Ko se prerokba ne izpolni: od velikega razočaranja leta 1844 do 1914, 1975 in »nove razlage«

Ameriški laboratorij apokaliptičnega pričakovanja

Za razumevanje modernih apokaliptičnih gibanj se moramo vrniti v Združene države prve polovice 19. stoletja. V času drugega velikega verskega preporoda je bilo območje severnega in zahodnega New Yorka tako gosto posejano z preporodnimi gibanji, novimi cerkvami in reformnimi idejami, da je dobilo ime »požgano območje« (*Burned-over District*), kot da je val verskega ognja že tolikokrat šel čez pokrajino, da ni ostalo ničesar, kar bi še lahko zagorelo.[1] V tem širšem okolju so se pojavila ali razvila nova restoracionistična gibanja, mormonstvo Josepha Smitha, adventistična pričakovanja, spiritualizem ter številni projekti moralne in družbene prenove.

To ne pomeni, da so bila ta gibanja enaka ali da so neposredno izhajala drugo iz drugega. Povezuje jih predvsem kulturno okolje, v katerem je bilo zelo razširjeno prepričanje, da Sveto pismo lahko posameznik ponovno prebere, odkrije izgubljeno resnico in v zgodovini prepozna znamenja bližajoče se nove dobe.

William Miller in računanje konca. Ena najvplivnejših oseb tega obdobja je bil William Miller, baptistični pridigar in nekdanji vojak. Po dolgotrajnem preučevanju Danielove knjige in drugih svetopisemskih prerokb je zaključil, da se Kristusova vrnitev približuje. Sprva je govoril o obdobju med letoma 1843 in 1844.

Ko je prvotni časovni okvir minil, je Miller priznal razočaranje. Toda gibanje se ni takoj končalo. Drug pridigar, Samuel Snow, je predlagal nov izračun: 22. oktober 1844.[2] Na ta dan so verniki pričakovali Kristusov prihod. Dan je minil. Kristus se ni pojavil. Dogodek je v adventistični zgodovini postal znan kot Veliko razočaranje (*Great Disappointment*).[2]

Najpomembnejši trenutek ni prerokba – ampak dan po njej

Z zgodovinskega vidika je 23. oktober 1844 skoraj pomembnejši od 22. oktobra. Kaj naredi skupnost, ko se preverljiva napoved ne izpolni? Možnosti je več: Prva: ljudje zapustijo gibanje. Druga: voditelj prizna napako, vendar ohrani širše versko prepričanje.

Tretja: datum se ponovno izračuna. Četrta: dogodek se reinterpretira: datum je bil pravilen, toda verniki so napačno razumeli, kaj naj bi se zgodilo. Prav četrta možnost je zgodovinsko izjemno pomembna. Iz različnih postmilleritskih tokov so nastale nove adventistične skupine. Pri predhodnikih današnje Cerkve adventistov sedmega dne se je razvila razlaga, da leto 1844 ni označevalo Kristusovega fizičnega prihoda na Zemljo, ampak začetek pomembne nebeške faze Kristusove službe.[3] Datum torej ni bil zavržen. Spremenil se je pomen dogodka.

Od Millerja do Russella. Charles Taze Russell ni bil preprosto neposreden naslednik Williama Millerja. Toda zgodnja zgodovina Preučevalcev Biblije je bila močno povezana z Second Adventist okoljem. Cambridgeova sodobna zgodovina Jehovovih prič navaja, da je mladi Russell leta 1869 poslušal pridigarja Jonasa Wendella, pripadnika Second Adventist tradicije. Pozneje je sodeloval tudi z adventističnim pridigarjem Nelsonom H. Barbourjem, ki ga je prepričal, da je mogoče svetopisemske časovne prerokbe povezati z določenim zgodovinskim obdobjem.[4] Cambridgeov pregled zato adventistični vpliv na zgodnje Preučevalce Biblije označuje kot ključen.[4] Russell je prevzel pričakovanje, da se preroško obdobje »časov narodov« zaključi leta 1914.

