlja velike finančne rezerve prek investicijskih struktur. Leta 2023 je ameriška Komisija za vrednostne papirje in borzo (SEC) objavila poravnavo s cerkvijo in njenim investicijskim upravljavcem Ensign Peak Advisers. SEC je ugotovil, da je Ensign Peak med letoma 1997 in 2019 uporabljal 13 ločenih družb z omejeno odgovornostjo pri obrazcih 13F, s čimer je bil prikrit agregirani obseg portfelja in napačno prikazano, kdo ima dejanski nadzor nad investicijami.[12] SEC je navedel, da je bil javno poročani portfelj do leta 2018 vreden približno 32 milijard dolarjev. Ensign Peak je plačal 4 milijone dolarjev kazni, cerkev pa 1 milijon.[12] Cerkev je v svojem odgovoru povedala, da je ravnala po pravnem nasvetu, želela ohraniti zasebnost portfelja, prakso leta 2019 spremenila ter od takrat poroča skladno s pravili.[13] To ni dokaz, da je verska doktrina napačna. Je pa legitimen primer za razpravo o institucionalni transparentnosti organizacije, ki od članov zahteva desetino prihodkov.

Je LDS »skupina z visoko stopnjo nadzora«?

Tu je potrebna previdnost. V akademski literaturi ni ene splošno sprejete definicije »kulta« ali »skupina z visoko stopnjo nadzora«. Sodobni raziskovalci vse pogosteje analizirajo konkretne mehanizme nadzora – avtoriteto, nadzor informacij, sankcije ob odhodu, reguliranje intime, financ, vedenja in socialnih odnosov – namesto da bi celotno religijo preprosto označili z eno etiketo.[14] LDS cerkev ima visoke vedenjske in doktrinarne zahteve: desetino, tempeljske pogoje, spolno etiko, pravila glede substanc, misijonsko kulturo in močno spoštovanje preroškega vodstva. Toda iz tega avtomatično ne sledi, da je vsak LDS član v »prisilno nadzorovanem« okolju. Izkušnje so različne glede na družino, lokalno skupnost, posameznikovo identiteto in stopnjo verske vključenosti.

Za analizo je zato bolj pošteno vprašati kateri konkretni mehanizmi povečujejo ali zmanjšujejo osebno avtonomijo, kot pa organizacijo vnaprej razglasiti za kult.

Ključni vzorec: razodetje, zgodovina in reinterpretacija. Mormonstvo je dober primer religije, pri kateri se je doktrina razvijala prek koncepta nadaljnjega razodetja. To omogoča prilagajanje: poligamija se je končala; rasna omejitev duhovništva in templja je bila odpravljena; razlage izvora rasne prepovedi so bile zavrnjene; zgodovina prevoda Mormonove knjige se danes predstavlja bolj odkrito; razmerje med Knjigo Abrahamovo in papirusi se razlaga bistveno širše kot navaden jezikovni prevod ter Beseda modrosti je iz postopoma uveljavljenega zdravstveno-verskega pravila postala močan identitetni standard.

Za vernike je to dokaz žive cerkve, ki jo Bog vodi postopoma. Za kritika je to vprašanje avtoritete: če se lahko prejšnji voditelji motijo tudi pri zelo pomembnih vprašanjih, kako zanesljivo lahko član prepozna mejo med Božjim razodetjem in človeško kulturo voditeljev? To vprašanje je veliko pomembnejše od karikature o »čarobnem kamnu v klobuku«.

Opomba o metodologiji

Članek ne poskuša dokazati ali ovreči Boga, angelov, razodetja ali posmrtnega življenja. Te trditve niso neposredno zgodovinsko testabilne. Kjer je mogoče, daje prednost uradnim LDS virom, posebej Gospel Topics Essays, ker ti sami priznavajo številne zgodovinske podatke, ki so bili nekoč širši javnosti manj znani. Pri pravnih in finančnih vprašanjih uporablja primarne regulatorne vire.