Balboa in psi osvajalcev — krvava podoba španskega osvajanja Amerike
Bakrorez Theodorja de Bryja prikazuje nasilje med Balbojevim pohodom leta 1513. Članek ločuje kroniška pričevanja od poznejše umetniške upodobitve.
Umetniška rekonstrukcija grožnje kolonialnega nasilja v Panami leta 1513; ni neposreden posnetek dogodka pri Quarequi.
Panama, leto 1513. Pokol pri Quarequi, ljudje, izročeni napadalnim psom, in zgodovinska grafika, ki razkriva tudi načine opravičevanja kolonialnega nasilja.
Podoba nasilja, ki je preživela stoletja
Na bakrorezu stojijo španski osvajalci. Oboroženi so, oblečeni v evropska oblačila in razporejeni v skupino, ki obvladuje prizorišče.
Pred njimi veliki psi napadajo staroselce, ki ležijo na tleh. Nekateri se poskušajo braniti, drugi so prikazani kot negibna telesa. Vojaki dogajanje opazujejo. Prizor razkriva skrajno neenakost moči. Na eni strani so oboroženi osvajalci, ki odločajo o življenju in smrti. Na drugi ljudje, nad katerimi se izvaja njihova oblast.
Grafiko je leta 1594 objavil flamski grafik in založnik Theodor de Bry v četrtem delu zbirke America, znane tudi kot Grand Voyages. Prikazuje dogodek, povezan s španskim osvajalcem Vascom Núñezom de Balboo in njegovim pohodom čez Panamsko ožino leta 1513. Toda de Bry pri dogodku ni bil prisoten. Grafika je nastala več kot osemdeset let pozneje, na podlagi starejšega evropskega pripovednega izročila.
Zato je ne moremo obravnavati kot neposrednega vizualnega pričevanja. Lahko pa z njo raziščemo nekaj drugega: kako so evropski avtorji upodabljali kolonialno nasilje, kako so opisovali njegove žrtve in s kakšnimi argumenti so takšno ravnanje včasih opravičevali. Začetek te zgodbe ni v de Bryjevi delavnici, temveč v Panami leta 1513.
Balboa — osvajalec na poti proti Tihemu oceanu
Vasco Núñez de Balboa je bil eden od španskih osvajalcev, ki so v začetku 16. stoletja širili kastiljsko oblast na območju današnje Paname in Kolumbije. Njegovo delovanje je bilo povezano s špansko naselbino Santa María la Antigua del Darién, ustanovljeno leta 1510. Balboa je iskal zlato, politično priznanje in nadzor nad novimi ozemlji. Njegove odprave so bile raziskovalne, a tudi vojaške in osvajalske.
Septembra 1513 se je s skupino približno 190 Špancev odpravil čez Panamsko ožino proti morju na njeni južni strani. V evropskem zgodovinopisju je njegov pohod postal pomemben zaradi dosega Tihega oceana. Toda to morje ni bilo neznano ljudem, ki so živeli na njegovih obalah. Staroselske skupnosti so poznale pokrajino, poti, reke, obalo in lokalne trgovske povezave. Imela so svoje politične odnose, voditelje, gospodarske interese in medsebojne spore. Tudi Balboa pri svoji odpravi ni bil neodvisen od njihovega znanja.
Potreboval je informacije, vodnike, pomoč pri prenašanju opreme in dostop do hrane. Z nekaterimi lokalnimi voditelji je sklepal zavezništva, druge skupnosti pa so se njegovemu napredovanju uprle. O poteku odprave je pisal Peter Martyr d'Anghiera, humanist in kronist španskega dvora, v delu De orbe novo. Po njegovem poročilu je Balboa na poti dosegel območje Quarequa, kjer mu je lokalni voditelj, ki ga kronist prav tako imenuje Quarequa, poskušal preprečiti nadaljevanje pohoda. Voditelj je zahteval, naj se Španci umaknejo. Balboa zahteve ni upošteval.
Sledil je spopad, ki ga je evropski kronist opisal z izjemno brutalnimi podrobnostmi.
