Biografija Satana — Kersey Graves: od svetopisemskega nasprotnika do krščanskega hudiča

Kersey Graves, izdaje in svobodomiselno okolje 19. stoletja

Graves je del ameriškega svobodomiselnega in reformnega okolja 19. stoletja. Biografija Satana je krožila v več izdajah že v 19. stoletju; uporabniško navedena izdaja Research Associates School Times iz leta 2000 je poznejši ponatis starejšega dela. Bibliografski zapisi ga povezujejo z delom, ki je bilo prvič objavljeno sredi 19. stoletja, poznejše izdaje pa so ohranile njegovo osnovno polemično in primerjalno zasnovo. [1][2][3][4][6]

Knjiga ni napisana kot nevtralna zgodovina ene doktrine. Graves piše proti ideji, da so krščanske predstave o Satanu, peklu in večni kazni popolnoma enkratne ali nespremenjene. Njegovo temeljno orodje je primerjava: če se podoben motiv pojavi prej ali drugje, ga vključi v genealogijo poznejšega krščanskega pojma.

Zemljevid knjige: pet glavnih sklopov

Graves svojo pripoved gradi okoli več ponavljajočih se sklopov. Tabela ne ocenjuje njihovih trditev, ampak pokaže, kako je knjiga organizirana in kakšno vlogo ima posamezen sklop v avtorjevi zgodbi.

Od besede *satan* do kozmičnega Satana

Ena osrednjih niti knjige je sprememba pomena figure Satana. Hebrejska beseda satan lahko pomeni nasprotnika ali tožilca; Jobov satan nastopa v nebeškem svetu kot figura, ki preizkuša Joba. Graves takšne starejše rabe postavi ob poznejšo krščansko podobo Satana kot velikega nasprotnika Boga in človeka. [7][9][10]

V Gravesovi pripovedi je ta razlika ključna: »Satan« nima ene same nespremenjene biografije. Med starejšim svetopisemskim jezikom, judovstvom drugega templja in zgodnjim krščanstvom se pojavljajo različne figure, imena in funkcije. Poznejša zgodovina Satana je zato pri njem zgodovina združevanja več motivov v eno osebnost. [8][9]

Kača v Edenu, Sheol in Gehenna

Graves veliko pozornosti nameni motivom, ki jih poznejše krščanstvo pogosto bere skozi že razvito satanologijo. Kača iz Geneze je zanj primer starejšega besedila, ki ga poznejša tradicija poveže s Satanom. Sodobni javni akademski pregledi prav tako razlikujejo med samo pripovedjo Geneze in poznejšo identifikacijo kače s Satanom; za razumevanje Gravesa je pomembno, da prav to zgodovino interpretacije postavlja v ospredje. [17]

Podobno obravnava Sheol in Gehenno. Sheol v hebrejski Bibliji povezuje s svetom mrtvih, grobom in smrtjo, Gehenna pa izhaja iz doline Hinom pri Jeruzalemu in v poznejšem judovskem ter krščanskem jeziku dobi eshatološki pomen. Graves iz teh premikov gradi širšo zgodbo o nastajanju pojma pekla. [11][12]

Lucifer in jutranja zvezda

Posebno poglavje Gravesovega argumenta je »Lucifer«. Izaija 14 uporablja podobo padle jutranje zvezde v satiričnem oziroma preroškem govoru o kralju Babilona; latinska prevodna tradicija je izraz lucifer pozneje povezala s Satanom. Graves ta primer uporablja za prikaz, kako lahko prevod in poznejša interpretacija ustvarita novo osebno ime in novo zgodbo. [18]

Zanj je Lucifer zato emblem širšega procesa: astralna metafora, politični tekst in poznejša demonologija se lahko v zgodovini recepcije spojijo v figuro, ki začne živeti samostojno.

Perzija, Ahriman in primerjalna genealogija

Graves krščansko in judovsko demonologijo pogosto postavi ob zoroastrske predstave, zlasti ob Ahrimana oziroma Angra Mainyuja. Perzijsko obdobje judovske zgodovine mu omogoči zgodovinski most, skozi katerega razmišlja o dualizmu, končnem boju, sodbi, vstajenju in demoničnih silah. [13][14][15]

V knjigi perzijski vpliv ni obrobna opomba, ampak pomemben del širše teze, da religije med seboj prevzemajo, preoblikujejo in ponovno razlagajo starejše motive. Sodobna zgodovina religij isto obdobje obravnava bolj razčlenjeno in govori o več možnih oblikah kulturnega stika; to bralcu pomaga videti, v kakšen širši raziskovalni problem je Graves posegal. [13][14]

Ogenj, demoni, astralni svet in starejše religije

Graves zbira motive ognja, podzemlja, kač, demonov, padlih bitij in astralnih figur iz več kultur. Njegove primerjalne tabele in verige podobnosti skušajo pokazati, da krščanski imaginarij ni nastal v kulturnem vakuumu. Pri tem se pogosto premika od Mezopotamije in Perzije do Grčije, Rima ter svetopisemskega sveta. [5][13][16]

Posebej pomemben je ogenj kazni. Graves ga bere kot motiv z dolgo predkrščansko zgodovino; Razodetje in poznejše podobe pekla nato postavi v širši rezervoar apokaliptične, magijske in religiozne simbolike. [16]

Problem zla in večne kazni kot moralni argument knjige

Knjiga ni samo zgodovinska genealogija. Graves želi tudi moralno kritizirati idejo večne kazni. Sprašuje, kako je mogoče združiti dobrega in vsemogočnega Boga z večnim trpljenjem, ter išče svetopisemske odlomke, v katerih se govor o zlu, sodbi in božjem delovanju razlikuje od poznejših sistematičnih teologij.

Zato se v Biografiji Satana zgodovinski in moralni argument ves čas prepletata. Če se je podoba pekla spreminjala, Graves to uporablja tudi kot retorični argument proti predstavi, da je poznejša oblika nauka samoumevno nespremenljiva.

Kako Graves gradi zgodovino religioznih idej

Najbolj značilen Gravesov postopek je veriga podobnosti. Začne z besedo ali podobo, poišče starejše vzporednice in jih poveže v zgodbo o razvoju. To je razlog, da knjiga preskakuje med filologijo, Biblijo, primerjalno mitologijo, zgodovino religij in polemiko.

Za današnjega bralca je knjiga zanimiva prav kot zgodnji primer popularne primerjalne zgodovine religije. Kaže, kako je 19. stoletje začelo krščanske pojme postavljati ob perzijske, mezopotamske, grške in druge tradicije ter jih obravnavati kot zgodovinsko nastajajoče pojave, ne samo kot notranje teološke kategorije.

Primerjalni zemljevid Gravesovih motivov

Knjiga večkrat postavi različne izraze in podobe v skupno primerjalno polje. Tako nastane Gravesov zemljevid prehajanja od starejših besedil in mitov k poznejši krščanski demonologiji.

Sklep: Gravesova »biografija« figure Satana

Biografija Satana je v osnovi zgodba o preobrazbi. Satan se v Gravesovem prikazu premika od nasprotnika in tožilca proti kozmičnemu sovražniku; Sheol in Gehenna se vključita v zgodovino pekla; jutranja zvezda postane Lucifer; perzijski, astralni in demonološki motivi pa tvorijo širše primerjalno ozadje.

Knjiga je zato najbolj razumljiva kot svobodomiselna genealogija krščanskega hudiča: ne opisuje samo ene figure, ampak poskuša pokazati, kako se lahko religiozni lik skozi stoletja sestavi iz jezika, prevodov, političnih metafor, kulturnih stikov in poznejših interpretacij. [6][7][8]