SerijaPoplave v Savinjski dolini in Viktor Schauberger Del 1 / 3

Ko reka zahteva svoj prostor

Poplave avgusta 2023 so razkrile ranljivost Savinjske doline. Članek preučuje rečno strugo, pretekle regulacije in njihove posledice.

AI-ustvarjena uredniška ilustracija, ne avtentična fotografija poplav avgusta 2023.

Kako smo spremenili Savinjo in kaj so razkrile katastrofalne poplave

V noči s 3. na 4. avgust 2023 je nad severno Slovenijo deževalo z izjemno silovitostjo. Voda je drla s pobočij, hudourniki so naraščali, reke pa so začele prestopati bregove. V Savinjski dolini so se v nekaj urah spremenile pokrajine, ki so jih prebivalci poznali vse življenje. Ceste so izginjale pod vodo in prodom, mostovi so popuščali, stanovanjske hiše so ostajale brez temeljev. Ponekod je Savinja odnašala cele dele brežin in si odpirala nove poti. Za ljudi, ki so izgubili domove, je bila to katastrofa, katere posledic ni mogoče izraziti zgolj s številkami. Toda za razumevanje dogodka moramo pogledati tudi dlje od tistih avgustovskih dni.

Savinja ni bila vedno reka, kakršno poznamo danes. Njena struga je bila nekoč bolj razvejana, njen prostor širši, njeni zavoji in prodišča pa so se spreminjali ob večjih visokovodnih dogodkih. Človek jo je skozi stoletja postopoma omejeval, ravnal, poglabljal in z nasipi ločeval od zemljišč, ki jih je želel obdelovati, pozidati ali zaščititi. Ti posegi so prinesli resnične koristi. Omogočili so razvoj naselij, kmetijstva, industrije in prometnih povezav. Toda spremenili so tudi način, kako voda potuje skozi dolino.

Zato se danes pred nami odpira vprašanje, ki presega eno samo katastrofo: ali smo Savinjo med prizadevanji, da bi jo obvladali, ponekod tudi prikrajšali za prostor, ki ga ob velikih poplavah potrebuje?

Dan, ko je Savinja prestopila bregove

Katastrofalna poplava na območju Mozirja leta 2023 — zunanji dokumentarni vir.

Posledice poplav pri Kampu Menina v Rečici ob Savinji, 12. avgust 2023. Foto: Matjaz RSLO.

V začetku avgusta 2023 so bila tla v številnih slovenskih porečjih že močno namočena zaradi predhodnih padavin. Nato je severno Slovenijo zajel nov izjemen padavinski dogodek. Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje je v najbolj prizadetih porečjih v šestih do dvanajstih urah padlo med 150 in 200 milimetrov dežja. To pomeni približno 150 do 200 litrov vode na vsak kvadratni meter površja. Razmere so bile posebej nevarne zaradi združitve treh dejavnikov: velike količine padavin, njihove hitre časovne koncentracije in predhodno namočenih tal. [1]

V gorskem svetu, kjer se voda po strmih pobočjih hitro zbira v ozkih dolinah, lahko takšen dogodek povzroči silovit porast pretokov. Voda ne odteka več samo po običajnih strugah. Hudourniki s seboj odnašajo zemljo, kamenje, podrto drevje in drug material. V Zgornji Savinjski dolini so bile posledice posebej hude. Prizadeti so bili Solčava, Luče, Ljubno, Nazarje in številna manjša naselja. Voda je poškodovala ceste, mostove, brežine, stanovanjske in gospodarske objekte. Na posameznih območjih je Savinja zaradi močne erozije spremenila celo potek struge.