Quarequa, 1513 — pokol v kroniškem zapisu
Peter Martyr opisuje, da so bili domači bojevniki oboroženi z loki, puščicami, lesenim orožjem in drugimi sredstvi, značilnimi za njihovo okolje. Španci so imeli vojaško prednost zaradi kovinskega in strelnega orožja. Ko so domači bojevniki zaslišali streljanje, so se po kronistovem poročilu začeli umikati. Španci so jih zasledovali in pobijali.
Martyr za opis ravnanja španskih vojakov uporabi primerjavo z mesarji, ki razkosavajo živali. Piše o odsekanih udih in glavah ter navaja, da je bilo ubitih šeststo ljudi, med njimi tudi lokalni voditelj. Zapis je pretresljiv, vendar zahteva dokazno previdnost. Število šeststo izvira iz kronike, ne iz neodvisnega popisa umrlih. Martyr sam ni bil očividec. Njegova pripoved temelji na poročilih, povezanih s špansko odpravo.
Ne moremo torej z gotovostjo potrditi natančnega števila žrtev ali vseh posameznih okoliščin njihove smrti. Lahko pa ugotovimo, da zgodnji evropski vir poroča o obsežnem pobijanju med Balbojevim prodorom skozi Quarequo. S tem se pripoved še ne konča. Po spopadu kronist opisuje še drugo nasilno epizodo. Tokrat ne govori o oboroženem odporu, temveč o skupini ljudi, ki naj bi jih Balboa ukazal usmrtiti s psi.
Štirideset ljudi, izročenih napadalnim psom
Po zavzetju Quareque naj bi Balboa v bivališču lokalnega voditelja naletel na njegovega brata in druge ljudi, ki so jih španski poročevalci opisovali kot osebe v ženskih oblačilih.
Dokumentarni vir: De orbe novo decades, Third Decade, Book I
Martyr jim je pripisal tudi spolno in moralno obsojajoče oznake. Nato je zapisal, da je Balboa ukazal približno štirideset ljudi prepustiti psom, da jih raztrgajo. Latinska izdaja iz leta 1516 vsebuje nedvoumno formulacijo:
Iussit a canibus circiter quadraginta lacerari.
V slovenskem prevodu:
»Ukazal je, naj jih približno štirideset raztrgajo psi.«
Kronist ne opisuje nesreče ali naključnega napada živali. Poroča o ukazu španskega poveljnika. V nadaljevanju pojasnjuje, da so osvajalci pse uporabljali tudi v bojih proti staroselcem. Šlo je za sredstvo vojaškega nasilja, ki je lahko povzročilo strašne poškodbe in smrt. Pri tem je treba ločiti dva dogodka. Prvi je spopad pri Quarequi, v katerem Martyr navaja šeststo mrtvih. Drugi je poznejša usmrtitev približno štiridesetih ljudi, ki naj bi jih Balboa dal raztrgati psom.
Obe številki izvirata iz iste kroniške pripovedi in ju ni mogoče neodvisno potrditi kot natančno število žrtev. Vendar to ne pomeni, da lahko poročilo preprosto zavržemo. Gre za zgodnje pričevanje, zapisano znotraj sveta španske kolonialne oblasti, ki osvajalskemu poveljniku pripisuje namerno in skrajno kruto usmrtitev ljudi. Še posebej pomembno pa je vprašanje, zakaj so bili ti ljudje izbrani za smrt.
Odgovor, ki ga ponujajo evropski viri, nam ne pove le nekaj o žrtvah. Razkriva tudi predsodke in vrednote ljudi, ki so odločali o njihovi usodi.
Žrtve med zgodovino in kolonialnimi obtožbami
O Balboju poznamo številne podatke. Poznamo njegove odprave, politične ambicije, spore in poznejšo usodo. O ljudeh, ki jih je dal po kronistovem poročilu izročiti psom, vemo neprimerno manj. Njihova imena večinoma niso ohranjena. Nimamo njihovih neposrednih pričevanj in ne poznamo njihovih lastnih izrazov za družbene vloge ali osebno identiteto. Namesto tega so nam ostali evropski opisi.