1914: ko datum preživi neuspeh

Pred letom 1914 so Preučevalci Biblije širili različna pričakovanja o tem, kaj bo leto pomenilo. Cambridgeov zgodovinski pregled ugotavlja, da so nekateri pričakovali velik »čas stiske«, propad človeških institucij, drugi pa odhod vernikov h Kristusu. Russell je hkrati opozarjal, da morebitni neuspeh pričakovanj ne bi smel uničiti vere.[4] Leto 1914 je res prineslo svetovno vojno. Toda pričakovani zaključek starega sistema ni prišel v obliki, ki so jo številni pričakovali. Datum je kljub temu ostal. Poznejša razlaga ga je povezala z nevidnim Kristusovim kraljevanjem v nebesih in začetkom »zadnjih dni«. Strukturno je ta odziv zanimivo podoben postmilleritskemu vzorcu: datum lahko ostane pravilen, če se spremeni razlaga dogodka.

To ne dokazuje, da sta doktrini vsebinsko enaki ali da je bila sprememba nujno zavestna prevara. Kaže pa prepoznaven mehanizem religiozne reinterpretacije.

1925 in 1975: datum postane manj natančen, pričakovanje pa ostane. Pri Jehovovih pričah se je časovno pričakovanje pojavilo še večkrat. Za leto 1925 so mnogi Preučevalci Biblije pričakovali vstajenje Abrahama, Davida in drugih svetopisemskih mož ter velike spremembe na Zemlji. Današnja uradna publikacija Jehovovih prič ta pričakovanja sama opisuje pod naslovom »Neizpolnjena pričakovanja«.[5] Pri letu 1975 je bil mehanizem nekoliko drugačen. Organizacija ni izdala uradne izjave, da bo Armagedon prišel točno določenega dne. Je pa literatura zelo intenzivno poudarjala, da se leta 1975 zaključuje 6.000 let človeške zgodovine in da je čas izjemno kratek.[6] Po letu 1975 je Stražni stolp priznal, da so nekatere objavljene formulacije ustvarile več gotovosti, kot bi bilo primerno.[7] Tu vidimo razvoj strategije: manj točne koledarske napovedi, vendar še vedno močan občutek neposredne zgodovinske nujnosti.

Kognitivna disonanca: zakaj napačna napoved ne uniči nujno vere

Leta 1956 so Leon Festinger, Henry Riecken in Stanley Schachter objavili delo When Prophecy Fails. Raziskovali so majhno skupino, ki je verjela, da bo velik del sveta uničila poplava in da bodo člane rešila nezemeljska bitja. Katastrofa se ni zgodila. Toda vsi člani se niso odzvali enako. Poznejši pregled American Psychological Association povzema, da so ljudje, ki so bili v trenutku neuspeha bolj izolirani od skupine, lažje opustili prepričanje, medtem ko so člani, ki so čakali skupaj, pogosteje ohranili vero. Voditeljica je neuspeh reinterpretirala tako, da je bila katastrofa preprečena zaradi duhovnega pomena skupine. Po neizpolnitvi se je povečalo tudi prozelitiranje.[8] Festinger je iz tega razvijal širšo teorijo kognitivne disonance. Ko sta dve pomembni prepričanji v konfliktu – na primer: »naš vir je zanesljiv« in »njegova napoved se ni zgodila« Nastane psihološko nelagodje. Človek lahko napetost zmanjša na različne načine: opusti prepričanje, razvrednoti dokaz, spremeni pomen napovedi, poišče podporo ljudi, ki verjamejo enako ter doda novo razlago, ki obe dejstvi ponovno združi.

Pomembno: teorija ne pomeni, da vsak vernik po neuspehu nujno verjame še močneje. Festingerjev lastni primer je pokazal različne odzive. Vložek spremeni ceno priznanja napake. Predstavljajmo si dve osebi. Prva je včeraj na internetu prebrala prerokbo. Druga je zaradi iste prerokbe: izgubila prijatelje, zapustila drugo cerkev, deset let oznanjevala, vzgojila otroke v istem sistemu, darovala denar, organizacijo javno branila ter svojo identiteto povezala z idejo, da je prav ona našla resnico.