Ko je poplavni val potoval dolvodno, so nanj vplivali dotoki pritokov, razlivanje in začasno zadrževanje vode na poplavnih površinah. ARSO je 4. avgusta na vodomerni postaji Letuš evidentiral največji pretok 935 kubičnih metrov na sekundo. V Celju je bila konica 1.173 kubičnih metrov na sekundo, v Laškem pa 1.450 kubičnih metrov na sekundo. Za Savinjo pri Letušu in Nazarjah so bile povratne dobe evidentiranih konic ocenjene na več kot sto let, v Celju in Laškem pa na približno petdeset let. To ne pomeni, da je bila katastrofa v spodnji dolini manj pomembna. Pomeni, da je bila hidrološka izjemnost dogodka po posameznih delih porečja različna. [1]

Pri Nazarjah obstaja še posebna merilna omejitev. ARSO je za vodomerno postajo navedel 859 kubičnih metrov na sekundo, vendar je poznejša strokovna rekonstrukcija opozorila, da je del poplavnega toka obšel merilni profil. Za celoten tok pod sotočjem z Dreto je podala oceno med 1.350 in 1.450 kubičnimi metri na sekundo. Gre za drugačen način ocenjevanja, ne za dve neposredno primerljivi meritvi. [2] A največjih posledic niso povzročali samo izjemni pretoki. Voda je odnašala prod, premeščala kamenje, spodjedala brežine in rušila dele prometne infrastrukture. Leseno plavje se je kopičilo na posameznih pretočnih mestih ter dodatno oviralo odtekanje vode. Zemeljski plazovi in hudourniški nanosi so ustvarjali nevarnost tudi tam, kjer prebivalci niso pričakovali neposrednega poplavljanja glavne reke.

Raziskava Nejca Bezaka, Panosa Panagosa, Leonidasa Liakosa in Matjaža Mikoša, objavljena decembra 2023 v reviji Natural Hazards and Earth System Sciences, je posebej obravnavala takšne procese. Avtorji so dokumentirali erozijo, drobirske tokove, premeščanje sedimentov, leseno plavje in lokalne spremembe poteka vodotokov. [3] Ob teh ugotovitvah se poraja pomembno zgodovinsko vprašanje. Če je Savinja ob izjemnih pretokih sposobna tako močno preoblikovati svojo strugo, koliko prostora je imela za takšno gibanje nekoč, preden smo jo omejili z nasipi, cestami in pozidavo?

Dokumentarna fotografija posledic poplav pri Kampu Menina, Rečica ob Savinji, avgust 2023.
Posledice avgustovskih poplav pri Kampu Menina v Rečici ob Savinji, 12. avgusta 2023. Foto: Matjaz RSLO (CC BY-SA 4.0). Slika: Matjaz RSLO / Wikimedia Commons CC BY-SA 4.0

Reka, ki je nekoč tekla drugače

Zgodovinske karte nekdanjega rečnega prostora Savinje v Polšakovi raziskavi (2019).

Franciscejski kataster iz prve polovice 19. stoletja razkriva precej drugačno podobo Spodnje Savinjske doline. Na območjih, kjer danes vidimo pravilno oblikovane kmetijske parcele, ceste, industrijske objekte in urejene rečne brežine, je bil nekoč širši pas prodišč, mokrišč, pašnikov, grmišč in starih rečnih rokavov. Savinja ni povsod tekla po eni sami stalni strugi. Ob večjih pretokih se je razlivala, premeščala prod, spodjedala posamezne brežine in odlagala material na drugih mestih. Tako so nastajale nove površine, medtem ko je voda drugod odnašala zemljo.

Velik del tega prostora so sestavljale tako imenovane gmajne — skupna zemljišča, ki so jih prebivalci uporabljali predvsem za pašo in druge oblike skupne rabe. Geograf Anton Polšak je v raziskavi Gmajne v Spodnji Savinjski dolini in regulacija Savinje na podlagi zgodovinskih zemljevidov podrobno rekonstruiral nekdanjo rečno pokrajino. Njegovi rezultati kažejo, da sta struga in neposredni poplavni prostor Savinje na izbranem, približno 15,2 kilometra dolgem odseku obsegala okoli 434 hektarjev. Na območju južno od Polzele je bil nekdanji nerazparcelirani rečni prostor ponekod širok do 500 metrov, jugovzhodno od Latkove vasi pa celo do približno 850 metrov. [4]

Te številke ne pomenijo, da je bila tekoča voda stalno široka več sto metrov. Gre za širši prostor, v katerem so se pojavljali različni rečni procesi. In prav v tem je pomembna razlika. Naravna reka ni samo voda, ki jo ob običajnem vodostaju vidimo med bregovoma. Je tudi območje, ki ga potrebuje ob visokih vodah, njeni stranski rokavi, prodišča, poplavne ravnice in povezava s podzemno vodo. Savinja je skozi dolga obdobja oblikovala pokrajino, po kateri je tekla. Premeščanje rečnega materiala in občasne poplave niso bili neobičajni pojavi, temveč sestavni del njenega delovanja.