Martyrjev latinski zapis omenja ljudi, oblečene v ženska oblačila, ter uporablja izraze, ki jih zaznamuje spolno-moralna obsodba. Kronist hišo lokalnega voditelja opisuje z izrazjem, povezanim z domnevno prepovedanim spolnim vedenjem, vendar ne podaja neposrednega očividnega opisa konkretnega spolnega dejanja, ki bi ga bilo mogoče neodvisno preveriti. Ta razlika je bistvena. Evropska moralna oznaka ni dokaz, da so žrtve dejansko storile vse, kar jim je bilo očitano. Prav tako njihova oblačila ali družbene vloge ne dokazujejo določene spolne prakse.
Leta 1555 je Richard Eden objavil angleški prevod Martyrjevega dela. Pri prevajanju in poznejšem povzemanju so se nekatere spolne obtožbe izraziteje konkretizirale. Raziskovalka Jamey Jesperson v študiji iz leta 2024 opozarja na takšne spremembe in predlaga, da bi morali dogodek pri Quarequi razumeti tudi v okviru kolonialnega nasilja nad ljudmi, katerih spolni izraz ni ustrezal evropskim predstavam o moškosti in ženskosti.
Jesperson uporablja tudi pojem transfemininosti, da bi v zgodovinopisju znova postavila v ospredje ljudi, ki so bili pogosto obravnavani samo skozi obtožbe o domnevno prepovedani spolnosti. Njena razlaga odpira pomembno raziskovalno vprašanje. Toda iz ohranjenih virov ni mogoče z gotovostjo določiti osebne identitete vseh žrtev. Tudi sodobnih kategorij ne smemo nekritično prenesti na staroselsko skupnost iz začetka 16. stoletja.
Bolj zanesljivo lahko povemo, kako so jih opisovali evropski viri, kot pa kdo so bili po lastnem razumevanju. Kljub temu ostaja nekaj nedvoumnega. Njihova človeška vrednost ni bila odvisna od tega, ali so ustrezali španskim verskim, družbenim in spolnim normam. Tudi če bi bile vse obtožbe evropskih kronistov resnične, te ne bi opravičile njihove usmrtitve. Zgodovina jih ne sme znova obsoditi s tem, da brez kritike ponavlja besede njihovih preganjalcev.
Ko kolonialno nasilje postane domnevna pravičnost
Martyrjeva pripoved vsebuje še en pomenljiv del. Kronist trdi, da naj bi nekateri lokalni prebivalci Balbojevo ravnanje odobravali in celo zahtevali kaznovanje drugih ljudi, obtoženih podobnega vedenja. Poroča tudi o prepričanju, da naj bi takšni domnevni prestopki povzročali naravne nesreče, bolezni in lakoto. Toda te navedbe niso ohranjeno neposredno pričevanje samih prebivalcev Quareque.
Poznamo jih skozi kronista, ki dogodka ni videl, ni neposredno poznal vseh lokalnih običajev in je pisal za evropsko občinstvo. Takšna pripoved ima lahko pomembno ideološko vlogo. Če so žrtve predstavljene kot grešniki in njihovo smrt domnevno odobravajo celo pripadniki njihove skupnosti, je osvajalcu mogoče pripisati vlogo izvrševalca pravičnosti. Nasilje tako ni več opisano samo kot nasilje. Postane kazen.
To ne dokazuje, da si je Martyr vsako podrobnost izmislil. Pomeni pa, da je treba njegovo razlago presojati ločeno od samega poročila o usmrtitvi. Prav v tem je eden osrednjih mehanizmov kolonialnega opravičevanja. Najprej so določeni ljudje predstavljeni kot nevarni, grešni ali manjvredni. Nato se njihovo kaznovanje opiše kot koristno, potrebno ali celo moralno pravilno. Tako lahko nasilje, ki ga izvaja tuja vojaška oblast, v pripovedi dobi videz legitimnega dejanja. Toda verska ali moralna obtožba ne izniči odgovornosti storilca.
Življenje ljudi pri Quarequi ni bilo manj vredno zato, ker so jih evropski pisci označili za prestopnike.
Theodor de Bry — umetnost, propaganda in spomin
Leta 1594 je Theodor de Bry zgodnejšo pripoved o Balbojevem nasilju predstavil v obliki bakroreza. Grafika je bila objavljena kot 22. tabla četrtega dela zbirke America. Zbirka je evropskim bralcem približevala ameriške dežele, njihove prebivalce in dogodke evropskih osvajanj. Njene ilustracije so močno vplivale na to, kako so si bralci predstavljali svet, ki ga večina nikoli ni obiskala. De Bry ni bil očividec Balbojevega pohoda.