Za prvo osebo je priznanje napake neprijetno. Za drugo lahko pomeni rekonstrukcijo celotnega življenja. Zato psihološkega odziva ni mogoče razložiti samo z inteligenco ali naivnostjo. Večji kot je vložek, dražja je možnost: »Morda smo se motili.«

Skupina lahko neuspeh spremeni v dokaz

V zaprtem interpretativnem sistemu se lahko zgodi še nekaj močnejšega. Neuspeh napovedi postane dokaz, da je širša doktrina pravilna. Če se datum ne izpolni: »Bog nas je preizkusil.«, »Razumeli smo datum, ne pa dogodka.«, »Naša pričakovanja so bila človeška, prerokba pa pravilna.«, »Dogodek se je zgodil v nevidnem svetu.« ter »Bog je zaradi naše zvestobe katastrofo odložil.«.

Takšno razlago je pogosto težko neposredno ovreči, ker se je trditev premaknila iz opazljivega sveta v področje, kjer je ni mogoče enako testirati. To je bistven epistemološki premik: napoved, ki je bila pred datumom empirična, po datumu postane metafizična.

Toda reinterpretacija ni vedno manipulacija. Tu je potrebna pomembna meja. Ljudje iskreno reinterpretiramo pretekle dogodke ves čas. Znanost spreminja modele. Zgodovinarji revidirajo razlage. Religije razvijajo teologijo. Posamezniki drugače razumejo lastno preteklost. Zato sama sprememba doktrine ni dokaz prevare. Ključno vprašanje je: Ali institucija po neuspehu omogoči odprto preverjanje lastne napake – ali pa preoblikuje razlago tako, da njen avtoritativni položaj ostane nedotaknjen ne glede na rezultat? To je pomembnejše od samega dejstva, da se nauk spremeni.

Od karizmatičnega preroka do trajne institucije

Tu se psihologija sreča s sociologijo. Max Weber je klasično opisal problem karizmatične oblasti: čista karizma je vezana na izjemnega posameznika in je zato dolgoročno nestabilna. Gibanja jo lahko skušajo prenesti oziroma preoblikovati v trajnejše oblike avtoritete. Takšna institucionalizacija se lahko izrazi v: funkcijo, hierarhijo, ritual, pravila nasledstva, svet voditeljev, sveto besedilo ter administracijo.

Weber je temu procesu rekel rutinizacija karizme.[9] Sodobna raziskava Josepha Smitha pokaže prav ta proces: njegova osebna razodetja so se postopoma institucionalizirala v hierarhični verski sistem, v katerem je skupnostna razodetna avtoriteta vezana na najvišje cerkvene funkcije.[9] Štirje primeri, štirje različni izidi.

Joseph Smith → LDS. Smithova osebna preroška avtoriteta se je po njegovi smrti prenesla v sistem predsednika-preroka, apostolov in institucionalne hierarhije. Cerkev je preživela ustanovitelja in postala trajna globalna organizacija.

Russell in Rutherford → Watch Tower → Vodstveni organ. Preučevalci Biblije so po Russellovi smrti doživeli hud nasledstveni konflikt in razkole. Glavna organizacija se je pod Rutherfordom precej centralizirala. Danes je doktrinarna avtoriteta osredotočena v Vodstvenem organu. Karizma ustanoviteljev se je spremenila v karizmo institucije.

Sun Myung Moon → Pravi starši in nasledstveni konflikt. Združitveno gibanje je imelo še bolj osebno vez med ustanoviteljem in svetovno zgodovino. Moon in Hak Ja Han sta bila predstavljena kot »Pravi starši«. Po Moonovi smrti so se pojavili konflikti med družinskimi in organizacijskimi vejami. Tu rutinizacija ni ustvarila samo ene stabilne nasledstvene poti, ampak tudi konkurenčne zahteve po legitimni dediščini karizme.