Seveda je takšna reka ljudem povzročala težave. Odnašala je zemljo, uničevala pridelke in ogrožala posestva. Zato so prebivalci že zgodaj iskali načine, kako njeno gibanje omejiti. Toda širši rečni prostor je imel tudi pomembne naravne funkcije. V njem se je del vode začasno razlival in zadrževal, nastajali so raznoliki življenjski prostori, reka pa je lahko premeščala sedimente. Ko smo začeli ta območja spreminjati v kmetijska in stavbna zemljišča, smo pridobili uporaben prostor. Hkrati smo spremenili tudi razmere, v katerih se voda lahko razliva ob velikih pretokih.

Zgodovinska litografija Rečice ob Savinji iz prve polovice 19. stoletja.
Zgodovinski pogled na Rečico ob Savinji (litografija, približno 1830). Prikaz naselja ni rekonstrukcija rečne struge. Slika: J. F. Kaiser / digitalizacija Hubertl, Wikimedia Commons Public domain

Ko so začeli Savinjo ravnati

Prizadevanja za regulacijo Savinje so bila prisotna že pred 19. stoletjem, obsežnejši sistematični posegi pa so se začeli v njegovi drugi polovici. Ena najpomembnejših prelomnic je bila regulacija med Prihovo pri Mozirju in Levcem pri Celju, izvedena med letoma 1876 in 1893. V tem obdobju so rečno strugo na daljšem odseku izravnali in tehnično uredili. Zgodovinar Filip Čuček je dokumentiral, da se je zaradi poravnavanja struge tok pospešil. Spremembe so vplivale tudi na prenašanje proda proti Celju, kjer primerljivo obsežna regulacija v času Avstro-Ogrske še ni bila izvedena. [5]

Toda razumeti moramo, zakaj so takšne posege sploh izvajali. Za prebivalce tedanje doline reka ni bila zgolj naravni pojav, temveč tudi neposredna nevarnost za preživetje. Kmetijska zemljišča so bila dragocena. Ob vsakem večjem poplavljanju je Savinja lahko uničila pridelek, poškodovala most ali odnesla del zemljišča. Regulacija je obljubljala večjo predvidljivost. Ko so strugo omejili, so nekdanja močvirna in prodnata območja postopoma postajala uporabnejša. Razvijalo se je kmetijstvo, vključno s hmeljarstvom, naselja pa so dobivala več prostora za rast.

Polšak ocenjuje, da je bilo na njegovem obravnavanem odseku z regulacijo in poznejšo kultivacijo pridobljenih približno 257 hektarjev zemljišč, večinoma za kmetijsko rabo. Pri tem opozarja, da regulacija sama ni ustvarila vseh uporabnih površin. Marsikje so morali prebivalci zemljišča šele očistiti kamenja, odstraniti grmičevje in jih usposobiti za obdelovanje. [4]

Regulacija Savinje torej ni bila izvedena brez razloga in ni prinesla samo škode.

Ljudem je omogočila razvoj doline. Na številnih odsekih je izboljšala tudi lokalne razmere pri manjših in srednje velikih visokih vodah. Toda uspeh lokalne regulacije še ne pomeni, da so bili njeni učinki enako ugodni za celotno reko. Ko se voda hitreje pomika skozi en del porečja, se lahko spremenijo razmere dolvodno. Če reka izgubi del naravnih razlivnih površin, lahko večji del poplavnega vala nadaljuje pot proti naslednjim naseljem, namesto da bi se del vode začasno zadržal. Ob tem se lahko spremenita tudi transport proda in stabilnost rečnega dna.

Savinjska dolina je tako postala prostor, kjer so se koristi urejanja reke začele prepletati z dolgoročnimi posledicami njenih sprememb.

Kaj se zgodi, ko reka izgubi prostor?