Tudi konkretna grafika ne predstavlja natančne rekonstrukcije dogodka. Njena kompozicija, postavitev ljudi, podobe psov in način prikaza nasilja so umetniške odločitve. Toda te odločitve niso brez pomena. Na grafiki evropski vojaki stojijo v urejeni skupini. V ospredju se odvija skrajno nasilje nad ljudmi, ki so prikazani kot nemočne žrtve.
Pogled gledalca je usmerjen v razmerje med tistimi, ki imajo moč, in tistimi, nad katerimi se moč izvaja. Vendar podoba ni edini del sporočila. Izvirni nemški naslov trdi, da je Balboa staroselce izročil psom, ker naj bi zagrešili »strašni greh sodomije«. Gre za evropsko moralno obtožbo, ne za neodvisno dokazano dejstvo o žrtvah. Prav povezava med naslovom in podobo omogoča različni branji. Gledalec lahko prepozna špansko brutalnost. Toda naslov mu hkrati ponuja razlago, v kateri nasilje nastopa kot kazen za domnevni greh.
Zato grafike ne smemo samodejno razumeti samo kot obsodbo osvajalcev. Raziskovalec Joel Thomas Bowers je v magistrskem delu iz leta 2025 predlagal, da je de Bryjeva kompozicija s povezovanjem podobe, naslova in spremljevalne pripovedi lahko delovala tudi kot moralno opravičevanje usmrtitev. Po njegovi razlagi je bilo mogoče prizor razumeti kot versko utemeljeno kaznovanje, podobno evropskim predstavam o pregonu ljudi, obtoženih prepovedanega spolnega vedenja.
To je avtorjeva zgodovinopisna interpretacija, ne neposredno dokumentirana izjava de Bryja o njegovih osebnih namenih. Prav tako moramo upoštevati širši kontekst. De Bryjeve grafike so pogosto povezovali s protestantsko kritiko španskega katoliškega osvajanja. Toda iz tega ne sledi, da je imela vsaka posamezna upodobitev enoznačno propagandno sporočilo.
Podoba grozodejstva lahko nasilje razkriva, hkrati pa ga spremlja besedilo, ki gledalcu ponuja njegovo opravičilo. To nas opozarja, da moramo zgodovinske ilustracije brati skupaj z njihovimi napisi, spremljevalnimi besedili in okoliščinami nastanka. De Bryjeva kompozicija iz leta 1594 je krožila tudi v poznejših izdajah. Denver Art Museum hrani odtis iz leta 1655, ki izhaja iz poznejše izdaje te podobe. Za pravilno razumevanje moramo zato razlikovati med tremi zgodovinskimi ravnmi:
Leto 1513: nasilni dogodek pri Quarequi, o katerem pripovedujejo zgodnji viri. Leto 1516: tiskana latinska izdaja Martyrjeve kronike, ki opisuje dogajanje in ga razlaga skozi evropske predstave. Leto 1594: de Bryjeva grafična upodobitev, ki iz starejšega pripovednega izročila ustvari podobo za evropsko občinstvo. Poznejši odtisi, med njimi tisti iz leta 1655, pričajo o nadaljnjem širjenju te upodobitve. Razlika med dogodkom, zapisom in podobo ni zgolj bibliografska podrobnost.
Brez nje bi umetniško interpretacijo lahko zamenjali za neposredno zgodovinsko pričevanje.
Grozodejstvo in njegova zapuščina
Balbojev prehod čez Panamsko ožino je v evropskem zgodovinskem spominu postal pomemben zaradi dosega Tihega oceana. Toda kroniški zapis iste odprave pripoveduje tudi o vojaškem podrejanju, pobijanju in uporabi psov za usmrtitev ljudi. To ni nepomembna opomba ob velikem geografskem dosežku. Je del iste zgodovine. Balboa ni prečkal praznega ozemlja, ki bi čakalo na prihod evropske oblasti.
