Kako smo dobili današnjih 88 ozvezdij

Pred uradnim seznamom je obstajala dolga zgodovina zvezdnih figur

Ljudje so nebo razdeljevali mnogo prej, preden je obstajala Mednarodna astronomska zveza.

Kot smo videli v članku »Isto nebo, različni svetovi«, ti sistemi niso bili enaki. Kitajske zvezdne skupine, māorske nebesne tradicije, avstralske temne figure, mezopotamska in grško-rimska ozvezdja niso predstavljala ene same univerzalne sheme, ki bi jo različna ljudstva samo drugače poimenovala.

Današnjih 88 ozvezdij zato nima enega samega začetka.

Njihova neposredna zgodovinska hrbtenica pa je predvsem sistem, ki se je razvijal v sredozemskem in pozneje evropskem astronomskem izročilu. Pomemben mejnik te tradicije je delo Klavdija Ptolemaja v 2. stoletju našega štetja.

Ptolemaj ni iz praznega neba izumil vseh figur, ki jih je zapisal. Njegova astronomija je črpala iz starejših grških in drugih tradicij. Toda njegov Almagest je katalogiziral 48 ozvezdij, ki so postala izredno vpliven referenčni okvir za poznejšo astronomijo.

Veliko imen, ki jih uporabljamo še danes — Orion, Veliki medved, Andromeda, Bik, Lev, Škorpijon in druga — je bilo del tega klasičnega korpusa. To pa še ni bilo današnjih 88.

Ptolemajev sistem je bil predvsem katalog zvezd in figur, ki jih je bilo mogoče opazovati iz njegovega geografskega in zgodovinskega okolja. Velik del daljnega južnega neba sredozemskim astronomom ni bil dovolj dostopen, poleg tega ozvezdja še niso bila definirana kot brezšivna območja, ki bi pokrivala vsako točko nebesne sfere.

Znanje ni šlo neposredno od Ptolemaja do moderne Evrope

Pri zgodovini astronomije hitro naredimo preveč preprosto časovnico: Grki, nato dolga praznina, nato evropska renesansa. Resnični prenos je bil precej bogatejši.

Perzijski astronom ʿAbd al-Rahman al-Sufi je okoli leta 964 napisal Knjigo ozvezdij stalnic. Kongresna knjižnica ZDA opisuje, da je v njej obravnaval Ptolemajevih 48 ozvezdij, vendar jim ni samo nekritično sledil. Dodal je lastna opažanja, kritike in popravke ter zapisal tudi arabska imena zvezd.

Takšni vmesni členi so bistveni.

Današnje astronomsko poimenovanje je polno sledi več jezikovnih in znanstvenih tradicij. Latinska imena ozvezdij so en sloj. Številna tradicionalna imena posameznih zvezd imajo arabsko zgodovino. Katalogi, prevodi in popravki so stoletja potovali med kulturnimi okolji.

Zato sodobnih 88 ne smemo predstavljati kot čisto, neprekinjeno grško dediščino. Boljši opis je: stari sredozemski korpus je postal močna osnova, ki so jo drugi astronomi ohranjali, prevajali, popravljali in pozneje širili.

Južno nebo je evropske atlase prisililo, da se razširijo

Ptolemajevih 48 ni moglo zadovoljivo opisati celotnega neba. Ko so evropski pomorščaki v zgodnjem novem veku vse pogosteje pluli daleč na jug, so naleteli na zvezdne predele, ki niso bili vključeni v klasične atlase na enak način kot severnejše nebo.

Tu moramo biti previdni z besedo »odkritje«.

To nebo ni bilo prazno in ljudem, ki so že živeli na južni polobli, ni bilo neznano. Novo je bilo predvsem to, da so ga evropski navigatorji, kartografi in astronomi začeli sistematično vključevati v evropsko kartografsko tradicijo.

Johann Bayer je leta 1603 objavil Uranometrio, enega najvplivnejših zgodnjih zvezdnih atlasov. Njegove karte so še vedno močno slonele na klasični tradiciji, toda atlas je vključil tudi 12 novih južnih ozvezdij, zasnovanih na opazovanjih, ki so prišla z nizozemskih pomorskih odprav.

Bayer teh dvanajstih figur zato ni smiselno predstavljati kot delo osamljenega človeka, ki je sam pogledal v nebo in jih »izumil«. Za kartografski rezultat so bila ključna opazovanja navigatorjev in predhodno delo pri razdeljevanju južnih zvezd.