Zamislimo si reko, ki se ob velikem deževju razlije po široki ravnici. Voda tam ne izgine, vendar se njen del začasno zadrži in se pozneje vrne v glavno strugo. Zdaj si predstavljajmo, da isti reki z nasipi preprečimo razlivanje in jo usmerimo po ožjem, bolj ravnem koridorju. Takšen poseg lahko izboljša zaščito bližnjih zemljišč. Lahko poveča tudi lokalno pretočnost in s tem zniža gladino pri določenih pretokih. Vendar se lahko hkrati spremeni hitrost potovanja poplavnega vala in zmanjša možnost začasnega zadrževanja vode.

To še ne pomeni, da vsaka regulacija nujno poveča poplavno nevarnost dolvodno. Učinek je odvisen od geometrije struge, naklona, pritokov, poplavnih ravnic in številnih drugih dejavnikov. Pri Savinji pa obstajajo zgodovinski dokazi, da so bile takšne spremembe pomembne. Čuček ugotavlja, da je poravnana struga v drugi polovici 19. stoletja omogočila hitrejši tok in transport proda proti Celju. Tam so se pojavljale težave zaradi sedimentov in takrat še nepopolne urejenosti rečnega prostora. [5] Polšak poleg pridobivanja novih zemljišč opisuje tudi spremembe rečnega dna in podzemne vode, ki so spremljale regulacije. [4]

Sčasoma je del nekdanjega poplavnega sveta dobil povsem drugačno namembnost. Na zemljiščih, ki so bila nekoč del širšega rečnega prostora, so nastajale nove kmetijske površine, prometne povezave, proizvodni objekti in naselja. Takšen razvoj je povečal gospodarsko vrednost doline. Povečal pa je tudi količino premoženja, izpostavljenega izjemnim poplavam. Prav v tem je eno najpomembnejših nasprotij sodobnega urejanja rek. Ko neko zemljišče zaščitimo pred pogostimi poplavami, lahko postane privlačnejše za poselitev. Toda ob dogodku, ki preseže projektirano zaščito, so posledice lahko zelo velike, saj je na nekdaj poplavnem zemljišču zdaj bistveno več ljudi, objektov in infrastrukture.

Nasip zato ne predstavlja absolutne meje med varnim in nevarnim prostorom. Predstavlja zaščito, zasnovano za določene razmere in obremenitve. Če pride do prelivanja ali poškodbe zaščitnega objekta, lahko voda ponovno doseže območja, kjer se je v preteklosti že razlivala.

Opozorila iz let 1933, 1990 in 1998

Katastrofalne poplave Savinje niso pojav, ki bi se začel leta 2023. Zgodovinski zapisi dokumentirajo številne večje poplave v prejšnjih stoletjih. Matija Zorn je v zgodovinsko-geografskem pregledu opozoril, da so poplave stalnica Spodnje Savinjske doline, o njih pa imamo poročila iz številnih zgodovinskih obdobij. [9] Med posebej pomembnimi dogodki 20. stoletja so poplave v letih 1933, 1990 in 1998. Septembra 1933 je Savinja s pritoki po obilnem deževju močno narasla in poplavila velik del Celja ter okolice. Filip Čuček je v raziskavi, objavljeni leta 2026, podrobno obravnaval tedanje razmere in prizadevanja za regulacije med obema svetovnima vojnama.

Pokazal je, da poplavne nevarnosti ni mogoče razumeti zgolj na podlagi naravnih značilnosti Savinje. Pomembni so bili tudi nepopolni regulacijski posegi, stanje infrastrukture, finančne omejitve ter težave pri usklajevanju odgovornih institucij. [6] Že tedaj so prebivalci Celja opozarjali na ponavljajočo se nevarnost. Razpravljalo se je o poglabljanju struge, urejanju pritokov, odstranjevanju sedimentov in gradnji novih zaščitnih objektov. Po drugi svetovni vojni so se posegi nadaljevali, posebej po poplavi Hudinje leta 1954. Urejanje celjskega vodnega vozlišča je pomembno spremenilo vodne razmere v mestu, vendar poplavna nevarnost ni izginila. [7]

To se je znova pokazalo 1. novembra 1990. Takrat je Savinja povzročila obsežno škodo v Celju, Laškem in drugih delih doline. Poplava je razkrila omejitve tedanjega protipoplavnega sistema ter sprožila dodatne sanacije in pripravo novih strokovnih podlag. Po poplavi so bile izvedene sanacije nasipov in drugih vodnih objektov. Toda že novembra 1998 se je zgodila nova velika poplava. V državni investicijski dokumentaciji za zagotavljanje poplavne varnosti Spodnje Savinjske doline iz leta 2022 je zapisano, da so bile poplave v Laškem leta 1998 obsežnejše kot leta 1990.

