Kdo je bil Bodhidharma: med zgodovinskim menihom in legendo zena
Bodhidharma je v tradiciji prvi patriarh kitajskega chana in ena najbolj prepoznavnih podob zena. Zgodnji viri pa so skopi in med seboj različni. Članek loči zgodovinsko jedro, nauk dveh vstopov in štirih praks ter poznejše zgodbe o devetih letih pred steno, Šaolinu in borilnih veščinah.
Bodhidharma je ena tistih osebnosti, pri katerih zgodovina in tradicija skoraj neločljivo rasteta druga iz druge. V poznejšem chanu in zenu postane indijski patriarh, ki je prenesel neposredno izročilo budističnega uvida na Kitajsko; v slikah je bradati tujec z velikimi očmi, v legendah meditira devet let pred steno, v popularni kulturi pa ga pogosto povezujejo tudi s Šaolinom in borilnimi veščinami. [1][2]
Zgodnji viri so precej bolj zadržani. Kažejo na tujega budističnega meniha oziroma učitelja, dejavnega na Kitajskem v prvi polovici 6. stoletja, povezanega z meditacijo in z učenčevsko linijo, iz katere je pozneje nastal chan. Toda njegov izvor, natančne življenjske poti in velik del znamenitih epizod se med viri razlikujejo ali se pojavijo šele stoletja pozneje. Zato je mogoče Bodhidharmo najbolje razumeti v dveh plasteh: kot zgodovinsko jedro zgodnjega kitajskega budizma in kot izjemno močan simbol, ki ga je chan skozi stoletja oblikoval po svojih potrebah. [1][2][3]
Najzgodnejše sledi: mož iz zahodnih dežel
Najzgodnejša omemba Bodhidharme je običajno povezana z Yang Xuanzhijevim Zapisom budističnih samostanov Luoyanga, dokončanim okoli leta 547. Besedilo ga opisuje kot tujega meniha iz zahodnih dežel, ki občuduje veličastnost samostana Yongning v Luoyangu. Ker je bil Yongning zgrajen leta 516 in po političnih pretresih konec dvajsetih let 6. stoletja izgubil svojo prvotno vlogo, raziskovalci Bodhidharmovo prisotnost v mestu pogosto umeščajo približno med letoma 516 in 526. [2][3]
Ta zgodnja podoba še ni podoba “prvega patriarha zena”. Ni rodovnika o osemindvajsetih indijskih patriarhih, ni znamenitega dialoga s cesarjem Wujem in ni zgodbe o ustanovitvi kung fuja. Pomembna je prav zato, ker kaže, kako malo je bilo o Bodhidharmi zapisano blizu časa, v katerem naj bi živel. [2]
Od kod je prišel? Viri ne povedo iste zgodbe
Bodhidharmov izvor je eden najbolj znanih primerov razhajanja med zgodnjimi viri. Yang Xuanzhi ga predstavlja kot meniha iz zahodnih oziroma centralnoazijskih dežel; poznejši Daoxuan v Nadaljnjih biografijah znamenitih menihov iz 7. stoletja pa ga opisuje kot brahmana iz južne Indije, ki je po morju prišel na jug Kitajske in nato potoval proti severu. [2][4]
V tradicionalnem chanu se je utrdila južnoindijska različica, pogosto še z dodatkom, da je bil Bodhidharma princ oziroma sin kralja. Zgodovinsko je varneje reči, da so ga kitajski viri razumeli kot tujega budističnega učitelja iz širšega zahodnega oziroma južnoazijskega sveta. Natančnega rojstnega kraja iz ohranjenih virov ni mogoče zanesljivo določiti. [2][4]
Meditacija, “gledanje v steno” in Luoyang
Daoxuanova biografija povezuje Bodhidharmo z nenavadno strogo obliko meditativne prakse in z izrazom, ki se pogosto prevaja kot “gledanje v steno” oziroma wall-gazing. Poznejša tradicija je to spremenila v slikovito zgodbo o devetih letih neprekinjenega sedenja pred steno v bližini Šaolina. Zgodnejši zapis pa ne zahteva nujno tako dobesednega branja; izraz je lahko opis meditativne zbranosti, nepremakljivosti ali načina kontemplacije. [2][3]
To je pomembna razlika. Zgodovinsko jedro je povezava Bodhidharme z meditacijo in z zgodnjim gibanjem, iz katerega se razvije chan. Devet let, določena jama in številne fizične podrobnosti sodijo v bogatejšo hagiografijo, ki se je oblikovala pozneje. [1][2]
Dva vstopa in štiri prakse
Najpomembnejši zgodnji nauk, povezan z Bodhidharmo, je Razprava o dveh vstopih in štirih praksah (Er ru si xing lun). Sodobno raziskovanje je previdno pri vprašanju neposrednega avtorstva, vendar je to najzgodnejša plast besedila, ki jo je mogoče razmeroma tesno povezati z Bodhidharmovim krogom. [1][3]
Prvi je “vstop po načelu”: uvid, da imajo čuteča bitja isto resnično naravo, ki jo zakrivajo zmote in navezanosti. Drugi je “vstop po praksi”, razdeljen na štiri drže: sprejemanje težkih okoliščin brez sovraštva, prilagajanje spreminjajočim se pogojem, neiskanje oziroma nenavezanost ter delovanje v skladu z Dharmo. [1][3] Ta nauk je precej manj spektakularen od poznejših legend, vendar prav zato ponuja najbližji pogled na zgodnji kontemplativni svet, povezan z Bodhidharmo.