Shoko Asahara → Aumovi nasledniki. Pri Aumu je bil problem drugačen. Asahara je bil tako absolutno središče doktrine, da njegovo odstranitev ni bilo mogoče preprosto nadomestiti z običajnim upravnim nasledstvom. Aum je razpadel v naslednike, kot sta Aleph in Hikari no Wa, z različnimi odnosi do ustanoviteljeve avtoritete. To pokaže, da rutinizacija karizme ni avtomatično uspešna.

»Nova luč« kot institucionalna rešitev

Religija, ki sprejema možnost nadaljnjega razodetja ali postopnega razumevanja, ima pomembno prednost: lahko se prilagaja, ne da bi nujno opustila svojo osnovno identiteto. To je lahko zdrava lastnost. Institucija lahko popravi: zgodovinsko napako, rasno politiko, medicinsko pravilo, interpretacijo svetega besedila ter organizacijsko prakso.

Toda ista sposobnost lahko ustvari drug problem. Če se vsaka prejšnja napaka retroaktivno spremeni v potrebno stopnjo na poti k novi resnici, postane skoraj nemogoče določiti, kaj bi sploh lahko dokazalo, da osrednja avtoriteta ni poseben kanal resnice. Zato je ključno vprašanje: Ali lahko sistem razlikuje med »razvojem razumevanja« in preprosto institucionalno napako?

Napoved, ki je ni mogoče izgubiti. Predstavljajmo si sistem, v katerem: če se napoved izpolni → prerok je imel prav, če se ne izpolni → napoved je bila simbolična, če datum mine → dogodek se je zgodil nevidno, če člani odidejo → niso bili dovolj zvesti, če člani ostanejo → to dokazuje resnico, če pride preganjanje → prerokba o preganjanju se izpolnjuje ter če preganjanja ni → Bog varuje svoje ljudstvo.

Tak sistem je skoraj neovrgljiv. Ni več pomembno, kaj se zgodi. Vsak izid lahko postane potrditev. To je trenutek, ko vprašanje ni več samo versko. Postane vprašanje epistemologije: kako človek sploh preverja trditev, če je sistem zgrajen tako, da noben možen rezultat ne more šteti proti njej?

Najpomembnejša zaščita ni skepticizem – ampak možnost popravka

Nobena institucija nima popolnoma pravilnega pogleda na svet. Zato zdrava struktura ne potrebuje nezmotljivih ljudi. Potrebuje mehanizem, ki napako lahko zazna in jo popravi brez uničenja človeka, ki jo izpostavi. Dobri opozorilni indikatorji so: ali je dovoljeno preučevati stare publikacije, ali je dovoljeno primerjati današnji in nekdanji nauk, ali lahko član javno pove, da se vodstvo moti, ali lahko organizacija reče »napačno smo učili« brez preoblikovanja zgodovine, ali kritik zaradi tega izgubi družino ali celotno skupnost ter ali je odhod legitimna osebna možnost.

Če je odgovor na vsa vprašanja negativen, potem problem ni samo napačna prerokba. Problem je sistem, ki nima varnega načina za soočenje z lastno zmotljivostjo.

Zaključek: prerokba je test tudi za institucijo. Veliko razočaranje leta 1844, leto 1914 in poznejše apokaliptične napovedi nam povedo manj o tem, ali je človek veren ali neveren, kot o tem, kako delujejo skupine pod pritiskom protislovja. Nekateri ljudje odidejo. Nekateri priznajo napako.

Nekateri ohranijo temeljno vero, a zavrnejo datum. Nekateri premaknejo dogodek v nevidni svet. Nekatere skupnosti razpadejo. Druge postanejo močnejše. Zato najpomembnejše vprašanje ni: Zakaj so ti ljudje verjeli napačni napovedi? Boljše vprašanje je: Kaj je institucija naredila po tem, ko se napoved ni izpolnila – in ali je poznejša razlaga povečala ali zmanjšala možnost, da bo naslednjo napako sploh mogoče prepoznati? Tam se začne resnično zanimiva zgodovina.