Dokument razliko povezuje predvsem s spremembami morfologije struge, sanacijami nasipov in zmanjšanim razlivanjem po kmetijskih površinah Spodnje Savinjske doline. Ob tem opozarja, da sta imela dogodka različni prostornini in poteka poplavnih valov. [7] Ta primer je posebej pomemben, ker kaže, kako lahko spremembe gorvodnih razlivnih območij vplivajo na nevarnost v naseljih nižje ob reki. Vendar ga ne smemo razumeti kot dokaz, da je posamezen obnovljen nasip sam povzročil obsežnejšo poplavo. Strokovna razlaga vključuje več dejavnikov. Pomembne so bile tudi razlike med dogodkoma, vključno z obliko poplavnih valov in stanjem vodotokov.

Nauk je kljub temu jasen: reke ni mogoče uspešno urejati zgolj kot zaporedje nepovezanih odsekov. To spoznanje je bilo zapisano tudi v državnih prostorskih dokumentih pred letom 2023. Program priprave državnega lokacijskega načrta iz leta 2004 je opozarjal, da je urbanizacija v predhodnih desetletjih močno zmanjšala možnost razlivanja Savinje. Ugotavljal je, da zgolj z lokalnimi ureditvami ni mogoče zagotoviti ustrezne protipoplavne varnosti vseh ogroženih naselij. [8] Vprašanje celovitega upravljanja porečja torej ni novo. Strokovnjaki se z njim ukvarjajo že desetletja.

Avgust 2023: ni bila samo voda

Erozija in poškodovana cesta med poplavami leta 2023 — zunanji novinarski vir.

Primeri erozije, premikov strug in poškodb infrastrukture v raziskavi Bezaka in sodelavcev (2023).

Ko govorimo o poplavah, si pogosto predstavljamo predvsem visoko gladino reke in vodo, ki zaliva hiše. Toda v Zgornji Savinjski dolini je avgusta 2023 prišlo do kompleksnejšega dogajanja. Hudourniški tokovi so odnašali velike količine kamenja, proda, zemlje in dreves. Nastajali so plazovi. Posamezne brežine so se porušile, struge pa so se razširjale ali premikale. Ko reka spodjeda brežino, lahko ogrozi temelje hiše, ceste ali mostu, četudi objekta ne zalije zelo globoko. Podobno lahko kopičenje proda in lesenega plavja spremeni razmere pri mostu. Če se pretočna odprtina delno zamaši, lahko voda naraste in poišče pot okoli ovire.

Pri takšnih dogodkih se lahko v nekaj urah spremenijo razmere, na katerih so temeljili prejšnji hidravlični izračuni. Raziskava Bezaka in sodelavcev je dokumentirala poškodbe zaradi rečne erozije, drobirskih tokov, premeščanja sedimentov in lesenega materiala. Avtorji poudarjajo, da so bile nenadne geomorfološke spremembe pomembne za dodatno škodo na infrastrukturi in ob vodotokih. [3] To odpira drugo pomembno področje poplavne varnosti. Ne zadostuje, da izračunamo, koliko vode lahko določena struga prevaja. Razumeti moramo tudi, kaj se med izjemnim dogodkom dogaja z njenim dnom, brežinami, sedimenti in plavjem.

Reka namreč ni statičen kanal. Njen prerez, podlaga in pretočne poti se lahko med poplavo bistveno spremenijo. Pri tem je potrebna posebna previdnost. Naravnega prenosa proda ne moremo preprosto razglasiti za škodljivega. Sedimenti so del rečnega sistema in pomembno vplivajo na habitate, stabilnost dna ter oblikovanje struge. Težava nastane, kadar se velike količine materiala odložijo na nevarnih mestih ali kadar erozijski procesi neposredno ogrožajo ljudi in infrastrukturo. Zato ne gre za preprosto odločitev med popolnim odstranjevanjem proda in popolnim prepuščanjem reke naravnim procesom.