Prečkal je pokrajino, v kateri so živele skupnosti s svojimi voditelji, odnosi, znanjem in političnimi odločitvami. Nekatere so z njim sklepale zavezništva. Druge so njegovemu napredovanju nasprotovale. Pri Quarequi se je odpor po kronistovem poročilu končal s pobijanjem velikega števila ljudi. Sledila je še usmrtitev skupine, ki so jo evropski pisci označili za moralno nesprejemljivo. Ta zgodba razkriva, da kolonialna oblast ni delovala samo z orožjem.
Delovala je tudi skozi jezik, obtožbe in podobe, ki so nasilje predstavljale kot nekaj upravičenega. Toda nobena verska obsodba, razlika v običajih ali domnevna moralna premoč osvajalcev ni mogla opravičiti usmrtitve ljudi s psi. Prav tako zgodovinska negotovost o posameznem številu žrtev ne izniči odgovornosti za nasilje, o katerem poroča zgodnji vir. Nasprotno.
Natančno razlikovanje med dokumentiranim, posredovanim in interpretiranim nam omogoča, da zgodovino razumemo brez izmišljanja dokazov in brez opravičevanja storilcev. De Bryjeva grafika je zato več kot pretresljiva podoba iz stare knjige. Je pričevanje o tem, kako je Evropa predstavljala osvajanje Amerike — in kako je lahko tudi najbolj očitno grozodejstvo postalo del pripovedi o veri, morali in oblasti. Toda ljudje, ki jih prikazuje, niso bili samo žrtve evropskega osvajanja.
Imeli so svoje življenje, svoj svet in svojo zgodovino, ki se ni začela s prihodom Špancev. Če želimo razumeti resnično razsežnost kolonizacije, moramo zato spoznati tudi družbe, na katere je posegla. Med njimi so bili Taíni na Karibih, katerih zgodovina je neposredno povezana s Kolumbovim prihodom leta 1492.
Balbojeva zgodba iz Paname ni zgodba o Taínih na Hispanioli. Gre za drugo pokrajino, druge skupnosti in drug zgodovinski dogodek. Povezuje pa ju širši proces španskega kolonialnega širjenja. Zato se moramo pred raziskovanjem Kolumbovih prvih stikov in kolonialne oblasti vprašati nekaj bistvenega:
Kdo so bili Taíni — in kakšen je bil njihov svet pred letom 1492?
Viri in nadaljnje branje
- University of Houston Libraries. Theodor de Bry, Valboa wirfft etliche Indianer ..., 1594. Katalog izvirne grafike in digitalna reprodukcija Vir
- Peter Martyr d'Anghiera. De orbe novo decades, Alcalá de Henares, 1516, tretja dekada, prva knjiga. Izvirna latinska izdaja, digitalizirana v zbirkah John Carter Brown Library in New York Public Library Vir
- Richard Eden. The Decades of the Newe Worlde, London, 1555, tretja dekada, prva knjiga. Angleški prevod Martyrjevega dela Vir
- Francis Augustus MacNutt (prev.). De Orbe Novo: The Eight Decades of Peter Martyr d'Anghera, prvi zvezek, New York, 1912. Zgodovinski angleški prevod, uporabljen za primerjavo Vir
- Jamey Jesperson. »Trans misogyny in the colonial archive: Re-membering trans feminine life and death in New Spain, 1604–1821«. Gender & History, 36(1), 2024, str. 91–111 Vir
- Denver Art Museum. Theodor de Bry, Balboa's Massacre of the Cueva (recto); Balboa Reaches the Sea (verso), odtis iz leta 1655, inventarna številka 2000.371 Vir
- Joel Thomas Bowers. Theodor De Bry's Ravaged Sodomites: an Emblematic Narrative Twist. University of Alabama, magistrsko delo, 2025. Uporabljen je preverjen univerzitetni povzetek raziskave; popoln pregled besedila še ni zaključen Vir
Raziskovalna opomba: številki šeststo in približno štirideset sta navedbi evropskega kronista, ne neodvisno potrjen popis žrtev. Spolne obtožbe obravnavamo kot zgodovinski vir o pogledih kolonialnih avtorjev, ne kot dokazano krivdo žrtev. De Bryjeva grafika ni očividna upodobitev dogodka.