Med temi ozvezdji so na primer Pavo, Phoenix, Tucana in Dorado. Uranometria je pomembna tudi zaradi drugega razloga: pomagala je utrditi predstavo, da lahko zvezdne figure postanejo del vedno natančnejšega merjenega zemljevida, ne samo mitoloških ilustracij.

Nato so astronomi začeli zapolnjevati vrzeli

Ko so zvezdni atlasi postajali natančnejši, so se med starimi figurami pokazala območja, ki niso pripadala dobro uveljavljenim ozvezdjem ali pa so bila kartografsko nepraktična. Astronomi so zato predlagali nova ozvezdja.

Nekatera so preživela. Druga so izginila. Johannes Hevelius je v 17. stoletju predlagal več novih figur; sedem njegovih ozvezdij je ostalo v današnjem sistemu.

V 18. stoletju je francoski astronom Nicolas-Louis de Lacaille sistematično opazoval južno nebo z območja Rta dobrega upanja. Uvedel je 14 ozvezdij, ki so danes del uradnega seznama. Za razliko od klasičnih junakov in živali so mnoga dobila imena po napravah, znanstvenih ali umetniških orodjih: Microscopium, Telescopium, Horologium, Fornax, Antlia, Circinus in druga. Mensa pa je povezana z Mizasto goro pri Rtu.

S tem se lepo vidi, da ozvezdja niso nastala v enem zgodovinskem trenutku in po enem kulturnem pravilu. Na istem sodobnem seznamu stojijo antični mitološki liki, živali, navigacijski in znanstveni instrumenti ter poimenovanja iz različnih obdobij evropske kartografije.

Toda tudi takrat seznam še ni bil zaključen.

Astronomi so še naprej predlagali nove figure. Nekatere so bile ustvarjene v čast vladarjem ali pokroviteljem. Druge so poskušale zapolniti majhne praznine. Zato je bilo do 19. stoletja na različnih kartah mogoče najti več kot sto različnih ozvezdij.

Nebo je postajalo vedno bolj izmerjeno, njegov imenik pa presenetljivo neenoten.

Zakaj je neenotnost postala znanstveni problem

Dokler je ozvezdje predvsem pomoč pri pripovedovanju ali grobi orientaciji, nekoliko različne meje niso nujno katastrofa. V moderni astronomiji pa je položaj objekta del podatka.

V 19. stoletju so astronomi odkrivali in katalogizirali vse več spremenljivih zvezd, novih oziroma prehodnih pojavov ter šibkejših objektov. Razvijala se je astrofizika, zvezde so dobivale nove katalogske oznake, številni sistemi poimenovanja pa so še vedno uporabljali ime ozvezdja kot del identifikacije.

Takrat postane vprašanje »v katerem ozvezdju leži ta zvezda?« praktično. Če dva atlasa nista soglasna o tem, kje se konča eno ozvezdje in začne drugo, lahko ista nebesna točka dobi različna konteksta.

Mednarodna astronomska zveza — IAU — je bila ustanovljena v začetku 20. stoletja prav v času, ko je astronomija postajala vedno bolj mednarodna in podatkovno standardizirana. Ena njenih zgodnjih nalog je bila zato poenotiti tudi ozvezdja.

Tu se zgodba iz kulturne in kartografske zgodovine premakne v zgodbo o znanstvenem standardu.

Leta 1922 je bilo dogovorjeno število 88

Na prvi generalni skupščini IAU v Rimu leta 1922 je komisija za notacije in enote sprejela seznam 88 ozvezdij, ki naj bi skupaj pokrivala celotno nebo. Dogovorjene so bile tudi tričrkovne kratice njihovih latinskih imen.

To je trenutek, ko se današnje število 88 formalno utrdi kot mednarodni astronomski seznam. Toda še vedno je obstajal problem. Ime in približna figura ne določata matematično natančno, kam spada vsaka točka na nebu.

Če želimo, da je ozvezdje uporabno v katalogu, mora imeti mejo. Zato leto 1922 še ni konec zgodbe.