Potrebno je razumeti, kje reka material odnaša, kje ga odlaga in kako se ti procesi spreminjajo ob ekstremnih pretokih.

Kje se konča naravna katastrofa in začne človeški vpliv?

Letalski posnetki posledic poplav, 7.–8. avgusta 2023 (ne največji obseg poplave 4. avgusta).

Po vsakem velikem poplavnem dogodku se odpre vprašanje odgovornosti.

Zakaj je voda dosegla določene hiše? Zakaj je bil poškodovan most? Zakaj se je struga porušila prav na posameznem odseku? Ali bi bilo mogoče škodo preprečiti?

Odgovori niso vedno preprosti. Osnovni sprožilec katastrofe avgusta 2023 je bil izjemen padavinski dogodek v neugodnih hidroloških razmerah. Tega ne moremo pripisati določeni zgodovinski regulaciji ali posameznemu sodobnemu protipoplavnemu objektu. Toda naravni dogodek in njegove posledice nista ista stvar. Dež povzroči povečanje odtoka. Obseg škode pa je odvisen tudi od tega, kje živimo, kje gradimo, kakšno infrastrukturo imamo in kako je urejen prostor ob vodotokih. Kadar je na poplavnem območju hiša, nastane drugačna škoda kot na travniku. Kadar je mostna odprtina premajhna ali se zamaši s plavjem, se lahko lokalna nevarnost poveča. Kadar reka nima prostora za razlivanje, lahko visokovodni val potuje drugače, kot bi v manj reguliranem sistemu.

Zgodovina Savinje kaže, da je človek te razmere močno spreminjal. Vendar bi bilo napačno trditi, da bi se brez regulacij katastrofa leta 2023 preprosto ne zgodila. Neregulirana Savinja je poplavljala tudi v preteklosti. Ponekod je bila nevarna za kmetije in naselja že pred začetkom obsežnih tehničnih posegov. Prav tako ni mogoče dokazati, da bi vrnitev celotnega porečja v stanje iz 19. stoletja zagotavljala boljšo varnost današnjih naselij. Pokrajina in poselitev sta danes bistveno drugačni.

Pomembnejše vprašanje je, katere naravne funkcije rečnega prostora bi bilo mogoče obnoviti, ne da bi ogrozili ljudi, ki tam živijo. In na katerih območjih bi bilo treba obstoječo zaščito izboljšati z drugačnim oblikovanjem struge, zadrževanjem vode ali bolj premišljenim ravnanjem s sedimenti. Tukaj se zgodovinska raziskava začne povezovati s sodobnim načrtovanjem. Varnost pred poplavami ni samo vprašanje višine nasipov ali števila zadrževalnikov. Je vprašanje tega, kako posamezni ukrepi vplivajo na celotno porečje in kako se spreminja tveganje za različna naselja.

Pri tem moramo upoštevati tudi ljudi, ki živijo ali obdelujejo zemljo na območjih predvidenega razlivanja. Prostor za vodo ni prazen prostor brez gospodarskega ali osebnega pomena. Odgovorno upravljanje reke zato ne pomeni izbire med človekom in naravo. Pomeni iskanje rešitev, ki upoštevajo oboje.

Prostor, ki ga reka še potrebuje

Danes je Savinja drugačna kot pred stoletjem in pol. Njena struga je na številnih odsekih urejena, njene brežine so utrjene, nekdanji rokavi so izginili, del nekdanjih poplavnih zemljišč pa je postal prostor vsakdanjega življenja Savinjske doline. Velik del teh sprememb je prinesel gospodarski razvoj in lokalno izboljšanje varnosti. Toda zgodovina nam kaže, da rečne dinamike ne moremo odpraviti zgolj z gradbenimi posegi. Lahko jo spreminjamo, usmerjamo, omejujemo in na posameznih območjih bolje nadzorujemo. Ne moremo pa preprečiti, da bi ob izjemnih padavinah skozi porečje pritekla ogromna količina vode.