Huike in rojstvo patriarhalne linije
Daoxuan med Bodhidharmovimi učenci posebej omenja Huikeja, ki je pozneje postal drugi patriarh chana. Zgodba o njunem odnosu se je skozi stoletja močno razvila: v znameniti različici Huike, da bi dokazal svojo odločnost, stoji v snegu in si odreže roko. Toda že stari viri ponujajo različne razlage njegove poškodbe; zato je prizor najbolje razumeti kot del hagiografske tradicije, ne kot preprosto biografsko dejstvo. [2][4]
Še pomembnejša je poznejša konstrukcija neprekinjene linije od zgodovinskega Bude prek Mahākāśyape in indijskih patriarhov do Bodhidharme ter nato kitajskih patriarhov. Stanfordova enciklopedija poudarja, da je bila taka zgodovina do 10. stoletja že trdno uveljavljena, sodobni raziskovalci pa jo obravnavajo kot razvoj tradicije, s katerim je chan izražal svojo avtoriteto in identiteto. [1]
Cesar Wu, devet let in ena sandala
Najbolj znane Bodhidharmove zgodbe niso nujno najzgodnejše. V klasični chan pripovedi se sreča s cesarjem Wujem iz Lianga. Cesar našteje svoje gradnje templjev, podporo menihom in prepisovanje suter ter vpraša, kakšne zasluge je s tem pridobil; Bodhidharma odgovori: “Nobenih.” Prizor izraža chanovsko nezaupanje do enačenja duhovnega uvida z nabiranjem religijskih zaslug, vendar se v takšni obliki utrdi v poznejši literaturi. [1][2]
Podobno velja za zgodbo, da je po devetih letih pred steno Bodhidharma umrl, nato pa ga je popotnik srečal v gorah, ko je proti zahodu hodil z eno sandalo. Ko so odprli njegov grob, naj bi v njem ostala samo druga sandala. Takšni motivi niso nepomembni: niso zgodnja biografija, so pa del načina, kako je vzhodnoazijski budizem iz zgodovinskega učitelja ustvaril svetnika, ki presega običajne meje življenja in smrti. [2]
Šaolin in borilne veščine
Bodhidharma je danes pogosto predstavljen kot ustanovitelj šaolinskega kung fuja. Povezava ima veliko kulturno moč, toda zgodnji zapisi o njem ne omenjajo, da bi menihe učil borilnih veščin. Tudi Daoxuan ga predstavlja predvsem kot meditativnega učitelja. [2][4]
Povezovanje Bodhidharme z vajami za krepitev telesa in z borilnimi veščinami se v dobro prepoznavni obliki pojavi mnogo pozneje, zlasti v tradicijah okoli Yijin Jinga in v zgodnjem novem veku. Zgodovina šaolinskih borilnih praks je sama po sebi resnična in dobro dokumentirana tema, vendar iz tega še ne sledi, da jih je v 6. stoletju ustanovil Bodhidharma. Sodobne zgodovinske študije Šaolina zato obravnavajo obe zgodbi ločeno: razvoj samostanske borilne tradicije in poznejšo pripisovanje njenega izvora Bodhidharmi. [2][6]
Od Dama do Darume
Ko se je chan širil v Korejo, na Japonsko in drugod po vzhodni Aziji, je z njim potovala tudi Bodhidharmova podoba. Na Japonskem je postal Daruma. Umetniki so ga pogosto upodabljali z močnim obrazom, veliko brado, širokimi očmi in ogrinjalom, posebej v zenovskem slikarstvu s črnilom. Hakuin Ekaku ga je v 18. stoletju naslikal kot monumentalno, skoraj neposredno prisotnost. [7]
Iz istega kulturnega okolja se razvijejo tudi daruma lutke, ki se vedno znova postavijo pokonci in so danes povezane z vztrajnostjo, cilji in srečo. To je dober primer, kako religijska figura preseže prvotni monastični kontekst: Bodhidharma postane hkrati patriarh, predmet umetnosti, ljudski simbol in del vsakdanje kulture.
Zgodovinski Bodhidharma in Bodhidharma tradicije
Če odložimo najpoznejše plasti, ostane precej skromno, vendar pomembno jedro: v 6. stoletju je na Kitajskem deloval tuj budistični menih, povezan z meditacijo; kmalu so ga povezovali s Huikejem in z naukom, ki poudarja neposredno uresničevanje budovske narave skozi načelo in prakso. [1][2][3] Iz tega jedra je več generacij pozneje zrasla patriarhalna zgodovina chana.
Legenda zato ni preprosto nasprotje zgodovine. Pove nam, kako so poznejše skupnosti razumele, kaj naj bi chan bil: neposreden, neodvisen od zunanjega statusa, discipliniran, pripravljen presekati navezanost in zaupati izkustvu. Zgodovinar lahko ločuje zgodnje in pozne plasti; tradicija pa je prav iz teh plasti ustvarila Bodhidharmo, ki ga danes pozna ves svet. [1][2]
Viri in nadaljnje branje
- Razvoj chana, Bodhidharma v patriarhalni tradiciji ter Dva vstopa in štiri prakse. Vir
- Zgodnji viri, izvor, Daoxuan, Huike, legende in poznejša povezava s Šaolinom. Vir
- Zgodnja Bodhidharmova besedila ter Razprava o dveh vstopih in štirih praksah. Vir
- Daoxuan, njegov zgodovinski opus in Nadaljnje biografije znamenitih menihov. Vir
- Kontekst kitajske budistične biografije in hagiografije. Vir
- Zgodovina šaolinskega samostana in razvoj njegove borilne tradicije. Vir
- Provenienca in javna domena za Hakuinovo upodobitev Bodhidharme. Vir
- Provenienca in CC BY 2.0 licenca za sodobno fotografijo Šaolinskega samostana. Vir