Delporte je iz figur naredil območja

Na drugi generalni skupščini IAU v Cambridgeu leta 1925 je belgijski astronom Eugène Delporte predstavil predlog za jasne meje ozvezdij, zasnovane po črtah rektascenzije in deklinacije — nebesnih koordinat, primerljivih z zemljepisno dolžino in širino na Zemlji.

IAU ga je nato zadolžila za pripravo uradnih meja. Naloga ni bila samo narisati lepo mrežo.

Obstoječa astronomska literatura je že uporabljala imena ozvezdij. IAU je zato zahtevala, da znane spremenljive zvezde ostanejo v ozvezdjih, ki so jim bila že pripisana. Zaradi takšnih praktičnih kompromisov so nekatere meje dobile precej nepravilne oblike.

Delportejeve meje so bile na generalni skupščini v Leidnu leta 1928 potrjene, leta 1930 pa objavljene v delu Délimitation Scientifique des Constellations skupaj z atlasom. S tem se je zgodila pomembna sprememba pomena besede »ozvezdje«.

Za sodobno astronomijo ozvezdje ni več samo skupina svetlih zvezd, ki jih povežemo v sliko. Je določeno območje nebesne sfere.

Zato Orion ni samo človek iz nekaj zvezd

V vsakdanjem govoru Orion pomeni prepoznaven vzorec: pas treh zvezd, Betelgeza, Rigel in druge svetle točke, iz katerih si predstavljamo lovca. V uradni astronomiji pa je Orion nekaj širšega. Če galaksija, meglica ali šibka zvezda leži znotraj določenih meja Oriona, astronom reče, da je objekt »v Orionu«, tudi če nima nobene zveze z običajno črtno risbo lovca.

To je bistvena razlika med figuro in območjem.

IAU tudi ne predpisuje ene same uradne črtne risbe posameznega ozvezdja. Različni atlasi lahko svetle zvezde povezujejo nekoliko drugače, medtem ko so koordinatne meje tisto, kar določa uradno pripadnost območju.

Tako lahko dva človeka narišeta Orionovo figuro nekoliko drugače, astronom pa lahko še vedno popolnoma nedvoumno določi, ali določen objekt leži v ozvezdju Orion. To je moč standarda. Ne zahteva, da vsi vidimo isto sliko.

Zahteva, da pri znanstvenem zemljevidu uporabljamo iste meje.

Dogovorjeno ne pomeni izmišljeno in uradno ne pomeni edino možno

Pri tej zgodbi sta možni dve nasprotni napaki. Prva je, da 88 ozvezdij obravnavamo, kot da jih je narava sama razdelila na natanko takšna območja. Ni jih. Meje med Orionom in Bikom ali med Devico in Tehtnico niso fizični zidovi v vesolju. So dogovorjene črte na naši projekciji nebesne sfere.

Druga napaka pa je sklep: če so meje dogovorjene, potem so poljubne in brez vrednosti. Tudi to ne drži.

Zemljepisni koordinatni sistemi, časovni pasovi, merske enote in številne druge znanstvene konvencije so dogovorjeni. Njihova vrednost je prav v tem, da omogočijo ljudem na različnih krajih, da isto stvar označijo na enak način.

Današnjih 88 ozvezdij je takšen sistem.

Ni edini kulturni zemljevid zvezdnega neba in IAU sama opozarja, da številne kulture še naprej uporabljajo svoje tradicionalne asterizme in nebesne figure. Toda za sodobno mednarodno astronomijo ima sistem 88 posebno funkcijo: celotno nebo razdeli brez vrzeli v skupni koordinatni jezik.

Narava nam daje zvezde. Kulture iz njih ustvarjajo figure. Znanost pa je za skupno delo potrebovala še nekaj tretjega: dogovorjene meje.

S tem člankom se tako zaključi prvi nebesni lok THY-REALITY. Članek »Kako iz zvezd nastane ozvezdje« je ločil zvezde od navideznega vzorca. Članek »Isto nebo, različni svetovi« je ločil fizično nebo od kulturnega zemljevida. Članek »Nebo kot prvi koledar in kompas« je pokazal nebo kot praktično merilo časa in smeri. Ta članek pa pokaže, kako je eden od zgodovinskih sistemov skozi stoletja postal natančen mednarodni standard.

In prav tu se vrnemo k eni temeljnih idej celotnega projekta. Zemljevid ni resničnost. Toda brez dobrih zemljevidov se v resničnosti veliko težje sporazumevamo.