Zato sodobno upravljanje poplavne nevarnosti združuje zaščitne objekte, zadrževanje visokih voda, ohranjanje poplavnih površin in prilagajanje rabe prostora. Toda noben posamezen ukrep ne zagotavlja popolne varnosti. Če odpremo novo razlivno površino, moramo vedeti, kdaj se bo napolnila in kako bo vplivala na naselja dolvodno. Če razširimo strugo, moramo razumeti erozijske in sedimentne posledice. Če zgradimo zadrževalnik, moramo predvideti tudi njegovo delovanje ob dogodku, ki preseže projektirane razmere. Prav tako moramo vedeti, kaj se zgodi z ljudmi in zemljišči, na katerih naj bi se voda zadrževala.

Vse to zahteva več kot samo opazovanje glavne struge Savinje. Zahteva razumevanje reke kot povezanega sistema, od gorskih hudournikov in pritokov do širokih ravnic, Celja, Laškega in njenega izliva v Savo. Katastrofa leta 2023 je znova pokazala, kako velika je lahko moč vode. Zgodovina regulacij pa razkriva, da lahko odločitve o njenem urejanju ustvarjajo posledice, ki trajajo desetletja. Ob tem se odpira še eno zgodovinsko vprašanje.

Ali so obstajali tudi drugačni pristopi k urejanju vodotokov — takšni, ki niso temeljili predvsem na omejevanju struge, temveč na poskusih spreminjanja gibanja vode znotraj nje?

Pred skoraj stoletjem se je s podobnimi vprašanji ukvarjal avstrijski gozdar in izumitelj Viktor Schauberger. Razvil je naprave za transport lesa po vodi ter patentiral konstrukcije, s katerimi je želel vplivati na tok, erozijo in odlaganje sedimentov. Njegove zamisli so pozneje postale predmet navdušenja, polemik in različnih razlag.

Toda kaj je dejansko izumil? Kaj je bilo resnično zgrajeno? Katere njegove ugotovitve je mogoče preveriti z današnjo znanostjo?

In ali bi lahko katera od teh zamisli prispevala k varnejšemu urejanju rek, kakršna je Savinja?

Da bi odgovorili, moramo najprej ločiti zgodovinske dokaze od legend.

Kajti reka se ne odziva na naša prepričanja o njenem delovanju, temveč na fizikalne razmere, ki jih morajo upoštevati tudi naše rešitve.


Viri in nadaljnje branje

  1. Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO). Izjemne poplave v Sloveniji med 4. in 8. avgustom 2023. Uradno hidrološko poročilo. Vir
  2. Hidrološko-hidravlična študija za območje BSH Nazarje (2025). Obravnava poplavne razmere in razliko med pretokom v merilnem profilu ter rekonstruiranim celotnim tokom. Vir
  3. Bezak, N., Panagos, P., Liakos, L. in Mikoš, M. (2023). Brief communication: A first hydrological investigation of extreme August 2023 floods in Slovenia, Europe. Natural Hazards and Earth System Sciences, 23, 3885–3893. Vir
  4. Polšak, A. (2019). Gmajne v Spodnji Savinjski dolini in regulacija Savinje. Geografija v šoli, 27(1), 10–23. Vir
  5. Čuček, F. (2024). »Ako bi tekla Savinja ali Voglajna blizu Gradca, bili bi že davno z deželnim denarjem regulirani.« Reka Savinja, poplave in regulacije konec 19. stoletja. Prispevki za novejšo zgodovino, 64(1), 284–297. Vir
  6. Čuček, F. (2026). Celju preti »neizogibna propast, ako ne bodo merodajni faktorji v dvanajsti uri uvideli, da je pomoč neizogibna in nad vse nujna«: Poplave in regulacije Savinje med obema svetovnima vojnama. Prispevki za novejšo zgodovino. Vir
  7. SL Consult (2022). Zagotovitev poplavne varnosti v Spodnji Savinjski dolini. Dokument identifikacije investicijskega projekta, junij 2022, dopolnitev avgust 2022. Vir
  8. Republika Slovenija (2004). Program priprave državnega lokacijskega načrta za ureditev Savinje za zagotavljanje poplavne varnosti urbaniziranih območij od Ločice ob Savinji do Letuša. Vir
  9. Zorn, M. (2017). Poplave – stalnica v Spodnji Savinjski dolini. Kronika, 65(3), 529–540. Vir